V kulturnem centru Mostovna, na obrobju Nove Gorice, se nahajata dva prostora, namenjena vsem vam, ki si želite branja, pogovarjanja, druženja, virtualnega surfanja ter odkrivanja nečesa novega na ne ravno vsakdanji način.
Ponuja se ti priložnost raziskovanja obširnega sveta literature, knjig iz humanističnega, družboslovnega, strokovnega in naravoslovnega področja kot tudi nespodobnega čtiva ter raznih enciklopedij. Na voljo je tudi veliko revij iz pretežno družbenopolitičnega polja ter aktualne periodike, računalnika dvojčka pa ti ponujata brezplačen dostop do interneta.
V prijetnem ambientu so organizirani tudi bralni in debatni krožki, pa tudi razna predavanja.
Razpoložljivo gradivo si lahko brezplačno izopsojaš s predložitvijo tvojih podatkov, v študijske namene tudi o vseh novostih.

Čitalnica:
- "prostor za narodnopolitično, kulturnozabavno in družabno srečevanje slovenskih izobražencev in meščanov v 2. polovici 19.stoletja" (Slovenski veliki leksikon)
- "prirejale so številne "besede" z igrami, recitacijami, petjem, koncertnimi nastopi in govori, navadno pa so se končale z veselico" (Enciklopedija Jugoslavije) 

Pridružite se nam lahko prek e-maila: citalnica@yahoo.co.uk  ali prek gsm 041 521 268 (Blaž). Na teh dveh naslovih boste deležni tudi vseh ostalih informacij v zvezi s Čitalnico.

Člani ste preko e-maila ali SMSa (po želji) obveščeni tudi o vseh novostih. Dobrodošli!

P.S. Veseli bomo tudi vsakršne donacije knjig, revij ali stripov.

Od zamisli do izvedbe je preteklo kar dolgo časa, od samih začetkov, ko se je šele zbiralo material za samo fizično izgradnjo prostora, namenjenega za delovanje čitalnice, pa vse do sprotnega zbiranja raznih kosov literature, ki bi se skladala z idejo, kaj naj bi čitalnica postala. Po dolgih naporih smo s skupnimi močmi pobarvali stene, zgradili police, vnesli mize in stole, priklopili računalnik za tehnično podporo zbranega gradiva, nenazadnje prinesli literaturo in jo sortirali po vsebini, kar pa je ostalo za zadnje, je bilo najpomembneje: kako vnesti dušo v prazen prostor, ki je imel zaživeti.
V ta namen, s to idejo v glavah, smo začeli s bralnimi krožki in vabili razne zainteresirance, ki jim intelektualni napor ni odveč -zbirali smo se ob nedeljah in prebirali izbrane članke, odseke iz znamenitih romanopiscev, ki so se ubadali s političnimi problemi, dotičnimi z življenjem vsakdanjih ljudi.
Začeli smo s branjem Huxleyevega Krasnega novega sveta, kjer nam je avtor prikazal temačni svet liberalne totalitarne utopije, koder so ljudje rojeni kot bi bili stroji in živijo na nivoju hedonističnih živali, da jim ni nič prekomerno ali preveč, če je le podkrepljeno s soglasno odobritvijo ostalih članov družbe; konformizem uživanja, ki postavlja pravila načinom, kako se vsakdo hoče sproščati in uživati, nam je pokazal svet, v katerem nihče od nas ne bi rad živel. Mar nima vsakdo pravice, da uživa kakor samo on zna, in če tega ne sme, in se mu veli, naj uživa kot drugi pravi, pravzaprav sploh ne uživa?
Druga knjiga na seznamu je bil Orwellov 1984, ki nam je nudil vpogled v totalitarno utopijo komunizma, kakor se je kazal v avtorjevem času. Mračnjaško vzdušje paranoičnega prebivalstva, ki je primorano, da svoje upe polaga v t.i. Velikega brata, je avtor opisal in nam ga narisal tako zelo izvrstno, da je vživitev bila več kot resnična: nasilni državni aprati, ki posežejo vmes, še preden se zločin sploh naredi, je utemeljen na principu mislenega zločina, kjer je ne samo namen, marveč že misel sama kaznovana - zločin pa je opisan kot vse tisto, kar ni delovanje v skladu za obstoječo državo; vse za državo, nič zoper države, kdor variira, bo odstranjen.

