Zapiske
Gorenjska naveza
Hči lokalnega čistilca oblek, ki je njega dni svoj kapital, nekako pršparan z delom u Nemačkoj, vložil v posel z kemičnim čiščenjem oblek. En tak nevrotičen primer človeka, ki z lahkoto zgublja živce. To svojo lastnost je uspešno selil tudi na svoje tedaj še ne polnoletni hčerki. Ki pa sta ga, tako kot ostala mladež v tistih in sedannjih časih, na vso moč žurala in se požvižgala na staršev svojih trezne opomine. Z Hedo sva prijateljevala predvsem z besedami, saj je bla jako inteligentna, načitana in tudi lepa rjavolaska. Mejo, ki loči navadno nedolžno simpatijo in telesno strast pri njej nisem nikoli prestopil. Malo me je pri tem nazaj držala njena mladost, malo pa njen fotr, ki je kadar, sem ga po naključju srečal, al v bifeju al na cesti, po hijensko renčal al pa se iz neznanega razloga z odkimavajočo betico hehetal. Kaj ga je na meni tako blazno iritiralo sem imel čast spoznati nekega dopoldneva, ko sva z Hedo skupaj štopala na izvozu bencinske črpalke v smeri Ljubljane, kjer je ona obiskovala mislim, da zadnji letnik neke obskurne srednje šole, jaz pa od fotra vsiljen faks geodetske smeri, katerega sem nekaj mesecev kasneje seveda obesil na obešalnik in zaprl vrata omarce. Štopava torej in se pri tem celo zabavava, ko opazim, da na bencinsko zapelje njen foter. Faca, namrgodena od besa. Stopi iz avta, odpre prtlažnik, se približa, vzame Hedine stvari in jih brez besed zabriše noter. Marš v avto, se zadere na Hedo. Heda z odprtimi usti zre na predstavo. Ko pride mal k seb, izdavi ne, ne grem. Zbaš se v avto, drgač tem tko usekov in nakaže direkt. Heda se nagonsko skloni, on pa jo vseeno zagrabi za lase in vleče proti avtu. Nekako se mu izmuzne in se vrne k meni. Greva na avtobusno pa na avtobus, predlagam in si mislim, mogoče mu pa ni prav, da štopava in naivno predvidevam, da se ga bova tako znebila. Seveda se pripelje za nama. Izstopi, še enkrat ukaže, u avto jebemu mater. Heda zgubi živce in se začne dret nazaj, pust me na mir, tis hudoben, jez bom šla z njim. Zakorači proti nama, zgleda nevarno, zato se postavim v obrambno pozicijo. Ti, me pogleda, z krvavimi očmi, ti se pa pazi. Narkoman. A misliš da ne vem, kaj delaš pa s čim se ukvarjaš? A zdaj boš pa še njo? Midva samo štopava skupaj, rečem. Nč druzga. Tiho, das mi sam tih. Še zadnjič ti rečem, da pejt z mano, Heda. Ni hotla. Daj mi torbo, not mam zvezke za šolo. Vrne torbo, še enkrat zažuga, pazta se, obadva, usede v avto in odpelje. Pripelje avtobus, se vkrcava. Da hoče prespat danes pri meni, reče. To mu ne bo nikol odpustila. Kreten, idiot. Mu bo že pokazala.
V sobi
Najprej sem preveril, če je zrak čist. Teta, lastnica nacionaliziranega stanovanja, mi je namreč strogo prepovedala bilo kakve obiske. Zvonec je nemo brnel v mirno tišino. Ni je blo doma, verjetno se je za kak teden preselila na vikendico ob morju ali na državne stroške v moravske toplice. Malo je bilo mrzlo, zato sem zakuru v stari, podolgovati, lončeni peči. Heda, še zmeraj malo v šoku, se je preoblekla v pičamo in usedla na posteljo. Govorila nisva kaj dosti. Pridi še ti v posteljo, reče. Pa sem se malo obotavljal, da me zebe, da se bom malo ob ognju grel, sem se vadil, še vedno pod vtisom groženj in svaril njenega starega. Dej, prid že enkat, sej te nam posilla, je probala še enkrat čez kake pol ure. Postelja ni bla preveč široka, malo sva se stiskala, hihljala, nič več ko to. Tako, zdaj pa spat. Lupčka na čelo in lahko noč. Drugo jutro sem jo pospremil do njene sobe v dijaškem domu, ki jo je delila s še tremi vrstnicami. Da naj jo kaj obiščem, pa adijo. Nisem imel pretirane želje po tistem štoparskem incidentu. Poleg vsega pa sem takrat že bil v navezi z Sneki, sicer tako, na daljavo in bolj na redke kvatre, ampak bla je. Heda za razliko od ostalih nikol ni vlekla prepovedanih substanc. Že sama po sebi je bla brez tega iber utrgana in na poseben način simpatična. Kakšne torture in mučenja je doživljala doma, si težko predstavljam. Se ji je pa nekaj časa zatem orenk sfuzljalo, ko je zabluzila na veliko z hare krišno, vse skupaj poslala nekam u tri krasne in odmaglila neznano kam, od koder se je vrnila še bolj zmedena. Fotr je iskal psihiatrijsko pomoč, pojedla je goro tablet, se zredila do neprepoznavnosti, nek klošar ji je storil otroka. Včasih jo vidim, ko se s tamalo prideta kopat na jezer. Heda glumi strogost, normalnost, materinskost, iz tamale pa raste nova uporna, pametna in simpatična Heda.
