Vzgoja za duhovno sirino 

Vzgoja za duhovno sirino je gotova ena od najtezjih nalog – tako starsev, pedagogov kot druzbe v celoti. Kadar se pogovarjamo o duhovni sirini, ne gre samo za skupek znanj, ki jih pridobivamo, temvec za nase vsakodnevne odlocitve o kvaliteti zivljenja. Sodobni cas nas  vedno bolj sili k hitrim odlocitvam, ki imajo za posledico veliko napak, povrsne odnose in hrepenenja po kratkotrajnih uzitkih. Nasi otroci si taksnega nacina zivljenja gotovo ne zasluzijo. Kako torej »opremiti« nase otroke, da si bodo prizadevali za prave vrednote in se ne bodo bali sprememb, ustrasili izzivov?

Otroci in mladostniki se v prvi vrsti opirajo na vzore, ki stojijo pred njimi v njihovem vsakdanu. To so starsi, ucitelji, pa tudi osebe, ki si jih izberejo sami. Starsi in ucitelji smo se vedno najbolj pristojni za to, da damo mladim duhovno sirino, s katero si bodo lahko utirali svoje poti.

Pod ta izraz lahko sodi marsikaj, zato bi se osredotocili le na posameznikovo videnje svobode in odgovornosti. Kratka definicija svobode se glasi: »Moja svoboda se konca s svobodo drugega.« S tem natancno opredelimo svoje moznosti in meje. Prakticno to pomeni, da ne skusam druge na vsak nacin prepricevati, jim groziti, lobirati, ali kako drugace dobiti potrditev za nekaj, kar smatram za pomembno. Tako ima vsak moznost, da sam izrazi tisto, kar oceni po svoji vrednostni lestvici. S taksno definicijo se uposteva clovekova identiteta in nase spostovanje do drugega. Ni potrebno, da se z drugimi strinjam, potrebno je le, da ima vsak moznost izrazati tisto, kar zeli, brez posledic, da ga bodo takoj uvrstili v neke predalcke. Toda to sirino moramo najprej doseci odrasli.

Ko otroci zacutijo, da smo odrasli sposobni medsebojnega spostovanja, tolerance, odgovornega obnasanja, si nam avtomaticno zelijo biti podobni. Otrok si od prvega zavedanja samega sebe zeli napredovati, spoznavati, kaj mu svet odraslih lahko ponudi. Vse preveckrat svet odraslih ponuja negativne nacine medsebojnega sozitja. Vedno bolj padajo norme obnasanja, kulturnega izrazanja, poslusanja drug drugega. Dokler nismo odrasli sposobni ustvariti kvalitetnih odnosov in medsebojnega spostovanja, jih ne moremo pricakovati od nasih otrok.

Vzgoja je v prvi vrsti nekaj, kar se dogaja med odraslim in otrokom. Tisto »nekaj« je bistvo, ki ga potem otrok zacuti ali pa ne. Kadar bodo mladi zacutili nujnost osebne duhovne sirine, bodo tudi hrepeneli po znanju in novih izzivih v zivljenju. Danes imajo nasi otroci priloznost videti in dozivljati vedno vec negativnih vzorov in pojavov, ki jim ponujajo bolj privlacne, bolj enostavne resitve za njihovo uresnicevanje vsakodnevnih nalog. Od nas odraslih lahko povzamejo, da si danasnji posameznik clovek zeli predvsem vladati, imeti moc nad mislimi, custvi, prepricanji drugih. Zgodovina, pa tudi sedanji cas nam kazeta, da so se taksni posamezniki vedno uspesno prebijali prek vseh ovir do svojih ciljev. O rezultatih najbrz ni potrebno govoriti, saj smo jim lahko prica prav vsak dan. V druzinah se dogaja vedno vec nasilja, v solah lahko otroci in mladostniki pocnejo, kar se jim zahoce, nihce se nikomur vec ne pusti voditi, ukazovati. Ce vzamemo samo te primere, je jasno, da nasi otroci morajo postati osebe s slabo samopodobo, nizkim zaupanjem, opremljeni s strahom in negotovostjo, kadar je govora o vkljucevanju v sodobni nacin zivljenja. Kadar je posameznik negotov vase, se je pac najbolje drzati starih vzorcev zivljenja, saj edino te dobro poznamo.

