Moja dekleta
Koroška naveza
Vse skupaj se je pričelo z nedolžnim žurom v stanovanju njenega bivšega fanta na Prevaljah. Bilo je nekaj mesecev po tem, ko sva se z B. vrnila iz Amsterdama, kjer sva vse prihranke nemudoma, takoj in brezglavo zapravila za tripe. Mlad in naiven, kot sem takrat bil, sem se o tem podvigu hvalil okrog in dober glas se je širil kot ogenj na vas. Povsod sem bil dobrodošel gost, toliko bolj, če sem za popotnico z seboj vzel tudi z lizerginsko kislino napojene kartončke. Zadeva je sekala, vam povem, direkt u mozag, kjer je center za smeh in tega sproščala do onemoglosti. Kasneje sem zvedel, da so pod vplivom teh kartonov rajaje, plesale in se prešerno smejale cele ravenske gostilne, kar ni bilo ravo pogost pojav v teh rovtah in seveda ni ostalo neopaženo niti možem postave.Bil sem diskretno opozorjen, da naj umirim konje, kar sem tudi z vso hvaležnostjo storil in se za nekaj časa potuhnil v stričev samostan. Tam me je našel in zvito speljal na stara, kriva pota poznanec iz tamošnje gimnazije, rekoč, da bi se rada z menoj, predvsem pa z mojimi kartončki spoznala neka Ina, umetniško obdarjena črnolaska z hribov. Ponudba, ki je ni bilo mogoče zavrniti. Istočasno me je oskubil še za par tripov, plačal pa z ročno izdelano usnjeno torbo, namesto z cekini. Tako sem se čez nekaj dni znašel v intimem okolju enodružinske hiše na Prevaljah, obdan z par pubeci, željnimi smeha in zabave. Čez nekaj časa se nam je pridružila tudi Ina, ki se je z domovanja na hribovski kmetiji pripeljala v spačku solo. Ko sem jo zagledal, so se mi skoraj izpahnile oči. Dolgi, črni, ravni lasje, črne, iskreče oči,polna usta, okrogla, rdeča lica, dolga, temna kikla, pletena jopca, usnjeni škorenjci, skratka divota in krasnota od samega Giotta. Potem, ko smo razdražili možganski center za smeh in potem, ko je padlo par rund v bližnji gostilni in potem, ko je zmanjkalo denarja, smo se odločili nadaljevati zabavo na Ininem posestvu. Kako smo se pripeljali do tja, mi je še danes uganka, spomnim se samo, da smo se ene parkrat morali ustavit, ker je šofer nenehoma doživljal napade smeha. Ko smo končno dospeli, nas je Ina pospremila v svoje domovanje, ki je v bistvu bil lesen skedenj, predelan v stanovanjsko enoto ali vsaj nek približek temu. Še zdaj ne vem, a sem to sanjal ali se je zgodilo v resnici, namreč, ko sem po nekajmesečni odsotnosti spet prišel na obisk v tiste kraje in v tisti skedenj, je bil ta lepo in z okuson prenovljen. Zabave tistega dne se ne spomnim več, v spominu mi je ostal samo en detajl, ki se ga še danes spominjam z naklonjenostjo. Sredi noči sva se sama znašla na stopnicah skednja in gledala zvezdnato noč, se pogovarjala z smehom. Zjutraj o družbici nikjer nine duha nisluha več. Spim v postelji, zraven mene Ina. Skozi okno kukata dve otroški glavici. Ko sam dvignem svojo, da preverim, če ne bledem, izgineta.
