Masinfo 9, december 2000
Članke v tej številki so napisali Tomo Božič, Valter
Cijan, Simon Markič, Mitja Marussig in Marko Rusjan
Novice je zbral Sandi Maver.
Glavni in odgovorni urednik: Marko Rusjan
Tehnično urejanje: Simon Markič
Vsebina:
Marko Rusjan: Leto 2000 se izteka...
Pismo bralke
Sandi Maver: Kam naj se dam?
Simon Markič: Premalo denarja in preveč
Mitja Marussig: Spet kr neki
Valter Cijan: Intervju - Low Punch
Tomo Božič: Alex Bass
Strip
Masinfo 8
(povzetek)
Leto
2000 se izteka, leto 2001 priteka,
mi pa bolj ali manj
stopicamo na mestu
Marko Rusjan
Vsako leto je potrebno narediti nekakšen pregled,
ki naj bi nam vzbudil slabo vest ali prijetno zadovoljstvo. Odvisno od samokritike.
Ker osebne samoizprašitve prepuščam vsakemu posamezniku, se bom raje usmeril
na skupnostne projekte in probleme. S tem ne pristajam na strogo ločitev osebnega
in družbenega, saj nas takšna pot nujno zapelje v temačne loge reakcije, tam
pa ne bi rad krav pasel. Poskušam se samo izogibati raznim egotripom, ki lahko
izbijejo na površje ob takšnih javnih ekshibicionističnih predstavah, kot so
osebnostni prosti spisi.
Kako je z Mostovno? Toliko let, da le še starejši "verniki" in najmlajši
brez zgodovinskega spomina verjamejo vanjo. Upam, da je število vernikov krepko
naraslo, kajti Bog ne več samo nemo opazuje, ampak je nejevernim Tomažem poslal
očitno znamenje. Kopače, delavce in asfalt v samo neposredno bližino želenih
prostorov. V tem zapuščenem delu Solkana ali Nove Gorice (primerna tema za seminarsko
nalogo pri Spoznavanju narave in družbe) se ta posadka doslej ni ustavljala,
tako da mora biti nekaj v zvezi z Mostovno. Prva otipljiva stvar? Mogoče za
širše množice, ozek krog posvečenih pa, medtem ko vi mirno spite, pripravlja
še veliko ostalih manj prijetnih zadevic. Da je prišlo do famoznega dostopa
k Mostovni z ulice IX. Korpusa, je bilo potrebno debelo leto kupčkanja papirjev,
ki jih učinkoviti birokratski aparat, prosto po Webru, pripravlja, da ne bi
prišlo do poplav, nesreč itd. Približevanje popolnosti, skratka. To je sedaj
za nami in odpuščanje je baje lepa čednost. Kljub vsemu pa smo nekatere še kako
potrebne korake storili tudi pri Masovni. Končno smo pridobili pisarno, ki nam
služi za srečevanje, sestankovanje in podobna hiperproduktivna opravila. Masinfo
izhaja s polno paro in je eden redkih takšnih projektov v Sloveniji nasploh.
Ima sicer še veliko pomanjkljivosti, ki pa naj bi se v letu 2001 samodejno odpravile.
Pogovori o radijski oddaji so tudi stekli, čeprav do njene realizacije še ni
prišlo. Čakamo na kadrovske okrepitve. Najpomembnejša pa je gotovo bila arhitekturna
delavnica, na kateri je nastala idejna zasnova objekta Mostovna. Ob tem je bila
izdana priložnostna knjižica in zgodila se je prva prireditev na ozemlju Mostovne.
Od tega je že nekaj mesecev, tako da smo že nekako pozabili na vse to. Pomembno
pa je, da načrti za obnovo nastajajo. V prihodnjih mesecih bodo dokončani in
nato je na vrsti samo še vprašanje financiranja same obnove, kar je zadolžitev
Mestne občine. Glede na višino že vloženih sredstev bi bilo gotovo smotrno,
da se zagotovi dovolj sredstev za celotno obnovo in je potem mir. Za vse nas
in samo občino. Vsaj kar se tiče tega največjega finančnega zalogaja. Peticije
jeznih krajanov proti Mostovni so pač sestavni del slovenske folklore.
Od mikrolokalnega dogajanja na globalni vrtiljak. Na lestvico vrhunskih dogodkov
leta 2000 sem uvrstil proteste proti ekonomski globalizaciji po meri peščice
izbranih, propad Konference o klimatskih spremembah v Haagu in dokončno zmago
politične forme nad vsebino v Sloveniji. Medtem ko sem proteste že obdeloval
v prejšnji številki Masinfa in se tudi dotaknil nevarnosti klimatskih sprememb,
ni odveč še kakšna dodatna beseda. Ekološka kriza sama po sebi pomeni dejansko
grožnjo razvoju poznokapitalistične družbe. Čeprav sicer izredno fleksibilni
kapitalistični sistem išče nove rešitve za preboj omejitve rasti, ki jo narekuje
planet Zemlja, v obliki t.i. Nove ekonomije, brez starih praks ne more shajati.
Ogromne, zadimljene, sajaste tovarne niso samo stvar 19. stoletja, ampak jih
lahko najdemo marsikje po belem svetu. Raznovrstnost stopnje razvoja kapitalistične
produkcije se sicer s pomočjo globalizacijskih procesov uspešno izkorišča, vendar
povečana gospodarska rast ne prinaša čistejšega okolja. Nasprotno, kljub poskusom,
da bi države s pomočjo mednarodnih sporazumov nekako obvladale nezadržno slabšanje
življenjskih razmer, se takšni sporazumi spremenijo v mrtve črke na papirju,
ko trčijo ob interese razvoja in kopičenja denarja. Nedavni neuspeh Konference
o klimatskih spremembah bi bil lahko bil razlog za posmeh apologetom kompatibilnosti
tržnega modela z reševanjem ekoloških problemov, če ne bi bile stvari tako resne.
