Zabeležke
Vojvočanska naveza
Potem, ko sva z Preklotičem skadila eno cmotko, sva postala žejna in to na brzino. Najbližje je bil bar na klancu, kjer je stala ex-knjižnica. Bila je pozna večerna ura in bila je sredina zime. Vstopiva v pajzel, nabito polno. Pri šanku si nekako izboriva pivo in se razgledava okoli. Za eno mizo sedijo tri mladenke, ena bjonda pa dve brunetki. Bjonda mi pošilja nekake signale, ki jih ne znam dešifrirati. V bližini se izprazni miza, katero nemudoma zasedeva. Bjonda je iz neznanega razloga začela kazat interes zame in me na vsak način hotela pobliže spoznati. Čez čas preko hrbta direkt v uho zaslišim, da sem baš sladak. Na to se malo nejeverno posmejim, rečem pa nič. Bjonda se ne da kar tako odgnati. Sledi povabilo v disko in ko se prvič zares zazrem v njene oči me pozavgajo noter, tako, da niti pod razno nisem pomišljal, šud aj gov or šud aj stej. Ko se torej po še eni pokajeni cmotki znajdemo v temi lokala, ki naj bi bil disko, pade povabilo na ples. Po nekajminutnem mlahavem opletanju z okončinami tamo amo, rešim mojo malenkost posmeha preostale družbice z antipovabiom na šetnju in izgovorom, da mi treba svež zrak. Bjonda nima nič proti. Se malo pobliže spoznamo, povemo, kako je komu ime, kje stanujemo, kaj delamo. Med pričanjem zalutamo na ne preveč sigurno zaledenelo Blejsko jezero. Ko se zaveva, sva že enih dvajset metrov od obale, pod nogami pa nevarno poka. Sneki zažene paniko in jo kar sama popiha nazaj na breg, jaz smeje in češ, kaj to ni nč, nadaljujem v smeri otoka. Verjetno bi takrat delal družbo krapom, če me Sneki ne bi še pravi čas za rokav odvlekla na breg. Bila je verjetno zgodnja jutranja ura, ko sva koračila po glavni blejski aveniji, jaz z piksno pira v roki, Sneki pa razmišljajoč kako naj zamenja piksno v moji roki za svojo roko. Ni kaj dosti razmišljala, prjela je piksno v moji roki, jo vrgla v smetnjak, na moje prvinsko začudenje se je odzvala z našobljenimi ustnicami in prevzela nadzor nad prostimi rokami, katere je vzela v svojo bran. Takole z roko v roki, sva potem prišetala do njenega bivališča v blokovskem naselju. Tam sem zgleda spet nekaj mencal in se hotel kar poslovit, pa je Sneki spet prevzela pobudo in me meni nič tebi nič poljubila kar direktno na usta, jezik pa zategnla kar se je dalo naprej in potegnla v vežo na toplo, kjer je na naju že čakala prazna, lesena klopca. Tam sva sede še par minut jezikala in jamrala, nakar je Sneki, radi zares pozne ure vzela slovo. Jutri da naj pridem na obisk, da bova šla na sprehod.
