Nekaj iz vsakdana

Zemlja

Sedim. Delam. Ni pretirane gužve. Kakšna poškodba pri padcu, zviti gleženj. Nenadna slabost pri starejših. Ulice prazne, ljudje poklapani. O kakem prihajajočem novem letu nikjer ne duha ne sluha. Revščina duha in srca.

V soboto sva se s tamalim drsala. Drsalke sem si sposodil, ljudi kar precej, občutek ugoden. Nejc stalno težil, naj drsam hitreje. Mogoče še bi, če bi blo malo manj ljudi in če ne bi prej že šel enkrat okol izara. Tamal se je na drsališču pubertetniško postavljal, drsal kar se da na moč in hitro, družil z dvema očitno kmetoma, v nekem trenutku se je na ledu znašel celo stol, najprej sem dobro pogledal, če res vidim dobro kar vidim. Res je bil na ledu stol, na stolu Nejc, stol pa je pred sabo porival debelušni Nejčev frend. Ta stari za ogradami so začel vihat rokave in živčno gledat, zato sem ju po hitrem postopku spravil dol. Kasneje je en par let starej tip od Nejca zgubu živce, nanj je kričal, da bo od redarja zahteval, da se odstrani iz ledu, ker da ogroža varnost z svojim drsanjem. Danes zvem, da so ga v šoli pretepli. Peterica ga je zbila na tla in obrcala. Ta velki so se očitno maščevali tamalmu, dobu je lekcijo, upajmo, da hujšga ne bo.

Danes, tik pred zaključkom šihta, na vrata potrka. Odprem, zagledam punco, mlado ženo, ki se mi reži in v roke moli šop papirjev. Eden je napotnica za slikanje križa, drugi so potrdila o urejenem zdravstvenem zavarovanju. Pošljem jo v kabino, rekoč naj se sleče do majice. Malo sem se verjetno izbuljil, ko je v ordinacijo stopila zgoraj brez, prsi so bile zares krasotne, ko izklesane, ravno prav velike in ravno prav polne. Punca se še naprej reži, meni postaja vroče, zadrego skušam potlačit pa me hvata zmeraj večja panika. Punca nekaj reče, ne zastopim, v zadregi jo napotim ležat na preiskovalno mizo. A pirsing dam ven, ponovi neslišano vprašanje? A pa gre, sem blesav? Seveda gre, se smeji. Zdaj mi je že orenk vroče. Medtem ko si punca daje opravka z odstranjevanjem pircinga iz popka, se ohlajam v temnici. Ko se z kasetami vrnem v ordinacijo, punca leži in me radovedno gleda. Prefrigano izkoristi mojo zadrego in mi sporoči, da bi filme rada pa kar takoj vzela. Da ni problema, momljam, punca me še kar naprej radovedno opazuje. Vidim, da ima na kavbojkah pas, pas se bo videl na sliki, pas in kavbojke si mora potisnit malo nižje. Še hlače si dajte malo nižje potisnit, visoko zapiskam. Dekle me čudno pogleda in počasi napravi zahtevano. Glavo usmeri naravnost gor v strop, tako kot jaz ukrivi ustnice navzdol in posluša anodno-katodno pretakanje rentgenskih žarkov.

Zrak

Da bi Novo Leto preživel na Bledu, je bila ideja, ki mi je nedavno tega šinila v glavo. V četrtek po šihto bi se vsedel v avto in na Bled prispel predvidoma v poznih popoldanskih urah. Potem bi se šlo v lajf, mraz, okol jezera. Pa nazaj domov. Verjetno ne bom šel nikamor.

Zmanjkal drv, gor vlekl. Zadnja vrsta gre h kraj. Mati se za svoja leta drži odlično. Malo je letnikov enaintrideset, ki bi lahko še tako funkcionirali, kot to ona. Ona je dala idejo, da bi se na balkonu vgradila še ena vrata. Tako bi se še dodatno zavarovala pred mrazom, zdaj nama namreč kar precej piha skozi vrata na balkon, ki bolj slabo tesnijo. Sredi marca se začne obnova fasade. Predračun znosen, barva roza.

Počutje utrujeno, rahlo, malo žgečka grlo, hoče bolet glava. Med spanjem se grlo razboli do faze, ko skoraj ne morem več požirat sline. V glavi nabijajo dum-dum naboji. Nisem zmožen za na šiht. Po sklepih vseh udov me zbada kot z šivanko zadana ostra bolečina. Žvečim česen, ta menda pomaga, da se lažje požira slina. Pomaga ne, peče pa, vname se sluznica ustne votline. Drugi dan je situacija še slabša. Mati pride na plano z močnejšim orožjem, ima še nekaj stare zaloge dobrega antibiotika. Ta, hvala vsemogočnemu Hohu, prime že po prvi dozi.

