My earliest memory is of throwing a cat into the deep ocean from the deck of a ship. Moj prvi spomin je metanje mačka v globino oceana s palube ladje. Why did I do it? Zakaj sem to naredil. I swear that I expected the cat to go for a swim, catch fish, and return triumphantly. Prisežem, da sem pričakoval, da bo maček zaplaval, ujel ribo in se zmagoslavno vrnil. So, I didn’t know any better and mustn’t blame myself. Torej, nisem vedel nič boljšega in ne smem kriviti sebe. But maybe consigning Felix to a watery grave was symptomatic of a character far from nice. Mogoče je pošiljanje Felixa v vodni grob značilnost karakterja daleč od lepega. If it’s any comfort to cat lovers-če je udobneje za ljubitelje mačk, the image still haunts me-me podoba še vedno preganja. Whenever my life flashes before me-kadarkoli se moje življenje odvrti pred mano, which happens not only when I’m about to die-kar se dogaja ne samo, ko sem na tem, da umrem, that cat’s face is thte first I see- je ta mačkov obraz prvo kar vidim. We were on the Indian Ocean. Bili smo na Indijskem oceanu.The ship was the Bradburn-ladja je bila, se je imenovala Bradburn, a 10,000-ton freighter-tovorna ladja owned-v lasti by Reardon Smith and Co., Cardiff. The cat belonged-pripadala to the Prince of Siam, and was the darling-ljublenec of the rough-and-ready-zasilne, improvizirane ship’s crew-ladijske posadke. My father, Dennis Marks, son of a boxer/coal miner-rudarja and a midwife-babice (pri porodu), was the skipper-kapitan of the Bradburn, and he was coming to the end of his twenty-one jears’ service in the British merchant navy-prišel je do konca svojega enaindvajsetletnega služenja, službe v britanski trgovski mornarici. He had been allowed to take my mother-bilo mu je dovoljeno, da vzame, pelje mojo mamo, Edna, schoolteaching daughter of an opera singer and a coal miner-hčerko učiteljice opernega petja in rudarja, and me on various lenghty sea journeys-in mene na različna predolga, razvlečena, dolgočasna morska potovanja. Between-med letoma 1948 and 1950, I went everywhere-sem šel povsod. I remember very little, just the cat. Spomnim se le malo, samo mačka. Perhaps the reason this cat is indelibly imprinted on my psyche-morda je razlog da se je ta mačka neizbrisno vtisnila na mojo psiho is that when my murderous actions were discovered my father-ta, da je, ko je moje smrtonosne ukrepe odkril moj oče was constrained to give me a spanking in front of the crew-bil prisiljen našeškati pred posadko, who were seething with hate-ki je prekipevala od sovraštva and developing murderous intentions of their own-in razvijanjem svojih lastnih morilskih namenov. He has never hit me since. Od tedaj me ni nikoli več udaril. The incident did not-incident me ni turn me (?)into an animal lover-v ljubitelja živali (thought I do like cats best-mislil, da mačke najbolj všeč), but it has made me very hesitant-vendar me je naredila zelo neodločnega of consciously inflicting pain of any creatures-za zavestno povzročanje bolečin vsem bitjem. Even cockroaches in prison cells do not have to worry for their lives (except in Louisiana). Celo ščurkom v jetniških celicah in bilo treba biti zaskrbljen za njihova življenja (razen, z izjemo Louisiane). And if I do have to admit to any religion-in če upoštevam vero, I risk the hot flames of a Christian hell-tvegal vroče plamene v krščanskem peklu, and say I’m a Budhist, especially in Bangkok-in reči, da sem budist, zlasti v Bangkoku. Although most inhabitants-čeprav je večina prebivalcev of the South Wales coalfield-premogovnega bazena spoke-govorila Dylan Thomas English rather-raje than Welsh, my mother was an exception-je bila moja mati izjema. Her mother hailed from-prihajala, izvirala the Druidic wilds-divjin of West Wales. For the first five years of my life, I spoke only Welsh. Prvih pet let mojega življenja sem govoril samo valižanščino. The next five years-naslednjih pet let, I attented-sem obiskoval an English-speaking primary schoolangleško govorečo osnovno šolo in Kenfig Hill, the small Glamorganshire mining village where I was born-rudarske vasi, kjer sem bil rojen. Apart from-razen my sister, Linda (a few years my junior-nekaj let mlajše), I had just one real friend-sem imel le enega pravega prijatelja, Marty Langford, whose father not only owned the local ice-cream shop- čigar oče ni imel v lasti samo lokalne prodajalne sladoleda (sladoledarne) but also had won a nationwide competition for the best ice-cream temveč je tudi zmagal na tekmovanju na državni ravni za najboljši sladoled. Marty and I were bright infants-sva bila bistra mladca and most of the time-in večino časa could hold our own in schoolyard scraps.(?) While waiting for my 11-plus results, I decided to fall ill. Medtem ko sem čakal na svoje 11-plus rezultate, sem se odločil, da zbolim. I was very bored with school and needed some attention and sympathy. Zelo sem se dolgočasil v šoli in potreboval sem nekaj pozornosti in sočutja. I had previously discovered-že prej sem odkril that the mercury in a regular clinical thermometer could be flicked up almost as easily as it could be flicked down-da živo srebro v termometru lahko naflikaš gor skoraj tako lahko kot pa na dol. So long as no one was watching-tako dolgo dokler nihče ni gledal, I could decide what temperature to be- sem lahko odločal kakšna temperatura bo. It’s true that near the thermometer’s bulb a gap in the mercury line was visible, but no one examines the end. (?) Occasionally-občasno, I could not risk-nisem mogel tvegati flicking it up without being caught-ne da bi bil ujet, so I shamelessly fabricated symptoms such as sore throat, dizziness, nausea, and headache-tako da sem si nesramno izmišljal simptome kot so vneto grlo, omotičnost, slabost in glavobol while my temperature when I was unobserved would seemingly oscillate from just below normal to 104 degres Fahrenheita-medtem ko je moja temperatura ko sem bil neopazovan navidezno nihala od nekaj nižje od normalne do 140 stopinj Fahrenheita.