Kaj tiči za trditvijo o zmagi politične forme nad vsebino? Nanaša se na pretekle
državnozborske volitve, ki so bile ne samo vsebinsko popolnoma nepomembne, ampak
so celo izgubile na spektakularnosti, ki smo je bili dosedaj vajeni. Nekritičnost,
nepoznavanje problematike, slepa vera v takorekoč avtomatičnost pravilne usmeritve
izbrane stranke, ki naj bi uresničevala interese posameznika, so dejstvo, vendar
hkrati tudi žalostna posledica odtujenosti običajnih državljanov od odločanja.
Parlament, ki ga poznamo samo po njegovem pojavljanju v večernih poročilih,
je daleč od ljudi in daleč od njihove volje. Odločanje poteka glede na sposobnost
kandidatov, da si ustvarijo želeno medijsko podobo, ki bi najbolj odslikovala
okus volivcev. Ne samo, da ni kritike, usmerjene proti posredniški demokraciji,
ampak se je ostrina kritike glede načina odločanja volilne mase izgubila tudi
ob sprijaznitvi z obstoječo pravno ureditvijo. Rezultat je jasen. Javna podoba
sposobnega, delovnega, umirjenega birokrata je zmagala. Ostalo pa tako ni pomembno.
Goriško uredništvo Radia Koper nas je v predprazničnem
času presenetilo z nenavadnim darilom. V hrambo so nam zaupali izbor svoje fonoteke
- deset škatel črnega zlata, vinilnih reliktov iz preddigitalne dobe. CDji,
MDji, DATi in ostali xDx izumi so dobre stare plošče žal obsodili na prašno
pozabo, odkoder jih bo v naslednjih tednih reševala naša ekspertna skupina.
Za nostalgike torej še obstaja upanje.
Z zlatimi črkami pišemo zahvalo ekipi RK NG, posebej urednici (pozdravljata
vas tudi Ivica i Ljupka!)
Hjelow!
Hm.... kje nej začnem? Jah, nič, ....ne bom začela s tistimi klišejskimi izjavami,
ki jih ponavadi ljudje, ki pišejo v takšno ali drugačno časopisje, vstavljajo
na začetku svojega pisma. Torej, ne bom vam težila kako ste uredu, da imate
d best cajtng, itd., itd. :) (pa no offence)
Kajti ne pišem vam zato. Pišem vam, ker sem po nekem čudnem naključju dobila
v roke 7.številko vašega uredu cajtnga Masinfo. Seveda sem ga z veseljem prelistala
in prebrala nekaj člankov. Ok, vse lepo in prav.... ko pa sem prisla do članka
z naslovom "Prva ovira za Mostovno", ki ga je napisal Erik Bizjak,
sem se pa odločila, da vam napišem par stavkov.
Torej, stvar je v tem, da bi rada omenila nekaj stvari v zvezi s temi koncertnimi
dogodki za nas, mlade, na katerih baje še vedno svet stoji (le kdo nam je naložil
takšno breme? ). :) No, kakorkoli že... jaz sem Nina, stara 18 let, stanujoča
v Celju, torej..... daleč stran od Nove Gorice, kar sploh ne igra velike vloge,
ker mladina je itak povsod v istem kurcu (pa pardon izrazu; sem pač štajerka
). :)
Zadnje čase opazam, da se tudi v Celju pojavljajo in prebujajo nekomercialni
ljudje (le kdo jih ni vesel?), ki se na vso moč trudijo vzpostaviti stik z odraščajočo
mladino, ki tako veselo tarna, da se med vikendom nima kam podati. Organizirajo
se razni koncerti mladih nepoznanih (zaenkrat) glasbenih skupin, likovne, potopisne,
gledališke, računalniške in druge delavnice. Vse to se pri nas v Celju ponavadi
odvija v Mladinskem centru in moram priznati, da se moji someščani prav v lepih
številkah udeležujejo teh prireditev. No, seveda se dogaja tudi polno enih drugih
koncertov, ampak pustimo zdaj to.... zdaj govorim o nekomercialnih in neprofitnih
zadevah (koncerti, ki se priredijo zgolj zaradi zabave in ne zaslužka, ker itak
ni vstopnine). Če ne drugega, pridemo samo pogledati kaj se dogaja in če nam
je všeč oz. če je vzdušje uredu, potem ostanemo...
Da pa smo dobro obveščeni o teh dogodkih v Mladinskem centru Celje (MCC), obstajajo
vsakomesečne brošurice, jih dobimo v MCC-ju samem ali pa v kaksnem kafiču ali
knjižnici.
No, pa to zdaj sploh ni važno. Hotela sem vam samo povedati, da je lepo, da
se trudite in skušate popestriti dogajanje v Novi Gorici. To je d best, da se
pri vas dogaja oz. zgodi kar nekaj koncertov.... pri nas so prireditve bolj
raznolike, čeprav si želimo več koncertov slovenskih nekomercialnih hc, ska,
punk, rock... bendov.
Dejstvo je, da počasi se daleč pride, kar pomeni, da ne morete pričakovati,
da bodo ljudje kar takoj navalili na te koncerte in prireditve, ker itak vsi
vemo, da se večina skriva po varnih "brlogih" (beri privat fešte,
stalni lokalčki, itd.), iz katerih bodo ob vztrajnih in potrpežljivih organizatorjih
koncertnih in drugih prireditev za mlade kmalu prikapljali na plano. Potrebno
je vključiti mlade garažne bende in jih nekako angažirati, da bodo hoteli sodelovati.
In seveda ZELO paziti, da ne postanjejo komercialci, ker to se ponavadi rado
zgodi. :) Potem pa itak pride več ljudi na koncert (razni kolegi, znanci in
firbci).