Tako sva se spoznala in še naprej videvala. Na obiske sem ponavadi odhajal koncem tedna. Stric in teta nista imela kaj preveč proti, verjetno sta bila še vesela, da sta se me vsaj za nekaj časa odrajtala. v petek pupone na avtobus za Prevalje, odnosno Poljane, potem pa hi muri navkreber. Inino domovanje je počivalo na malo večjem puklo in imelo bajen razgled na dolino, resnično nepozabno. Verjetno je bila moja ideja, da greva na štop na trgatev v Goriška brda in tamošnji okolino. Namesto na morje, kao. Po nekajtedenski psihični in nefizični pripravi, sva potem, mensezdi, da spet po nekem žuru, dvignla sidro in odštopala vinski deželi naproti. Tja sva prispela dokaj hitro in za začetek pristala v Novi Gorici. v samopostežni nabavila nekaj za pod zob in se utaborila na glavnem trgu. Pojedla, enga pržgala in planirala naprej. Poiskati da bo treba en vinograd potreben trgatve. Poiskat prenočišče. Hotel odpade. Iz bloka v neposredni bližini se namo pridruži en dolgolasi mladostni domačin, ki je hotel navezati stike, še posebej ga je zanimala Ina. Ina se je sladkim besedam samo smejala, jaz pa zato nisem kazal kakega pretiranega navdušenja. Tip naja zaviža na spanje v klet enega bloka, Tam je bla pripravljena celo enažimnca. Zjutraj naju zbudijo papki. Dej, dej, ustan, me je podregal en. Osebno, Tukaj se ne sme prenočevat. Kaj maš v nahrbtniku? Kdo je ta punca? Zraven je stal en osiveli penzionist in stiskal pesti. Ščuval policaja: U zapor jih pelte. Baraba narkomanska. Pa še svečo je kuru. Dobr da se ni kej vžgal. Policaj reče, na spakirava in greva. V prihodnje naj ne prenočujeva več po kleteh. Spakirava, odkorakava, ko za nama z plastenko, v kateri je bila voda, prlaufa jezni penzioner. Brez besed me z vso močjo poškropi po obrazu. Na, preklet mulc, poglej, kakšen si. Če te oni ne bojo kaznoval, tem pa jest! Se mi stemni, ga primem za kravatelc in nakažem direkt, ko me Ina ustavi. Prime za dvignjeno pest, pogleda in reče: Ne. Pust ga. Greva. Za zahvalo od penzijonerja dobi še ona en pljusk v obraz. Po ene par neuspešnih poskusih, sva našla enga vinogradnika, ki je potreboval trgalce. V roko so mi potisnli ajmar, žeton pa imuri. Ko si napolnil ajmar, si oddal žeton in stresu grozdje v prikolico. Plačano je bilo tako nikakvo, da je bila delovna morala v momentu na psu. Tam smo se spoznali z enim tipom srednjih let, vedno v črno napravljen. Z njim smo se ga kasneje zapili, še par dni obirali potem pa skupno obupali nad katastrofalno slabo plalanim delom. Tudi on je kazal izredno zanimanje za Ino, ampak Ina je imela lek za take. Samo nedolžno jih je gledala in se milo smehljala. Tako sva lutala naprej in prehodila kar dobršen del Brd in Krasa. Našla eno zapuščeno zidanco, ki je imela prost izhod na zgornjo teraso, na kateri ni bilo strehe in od koder se je dalo fenomenalno gledat zvezde. Zelenjavo, to je paradajz, papriko, čebulo ilegalno raubšicala po vrtovih, kruh in mlek kupovala po vaških trgovinicah. Tako se znajdeva nekega lipega dne v Gorici. Štopava, ko nama ustav en črni, suhi z punco v malem avtu. Naju širokih ust širokogrudno sprejme v avto. Da gre žurat na italijansko stran Gorice, kam pa midva da greva? Z Ino se spogledava, skomigneva z ramenčki in da bi šla kar zraven. Tip si ni dal dvakrat za rečt, smo se kr odpelal. Mimo rojstnega kraja Srečka Kosolela. Tip je hotu pametnjačit, pa naju je vprašal, pol ko smo se peljali mmo table, na kateri je pisal Komel, a vesta, kdo je tukaj bival? Meni se niti pod rasno ni svetlikal, medte ko je Ina ko istopa izstrelila - Kosovel. Njegova punca je bila res greha vredna črnolaska, mala, čvrsta, pohotna žverca. Na slovensko-italijanski meji so bli problemi. Z Ininim potnim listom nekaj ni blo v redu.