Voda

Včeraj, malo po kosilu se je oglasil na obisku pečar. Nekaj mlajši gospod od mene. Ogledal peč, rekel, da je narejena tako kot mora bit. Ogromna stvar, zgrajena iz navadne opeke, prvenstveno namenjena peki, obenem z njo pa še ogrevanju. Za samo ogrevanje neprimerna. Opeka mora bit šamotna. Peč bi blo treba v celoti odstranit in postavit nekaj novega, kamin na primer. Še prej seveda uredit dimni izhod. Za odstranitev stare peči potrebni trije fest močni dedi. Materiala bo za najmanj dve traktorske prikolice, kopaste. Kamin bi koštal tam nekje tri tisoč. V kamin se drva enkrat naložijo in potem gorijo 10 ur.

Tinks tu du; ruku-kuru-ku, brajdo obrezat in na novo pričvrstit k steni, okvirje oken šmirglat, pobarvat, okna na novo zakitat, farbat; drvarnica spucana, potrebni le manjši posegi; nasadit ene grablje, vile, lopato; obrezat sadno drevje, maline, vrtnice; na novo pokrit rastlinjak in zamenjat polomljene late. Zaenkrat toliko, za začetek, da se spravi zarostan geštel v pogon.

Vmes izvajat telovadbo, boks, vaje na ribstolu, skoki z kolebnico, spit malo svežega jabolčnika.

Lokala nekdanje najemnice tudi na drugi lokaciji ni več. Uzela jo magla. Verjetno je spet odprla trgovino na neki drugi lokaciji, pokasirala državno subvencijo v vrednosti par tisoč evrov, kjer se bo pasla par mesecev, nakar brez da bi poravnala najemnino zgasnla. Jebeš ti državo, ki take stvari dopušča.

Svoboda

Materi se je vnelo,oteklo lice. Na levi strani. Zob je ne boli, v bistvu jo je, pa je nehal. Zdaj vlada zatišje, oteklina pa še zmeraj vztraja. Verjetno jo je par dni nazaj, ko je v hudem mrazu na vrtu reševala povrtnine napihalo. Ob dvanajstih v službi novoletna malica. Tatarski bifetek, sir, pepečenec, vino.

Solnce. Solnce. Solnček je. Toplo paše. Solnčna kopel. Solnce v vsaki pori kože. Solnčne misli. Solnčne želje.

Spim dobro. Zbudim se spočit, jasnih misli, čvrstih kosti. Sredi noči v polspanju se včasih zalotim, kako se čoham po Džoniju, verjetno zato, ker mu je malo dolgčas. Nima družbe. Džoni, bi gud, mu bratovsko prigovarjam. Ko ga za silo potolažim, zaspiva nazaj.

Malo razmišljam danes o mojih mladostnih letih, dnevih, ki sem jih preživel pri Cajhnu. O pripetljaju, ko me je hotel France posvojiti; odselil naj bi se kar za zmeraj od doma takrat. Spomnim se, da smo bili zbrani za mizo jaz, fotr, mama, stara mama in stric. Verjetno smo kaj južnali, kaj, niti ni tako važno. Fotr je vse že lepo zlobiral, seveda brez vednosti mame in po stari dobri cajhnovski navadi, to je, tko kt bo ata reku, tud bo. Pr koncu kosila torej ata reče: -Tako, Matjaž, zdaj pa kar lepo kovčke spakiraj pa se od mame poslovi. Kako je takrat mama popizdila. Dobr, da jo ni fršlok. Jaz sem pobegnil na balkon, kjer sem v kotu jokal. Od samega olajšanja. Zakaj naj bi šel tja, mi še danes ni jasno. Ker ni bilo otrok, ni bilo naslednika, zaradi fotrovih frustracij ob izgubi dednih praviic, zaradi maščevanja ženi?