No, lahko bi še in še pisala in bluzila in vam solila pamet, a ne bom, da se
vam Celjani ne zamerimo do amena. Itak nas že lep del Slovenije ne mara (pojma
nimam zakaj je tako... ja, mogoče pa vem... ker nam večina še ni dala priložnosti
pokazati se v dobri luči)! eh, pa to je že spet druga zgodba. nevermind
Nch, no, lepo se imejte in se naprej ustvarjajte Masinfo, pa potrudite se, da
bo še kdaj kakšen izvod uletel v Celje!
dijo
Nina,
hvala za pismo in tehtne pripombe. Odlično je, če se dogaja veliko stvari in
ravno to si želimo doseči z oživitvijo Mostovne. Enako pomembno je vzgajati
publiko, kar z vzpodbujanjem in včasih tudi grajami poskušamo početi čimpogosteje,
nenazadnje v Masinfu.
Kar se geopolitike tiče pa naslednje: Masinfo dokaj redno uleta v celjski Kljub,
kot medijski mogotci pa ga seveda lahko dostavimo še kam drugam. Razdalje so
relativne in vsak dan krajše, posebej pa želimo poudariti, da ima vsaj del uredništva
v spominu nekaj zelo prijetnih celjskih dogodivščin, tudi brez luči ..kar pa
je spet druga zgodba ;-)
Po zaprtju Pixxelpoint festivala je v naši preljubi
Novi Gorici (spalnem naselju) ponovno vse po starem. Brez strahu, dragi občani,
tudi v prednovoletnem času vas razen petard, domače muzike in zvenečih "mandarina"
umetnikov tipa Korado&Brendi (še naprej ostajata tudi nosilca in avtorja
himne novogoriškega nogometnega kolektiva Hit), ki ju bomo z odprtimi rokami
pričakali na Bevkovem trgu, ne more prav nič skaliti vašega miru. Mularija bo
še vedno vedrila in se z alkoholnimi zvarki ter (prepovedanimi) domačicami grela
pred hramom nogovoriške kulture, Cream bo za vikende poskušal napolniti (vsaj)
privee, Petrolove postajanke bodo oblegane kot vedno. Nova Gorica ni mesto!
Kaj pomagajo vse zelenice, tlakovane poti, gugalnice za otroke!? Mladi ostajajo
doma ali še vedno nimajo kam! To v svojem članku nazorno opiše tudi novinar
Mladine, ki se je nedavno udeležil Pixxelpoint festivala in pravi: "..Drugače
pa cenimo, da je Pixxelpoint nekje res zadel terno. In to s prirejanjem spremljevalnih
čag in ponočevanj, ki so tri dni zračila pregovorno mrtvo mesto, v katerem se
občasno mezga na tehno veselicah in ki kljub vrtanju Mostovne še nima mladinskega
centra.."
Hura, res imam rad Novo Gorico, za praznike, ko se lahko odpočijem!
Da obstaja še kaj drugega kot Žablje, Bukovica in njim primerljiva zabavišča
ter plesišča, smo za vas zbrali nekaj napovedi dogajanja po Sloveniji...
(glej www.rockvibe.com)
Premalo
denarja in preveč
Simon Markič
Pred nekaj tedni so bili različni mediji spet igrišče
obtožb in zagovorov, vsebina pa se je vrtela okrog delitve koncesijskih sredstev.
Spomnimo se, gre za denar, ki priteka v blagajne občin, ki gostijo igralniško
dejavnost in za katerega so pred leti nekateri poslanci porabili lep del svojega
službovanja.
Brezdanji igralniški izviri bogastva so se od tistih časov že opazno osušili,
a vseeno se je v občinsko blagajnico nateklo čednih 420 milijonov tolarjev.
Kot velevajo predpisi, se jih sme potrošiti le v za to določen namen, to je
razvoj turistične ponudbe in turizma nasploh. Objavljen je bil razpis za projekte
in ponudniki so se pomujali s prijavami.
Dovolil si bom površnost in nezainteresiranost: ne vem, kaj vse se je prijavljalo,
ne vem niti, kdo je bil nazadnje v resnici izbran, še manj me brigajo kasnejši
cirkusi kdo-je-koga-poznal in kje-je-kdo-vpleten. Dovolj zgovorne so pobude,
ki so bile omenjane v medijih, in nazadnje krokodilje solze občine, ki ji je
zaradi "nekvalitetnosti" predlogov uspelo razdeliti le dobro polovico
vsega denarja.
Kateri pa so bili projekti, ki so bili navedeni kot vredni podpore? Posodabljanje
proizvodnje v MIP, ureditev gostinskega lokala v nekdanji žičnici na Sveto goro
in gradnja novega hotela v Novi Gorici. Zanimivo? Morda imate kot jaz težave
s povezovanjem turizma in mesno predelovalne industrije? Berite dalje. Se tudi
vam zdi, da v bližnji okolici novega lokala ni čutiti pomanjkanja gostinskih
obratov? Še malo potrpljenja, tudi za hotel.
Občina je torej presodila, da na razpis ni prispelo dovolj dobrih zamisli. Zelo
zanimiva ugotovitev, če pogledamo, kaj se je zadnja leta v režiji občine in
krajevne skupnosti uprizarjalo v mestu. Začenši z vsakomesečnimi kramarskimi
semnji v centru, nadaljujoč z novoletnimi praznovanji (spomnimo se lanskega...)
in ostalimi veselicami, naravnanimi na čimnižji skupni imenovalec "ljudskosti",
kjer se uspešnost meri le v litrih popite žganjice in metrih požrtih klobas
in za katere ne velja nobena omejitev hrupa in ure, ki se drugače tako budno
nadzira. In propadli goriški sejem? Tudi ta se je v glavnem ukvarjal s kmetijskimi
pridelki. Enako kot od občine podprta lokalna televizija. Namesto, da bi Nova
Gorica postajala mesto, vse bolj dobiva ruralni pridih. Impulzi in spodbujanje
določene vrste prireditev so pripeljali do tega, da povprečen prebivalec (in
žal tudi premnogi občinski svetniki) razume samo še tisto, kar lahko poje in
popije, mogoče odpelje ali pošlata. Ede, bibe, lude. Saj ne, da se ne bi spodbujala
tudi "visoka kultura", a bolj zaradi lepšega. Ko gre zares, se ve,
kdo je tu gospodar. Recimo: koliko Goričanov ve, kje je mestna galerija? In
koliko jih ne ve, kdaj Pri hrastu kuhajo štruklje?