Res ni potrebno dalec za ugotavljanje moci in pomanjkanje odgovornosti. Kadar sem prica taksnim prizorom, se vprasam, kaj je s temi ljudmi narobe? Ali jim res ni nic mar za nase otroke? Ali se ne zavedajo, da otroci vse spremljajo in se ucijo od starejsih? S kaksnim vrednostnim sistemom jih opremljamo? Kdaj bomo presegli meje svojega egoizma in se zaceli ukvarjati s svojo notranjostjo?

Vsak posameznik ima vedno na razpolago vsaj dve možnosti. Prva vodi v delo, razmisljanje, odgovornost do svojih besed in dejanj, druga pa k brezbriznosti, izogibanju odgovornosti in omalovazevanju vseh tistih, ki se trudijo za prvo.

Zlasti odrasli nocemo spoznavati tudi svojih cloveskih omejitev. S tem imam v mislih predvsem nase besede in dejanja, s katerimi najpogosteje prizadenemo drug drugega. Torej gre za zavedanje, da se zelimo kot  svobodne osebe nenehno truditi, da bodo nase besede spostljive. Kar je v mislih, je tudi v besedah, kar clovek rece, taksen tudi dejansko je. V resnici pa se tega zaveda le malo posameznikov.

Ker odrasli nimajo razciscenih stvari, otrokom vse oprostijo. Sklene se pakt, iz katerega ni izhoda, dokler se v zivljenju nekaj ne zalomi. Sele takrat so se pripravljeni soociti in iskati nove usmeritve.

Gre torej za duhovno sirino, ki se zacne in konca pri vsakem od nas posebej. Ne glede na to, kako se danes poudarja pomen pridobivanja znanja, bodo ucitelji s svojo clovesko drzo se dolgo bistveni element vzgoje in poucevanja. Otroci preprosto potrebujejo odrasle, da jim odkrivajo skrivnosti zivljenja, da se navdusijo za posamezna zivljenska podrocja.

Zaradi vse manjse vloge starsev se morajo izobrazevalne institucije oboroziti z novimi znanji, ki se bodo dotikali predvsem oblikovanja uciteljeve osebnosti. Ceprav na prvi pogled izgleda  paradoksalno, da govorimo o oblikovanju osebnosti ucitelja in ne ucenca. Izhajamo namrec iz predpostavke, da si bodo samo tisti ucitelji lahko gradili in zagotovili avtoriteto, ki bodo s svojo osebnostjo znali pritegniti pozornost ucencev in bodo ob posredovanju svojih znanj tudi posredovalci vrednot postenja, dela, resnice.

Ucitelji navajajo, da je obvladovanje strokovnega podrocja sicer nujnost, hkrati pa je to del, ki ga je najlazje uresnicevati.

Veliko vec poudarka pa bi moralo biti na zavesti, da umirjen, zbran ucitelj taksno razpolozenje prenasa tudi na otroke. Utrvara je torej misliti, da je mogoce resno vplivati na druge, ne glede na to, kaj in kdo v globini smo. Za zbranost in umirjenost pa je potrebno veliko vlagati v svojo osebno rast.

Ljudje se tezko spoprijemamo s svojimi pomanjkljivostmi, zato potrebujemo cas, da se najprej ozavestimo, kako nas drugi dozivljajo, potem pa se cas, da smo pripravljeni na teh ovirah kaj spremeniti. Veliko lazje je nastopati iz pozicije moci kot iz pozicije avtoritete. Osnova, iz katere naj bi ucitelji crpali moc za osmisljanje svojega dela, je njihov odnos do poklica. Ucitelj mora imeti delo in otroke preprosto rad. Pri vsakem delu z otroki, ko smo odrasli v poziciji moci, si je potrebno postavljati lastno ogledalo: »Sem tako ravnal(a), kot zelim, da bi drugi ravnali z mojim otrokom?«

Pri svojih vzgojnih prizadevanjih moramo biti cim bolj cloveski in dosledni. To terja veliko samodiscipline in urejenosti na celotnem zivljenskem podrocju. Ucenci hitro prepoznajo, ce ucitelji govorijo in zahtevajo nekaj, kar ni v skladu z njihovo zivljensko drzo.

Zdenka Zalokar Divjak