Prepovedan vstop v Italijo. Rdeča luč se mi je pržgala v glavi. Spomnil sem se Ininih telefonskih pogovorov par dni nazaj, ko je materi na Koroško sporočala da je vse v redu in naj ne skrbi. Mati ji je menda govorila take, kot gre tista narodna, ki gre takole: ne išči sreče drugod, kot le doma. Pozneje sem zvedel, da so menda njeni domači naredili paniko na policiji in jo prijavili kot pogrešano osebo. Papak je Ini sporočal, da se mora v roku parih dni vrniti domov. Kaj zdaj? Naprej ne smemo, tip bi naja lahko na meji odslovil in se peljal naprej? Ne, vaju bom peljal nazaj, pa en hotel bomo našli, pa....Ko sva mu obelodanila, da nisva plačilno sposobna, se je sumljivo zahehal in rekel, da bo že on poravnal, pa da naj se ne sekirava glede tega. Vmes strastno poljubil svojo žverco in jo stisnil za rit. Ina je svoj smeh skrila za pest in me začudeno pogledovala. Najde hotel, plača sobo, evo, tlele mata ključe. A lahko prideva zraven na eno pjačo, še praša. Normalno, sem primoran odgovorit. Pa pejmo. V sobi je bla ena zakonska postelja, nočna omarca, stol, miza. Od tipa žverca se je nč kaj plaho razkomotla na postelji, tip zraven nje, midva z Ino pa na stole. Žverca je bla že zgoraj brez, ko sem se vrnil z veceja, tip pa tudi. Strastni poljubi so padali po vratu, prsih. Mal sem se popraskal po sencih, kar mi je verjetno prišlo v navado od funtečine, kadar se je le-ta znašel pred podobno kočljivo situacijo. Tip je čitno hotel grupnega, jaz pa svoje Ine nisem bil pripravljen oddati v najem. Ina je medtem grickala kikiriki in gledala malo sem malo tja. Malo sem poskušal glumit krščansko moralo, pa vzgojo pa midva bi to raje sama. Tipo pa tudi ni odstopal od svojega. Nazadnje, ko je uvidel, da sva pretrd oreh, sta se slekla do nacga in pred nama orenk pofukala. Na, pa so šle sanje o romantičnem večeru v dvoje na postelji v maloro. Kmalu zatem sta se črnih oči poslovila, jaz sem pa še nekaj časa pr oknu špegal, za vsak slučaj,če se jima ne bi morebiti zahotelo repeteja. Po tej nenoči, sva se odločila, da upoštevava navodila in se čimprej vrneva domov. Ko se nekako pršlepava, naju prčaka Inina sestra in njen mož. Z rdečo lado niva sta se naju odločila zapeljat na nek bal v sosednjo Avstrijo, kjer naj bi proslavili uspešno in srečno vrnitev. na moje prigovarjanje, da Ina nima dovoljenja za izstop iz države, sta se samo smejala. Ko smo prišli na mejo in je carinik končal z preverjanjem pasušev, je blo heca nepreklicno konc. Parkirat avto, vsi ven pa v stavbo.Tam so imeli nalog za pridržanje Ine. Sestra in njen mož sta bila na hitrco odslovlena, ostala sva sama z Ino. Carinik je medtem že po telefonu klical kriminalista v Slovenj Gradec. Tukaj bosta počakala na kriminalise. Kolk pa je to, sem hotel vedet? Tolk, da se prpele z Sloven Graca, je bil odgovor. Prpelov se je seveda z več kot urno zamudo seveda. Bil je precej mlad. Da je bila za Ino izdana tiralica, kaj sva počela tam dol, kaj sva švercala, da vemo mi to za marihuano, a je še kaj druzga vmes? Da naj pustim Ino, najdem drugo punco, Ina je težek narkoman, na viš, pa še tebe je potegnla v to. Zresni se fant, zamisli nad svojo ubogo usodo, je flancal.