Po dolgih letih spodbujanja "domačnosti" je usmeritev že tako očitna,
da so se predložitelji projektov samoumevno držali linije, v dobri veri, da
se od njih to pač pričakuje. Razpis za koncesijska sredstva je občino postavil
pred ogledalo. Ne, mi pa že nismo taki, je bil ogorčen odgovor. O ja, še kako
ste. Zato tudi denar za MIP, vsem mesnim zadržkom navkljub. Ni problem, mi pojemo
vse. Tudi gostiln ni nikoli preveč - Solkan je imel pred sto leti štirinajst
furmanskih gostišč, danes jih vendar ne more imeti manj! Neznosna lahkost bivanja
ali back to the future?
Nekaj sto milijonov tolarjev je že vsota, ki zahteva določeno mero odgovornosti.
Vsaj neresno je pričakovati, da bodo v danih razmerah perspektivne zamisli kar
padale z neba. Predlagani hotel je še najbolj ziheraška, kljub ugovorom, češ,
saj so Hitovi hoteli zasedeni samo 59 odstotno. V resnici to pomeni že kar gnečo
(na turistični obali je zasedenost skoraj dvakrat nižja), ob vikendih pa prostih
sob praktično ni. Ampak hotelov ne polnijo obiskovalci okoliških gostiln ali
tisti, ki rajajo na Bevkovem trgu.
Če naj bo Nova Gorica turistična občina, in če naj uživa igralniške blagodati,
mora aktivneje razmisliti o svoji viziji tovrstnega razvoja. Sredstva, ki so
na voljo, bi recimo lahko porabila tudi za nekaj sposobnih in razgledanih ljudi,
ki bi usklajevali pričakovanja občine in interese ponudnikov storitev, skrbeli
za strategijo in seveda tudi sami predlagali nove rešitve. Tako bi se počasi
moralo dvigniti tudi splošno dojemanje turizma in, kar je za mesto še veliko
pomembnejše, dojemanje kulture bivanja v urbanem okolju. Od nekdanjih gradov
v oblakih, ki naj bi zrasli iz rulet in igralnih avtomatov, je duhovno siromašenje
v nekaj leth namreč pripeljalo tako daleč, da ima občina nazadnje celo več denarja,
kot ga zna porabiti.
Obstaja tudi druga možnost? Seveda, še lažja. Ob nadaljevanem podpihovanju poneumljanja
se lahko vsi skupaj na hitro oblečemo v živalske kože in preselimo v kaverne
pod Kekcem. Tam z razdeljevanjem igralniškega in ostalega denarja ne bomo imeli
nobenih skrbi.
"Kr neki" je očitno imperativ novogoriške občine pri urejanju bojda velepomembnih vprašanj, ki vplivajo in predvsem še bodo vplivala na podobo in prihodnost mesta mladih in vrtnic. Okej, že vrtnic je v GO pravzaprav le za vzorec, kljub temu pa še vedno odločno triumfirajo nad mladimi. Je že tako, nomen v Novi Gorici NON est omen. Za kaj pravzaprav gre?
V Novi Gorici se je zgodil festival Pixxelpoint
2000, relativno zahteven projekt mednarodne razstave računalniške umetnosti,
ki je tudi v naše elektronsko zaplankano selo prinesel nekaj svetovljanskega
duha in hkrati pokazal, da je tudi tukajšnji živelj dovzeten za - recimo mu
- medij prihodnosti (čeprav gre za medij, ki je že krepko zakoreninjen v sedanjosti,
a ne bi sedaj o tem). Blaž Erzetič & co so se dela lotili vztrajno, v trdni
veri, da bo zadeva uspela, brez trkanja na prsi, brez pobiranja nevemkakšnih
zaslug za narod, s preprosto željo narediti spodoben festival, ki se bo prijel.
In ki bo mogoče tudi tistim, ki se z zadevo ne ukvarjajo, odprl vpogled v to,
kaj se dogaja. Jasno, maso je treba skup zbobnati tudi s koncerti in spremljevalnimi
dejavnostmi in glede na to, da je bil festival narejen precej udarniško, gre
trud organizatorja(ev) toliko bolj ceniti. In tu je kleč vse zadeve.
Festival se je zgodil relativno malo časa po tem, ko je mestna občina pompozno
najavila, da bo Nova Gorica postala elektronsko mesto, v katerem bo vsak imel
dostop do interneta. Skratka, gre za računalniško opismenjevanje neuke raje,
ki naj bi v kratkem po zaslugi mame občine lahko radostno obirala sadove tako
tega, kot "onega" sveta (saj veste, svet ni eden, svetova sta dva?).
Prestižno in hvalevredno, da se mestni veljaki spustijo v (pre)potrebno elektronsko
avanturo. Če bo zadeva uspela, bodo dobili porcijo pohval in jasno, zapisani
bodo v hall of fame goriške nomenklature, ki je prekrstila tradicionalno malomeščansko
(bolj malo, manj pa meščansko) srenjo v GO.
Da pa lahko upravičeno dvomimo o tem, da bo zadeva uspela, kaže sicer malenkostna,
a bistvena zadeva. Ob prebiranju gradiva za festival Pixxelpoint 2000 kljub
vztrajnem brskanju in vrtanju med sponzorji nikjer ni zaslediti občine Nova
Gorica (čeprav je bila zadeva kar solidno podprta, med drugim tudi s strani
občine Šempeter-Vrtojba ? tako, za ilustracijo). Pojasnilo: mestna občina zagotavlja
denar že za mestno galerijo, ker ta festivalu ne zaračunava npr. najemnine,
je torej svoje opravila. Dodatnega denarja, jasno, ne bo dala. V redu, mogoče
sem preveč naiven, ampak kako lahko neka občina, ki si na vse kriplje želi postati
prvo slovensko elektronsko povezano mesto, pokaže tako ignorantski odnos do
festivala, ki predstavlja novost v našem prostoru in pri katerem je težko spregledati
določene vzporednice z goriškim e-projektom?! Jasno je, da občina ni Karitas,
a bi z vložkom v festival (gledano čisto komercialno) lahko krepko dvignila
promocijo samega mesta. Mesto s 5 milijardami tolarjev proračuna (!), bi lahko
za festival "pljunilo" vsaj kak promil iz svoje težke malhe, tako,
za promocijo, če ne drugega. A se mestnim velmožem zadeva očitno ne zdi preveč
zanimiva. Saj verjamem, da jih večina festivala niti ne razume niti ga ni prišla
vsaj pogledat, a je tako gledanje celo za značilno podalpsko zaplankanost malo
protislovno.