Resno povabilo
Do jutra sploh nisem zatisnil očes. Da li se ovo stvarno dešava? Ko svane jutro, zbezljam preko njivce po stezici ćez cesto v blok. Sneki mi odpre, ravno si z brisačo tare umite lase. Uči,uči. Kako si spavao, očeš čaj? Može. Sjedni. Zraven je tamala od prjatelčine sestre. Odšpilamo en čovek ne jezi se in a da gremo na grad? Valda. Sa rukom u ruci uz prijatan razgovor u trci. Dober je bil ta sprehod, ponovim kadarkol, kjerkol. Na gradu na čaj, kjer tamala kelnarju reče, ko jo ta praša kva da bi pila: Jez bi pa en čaj,samo da noter ne bo meda, prosim. Sneki oznani, da sutra pa že gre. Prokletstvo. Vse dobre stvari ponavadi trajajo kratko. Da li očem ji pisati? Očem. Ajde da razmenjimo adresu. Bil sem v zadetem stanju, zadet tko, kot od dobre marjance, samo, da je v tem primeu bla marjanca ljubilanca. Fajn sem se počutu in hotu, da to stanje traja, naprej. Nekak sem čutu, da isto občuti tud ona. To sem videl v očeh, ki so sijale z diamantnim leskom. Dobesedno sem buljil vanje. Ona pa vame nazaj. Nazaj grede sta sta onedve spremile mene skoraj do doma. Ob slovesu mi je bilo kot zvon srce, težko sem se ločil, dobra družba je bla. Obljubljeno nadaljnje kontaktiranje z pisanjem. Kar kmalu po slovesu sem se lotil pisanja pisma, v katerem sem ji opisoval energijo, ki sem jo čutil z njo. Menda sta se ob branju teh pisem z T. v Nišu precej zabavali. Na odgpvor nisem čakal dolgo. Da je ona tudi čutila nekaj podobnega in da če hočem, jo lahko obiščem. Zraven prilaga podroben načrt, kako bom našel njeno hišo, v kateri je stanovala v Nišu. Seveda si nisem dal dvakrat rečt. Edini problem je bil, da sem bil brez kinte. Ata sem kar odpisal, saj je bilo vseeno a mu kaj rečeš al ne. Dobu v vsakem primeru ne bi nič. Ostala je mama, od katere sem sfehtal za vlak, dala je kot ponavad še malo več. Peljal sem se z direktnim v Niš, Orient Express, al pa tud ne. V glavnem, zelo je ropotal, pa treslo tudi. Potniki so bli v glavnem ljudje, ki sem se jih rajši na daleč ogibal. Velik amen se mi je odvalil od srca, ko smo končno pršli. Enkat v zgodnjih jutranjih urah. Nker žive duše. Ujagam eno trolo in vozaču zatežim z planom, ki ga je narisala Sneki. Ta me napoti nekam u tom pravcu. Po parih urah najdem bajto v enem blatnem, zanemarjenem zaselku. Ura je še zgodnja, v veži enga pržgem. Iz stanovanja v katerem stanuje, se zasliši lajež. Ne preneha, grem ven. Pes še kar teži. Vn pride en tip z brado, praša, če koga iščem. Ja, če pozna Snežano. Da ja, da z no žvi. A ti si onaj Slovenac, o kome je pričala. Dodji, dodji. Sneki, se zadere, imaš posetu. Došao je momak iz Slovenije. Ma daj, ne zajebavaj, se zasliš izza stene. Ko te zajebava, se smeji. Vidi da, ovdje je. Sneki prleti, šta, ovo mora da se mi sniva. Ne more se odločit, a bi bla vesela, a presenečena. Na koncu me po bratsko objame in reče da stvarno nije mislila, da ču doči. E,pa ovde sam, šta čemo sad? Da sam sigurno umoran od putovanja, je rekla Sneki, zagrnla firanke, od nekod prvlekla jogi i dobro spavaj ter zaprla vrata.
Dolaz i nameštaj
Po počitku sem ju našel ravno pri doručku. Salama, sir, marmelada. Postrezi si. Tip, s katerem je stanovala, se je odpravljal v službo, malo deco učit risat. Šta češ da radiš? Da videčem. Očeš da vidiš grad? Da vidiš cure? Stvarno neverovatno, još sad ne mogu da verujem, da si došao. Ostala sva sama. Iz vsebine vrečke. v kateri so papirnati robčki potegnem v celofan zavit vrhnjak, ki sem ga odtujil burazeru, ki je pridelek sušil kar doma na podstrešni. Pa ti nisi normalan, je bila ogorčena Sneki. Šta ako bi te pretresli? Onda bi pronašli i to, pa ji pod nos pomolim par črnih kartončkov. Šta ti je to? Tripovi, LSD. Ti stvarno nisi normalan, čoveče. Za ovo možeš u zatvor. A zvijem jednoga, pitam? Da može, samo, ko je zadnjič kadila, ji je bilo tako slabo, da je objemala školjko od veceja in poskušala bruhat. Noben te ne sili, da se naduvaš do nezavesti. Ko čutiš, da imaš dovolj, enostavno prenehaj, pa je, sem modroval. Baš si mudar, sem dobil potrditev še od njene strani in dobil dovoljenje za roling. Naredil sem res en tudi na pogled lep, estetski izdelek, katerega je pohvalila i ona. Pržgeva, narediva par dimov, e sada je dosta. Dosta, ugasnem. Mal