Stara mama je stvari imela v malem prstu. Ko smo se s fotrom privozili na obisk, običajno v spremstvu z mlajšo sestro, brez mame seveda, nas je prečitala v momentu. Ni blo treba nobenih besed, samo en direktat pogled v obraz ji je povedal vse. Foter se je takoj skril za cajteng, ki si ga je dvignil pred obraz in ko kak zec prisluškoval dogajanju. Moje mesto je bilo rezervirano poleg nje, sestrino pa malo bolj stran, na zofi. Gleda me stara mama, se mi smehlja, kima, praša, a s biu kej priden? Biu, biu odgovorim. Pa mama, zdrava? Kuko t gre pa u šol? Ja, boh se usmil, kuko s suh? A spvoh kej ješ? Ja, Marka, kva pa devaš z otrokam da so tka suh? Ja, una jih razvaja, odgovori Marka. Stara mama odkimava, vstane z naslanjača, gre v kuhinjo, prinese krožnik poln orehove potice, piškote, čaj. Jej, jej, uzem. Sej niso nč lačni, smo glih prej južnal doma, se zlaže ata in naredi ksiht da te mine še tisto malo apetita, ki si ga še imel.

Potihem mi pomigne z prstom, naj ji sledim. Atu to seveda ne ostane skrito. Vzpneva se po starih, lesenih stopnicah, ki ob vsakem koraku tiho zaječijo. Njena sobe je velika, svetla, zračna z ogromno zakonsko posteljo nad katero visi slika Zveličarja z dvignjenim prstom, dvema masivnima omarama in psiho z ogledalom. Usedi se, mi pokaže na posteljo, samo pa odide do omare in iz nje vzame tošelj. Kok s pa kej pr dnarju, praša. Mal ga še mam, pravm. Na, vzem, daš mev za kkšn prboljšek, pa za malco v šol. V roke mi pomoli za tiste časa kar zajeten znesek. Pa glej, da ti bo v šoli dobr šlo. Pa mami doma pomagaj.

Ko se vozimo nazaj domov, sledi zaslišanje. Kaj pa ti je dala stara mama? Kolk? Dej men, bom jaz spravu.

Iluzija

Prvi čik sem pokadil v gostem grmovju pod hišo, ki stoji na Dindolu. Potem, ko sem čike nabavil v trafiki, seveda za denar, ki mi ga je dala stara mama in ki danes kot že toliko stvari na Bledu ne stoji več in sicer filter 57; še danes vidim ta starga, ki me je zajebaval, češ a ne oseminpetdeset; sem nemalo časa tuhtal, kje bi si ga pržgal tako, da me nobeden ne bi vidu odnosno opazil. Ko sem tako lutal po travnikih in poljih nedaleč stran od doma, sem se končno zavlekel v hudo gosto bodljikavo grmičevje, iz škatle vzel cigaret in pripalil. Ko sem dim prvič potegnil v pljuča, sem se skoraj zadušil, občutek vsekakor ni bil prijeten in bil sem skoraj malo razočaran, še manj pa sem razumel, kako nekateri lahko pušijo cigarete z takim očitnim izrazom užitka na obrazih. Jaz nisem občutil nikakega užitka, prej trpljenje.

Zmeraj sem si želel imeti psa. Najprej, v rani mladosti mi je željo uresničil ata. Tisto je bilo res totalno presenečenje. Nekega dne me pokliče v garažo in reče naj pogledam v tisto rjavo škatlo tam. Odprem in vame se zazre črn kupček z ušesi večjimi od glave. Skoraj sem ponorel od veselja. Trajalo ni dolgo. Ata na noben način psa ni hotel v bajto, na koncu je popustil in mu uredil bivanje v kleti. Ampak Mik je spodaj tako tulil, da je čez par dni popizdila soseda in zahtevala naj se odstrani. Verjetno se je pod peticijo podpisal še kak sosed, ki so mu bile kratene spalne pravice. Niso pomagale moje prošnje, jok, stok, pes je tako nenadoma, kot je ppišel tudi odšel. Drugikrat mi je željo izpolnila mama. Upal sem, da bo tokrat drugače, saj sem se nahajal na drugi lokaciji, to je pri stricu na Lancovem. Posestvo je stalo na samem, brez zlovoljnih sosedov, edina nevarnost je pretila iz ceste, kjer bi lahko kak cestni divjak zbil nič hudega slutečega peseka. Mama se je pošteno potrudila in od nekod v cekarju prinesla čistokrvnega kraškega ovčarja, par mesecev starega. Izgledal je kot mali medo, zato sem mu dal ime Medo. Tudi temu je bil vstop v hišo prepovedan, tukaj je bila najbolj glasna stričeva žena. Domovanje smo mu uredili na bivši žagi, tudi Medo je tam celo noč tulil kot zmešan, zjutraj sem ga našel napol zblaznelega in z glavo zagozdeno med dve deski. Po par dnevih tuljenja se je končno umiril in poletne počitnice sva tam uživala z polno žlico oba. Začelo se je novo šolsko leto, da bi Medota vzel k sebi nazaj domov, o tem ata ni hotel niti slišati, stric pa se je kar navezal nanj, tako, da smo se zmenili tako, da Medo ostane spodaj, jaz pa ga lahko obiščem kadarkoli. Ko sem prišel tako naslednjič na obisk, sem opazil, da je precej umazan, nepočesan, skratka sam sebi prepuščen. Teti je bil prej v nadlogo kot ne, hranila pa ga je z ostanki in pičo, s katero so futrali kure. Opazil sem, da se okoli njega muva neko staro, pritlikavo, bolhasto, potepuško ščene in mu ne da miru. Ob ponovnem obisku sem doživel šok. Tete ni bilo doma, je šla na morje, stric bi tudi šel, samo se je odočil da ne gre, ker je Medo zbolel. Tukaj je, v hiši. Poklič ga. Pokličem, iz nekega kota se primaja shujšana, razmršena, umazana senca nekdanjega psa. Kličem Medo, Medo, pes gleda čisto nekam drugam, kot da je slep. Se sklonim, pobožam, pogledam v oči, te mu prekriva siva mrena. Ko hodi ga zanaša, kot bi bil pijan, komaj se drži na nogah. Da mu je žal, pravi stric, da se je tako končalo. Pasja kuga.

