Jelena Sokić

Tokrat se vam v galeriji predstavlja Jelena Sokić, rojena 1980 v Splitu. Od leta 1998 živi in dela v Ljubljani.

2001: Reciklaža, predstavitev kostumov, Beograd, SKC
2002: Ljubitelji, skupinska razstava slik, Kud France Prešeren
2003: Digizija, video za performans, Kud France Prešeren
2004: Ljubitelji, skupinska razstava slik, Kud France Prešeren
2004: Košček hrupa in ščepec soli, video za literarni performans, Mostovna

Njene razpoznavne računalniške slike so razstavljene znotraj teksta, zato vam toplo priporočamo, da se sprehodite po njem.
Posebej bi opozorili na dejstvo, da je tudi podlaga za naslovnico in pesmi Moji naciji (Tomislav Vrečar) delo izredno ustvarjalne Jelene Sokić.
Najlepša hvala!

Jelena Sokić: Sotobračo

Jelena Sokić: Desiderato

Videostrukture - Od zahoda do vzhoda 

Kafka je ob ogledu avtomatične panorame, zabavno-informativne fotonaprave tistega časa, zapisal v svoj dnevnik: "Podobe so bolj žive kot v kinu, saj dovoljujejo pogledu počitek, ki ga ima tudi v realnosti. Film namreč predmetom, ki jih kaže, zapovrh posoja še negotovost svojega gibanja, meni pa se zdi pomembnejša negibnost pogleda."
Avtomatična panorama je bila naprava za gledanje fotografij. Okoli velikega valja so bili postavljeni stoli. Pred vsakim stolom pa je bil  par kukal. Stereoskopska očala so sedečim gledalcem omogočala občutek globine podob. Pred njihovimi očmi so se izmenjavale panorame tujih dežel.
Panorama Nove Gorice - tega čudnega mesta, ki je zraslo na ruševinah ogromnega goriškega pokopališča. Mesto so začeli graditi z velikim optimizmom pred samo petdesetimi leti zaradi na novo postavljene meje med vzhodom in zahodom.
Krožen prostor v galeriji določa svetloba mobilne videoprojekcije. Če se projektor sredi prostora vrti okrog svoje osi, riše vizuro krožnice na valj, znotraj katerega stojimo. Kot pri svetilniku potuje projekcijski snop po krožnici in s projeciranimi podobami reže v temo. Na mestu svetilnika je tukaj videoprojektor, ki osvetljuje koščke navideznega prostora.
Da bi takšen prostor ustvarili, morata biti smer in hitrost videoprojektorja natančno usklajeni z gibanjem, ki ga je imela kamera pri snemanju. Z enotnostjo časa, kraja in dogajanja dosežemo občutek, da smo se znašli v statičnem prostoru, prostoru - prikazni.
Mesto danes. Spalno naselje, ki ga imenujemo tudi Kitajski zid, se prebuja. V navidez zamrznjeno sliko postopoma vdira čas. Luči v stanovanjih se prižigajo, ulične svetilke ugasnejo. Dan. Ravnodušno oko vrteče kamere beleži naključne prizore življenja. Objektiv se postopoma približuje; panorama mesta se vedno bolj spreminja v nerazpoznavne barvne ploskve.
Pogled postane čas.

Anja Medved

Kaj je Anja povedala na Radiu Mostovna o sebi in Videostrukturah, lahko slišite, če kliknete na spodnjo fotografijo.