Ločeno je zasliševal potem še Ino. Mene so poslali ven, dogajanje sem lahko spremljal skozi okno. Ina se je kot ponavadi smejala in hotela nekaj razlagat. Verjetno so naju hoteli takrat spravit narazen, levji delež pri tem pa je imela Inina družina. Po sistemu korenčka in palice je tudi njej kriminalist pripovedoval naj za božjo voljo pride k pameti, mene pusti kukrčeš, ja lej ga, kakš je, ja sej tak kukr dab lihkr z Dahava ušu, najt si ti enga puštenga, kmečga fanta, dav lohk na posestvu fotru pa mat pomagav, sej sta stara pa kmau navta zmogla več sama. Resnici na ljubo je Ina imela še enga starejšega brata in starejšo sestro. Za grunt se je zagrebel in zanj poleg službe v železarni nekako skrbel brat, svoj piskrček pa je pristavla še sestra z naraščajem. Ina je bila elegantno potisnjena na star skedenj, kjer je lahko dokaj nemoteno ižživljala svoj umetniški potencial z izdelovanjem umetelnih kovinskih škatlic, raznih ogrlic in obeskov, katere je potem v denar skušal spreminjati nek žuvelir z Raven. Mene so na gruntu sicer bolj postrani gledali, še posebej ata, ki se ga je včasih napil do nezavesti in si potem na dvorišču dajal duška z vpitjem in vreščanjem, kot da bi mel cel bataljon peklenščkov za sabo. Cela familija ga je s težavo krotila in končno le nekako umirila ter spravila v krevet. Sicer pa sem se večinoma nahajal v skednju, kjer sem čital svoje romane, poslušal Inino ambientalno glasbo, kdaj v družbi Ine pokadil kako cmotko, in zvečer blaženo pomirjen zaspal v njenem objemu. Tako so mi tedni minevali, vse dokler nisem nekega dne, ko sem se po telefonu Z Ino spet menil o obisku, dobil košarice. Da ta teden pa ne, da stari teži. Dobr, sem si mislil, pol pa drug teden. Tud drug teden da ne. Pol pa ti prid k men. Ne. Mal da bi rabla pavze. Pa da naj ne težim več z klicanjem. Prov? Mal sem bil frapiran in kar nekaj časa nisem pršel k sebi. Pol sem se pa spomnil na Sneki, dekle iz Vojvodine, ki sem jo spoznal na Bledu par let nazaj in katero poznanstvo in stike je neusmiljeno in naenkrat prekinila balkanska morija.Ji napisal pismo, češ kako si, kaj delaš, še kaj misliš name, po vsem tem času? Po kakem tednu dobim odgovor, ki me je dodobra prestrašil. Da je slabo, v psihiatrični bolnici, da vse vidi črno, kako sem jaz vse to občutil, da to je neverjetno. Pa da seveda še vedno misli name in da me pričakuje. Ina je bila še naprej nedostopna in je nekaj kvasila o samo še prijateljstvu. Jaz pa sem imel plan puta v Novi Sad tudi že izdelan. Z nemalo žlehtnobe sem ji ga ob priliki tudi obelodanil ter najavil datum odhoda.
Par dni pred odhodom je pozvonilo na vratih samostana, kjer bivam in tam je stala Ina, nenajavljena in lepa kot devica Marija. Ne vem, kako ji je to ratalo, ampak še enkrat so se mi od presenečenja izpahnile oči. Začela previdno, da ne ve, če je to pametno, dol je vojna. Sam sem ostal trmast, kar mam po Cajhnu, sicer pa sem prihod v Vojvodino tudi že telegramično potrdil. Ina mi je zrihtala še prevoz do Ljubljane z osebnim avtomobilom. Slučajno se bo tja peljal isti dan tudi žuvelir iz Raven. Ta se je pripeljal z enim znucanim golfom. Stric je ob slovesu zmajeval z glavo in me pospremil z če ti tako hočeš...