Festival je mimo in vse pohvale tistim, ki so pri njem dejavno sodelovali. Mogoče
je še najpomembnejša zadeva, ki jo je festival prinesel, da se z dobro voljo
in osebnim angažiranjem da marsikaj narediti, tudi brez vseobsegajočega mecenstva
mame občine. Mogoče bo festival spodbuda tudi za druge dejavosti. In komaj čakam
(pa ne z veseljem, da ne bo pomote), da se bodo, ko bo treba omenjati pomembnejše
dogodke v mestu v zadnjem letu, tudi mestni veljaki "spomnili", da
je "Nova Gorica leta 2000 organizirala hiper pomemben festival računalniške
umetnosti, ki bo njeno slavo ponesel daleč naokrog". Upam, da bomo (boste,
bodo, pa saj ni pomembno kdo, ampak kaj) takrat znali občini natakniti uzde
in jo "spomniti", da se s tujim perjem ne gre preveč kititi. Z upanjem,
da bo zaleglo. Da karavana ne bo šla dalje in psi ne bodo utihnili. In z upanjem,
da bo, če se bo hotela Nova Gorica sončiti v soju festivala Pixxelpoint, to
znala tudi p(d)okazati. V nasprotnem primeru naj ostane pri Entente florale,
sadi rožice in preganja ponosne lastnike pasjih drekcev. Starim tetam je to
všeč, ostali pa naj imajo svoje računalniške festivale. Saj vemo, kako to gre,
ne?
(Še beseda zadovoljnih soorganizatorjev: Pixxelpoint je zares odlično uspel, čeprav je pred vrati dežural rešilni avto s pripravljenimi infuzijami za delovno ekipo. Množičen obisk in pohvale so še lepša vzpodbuda za naslednje leto, ko vam bomo z neslutenimi domislicami spet jemali sapo. Rezultate, nagrade in seveda vabilo na reprizo najdete na www.pixxelpoint.org.)
Low Punch so predstavniki nekakšnega drugega vala hardkorpank bendov goriško-ajdovskega področja iz druge polovice devetdesetih letih. Po nekajletnem zavzetem delu so pravkar dočakali izid svojega debitantskega albuma Act?Revolt?Live za konglomerat 13.brat / Choose Life Records. Fantje svoj agresivni hardkor, ki se največkrat napaja pri ameriškem hc-ju s konca osemdesetih let, nadgrajujejo z melodičnejšimi kitarskimi rešitvami, ki pa nikakor ne zmehčajo njihovega zvoka.
Na kratko zgodovina benda. Kdo je v bendu,
in kaj delate poleg benda?
V bendu smo Stiba (bobni), Ivo (bas), Rado (kitara) in Dean (glas). Začeli smo
spomladi leta 97. Na začetku smo bolj samo preigravali že slišano ampak smo
zelo hitro začeli ustvarjati svoje pesmi. Že prej smo se skupaj družili in smo
se velikokrat pogovarjali o tem, da bi naredili svoj bend. Poznamo se že iz
šolskih klopi, le Radota smo spoznali kasneje. Na začetku še nismo imeli pojma
o igranju (kot da zdaj znamo kaj več...) in smo samo improvizirali. Zamenjali
smo tudi cel kup imen za bend. Postava pa se ni nikoli spremenila. Poleg benda
ima Ivo non-profit hc distro in dela nekakšen hardcore e-zin
(http://kid.kibla.org/~marjan/xstormx/),
Rado ustvarja na netu page o veganizmu (naslov v nadaljevanju). Oba igrata še
v bendu po imenu Elodea. Dean pa ustvarja zin in se namerava pridružiti prostovoljcem
za opravljanje dobrodelnih del. Stiba pa riše stripe za koprske študise in skupaj
z Deanom igra še v bendu z imenom UpJohn. Pomagamo tudi pri organizaciji koncertov,
ki jih organizira 13. Brat in smo člani društva Agenti, ki se ustanavlja v Ajdovščini.
Kako ste prišli v stik s hardcore/punk
glasbo?
Ivo: Vedno sem bil pristaš bolj težko zveneče glasbe in že v osnovni šoli sva
skupaj z bratom poslušala metal in death metal. S HC-jem in punkom sem se prvič
srečal tam pri 14-ih letih. Takrat sem poslušal bolj punkrock in pa bende kot
so Exploited, Niet... Enkrat v tistem času sva šla jaz in naš bobnar Stiba na
nek koncert, kjer so igrali Man in the shadow, Razlog zase in Panic overdose.
To je bila zame nekakšna prelomnica. Man in the shadow so me popolnoma prevzeli.
Kasneje se spoznal še Miko (Entreat.) in se preko njega seznanil še s Strife,
Snapcase, the Path of the resistence... in vi me še vprašate zakaj sem sxe,
haha..... Dean in Stiba: začela sva z Green Day in Sex pistols in sva bili v
stilu irokez in podobnega. Kasneje pa sva se spustila globlje in poslušala vse
vrste HC/punka, le Stibi metal teži. Ta glasba nama je bila všeč zaradi njene
ostrine, neposrednega sporočila (to kasneje) in imela je tak poseben čar.
Rado: jst sem se nalezu od brata.
Zakaj ste se odločili za vegetarijansko/vegan
dieto?