Najbolj zgodnji spomin je ta, ko iz palube ladje v globine oceana mečem mačka. Zakaj sem to storil? Prisežem, da sem pričakoval, da bo maček plaval, ujel ribo in se triumfalno vrnil. Pač nisem vedel bolje in zaradi tega ne krivim samega sebe. Ampak vseeno je pošiljanje Felixa v vodni grob znak karakterja, ki se ga lahko označi za vse prej kot lepega. Ta podoba me še vedno preganja, če je to v kako tolažbo ljubiteljev mačk. Kadarkoli se pred mano v flešu zavrti film življenja in to se ne zgodi samo takrat, ko sem tik pred tem, da umrem, je obraz tega mačka prva stvar, ki jo zagledam.
Bili smo na Indijskem oceanu. Ladja se je imenovala Bradburn, 10000 tonska tovorna ladja v lasti Reardon Smith&Co., Cardiff. Maček je bil siamske sorte in je bil ljubljenček grobijanske ladijske posadke. Moj oče, Dennis Marks, sin rudarja in porodniške babice, je bil kapitan Bradburna in je končeval svoje 21 letno službovanje v britanski trgovski mornarici. Dovoljeno mu je bilo vzeti s sabo mojo mater, Edno, hčerko učiteljice opernega petja in rudarja ter mene na različno dolga morska potovanja. Med letoma 1948 in 1950 sem bil povsod. Spomnim se zelo malo, samo mačka. Mogoče je razlog, da se je ta maček tako neizbrisno vtisnil v mojo zavest v tem, da me je oče, potem, ko je odkril mojo morilsko dejanje, tepežkal pred celo posadko, ki je sama prekipevala od sovraštva in prebujajočih se morilskih vzgibov. Od takrat naprej me ni nikoli več udaril.
Ta incident me ni spreobrnil v ljubitelja živali ( čeprav so mi mačke najbolj pri srcu), pač pa je povzročil to, da sem se obotavljal, preden sem poskušal ponovno zavestno povzročati bolečino vsem živim bitjem. Še ščurkom v jetniških celicah se ni bilo treba več bati za svoja življenja ( z izjemo Lousiane). In če bi že moral priznati kako religijo, potem tvegam vroče plamene krščanskega pekla in rečem, da sem budist, še posebej v Bangkoku.
Čeprav je večina prebivalstva Južnovaližanskega bazena govorila angleščino Dylana Thomasa raje kot valižansko, je bila moja mati izjema. Njena mati je izvirala iz druidskih divjin zahodeha Walesa. Prvih pet let svojega življenja sem govoril samo valižansko. Naslednjih pet let sem obiskoval osnovno šolo v Kenfih Hillu, to je majhna rudarka vas, kjer se je govorilo angleško. Razen moje sestre Linde (nekaj let mlajše), sem imel samo enega pravega prijatelja, Martyja Langforda, katerega oče ne samo da je bil lastnik lokalne slaščičarne, ampak je celo zmagal na državnem tekmovanju za najboljši sladoled. Marty in jaz sva bila bistra mladostnika in večino časa ??????
Medtem, ko sem čakal na svoje 11+ rezultate, se se odločil, da zbolim. Šola me je neznansko dolgočasila, potreboval sem nekaj pozornosti in sočutja. Že prej sem odkril, da je možno živo srebro v normalnem termometru po svoji volji z lahkoto zbijati na gor, kakot tudi na dol. Dokler nobeden ni vedel za kaj se gre, sem lahko sam določal temperature, ki jih je kazal termometer. Res se je pri termometru videla vrzel pri črtici, ki je označevala živosrebrno skalo, ampak nobeden ni preiskoval bunkice na koncu. Kdaj pa kdaj nisem mogel tvegati zbijanja temperature na termometru ne da bi bil pri tem početju ujet in takrat sem brez sramu glumil simptome bolezni, kot vneto grlo, omedlevica, slabost in glavobol, medtem, ko je moja temperatura, kadar sem bil neopazovan, navidezno nihala od nekaj nižje od normalne do 40 stopinj Celzija.