Žuvelir me povpraša če mam vse in ko potrdim iz varžeta potegne debel džoint. Pržge, potegne, reče, da po tem lažje vozi. Po dveh, treh dimih se mi že fajn vrti v glavi, medtem, ko tip vleče, ko da mu je ta zadnji v življenju. Brez zapletov me dostavi na avtobusno postajo v Ljubljani, kjer na peronu že čaka avtobus, v njem pa južna brača, ki se vrača kući. Zapravim pravo malo premoženje za karto in se vkrcam. Pot nas vodi preko Madžarske, ker se preko Hrvaške zaradi vojne ne da, v Vojvodino. Do meje s Srbijo so bili potniki v avtobusu malo zadržani, po prestopu pa so se nemudoma odprle vrečke, v katerih so ble pečene kure in steklenice z šnopcom. Razigrano vzdušje sem izrabil za poizvedovanje, kje sploh smo in koliko je še do N. Sada. Ne brini sinko, ja ču ti javiti, je bil prijazen en. V Novi Sad smo prispeli v jutranjih urah, z nekajurno zamudo. Malo sem upal, da me bo na postaji čakala Sneki, a sem upal zaman. Kasneje sem zvedel, da me sicer je čakala, od uri napovedanega prihoda, to je bilo ob polnoči, vendar je po parih urah čakanja obupala, pa še nek tip jo je menda začel nadlegovat. K sreči sem pri sebi imel številko telefona, poiskal sem pošto in poklical. Na drugi strani se oglasi moški glas. Molim? Da. Tražim Snežanu. Ovdje Matjaž. Ja sam sada ovdje u Novom Sadu. Nema Snežane, slišim na drugi strani. Nije kod kuče. I ako joj želite dobro, ostavite jo na miru. Klik. Res, prava srbska dobrodošlica. Kaj zdaj? Ko sem prišel k sebi od prvega šoka, sem se spomnil, da imam pri sebi še adreso stanovanja. Po nekajurnem tavanju končno najdem blok, ki je stal nedaleč od glavne ceste, ki se je imenovala po Ivu Andriću. Najdem stnovanje. Pozvonim. Odpre starejši gospod z plešo. Dobar dan. Da li je Snežana kod kuče? Nije. A gde je? U psihiatrijskoj bolnici. I gde je psihatrija? Potraži jo. Do viđenja. Poiščem psihiatrijo. Povprašam za Sneki. Ja, bila je tu, pa je že šla. Kam? Domov. Se vrnem v blok. Pozvonim. Odpre Sneki, objokana, se mi vrže v objem in potegne noter. Zraven pride mama Milena, se uradno porokuje, pokliče ata Milorada, vendar ta protestno sedi na fotelju v dnevni sobi in mi kaže hrbet. Ajde Milorade, ne budi takav, sine je došao pravo iz Slovenije, še enkrat proba mama, sve uzalud.
Skini cipele, skidaj jaknu. Ajdemo u moju sobu, Sneki govori med jokanjem. Punca je čisto drugačna od tiste, ki sem jo spoznal na Bledu. Zbegana, prestrašena, shujšana. Da pejva v hotel, predlaga. Se strinjam. Mama reče, da kaj bo pa ata reku. Naj grem samo jaz v hotel, Sneki naj bo pa pr njih. Sneki hoče z mano. Prov, prav mama, samo ata bo ljut. Mama medtem pripravi termovko z kavo in kocke cukra. Sigurno si mata dosti za povedat, reče. Jutri pa pridta na kosilo. Važi. Najdeva hotel, kjer receptor hoče nekaj komplicirat, ko vidi slovenski pasuš. Na Snekino prigovarjanje se omehča in odda sobo, ki ni bila poceni. Na hitro izračunam, da bo to komaj za 2 noči. Sneki govori kot nora, ne morem slediti vsemu, zaprem oči. Šta ti je, praša? Umoran sam. A za ono prije, što smo radili nisi bio umoran? je malo zajedljiva. Ti samo pričaj, ja te čujem. Pa je pričala i pričala i pričala. Pričala, kot, da bi se ji naenkrat odprle vse pipe na ful. Sneki je že delala plane, kako se bo z mano vrnila v Slovenijo,kako si bo tu našla službo, kako si moram jaz najti službo, nekaj študirat, kajti brez dela se ne da živeti. To ti je menda jasno, ane? Kimal sem, jasno. Dobro, sada možemo da vodimo ljubav. Je šlo bolj na suho, pa pravi Sneki, mam jaz tukaj mažo, s tem me namaži, pa ne bo več tako suho. Tud prov, samo vseeno, kadar je suho, nbena maža kej prv dost ne pomaga. Tudi sex ni bil več tisti kot včasih. To je skužila tud Sneki, ko me je ob priliki izprašala. Pa kaži ti meni nešto, šta je ovo to među nama, da li je ovo ljubav ili samo sex? Zašto me pitaš ovo, sem zaglumil glupana. Pa