...ker s tem lahko narediš nekaj dobrega zase, živali in okolje. ...ker so živali
ravno tako čuteča bitja kot človek... kar živali niso človekova last in surovina,
ki jo je treba porabiti in izrabiti... ker z rejo živali uničuješ naravo...ker
si z uživanjem živalske hrane uničuješ zdravje... ker... ker... ker je preveč
razlogov za! če vas o tem kaj več zanima si poglejte na stran: http://kid.kibla.org/~marjan/vegan/
V bendu nismo vsi vegetarijanci niti nismo vsi vegani, niti ni pomembno kdo
je kaj, to je pač svobodna izbira in vsak ima pravico do svoje odločitve.
O čem govorijo vaša besedila?
Če prelistate skozi besedila, ni težko opaziti, da je naša glavna tarča kapitalizem,
saj smo prepričani, da je to glavni krivec in uničevalec človeštva, sveta...
Smo tudi nasprotovalci sexizmu, rasizmu, homofobiji, netoleranci.... tako da
ima to velik vpliv na naša besedila. Pač problemi, s katerimi se srečujemo v
vsakdanjem življenju in kritičnost do družbe v kateri živimo.
En član v bendu je SxE.Ali lahko (Ivo)
razloži kaj je SxE in kaj tebi pomeni?
Enostavno rečeno je strejter tisti, ki ne pije alkohola, ne kadi in
ne uživa drog ? pač zdravo življenje brez substanc, ki bi lahko kakorkoli vplivale
na tvoje počutje, zdravje. Nekateri zagreti strejterji trdijo, da je straight
edge obveznost za celo življenje (Commitment for life). Smešno pa je, da dostikrat
ravno ti najprej opustijo in jih vidiš čez kako leto tako pijane, da ne vejo
zase. Ne bom rekel, da tisti, ki je včasih bil sxe in zdaj ni več, nikoli ni
bil pravi strejter. Vsak naj presodi zase, kakšen način življenja mu najbolj
ustreza. In ja, straight edge je definitivno osebna odločitev posameznika. Danes
je iz sxe-ja nastale le še ena moda, neumnost in služenje denarja. Sxe je za
mnoge ljudi dobil popolnoma nek drug "negativen" pomen kot pa naj
bi ga imel. Moja sxe definicija se glasi nekakoma takole: Sem sxe za tiste ki
niso sxe, in nisem sxe za tiste ki so sxe!
Končno ste se pretolkli do prvega CD-ja.
Kaj lahko na njem pričakujemo?
Na zgoščenki bo 24 komadov. 13 komadov je novih, ostalih 11 pa iz demo kasete,
ki je izšla 2 leti nazaj. Dosti ljudi je, in še vedno sprašuje po tem demotu,
kar je bil tudi glavni razlog, da smo dali še teh par komadov več na CD. Poleg
CD-ja bodo tudi razlage za vse komade v angleškem in slovenskem jeziku. Novi
komadi so si med seboj kar različni, so bolj kvalitetno narejeni in pa tudi
besedila so se izboljšala. Če primerjam s City of..., lahko rečem, da smo vsestransko
napredovali. Upam da klapa ne bo samo cd nažigala, ampak da bo kdo tudi malo
v tekst pogledal, ter premislil o vseh teh naših idejah... act... revolt...
live!
Album se imenuje Act... revolt... live.
Razložite nam pomen naslova?
Te besede sem prebral v neki knjižici, ki govori o napakah ki jih dela človeštvo
(vojne, kapitalizem, seksizem...). Ker tudi naša besedila kritizirajo te napake,
smo se odločili, da uporabimo kar ta naslov. Naslov pomeni da moramo ukrepati...
se upreti in spremeniti te napake na bolje, kajti le tako bo lahko človeštvo
preživelo. Počasi pozabljamo, kaj je že nekoč pomenila tista lepa besedica "živeti".
Kako bi nekomu razložili,ki se nikoli ni
slišal za hardcore, punk in metal, kaj LowPunch igrajo?
Igramo tako glasbo, ki nam je všeč in to je zelo težko obrazložiti. Skušamo
ustvariti energično glasbo s pozitivnim sporočilom in poslušljivimi melodijami.
Nočemo se predalčkati, saj ima vsak svojo idejo, kako naša glasba izgleda in
se sliši. To je glasba, s katero izražamo svoja prepričanja in čustva. Vsem
pustimo, da si sami razlagajo našo glasbo po svoje.
Hvala za intervju! In kaj lahko od L.P.
v prihodnosti pričakujemo?
Februarja v novem tisočletju bomo imeli 10 dnevno turnejo po Evropi skupaj z
našimi bratci Entreat. Ko se vrnemo, se bomo verjetno spet začeli pripravljati
na ponovno snemanje. Posneli naj bi tri nove komade, ki bodo na 4-way split
CD-ju skupaj s Straightforward in dvema bendoma iz Nizozemske. CD naj bi izšel
na nizozemski založbi Out of Step Records. Mogoče bomo izdali tudi split 7"
s srbskim bendom Passing, ampak vsi ti podatki so tako nezanesljivi, da bi o
njih raje za enkrat še molčal. Bomo videli s časom.
kontakt: Ivo Lozej, Ustje 5, 5270 Ajdovščina
lowpunch@yahoo.com
Alex Bass je objavil novi CD-R s filmsko glasbo:
Totenbuch. To je atonalna celota, sestavljena iz šestnajstih naslovov: Heydrich,
Hitler, Goebbels, Himmler, Ribbentrop, Keitel, Kaltenbrunner, Frank, Rosenberg,
Frick, Goring, Streicher, Seyss-Inquart, Sauckel, Jodl in Eichmann.
Navdih za ta projekt je prišel iz zgodovine: vzpon in propad tretjega reicha,
proces v Nurnbergu, eksekucije... Alex Bass je kompletni avtor in izvajalec.
Tudi ovitek je njegovo delo. Totenbuch (kot tudi prejšnji black metalski CD-R
Cemeteryland) je izšel pri Alexovi založniški hiši Dead and gone records in
ga je možno naročiti za borih 1.500 sit na tel.: 063/417-646.
