PROTI PATOLOGIJI NASEGA CASA

Vsak dan smo prica porocilom o nasilnih dejanjih, smrtnih primerih med uzivalci drog, rasti uzivanja alkohola in bolj ali manj uspesnih poskusih samomorov otrok. Pri otrocih so nasilna dejanja najbolj pogosta med vrstniki in se kazejo v izzivanju, zmerjanju, zanicevanju, prisili k raznim dejanjem, pretepanju. V druzinah je veliko zmerjanj, obtozb, fizicnih kazni, spolnih zlorab. Otroci prihajajo v solo drogirani, opiti. Petnajstletniki hodijo na rave zabave, sedemnajstletniki se ubijajo zaradi razocaranj v ljubezni, soli, doma. Otroci so dozivljajsko tako izpraznjeni, da jih privlacijo le se intenzivni drazljaji (glasnost, grobost, hitrost, krutost).

Vzgoja ima pri vzpostavitvi eticnih nacel odlocilno vlogo. Ta nacela so se oblikovala dolga tisocletja, zato si jih ne more krojiti vsak po svoje. Zahtevajo dobro poznavanje zakonitosti zivljenja. To pa je ze problem sodobnega casa. V hitrem tempu zivljenja zmanjkuje casa za premisljevanje, obnavljanje in negovanje vrednot, ki so se v preteklosti pokazale kot dobre. Ljudje se odlocajo za hitro dosegljive in privlacne uzitke. Zal se tega zavemo sele ob kriznih situacijah in takrat, ko je ze prepozno za ukrepanje. Pomembno pa je, da nastopimo pred krizo.

Prvo spoznanje pravi, da je za vzpostavitev osnovnega eticnega sistema najprimernejsi cas zgodnjega otrostva. Otrok si prek izkusenj in vzpostavitve pogojevanja - nagrad in kazni - pocasi dokoplje do spoznanja, kaj sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, in si na ta nacin oblikuje svoj odnos do sveta, ljudi, zivali, stvari in samega sebe. Ce odrasli zamudimo to obdobje, bo vzpostavitev eticnih vrednot vedno tezja. Pravila in meje je potrebno postaviti, dokler so otroci majhni. Veliko starsev ravna ravno nasprotno. Ko so otroci majhni, jim dovolijo vse, pri petnajstih letih pa zacno razmisljati, da tako ne gre vec naprej in bo potrebno nekaj ukreniti. Takrat pa je lahko ze prepozno.

Drugo spoznanje pravi, da moramo otroke navdusiti za zivljenje. Otroci so zaradi razvojnih znacilnosti najbolj dojemljivi za dozivljajske vrednote: vrednote narave, sporta, branja, prijateljstva. Vendar se otrok teh vrednot ne bo oprijel s prigovarjanjem ali informiranjem, ampak le z vzori, ki jih bo vredno posnemati. Starsi in vzgojitelji imamo odlocilno vlogo in nalogo, da otroke navdusimo za doloceno dejavnost in vztrajamo pri njeni uresnicitvi. To pa zahteva, da imamo za otroke cas, da smo veliko z njimi, ker jih le tako lahko spoznamo. Vedeti moramo, kaj se z otrokom dogaja, kaj razmislja, da mu lahko pomagamo in svetujemo pri resevanju tezav. Ce otrok to zacuti, se pocuti varnega in razvija svojo osebnost v smeri osamosvajanja in iskanja lastnih moznosti. Spoznava, da je on najbolj poklican za to, da se odloca in ravna tako, kot je prav. Problem nastane, ko pustimo, da otrok ravna po svoje, ceprav vemo, da nima prav. Ce ni reakcije s strani odraslih, to pomeni, da smo do njega zavzeli stalisce "pocni, kar hoces", torej - da nam zanj ni vec mar. Kadar je v ozadju nasa skrb za otroka, lahko brz posezemo v njegova dejanja.

In to spada ze k tretjemu spoznanju, ki se glasi, da je pogoj vsakega vzgojnega ravnanja nasa ljubezen in sprejetje otroka. Takrat tudi ni vprasljiv nacin nagrajevanja in kaznovanja otroka. Povsem normalno je, da k vzgoji tako kot pohvala spadata tudi graja in kazen. Kako naj otroku sicer dopovemo, da ne ravna prav? Njegovo dozivljanje sveta temelji na custvenem dojemanju. Odziva se na trenutne potrebe, njegovo razmisljanje, presojanje in uvidevanje najboljsih resitev pa sele nastaja. Poleg tega se zaradi velikih moznosti informacij in znanj velikokrat zdi, da so otroci ze "odrasli". Res je, da veliko vedo, toda slabo razumejo zakonitosi zivljenja in so v prakticnem zivljenju nebogljeni. Zato je najbolj naraven in pravilen nacin, da otroku takoj pokazemo, kje je prava smer resitve. To otroci od nas tudi pricakujejo. Ce jih ne naucimo obvladovanja custev, socialnih odnosov, odgovornosti do dela, ucenja, ostanejo custveni in socialni invalidi. Starsi pa se danes bojijo postavljati zahteve, pravila, ker je moderno biti z otrokom enakovreden, se z njim pogajati in ga upostevati kot partnerja. Tako se dogaja, da otroci postavljajo pogoje, in veliko starsev ne dojame, da so vloge zamenjane. Vendar ostaja veliko nalog, ki jih lahko opravimo le odrasli. Otroci so aktivni posnemovalci, ki si pocasi utirajo pot in pogled na zivljenje. Ce jih zelimo usposobiti za odgovorno zivljenje, se morajo ob nas cutiti varne in ljubljene in sposobne resevati svoje zivljenske naloge.

Zdenka Zalokar Divjak

(Knjige: Vzgoja je...ni znanost, Vzgoja za smisel zivljenja, Vzgajati z ljubeznijo)

Iz dobre sole prirastejo boljsi casi,
iz slabe pa slabsi;
kajti casi so taki, kakrsni so ljudje.

Anton Martin Slomsek