se gledava, smehljava. Očeš da me poljubiš, praša Sneki. Pokimam. Mal vstane s stola in se nagne k meni. Dotakneva se z ustnicami, jezikom in se od blizu opazujeva. Sneki si oblizne ustnice, se probava usest nazaj, pa zgreši stol na katerem je sedela in telebne po tleh. Smejeva se tako, da se skoraj valjava po tleh. Pri tem poljubu je potem tudi ostalo. Sneki je nekaj pametnjačila, da bi me sicer lahko povabila tudi v krevet, ampak hoče da ta najina ljubav ostane čista, platonska. Sem se kar strinjal, nikamor se ni mudilo. Sneki je novico o mojem prihodu takoj razobesila na velik zvon. Začeli so se obiski. Najprej njene koleginice iz faksa. Prišle so tri. Ena je bila še posebej navdušena nad mano, saj me je hotela kar odpelat domov v svojo sobo. Se me dotikat, šlatat po domače. Mal sem zafarbal in prav očitno mi je blo narodn pred občinstvom, frkljica je pa užaljeno pogledala Snekico i kazala: pa šta je to, ja sam mislila da je on neki umjetnik. Biče, nije još, ali biče nekad, se je smejala Sneki. Kasneje sem zvedel, kakšno mnenje so imele o meni, le-tega so vse zaprepaščene zaupale Snežani. Pa to ti je težak narkokman, beži od njega, bože sačuvaj. Drugi dan je organizirala veliko fešto na moje zdravje v prvem štuku tega stanovanja, katerega so zasedali črnci, ki so študirali bohvedkva tukaj. Črnci, ki govorijo srbsko. Nekaj kar sem videl prvič v življenju in je blo strašno smešno. Pol smo šli mal naokol, po mestu, po kafičih, povsod, še v tako zanikrnem pajzlu do fula nabit, živa muska, žurka. Na cestah take punce, da mi je jezik visel do tal. Ja, ja, se je zezala Sneki, zej glej, pa sline ced, doma pa drkat.Tip, s katerim je stanovala me je peljal v nekakšen rent-a-cd, kjer sem si lahko sposodil glasbene cd-je,katere smo potem poslušali na njegovem hudem hi-fi uredžaju.
Dogajanje
Na splošno je Sneki dobro skrivala svojo naklonjenost do mene pred tipom, jaz pa svojo do nje. Tip je skušal bit prijazen in mi v vsem ustreči. Nekeda dne me je odpeljal celo k svojemu očetu, prijaznem starem gospodu, ki se je nekam nenavadno zelo zanimal za vzroki mojega obiska tule. Spoznavam našo prelepo domovino, mu nisem ostal dolžan. Tip je živel skrajno asketsko življenje, ni pil, ni kadil, malo je slikal, večinoma jemal stvari take kot so, nosikiriki. Potem je na obisk prišla še T. z možem, bradatim suhcem, ki se je ukvarjal z gojenjem marjance, s poudarkom samo na gojenje. Ja to ne pušim, znaš, samo gojim, je bil kategoričen. T. nas je naslednjega dne povabila na sarmo. Tudi ona je stanovala v bloku, v enem komprimiranem stanovanjcu z kuhinjico, vecejčkom in dnevno sobico. Nisem se izkazal kot baš neki govornik, medtem pa je Sneki zato pričala da se boh usmil. Verjetno sem delal tudi take ksihte, ko me je vpričo vseh napadla, češ glej kašn si, k en kup nesreče tukej zdiš. Dej vstan pa pejt mal na zrak, ker te zares težko gledam. Mal sem se zbulu in še bl zabubu vase. Ostali so tiho pritrjevali Snekici, jaz pa sem v sebi že koval maščevanje. Tiho in z sklonjeno glavo. Zvečer doma, ko smo bili sami, pa spet popolnoma druga pesem. Skrivni nasmeški, spogledovanja, leteči poljubčki, ščipanja. Ko sva ostala sama, in kakega zdimila pa oprosti, malo sam otkačila, nisam tako mislila. Zvečer pa spat na jogi v dnevno sobo, pred spanjem en poljub na čelo, tako da tip tega ni vidu, pol pa k njemu v zakonsko posteljo v drugo sobo. Po enih štirih, petih dneh sta se me že mal naveličala. Ja veš, moram študirat, pa izpiti, pa Arsa mora slikat. Nisem kompliciral, svakog gosta ima tri dana dosta. Ob mojem odhodu se je Sneki zelo čedno opravila, se odela v črna oblačila, prav taka, kot so bila moja, se našminkala, tako, da se je še Arsa malo pobuljil, ko se je prišla pokazat in me pospremila na postajo. Še prej sva se spotoma ustavila pri T., s katero je tedaj še prijateljevala, kjer so se pošteno ponorčevali iz nje, češ, ja za koga si se pa tko zrihtova, pa ja da ne za tega paglavca zravn. Tokrat je blo Sneki neroden in je kuhala mulo. Na poti proti postaji me preseneti z izjavo, da je vsa mokra tam spodaj. Smejim se. Ne verjameš.Poglej. Potipaj. Na postaji se gledamo in ljubimo. Kaj pa če Arsa gleda, podražim? Nije on važan. Ti si važan.