Tretji avtor, Vladimir Bartol, nas je popeljal v svet Hasana ibn Sabe, takorekoč izumitelja fedajevstva, samomorilski ideji predane skupnosti, kjer so posamezniki le marionete v rokah enega, ki z religiozno idejo prepleta politiko nasilja - prevzema oblasti in izsiljevanja, ter s tem kaže nemoč posameznika, če si sam ne vzame življenja v svoje roke. Srhljivost zgodbe se skoncentrira v stavku: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno", ki je lahko mimogrede in s prve roke interpretiran napačno, da je namreč njegova morala vsemogočna, ker se ji ni treba kosati z iluzijami, s katerimi se ubadajo navadni ljudje – ta stavek sicer izreka neresnico vseh resnic, toda za zgled samega delovanja, za samo idejo, je potrebno natančno brati načine, motive, razloge, zakaj je sam na sebi izvedel upor zoper obstoječemu redu in njegov zagovor, ko se je šlo za žrtvovanje ljudi za neko višjo stvar.
V prostorih Mostovne je dolgo nazaj nastala ideja o čitalnici, ki bi omogočila bralcem zahtevnejših in alternativnih okusov dostop do literature, ki je bila s strani mainstream knjižnic, knjigarn in podobnega kratkomalo izbrisana in odstranjena – poleg tega oživljanja starega skozi iskanje zanimivih, nekonvencionalnih, neortodoksnih del smo zbrali tudi kopico literature klasične narave, kajti na teh temeljih stoji vsa ostala literatura. Z uporom proti konvencijam in obstoječi prevladi popkulturi branja postavljamo tako nasproti dva ekstrema: po eni strani klasiko, po drugi strani alternativno literaturo. 
Z začetkom izvajanja programa Mostovne in odprtjem vrat prostorov, je tudi čitalnica dobila svoj urnik, svoje navade, pravice in dolžnosti, sposojanje knjig je steklo z roko v roki skupaj s bralnimi krožki in ostalimi oblikami druženja, ki se dogajajo v njenih prostorih. Vrata čitalnice, tako kot vsaka vrata na Mostovni, so odprta vsakomur, ki je pripravljen nekaj svojega časa posvetiti knjigam, da mu pokažejo svet, kakršen je očem neviden.

Mirt Komel

C. G. Jung: Človek in njegovi simboli
Mladinska knjiga Založba, 2002

Blago rečeno: knjiga, ki presega meje mojega razuma in, upam si trditi, tudi povprečnega (nereligioznega) laika. Bolj pikro: knjiga za astrologe, vedeževalce, vraževerce in ostale častilce sanj.
Z muko sem se prebil do konca prvega poglavja, ne da bi natančno vedel ali razumel, kaj je avtor želel povedati. Morda edino to, da so sanje zelo pomembne, da jih je težko analizirati, občutek pa sem dobil tudi, da če sanjaš, je že skoraj nekaj narobe. Nadaljeval sem, ker je bil naslov naslednjega poglavja obetaven (Pradavni miti in sodoben človek) - a spet te sanje. Izpeljave, sklepi in dokazi so zelo nejasni. Verjetno je s sanjami res težko kako drugače.
Vrhunec pa ta knjiga doseže v Sklepnih mislih, ko avtorji vzporejajo psihologijo in sodobne fizikalne teorije. Naprimer, na teorijo komplementarnosti (le-ta pravi, da se svetloba manifestira enkrat kot delci, drugič kot valovanje) navežejo svojo idejo “enosti” zavednega in nezavednega dela človekove duševnosti. Še bolj pa so bili tile jungovci veseli ideje, da opazovalec in merjenje nekega fizikalnega pojava nujno vpliva na pojav sam. To zanje pomeni dvoje: nezavedno vpliva na zavedno (wau!), poleg tega pa so fiziki psihologom rešili težavo, da jim "zunanjih predmetov" (mogoče so tu mišljeni simptomi psiholoških bolezni) ni treba objektivno opisovati, saj se zaradi teh fizikalnih teorij "mora mikrofizikalna znanost načelno odpovedati vsakršnemu objektivnemu razumevanju fizikalnih pojavov."
Živele sanje!