Resnica

Ko bom sam. Treniram to stanje že zdaj. Tako, da odmislim vse ostale, razen nje, ki živi z mano. In, priznam, dobro mi je. Čeprav je to šele trening. Zavedam se, da ko se vrnem domov, me tam sigurno čaka ona, ki me postreže z skodelico prave, tople kave, jabolčnim štrudlom, pudingom. Pogledom, ki razorožuje. Navdihuje. Enkrat tega ne bo več. Bo samo še čistina. Videlo se bo daleč, visoko.

Čas hitreje mineva, če tapkam tale jajca v službi. Cel popoldan preždim v konstantno rahlo po kemikalijah zaudarjajočem prostoru, ki povzroča pritisk v glavi. Zadnjič sem slikal neki deklici obnosne votline, pa jo je orenk streslo, ko sem se s prsti dotaknil njene glave. Se pravi, da sem pod visoko napetostjo. Ko sem delal še v Slovenj Gradcu je med mano in kolegom, potem, ko sem izročil prenosni telefon, preskočila iskra, ta prava električna iskra, take, kakršne je delal Tesla. Tisti kolega je moral biti še bolj naelektren, saj je bil tik pred penzijo. Me je tako streslo, da je telefon padel po tleh.

In spet se znajdemo v spominski pokrajini. Osnovne šole je konec. Voča so navijali, da bi se me vpisalo na srednjo poklicno šolo, mati pa na gimnazijo. Seveda se je takoj vnel spor memd njima. Mamini argumenti so bili da si bom tam pridobil široko in globoko izobrazbo, ki mi bo pri nadaljem študiju še kako prav prišla, ata pa so ji oporekali, da za gimnazijo nisem sposoben, naj se rajši izučim nekega poklica, naprimer za avtomehanika, tukaj je zdej denar, sam puglej koko Svoniju lavfa. Meni to niti pod razno ni dišalo, veliko rajši sem imel vonj knjig, ki sem jih ležeč na postelji na veliko konzumiral. Vmes pa poslušal stalne prepire med staršema, puglej kuko sjih vzgojiva, tis vse kriva, vmes je po zraku poletel kakšen predal bešteka, krožnik v steno, cune iz omar. Manjkalo ni niti prerivanja in fizičnega obračunavanja. Mama jo je enkrat fasala direkt na uho, prebil se ji je bobnič in od takrat se ji je kvaliteta sluha močno poslabšala. Televizija mora bit navita do daske, da lahko kaj razume, jaz pa v vsakodnevni komunikaciji tudi moram malone šrajati, da se sporazumeva.

Tovarišice v osnovni šoli so mojo odločitev, da nadaljujem šolanje v eminentni ustanovi za samo najboljše in najbolj nadarjene najprej sprejele nejeverno, potem posmehljivo, nakar so zahtevale , da da se v šoli na razgovoru pojavi eden od staršev. V kranjsko gimnazijo se je namreč iz celotne kvote drznil prijaviti samo eden, in to super odličnjak Nagli, jaz pa sem razrede končeval s povprečnim rezultatom. Mama je ostala neomajna pri svoji odločitvi in tako sem bil kljub vsesplošnemu nasprotovanju, negodovanju in posmehovanju sprejet v džimnasium. Dobro je videla kam pes taco moli z na novo vpeljanim usmerjenim izobraževanjem. Tam sem potem dejansko uvidel, da sem uletel med cvetober kranjskih odličnjakov, mislim, da sem bil edini, ki je primarno šolstvo zaključil z dobrim uspehom. Izkazalo se je, da gimnazija ni tak bavbav, treba je bilo samo sproti delati in paziti, da nisi preveč zaostajal za predelano učno snovjo. Učil se nisem kaj več, kot prej v osnovcu, pa sem prvi letnik izdelal brez problemov.