Že po parih dneh o vrnitvi iz Niša po pošti prejmem debelo rjavo kuverto, ki mo jo odprtih ust izroči stric. V kuverti ene 20 listov, porisanih, popisanih, sami izlivi ljubezni milega naklonjenega čustva do moje malenkosti. Bil sem v devetih nebesih. Sledila je prava pisarijada, vsak teden novo pismo. Stric je samo nosil in se čudil. Ja, če je pa tko, jo pa povab, pa naj pride na obisk. Bi jo jez tud rad spoznal, je reku, potem, ko sem mu jo opisal kot lepo, inteligentno, simpatično in mojo punco. Sneki je potem zares pripotovala za veliko noč. Doma se je zlagala, da gre k babici, kamor je dejansko potem tudi šla, ampak šele po tem, ko je obiskala mene in strica in teto. Takrat sem o kakem osebnem avtomobilu lahko samo še sanjal, zato smo se naokoli prevažali z avtobusi. V Ljubljano sem prišel pozno popoldne, ko vidim Snekico, ki se ravno vsa obupana vkrcava na avtobus proti Gorenjski. K sreči me še pravi čas opazi in skrene. Skleneva poiskat hotel v Ljubljani, pa nama nobeden ni povšeči. Za pot k stricu je prepozno, zato skleneva kljub vsemu prenočiti na Bledu. Se vkrcava na bus, razkomotiva na taprtazadnjih sedežih, kjer Sneki kar takoj čelno strastno napade z poljubi, grabi za mojo roko in si jo tišči k prsim. Folk naokoli je bolj zbegan od naju, Sneki pa si že odpenja srajco in mi roko popelje na golo kožovje. V tako razpenjeni klimi sva se pripeljala na Bled in su poiskala najbliji hotel. Receptor naju je nevoščljivega srca sprejel, oddal sobo. Soba je bila na nivoju, dvojna postla, kopalnica z tušem. Sneki je navalila, me podrla na posteljo, k zazvoni telefon na nočni omarici. Dvignem slušalko, halo, nič. Odložil, se posvetim Sneki, ko ponovno pozvoni. Dvignem, ništa. Ko pozvoni tretjič, vzame zadevo v svoje roke Sneki. Idiote, majmume, jedan, ako očeš da slušaš, slušaj, reče in položi slušalko poleg telefona. Genialno. Greva pod tuš. Snekino telo je telo boginje, že od samega pogleda na to divoto, sem popolnoma in do konca trd. Nekaj s prstom amatersko šarim okoli njene zadnjice, ko me praša, če sem to sploh že kdaj radil. Ne, priznam, zame je prvi put. Ma nemoj, se smeje, pa ti se šališ. Nisem se prav nič šalil, res sem bil še devičnik. Poleg tega pa še rahlo v zadregi, kako naj se zadevo sploh polotim, da ne bom izpadel totalen lolek. Nikada još ovo nisi radio, a, me je vrtela ko prase na žaru in se naslajala nad mojo zadrego. Pa dobro, opusti se, pokazaču ti. Opustil sem se, kolikor se je dalo. Sneki je legla na hrbet in me počasi spustila vase. E, sad mrdaj, polako. Začel sem ritat, Sneki pa sopst, ko od parne lokomotive stroj. A boli, sem previdno prašal in za trenutek ustavil vlak. Ti samo nastavi, ajde. Ko doseževa vrh, pusti odtis svojih zob na moji desni lopatici.