Pomembno: Totenbuch je izšel ob 100. obletnici rojstva H. Himmlerja ! (7.10.1900)
Naslov: Alex Bass, Robova 13, 3000 Celje
Alex Bass: genij
ali norec?
Tomo Božič
Alex Bass je ime, ki se že nekaj let bolj ali manj
uspešno pojavlja na slovenski glasbeni sceni. Čeprav njegovo glasbeno znanje
ne bi smelo biti vprašljivo (sodelovanje z Veronique, Don Mentony...) pa je
bil Alex mnogokrat tarča opravljivih pogovorov. Kaj je pripeljalo do tega, ni
bilo nikoli povsem jasno. Edina možna razlaga je mogoče ta, da smo imeli bralci
teleteksta rtvs mnogokrat priložnost brati njegove samopromocijske članke na
kulturnih straneh, ki so bili verjetno preveč pompozni za konzervativno šentflorjansko
publiko.
Pozablja pa se, da je on glasbenik z željo po uspehu, ne glede na kvaliteto
izdelka in trenutne glasbene trende. To pa je po mojem mnenju zdravo razmišljanje
iskrenega glasbenika. Čista osnova, ki je tuja mnogim razosebljenim glasbenim
konstruktom pri nas in na tujem. In prav to je tisto, kar naredi glasbo unikatno.
V današnji družbi pa na žalost raja itak ločuje genije in norce samo še po (ekonomskem)
uspehu.
Vsi neuveljavljeni artisti lahko pošljete posnetke na njegov naslov in z malo
sreče vam lahko uspe kaj izdati pri Dead and gone records.
Zadnja novica: danes (10.12.2000) je Alex Bass objavil (na ttx rtvs) da kočuje
svojo glasbeno pot in bo samo še vodil svojo založbo Dead and gone records.
Strip
ma, stripa tukaj ni. Poglejte pdf verzijo ali poiščite papirnato izdajo.
Tomaž Ljubič: Kaj je na
stvari 22 11 00
Marko Rusjan:
Žvečenje domače salame po vegetarjansko
Ali bomo vsi umetniki ali pa nihče
Kaj
je na stvari 22 11 00
Uradna objava v.d. direktorja zavoda
Medtem, ko je Kitajska vstopila v WTO, medtem ko
ameriška demokracija voli predsednika, medtem ko Drnovšek sestavlja vlado in
medtem ko Pipi raste, se stvari odvijajo tudi pri nas. Zavod je tako na osnovi
pogodbe z Mestno občino Nova Gorica izbral izvajalca za pripravo izvedbene dokumentacije
za adaptacijo kompleksa Mostovna. Merilom naročila je ustrezala družba Stolp,
ki k samemu vodenju izvedbe projekta vključuje arhitekte, ki so sooblikovali
idejni projekt zasnovan na majski arhitekturni delavnici. Tako rekoč se stvari
premikajo s polno paro. Vsak trenutek je pomembnejši kot kadarkoli prej. Z izvedbo
prometnega priključka postajajo pogoji za obratovanje kompleksa dosegljivi.
In če je bila napoved za otvoritev kompleksa jesen 2000, bi bilo to nedvomno
optimistično gledišče, pa vendar dosegljivo. Gremo.
Ob nedeljah ob 7 uri v pisarni zavoda pojasnila glede vseh projektov Masovne.
V Primorskih novicah so se pojavila, tudi s strani Zavoda podžgana, ugibanja o mladinskem hotelu na Mostovni. Zavod se zaveda potrebe in problematike, na katero smo opozorili med prvimi, zato predvidena izvedbena dokumentacija vključuje možnost nadgradnje. Problem širše razsežnosti, zato bomo rešitve skušali najti z drugimi zainteresiranimi mladinskimi in ostalimi strukturami. Nenazadnje Nova Gorica postaja študentsko mesto, tako da lahko pričakujemo tudi gradnjo študentskega naselja in morda mladinskega hotela...
Žvečenje
domače salame po vegetarjansko
Marko Rusjan
Pri Masinfu pozdravljamo odločitev Mestnega sveta
MO Nova Gorica, da podpre predlog o brezplačnem mestnem avtobusnem prevozu.
Čas je že bil, da se globus zavrti zopet v levo stran. Če smo že tako leni,
da ne moremo iti peš od konca Gradnikovih brigad do knjižnice, potem vsaj uporabimo
avtobuse. Na ceno se ne moremo več izgovarjati. Predlagamo, da se omogoči brezplačen
prevoz tudi v medkrajevnem avtobusnem in železniškem prometu.
Utopija - ker si jo želimo.
Pri Masinfu pa smo tudi "navdušeni" nad
idejo o ustanovitvi nekakšne parapolicije, ki naj bi skrbela za varnost meščanov
in njihovega premoženja. Povod naj bi bilo povečanje uničevanja lastnine v središču
mesta. Spaček, ki ga je skotila razosebljena poznokapitalistična družba, je
opazneje udaril na plan in njegovi sostvarniki bi radi po hitrem postopku izvedli
detomor. Priporočamo branje Ericha Fromma Zdrava družba za boljšo perspektivo
na vprašanja nasilja in družbenih bolezni. Še bolj pa nas zanimajo pooblastila
takšne parapolicije. Državna policija očitno preveč upošteva ustavo in zakone,
saj zbiranja na javnem mestu vsekakor ne obravnava kot prekršek ali celo kaznivo
dejanje. Kot svoj prispevek v boju proti vandalizmu predlagamo naslednje ukrepe:
1. ponovna uvedba hore legalis (Dijaki in predšolski otroci se lahko brez spremstva
staršev zadržujejo zunaj svojih domov do 22h. Kršenje tega predpisa se kaznuje
z denarno kaznijo in uvedbo vzgojnih ukrepov.)
2. policijska ura (Med 24h in 6h zjutraj je prepovedano gibanje po mestu, razen
za pooblaščene uradne osebe in goste igralnic.)