Lajajdama je V Sloveniji. Političari okoli njega delajo dolge ovinke, imajo kao druge obveznosti, bolj važne stvari. Dobiš občutek, kot da živiš v kitajski provinci. Čajnoveniji.

Gimnazijski časi so bili časi, ko je bil na pohodu pank, Laibach, Borghesia. Nek pametnjakovič je po šolskem radio spustil Life is Life, priredbo Lajbahovcev in bil zaradi tega skoraj izključen iz šole. Pankrti so bili takrat na višku svoje slave, v Ljubljani so pankerje mlatili policaji, skinhedi pa južno braćo. Avtobusi, s katerimi sem se prevažal na šolanje nabito polni iz dneva v dan. Denarja dost, trgovine prazne. Gostilne nabite. V šoli sem se kmalu spoprijateljil z malo drugačnimi sošolci od tistih lepo počesanih, ogvantanih in dolgočasnih. Prvi v vrsti med njimi je bil Cene. Takoj za njim Korene. Cene se je oblačil v znucane vojaške površnike, kavbojke z zavihanim spodnjim robom in vojaške škornje. Glava na kratko postrižena, ob ušesih pobrita. Usta konstantno ukrivljena v rahel ironičen posmešek. Šola mu je bila deveta briga, zanimale so ga druge stvari. Film, glasba, fotografija. Enkrat se je tako pojavil na obisku, ravno sem na vrtu okopaval marelice. Greva na Bled, na punce, na pir. Iz varžeta povleče škatlico 57, ponudi, vzamem, noter poleg filter cigaret opazim še neke čudne zvitke, na vrhu privite, prašam Ceneta, ka pa maš to? Kva, kva, podmornca, pista, kakor zna samo on posmehljivo odgovori. A pržgeva enga, podraži, pa si ne upam. Pripoveduje, da je preden je prišel na Bled, enga pržgal nad bazenom v Radovljici, malo obujal spomine na čase ko je še aktivno treniral plavanje. Pol grem pa na avtobus, nadaljuje, pride sprevodnik, pa mu rečem - do Radolce prosim. Sprevodnik me gleda, jaz mu molim dnar, ponovim - Radolca. Saj si v Radolci, bumbar, peleš se pa proti Bledu, ga potem na realna tla sklati kondukter.

V Kranju se je takrat dogajalo marsikaj. V Delavskem domu so se vrstili pank, rock koncerti, bile so projekcije filmov, ki se jih v navadnih kinotih ni dalo videt, alter scena je skratka cvatala. Cene je v šolo prihajal brez zvezkov ali z enim samim za vse predmete. Nalog ni pisal, na kontrolke se ni pripravljal. Koli v redovalnici so se pričeli množiti, razredničarka je sprožila alarm. Da razreda s takim načinom, vedenjem, oblačenjem ne bo izdelal. Neumn da ni, saj je osmi razred končal z skoraj odličnim. Naj pove, kaj ga matra, če ma kake težave? Kaj dost se ga pridige seveda niso prijele, nasprotno, zdaj je začel poleg vsega še neupravičeno izostajat od pouka. Ravno takrat je bil v Angliji posnet film Made in England, o katerem mi je Cene z velikim navdušenjem pripovedoval. Šlo naj bi za mladostnika, ki si je dal na čelo vtetovirati svastiko, pobril glavo, s svojim vedenjem naj bi izzival in zbujal pozornost. Nekaj takega je takrat poskušal posnemat tudi Cene. Ampak seveda, fikcija ni realnost, tako kot Anglija ni Slovenija. Cene potem ni pristal v prevzgojnem zavodu in zaporu, kot Trevor iz filma Narejeno v Angliji, pač se je po prvem letniku prepisal v športno gimnazijo, katero je potem brez kakih večjih preglavic tudi končal. Tam je spoznal dandanašnji jako uspešno pisateljico, ki mu je očitno vsaj za časa šolanja skulirala mozag u pravo smer.

Motečega elementa se je tako profesorski zbor kranjske gimnazije znebil.