Drugo jutro sva se odjavila. Receptor je bil nenavadno prijazen in vljuden. Z avtobusom do Ljubljane in naprej do stričevega domovanja. Po enih dveh urah vožnje je Sneki doživela panik napad. Gde ti to mene vodiš? Gde je ta jebeni Davograd, jebote? Še pol urce, sem se zlagal. Po takih reakcijah šele v resnici dojameš, v kakšni džungli dejansko živiš. Ko se končno pricijazimo na vas, Sneki v trafiki nabavi par škatlic Ibarja za tetko pa še škatlico kondomov. Stric se je na debelo izbuljil, ko sem mu predstavil svojo punco. Dobar dan, čika Ivane, je bila prijazna Sneki, stric pa je menjal barve obraza tja od rožnate do temno vijoličaste. Nekaj je zamomljal v odgovor in zbegano lovil sapo. Kasneje, ko so se hormoni umirili, naju je kraljevsko pogostil. Stekla je debata med njim in Snekico, o čem drugem, kot o politici, stričevi specialnosti in pravi užitek ju je bilo poslušati. Še teta se je parkrat vključila v razpravo, kar se mi je zdelo rahlo čudno, saj je ponavadi hlinila naglušnost, zato, da je imela mir pri branju svojih romanov. Stric je prinesel celo videorekorder v kuhinjo, kar ni storil še nikoli, do sedaj, češ, da nama ima nekaj za pokazat in se malo žlehtno smejal. Na ekranu so se prikazale kankan plesačice zgoraj brez, ki so visoko dvigovale svoje tanke noge. Zdaj je Snekici postalo malo vroče, stric pa se je zvito smejal. Aja, sem malo zamešal, tole ni prava kaseta, se je opravičeval. V sobo nama je dostavil glasbeni stolp, videorekorder, tu mata pa uživajta. Sneki bi se morala drugi dan že vračati. Skupaj s stricem svajo rotila in prosila, naj ostane vsaj še en dan, pa se ni dala pregovorit. Da menda doma sploh ne vejo, da je šla, pa da bo velika uzbuna, če bodo pogruntal. Tako sva ostanek dneva preživela šetajuči in nabirajoči rožice za strica na hribu pod gradom, zvečer pa v sobi, kjer nama je krajšal čas na kaseto posneti Bob Marley in postelja iz katere je Sneki sredi noči padla dol. Drugo jutro me zbudi močno trkanje po vratih. Matjaž, na pošto morava, se je drl stric. O fak, čist pozabu mamo klicat na Bled. Splezam čez Sneki, oblečem cune in z stricem na pošto. Ja kva sta pa delala ponoč, daz zaspau, je bil firbčen stric. Film gledala. Hehe, film gledala, ja, sem slišal skoz steno. Na pošti stric mami obelodani, da je dobil visoke obiske, mama pa v užaljenost, kako, da njej to ni nobeden povedov. Pa kva se to prav, tko obremenjevat strica. Stric jo potolaž, da je punca v redu, še kr fejst pa inteligentna tud. Matjaž, da nau kej narobe, paz se, me posvari mama za slovo. Doma naju čaka Sneki, sedeča v fotelju z japko v ustih. Da je že vse spakirala pa kdaj da pele avtobus v Ljubljano? Stara mama da jo že čaka in da tko al tko že zamuja. Pospremil sem jo na avtobusno, kjer je takrat, v zlatih socialističnih časih bival sex-shop. Sneki bi šla kr notr pogledat kaj majo, mene pa je blo preveč sram. Čik meni, čik tebi, boš pisal, bom pisal, avtobus prihaja, Sneki odhaja, žalost ostaja. Tam na mostu sem videl, kako sedi na prvem sedežu, maha in mi pošilja leteče poljube.