kaži, je bla še naprej sitna. Pa ja mislim, da je oboje, sem bil diplomatski. I ja tako mislim, je rekla, mislila si je pa bohvekva. Drugi dan sva torej odšla na ručak k mami Milojki. Res se je potrudla in pripravila pravo svečano meščansko kosilo. Ata Milorad je seveda prej zgasnu, ostali smo sami. Sledilo je zaslišanje, kaj delam, kaj študiram in ko sem na oboje odgovoru da nč, da pa mam to u planu, je mama prišla na idejo, da bi denar, ki ga imam lahko naložil v njihovo banko, ker so zdaj tam menda zelo visoke kamate. Od kje nje ideja, da sem tako bogat, ne vem, sem pa seveda pokimal in rekel, da, svakako. Vzdušje pr mizi je bl na kiselkasto vleklo, pa se je mama Milojka medtem ko je mene gledala, spomnla, da jo jaz spominjam na Popayevo ženo Olivo in se na ves glas zasmejala. Kaj je s tem mislila, mi je še danes uganka, verjetno sem res dajal tak vtis, pa še čupav sem bil povrhu. Popoldne se je na obisku pojavil nek frend, ki je kar tam v sobi enga zvil in pržgal. Popoldne sva izkoristila za šetnju, obisk kina, knjigarn, tržnice. Menjali smo še zadnje marke v dinarje. Zadnja noč v hotelu.
Za vozovnico nazaj je prispevala Sneki, jaz sem vse prihranke že zapravil. Mati mi je ob slovesu dajala poguma, češ sine, saj se bosta še videla, čeprav sem imel ravno obraten občutek, namreč, da bo napela vse sile samo, da se ne bova več videla. Milorad se je obnašal, kot da sem vazduh. Milana, njena prav tako lepa sestra, je prišla od nekod, verjetno jo je firbec matral, kako izgledam in me pozdravila z rahitičnim stiskom rok. Tako sva jo potem odmahala proti avtobusni postaji na avtobus za Ljubljano. Slovo je bilo spet solzno, ampak druge poti ni bilo. Imel sem občutek, da jo tokrat vidim zadnjič in ponavadi me občutki ne varajo. Na avtobusu me je sprevodnik hotel kljub že plačani karti oplačkat še za ne vem kako takso v višini 50 mark, pa sem mu reku, da nimam dnarja. Ako nemaš, onda napolje, se je nekaj važil pred damo, ki je sedela na sedežu poleg. Ajde, pusti ga, me je vzela v bran. Verjetno je skozi okno gledala, ko sva z Snekico jemala žalostno slovo. Kolko ti treba, mi je pomežiknla in poravnala. Po prihodu nazaj v domači kraj sem pričel z aktivnim iskanjem kolkor toliko znosnega in ne preveč kompliciranega študija, ki bi mi omogočal življenje, o katerem je sanjala Sneki. To sem tudi dosegel. Večji del zaslug za to nosi prav ona. Bila je ena redkih, ki so še verjeli vami. Vsi ostali so se moji nameri ali smejali ali nad mano že storili križ. Ne vem, kje bi bil zdaj, če tega ne bi storil. Ne predstavljam si, kaj bi lahko počel, bi sploh še eksistiral? Ampak cena za to je verjetno bila prav ona. Med študijem sva nekaj časa še kontaktirala, se medsebojno vzpodbujala. Nekajkrat me je prosila naj pridem dol, vendar sem čutil, da če bom takrat opustil študij pa čeprav samo za en teden, ga bom pustil za zmeraj. Tako sem jo izgubil. Našla si je novega, končala študij, se poročila, ustvarila družino, dom in se zaposlila. Skupaj z njo pa sem potem izgubil tudi Ino. Ko sem se vrnil na Koroško in sporočil, da bom študiral, sem tudi tukaj izgubil vse tako zvane prijatelje. Enkrat smo se potem še dobili pri Inini sestri, kjer je nek kmet prav po primitivno začel vpričo vseh otipavati Ino. Nekaj sem hotel protestirat, pa se je kreten samo smejal nazaj. Pol sem vstal in šel. Menda se je govorilo, kakšna pizda od človeka da sem, kako sem Ino pustil samo...Nazadnje sem slišal, da živi z nekim dosti starejšim slikarjem na Prevaljah. Upam, da ji gre dobro.