Umberto Eco: Baudolino
Mladinska knjiga, 2003

Knjiga ima precej podobnosti z avtorjevim bolj znanim delom - Ime rože. Obe zgodbi sta umeščeni v 12. stoletje, o katerem avtor ogromno ve. V knjigi je morda celo preveč tega vèdenja (avtorjev prvi poklic pač ni pisateljevanje). Morda najbolj bistven element, na katerem gradita obe knjigi pa je dejstvo, da so ljudje v tistem času vedeli zelo malo o osnovnih naravnih pojavih, kot so gravitacija, astronomija, geografija… In obratno: manj kot je bilo znanja o teh rečeh, več je bilo prostora za dogme, čudeže, nadnaravne pojave, izmišljotine... V tem duhu se je takrat pisala zgodovina in delala politika. Knjiga pripoveduje o tem, kako je takratna oblast (posvetna in cerkvena) to neznanje izkoriščala za razlago resnice in tudi pisanje zgodovine sebi v prid. Baudolino je bil eden takih "kreatorjev resnice" na kraljevem dvoru.
Zgodbo lahko doživimo kot banalno in hecno zanimivost iz časa ko ljudje niso imeli pojma o svetu, vendar si Baudolina danes lahko predstavljamo kot kakega vladnega svetovalca, strokovnjaka mednarodnega prava, piarovca, lobista, medijskega mogotca. To so »kreatorji resnice« današnjega dne. Ali smo danes kaj bližje resnici kot takrat?
Baudolinov sijaj morda nekoliko zbledi zaradi podobnosti z Imenom rože, a kljub temu priporočeno - še posebej Ajdovcem!

Marko Jelinčič

Matt Ridley: Genom – biografija človeške vrste
Učila, Tržič 2002

26.junija 2000 sta predsednik Bill Clinton v Beli hiši in Tony Blair na Downing streetu hkrati oznanila, da je grobi osnutek človeškega genoma končan. To je bil izjemen trenutek: prvič v zgodovini življenja na Zemlji je človeška vrsta prebrala svoj recept.
Knjiga nas vodi skozi osnove genetike, pisana je v poljudnem, novinarskem jeziku, ki omogoča razumevanje te zahtevne teme slehernemu. Pri genetiki gre več kot le za medicino, genom vsebuje sporočila iz daljne in bližnje preteklosti. Vsebuje tudi nekatere odgovore na starodavna filozofska razmišljanja o tem kaj in kako določa naše ravnanje in kaj je pravzaprav ta zanimivi občutek, ki mu pravimo svobodna volja.
Pomanjkljivost knjige je v hitro opravljenemu prevodu oz. vljudno rečeno tiskarskih napakah, ki lahko zmotijo zahtevnega bralca, zato naj se ta raje posluži originalne verzije v angleščini.
Knjigo priporočam tistim, ki jih pritegne znanstvena misel in želijo biti na tekočem z razvojem človeškega vedenja na sploh.

K.

Rene Descartes: Kompendij o glasbi / Compendium Musicae
Jurij Snoj – Prevod, spremna beseda in opombe
Historia scentiae, Založba ZRC, Ljubljana 2001

Za vse, ki bi radi bolje razumeli glasbo!

Tadej Stolič

Jelena Sokić: Deddaks