Pridem domov enega dne v avgustu, ko mi sestra javi, da me je pred kake pol ure iskala Snežana. Da je pozvonila, ona je odprla, Sneki je rekla, čao, da li sam kod kuče? Da me bo čakala v Trstu, naj pridem tja. Takoj zdirjam tja. Razen nekaj kelnarjev in kuharjev tam nikogar. Jebemtiš, kaj pa zdaj. Zajaham kolo in na suho srečo preiskujem okolino blejskega jezera. Tako pridem v Zako, kjer me iz balkona Ferijee bajte gleda ona. Jaz to prav vidim? Res je, Sneki mi nekam mlahavo maha. Parkiram, pridem gor, kjer me malo jezno pozdravi, češ, kva, a nisi dobil mojega telegrama, v katerem sporoča datum in uro svojega prihoda? Kašen telegram, se čudim? Nisi dobio? Nisam. Da se je pripeljala z avtobusom na Bled. Je mislila, da jo bom tam pričakal. Dež je lil kot iz škafa. Potem je poiskala naša hišo, kjer je govorila z sestro. Pol je šla v Trst. Nakar k Feriju, mokra ko cucek. Tukaj se je zdaj za silo osušila. Feri je mal debelo pogledal, ko je videl, da Sneki čaka mene. Tebe, cvergel mali, se je posmehnil. Njej pa podal kompliment, kao, da ni vedel, da na svet še delajo take lepe deklice. Mal sem se važil, češ Feri, dej ne seri, pa sem s tem samo prilil olja na ogenj. Kva boš pa delala s tem klošarjem tlele? Kva sploh vidiš na njemu? Pa ni ja ne znam baš dobro, si je dala duška še ona. Pol sva se kmalu poslovila, saj filozofiranju ni blo videt kraja. Se ustavla v Trstu, kjer je Sneki bla prvi predmet poželenja, jaz pa prvi na listi za takojšnji odstrel. Da li si donela šitek? Jesam, je odprla denarnico, ven pa potegnila za en mezinec velik os rjavega šita. A samo tok, sem najprej malo razočaran. Ja, da so ga nekaj že v Nišu pokonzumiral. Pa kva da jo zajebavam z šitekom, da je šla najprej v slovar gledat, kaj da to pomeni, dokler ji T. ni razložila, da je to v bistvu haš. Spije kavico, jaz pivo, potem pa domov. Mama je ravno pri kuhi kosila. Ji predstavim Sneki in rečem, da bo ene par dni pr nas. Razkomotva se v leseni sobi, mal je vroče, saj je avgust in zapričava. Južna je fertik, kumpir pa suvata pa naravni zrezek. Prisoten je tudi ata, ki je nekam prešerno razpoložen. Ponavadi pr jesti molčeč, tokrat Sneki sprašuje, kaj Srbi radi da jedu? Namesto nje odgovori, da pasulj, ane. Sneki mal šokirana nad askezo tukajšnjega življenja vse skupaj malo kasneje pokomentira da vi pa ovde živite kao neki cigani. Ni blo kej preveč stran od resnice. Ko sem prinesel rabljene rjuhe iz postelje in hotel pogrniti raztegljive foelje, Sneki vzroji. Pa donesi čiste rjuhe, neču valjda spavati na ovim smrdljivim. I ti pod tuš. Isto smrdiš. Javol, iz mamine omare sveže rjuhe. Pod tuš. Na balkon. Roke v roke, usta na usta, iskra v oči. Sreča. Prot večeru na teren, šetnja. Neznan tip, ki naju sreča, mi reče, da mam res lepo punco. Da mi mora kar čestitat. In da Snekici roko. Sneki se smješka. Res je lepa. Piztontar se šekar naprej nekaj slili, ko mu rečem, a men pa navš dau roke? Sneki reče, da idemo. Tip se blejavo smeji. Ko se vrneva domov, zvijem šit, pokadiva, zavijeva v rjuhe in počasizadeto vodiva ljubav. Enkat tako, ko je Sneki le bila preveč glasna, v sobo tiho, pretiho, kot to zna le on, vstopi fotr. Sneki je bla zgoraj brez,fotr hitr umakne pogled na odprta vrata. Ja, Matjaž, vrata pa le zapri, da navjo kumarji not pršli. Pa šta je ovom čoveku, prašam Sneki in zavrtim s palcem po sencah. Smejeva se.