3. ustanovitev mestne vojske, ki bo nadzorovala mejo z Italijo (S tem bo razbremenjena
tudi državna policija in se bo lahko aktivno vključila v varovanje zasebne lastnine.)
Menimo, da bi takšni ukrepi odpravili vse pomanjkljivosti dosedanjih ukrepov,
ki so le cincali med osebno svobodo in dostojanstvom ljudi ter učinkovitim varovanjem
lastnine.
Vsi za računalniki v sobah in kamere na ulice!
Ali
bomo vsi umetniki ali pa nihče
Marko Rusjan
Kaj povzroča stihijo na goriških ulicah in ulicah
podobnih polmest? Zakaj samo linearno ugotavljanje danega dejstva? Kaj res ni
možno kaj več kot le vzdihovanje nad situacijo, v katero nas je potisnil glavni
krivec, sistem, in drugotni krivec, sam? Nič se ne dogaja, je klasična postmoderna
ugotovitev, ki ne dopušča obstanka. Svojo praznino poskuša zapolniti s hiperaktivnostjo.
Toda nas hiperaktivnost ne zanima, zanima nas odprava praznine. Praznine, ki
jo povzroča ujetost v vsakodnevni ritem popolnega sistema. Praznina = odtujenost.
Odtujenost kot posledica delitve dela. Odprava dela, kot ga poznamo. To in še
več.
Toda ne. Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Pa ja ne bomo
upoštevali pregovorov, ki so zrasli na zeljniku krščanske podreditve avtoriteti
"naravnih" gospodarjev. Bogu kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega.
Bolezni, bedo, praznino pa si raztalajte med seboj. Če bi se zadovoljevali samo
s tem, kar nam je Bog naklonil, bi bilo prekleto žalostno na tem svetu. Kdor
ne zahteva vsega, malega vreden ni, bi se moralo z velikimi mastnimi črkami
bleščati nad predorom v Rožno dolino. V obrambo naše teze se postavi Antonio
Negri: "Imamo samo pravice in nobenih dolžnosti." (Antonio Negri:
Delavci in država)
Kako torej prebuditi t.i. kulturno dogajanje v smeri njene lastne večje diferenciacije?
Saj ne, da ni na pretek takšne ali drugačne kulture, vendar vse skupaj izzveni,
kot da želi nekdo ustaviti čas oz. živeti v brezčasju navidezne aktivnosti.
Ne potrebujemo kloniranja umetnikov. V bistvu jih ne potrebujemo. Tako kot tudi
ne potrebujemo poklicnih revolucionarjev. Umetnost je samo koncept, ki ga je
ustvaril vladajoči razred za zdravljenje svojih, hmm, duhovnih potreb. In saj
ne boste verjeli, uporablja se kot sredstvo podreditve. V sodelovanju z religijo,
od šamanov do katoliške cerkve. Vedno naj bi imela opraviti z nečim skritim.
Toda ali nas tudi povezuje s "tistim skritim"? John Zerzan pravi,
da nas umetnost kvečjemu oddaljuje. "Umetnost je postala medij konceptualnih
sprememb, s katerimi je bil človek ločen od narave in družbeno popolnoma dominiran."
(John Zerzan: The Case Against Art)
Odgovor, kje iskati tisto novo dogajanje, ki bo preraslo vse okvire omejenosti
in ne bo samo po sebi sredstvo podreditve, nam morda ponudi Guy Debord: "Konec
kulturne zgodovine se kaže v dveh nasprotujočih si pogledih: eden je projekt
preraščanja kulturne zgodovine v totalno zgodovino, torej njeno samouničenje,
drugi je naravnan v smer umetnega ohranjanja življenskih funkcij, ohranjanja
mrtvega objekta za kontemplacijo. Usoda enega od gibanj se navezuje na družbeno
kritiko, usoda drugega se veže na obrambo razredne oblasti." (Guy Debord:
Družba spektakla) Pank je hotel zavzeti mesto prvega projekta, pa je kmalu presedlal
na dolgočasno ponavljanje in utrjevanje svojih lastnih konzervativnih pozicij.
Postal je prav takšen grdi dinozaver kot rokovski pretenciozneži sedemdesetih
let.
Toda kje naj potem iščemo oz. ali naj sploh iščemo nove kulturne potenciale,
ki bodo temeljito pretresli družbeno shemo? Prepričan sem, da se skrivajo med
ljudmi, pa jim omejevalna narava družbe ne dopušča razvoja. Odpraviti je potrebno
predpostavke, ki ločujejo t.i. umetnost od ostalih aktivnosti. Z njihovim zanikanjem
avtomatsko poenotimo dejavnosti, ki iz poprej medsebojne vertikalne pozicije
v družbi vstopijo v medsebojno horizontalno razmerje. S tem se možnost izmenjave
idej in križanja znatno poveča. Predstavljajte si klasično izobraženega glasbenika,
ki se znebi svoje naučene podrejenosti določenim obrazcem, in začne improvizirati
ter svoje glasbeno znanje združi s spontanimi glasbenimi praksami samoukov.
Podobno velja tudi za gledališče, likovno umetnost. Šola poskuša vzgojiti ljudi
v občudovalce umetniške elite. Učijo nas le ljudske pesmi, ki so večinoma mrtve
pesmi, in klasično glasbo, ki je nastajala v specifičnem okolju vladajočih razredov.
Učiti je potrebno spreobračanje obrazcev in harmoničnih pravil. Potem bomo lahko
začutili zvoke, za katere smo sedaj prikrajšani. Če obstaja kakšna kulturna
alternativa, je lahko le taka. Tega, da so nekatere stvari samo drugačne od
etablirane kulture, še ne moremo označiti za alternativo. Kvečjemu za vzporedno,
tekmujočo umetnost. Primer: Laibach na začetku osemdesetih let in Laibach ob
koncu devetdesetih let.
Pozabimo vse, kar smo se dosedaj naučili in se prepustimo domišljiji. Konec
koncev je najpomembnejši proces, ne rezultat.