Iz Lancovna
Malo, ampak ravno prav obilen deklič rjave polti. Ob katerem mi je srce prvič začelo hitreje biti. Leta tam okrog petnajsta. Samo izpod obrvi gledanje in hihitanje. Končalo se je, še preden se je začelo. Boks udarec v ramo zaradi neumne provokacije njenega brata. Seveda konec vesela. Enkrat sem jo po naključju srečal na avtobusu za Kranj, ko sem obiskoval še tamošnjo Gimnasium. Kot od ta sgornga dana prilika in šansa, da popravim napako. Se usedem zraven, nekaj je buljila v neke učbenike. Ni me spoznala. Ali pa je to fenomenalno odigrala. Jaz pa sem postal za izkušnjo bogatejši, namreč spoznal sem, da se stare, smrdeče župce ne splača še enkrat pogrevat. Ko smo že pri Lancovem, ne smem izpustiti počitnic, tako zimskih kot poletnih, ki sem jih po nareku svojega starega bil primoran preživljati tam. Kakšne plane je stari imel pri tem, si danes lahko samo domišljam. Mislim pa, da ni daleč stran od resnice teorija, ki domneva, da je hotel s tem dobiti nazaj svoj prostovoljno odpovedani delež, ki ga je po starših imel na posestvu. Ne samo on, tudi ostali otroci so se prostovoljno in z sicer dokaj težkim srcem odpovedali svojim deležem v korist najstarejšeha brata, ki je celotnemu posestvu direktoval brez otrok, vsaj zakonskih ne. Staremu je kasneje sicer to postalo žal, menda tako zelo, kakor ma las na glav, a kakor lepo pravijo brača Srbi, kasno stiže Marka na Kosovo polje. Da ne bomo preveč zašli na tako ali drugače privatizirana pota, se vrnimo nazaj na počitniške stezice. Pozimi sem tam, nedaleč stran od hiše, v kateri je tedajci še poslovala gostilna, na malo večjem kuclu smučal v družbi še dveh približno enako starih mulcev. Seveda tam ni bilo nobenih vlečnic niti kakih teptalcev snega. Če si hotel kolikor toliko solidno in varno peljati po kakem metru zapadlega snega, si ga moral najprej nožno poštamfat in če si to ponovil ene desetkrat, se je dalo že kar lepo vozit. Specializirali smo se za skoke čez cesto, kjer si ob primerni brzini lahko poletel kake dva, tri metre u luft. Kako si pristal, je bila pa druga pesem. Prijatu R. je najraje izvajal take skoke, da je noge dal maksimalno narazen in jih potem spet dal nazaj skupej. Za to si seveda rabil dost veliko višino. Jaz na primer, sem kolena najrajši pokrčil in jih take držal čimveč časa skupaj, preden jih nisem spet stegnil, da sem lahko pristal.
je bila sošolka, kolegica na Visokoj šoli za zdravstvo. Mala, okrogla, na kratko pristrižena srbska Štajerka. Tako kot jaz je tja zalutala silom prilike. Jaz sem ujel ama res zadnji vlak, pa še na tega sem prišprintal z zadnjimi močmi, ona je recimo temu, nanj vstopila še lepo lagano, bez žurbe. Bolj kot zdravstvo jo je zanimalo novinarstvo, ampak tisto leto ji ni bilo naklonjeno, preveč gužve na fadeveju. Punca je bila dosti naravno inteligentna in srpsko lukava, da je vpisala ta faks in si tako obdržala status študentke ter vse ugodnosti, ki temu pritičejo, kot so študentski boni za prehrano, študentska postelja v študentski sobi v študentskem naselju...in po-čakala na boljše čase. Soštudenti na radiologiji so bili nametani iz vseh koncev naše domovine, od Kopra, Izole, Maribora, Tržiča, Ljubljane do Murske Subote in Celja. Pisana druščina kar precej mlajših študentskih frocov od mene. Mojca je bila nekje izmeču. Ne ravno osemnajst in ne sedemindvajset, kolikor sem jih štel jazz. Za večino ostalih sem bil pravi deda in nobeden ni kaj dosti verjel v to, da bom faks v bližnji prihodnosti tudi uspešno zaključil. Mojca je v meni kmalu našla sorodno dušo, ostali sošolci so ji bili nekam preveč smrkavi in se z njimi ni družila, če v to ni bila prisiljena. Jaz isto nisem iskal nekih jakih kontaktov, v študij sem se zakopal z resnim namenom končati ga. Vedel sem, da mi je to poslednja šansa. Če se zdaj ozrem nazaj na tiste čase, potem se ne morem znebiti vtisa, da je Mojco pri meni fasciniral prav ta entuzijazem, s katerim sem se vrgel na študij. Njej se je že na daleč videlo, da ji vse skupaj kar precej dol visi. In od kod sem sam črpal veselje in voljo do študija? Hja, od dekleta iz Novega Sada, Sneki, koga drugega. Ona mi je v glavo vtepla idejo, da moram nekaj doštudirat, bilokaj, ni važno, glavno da je diploma. Potem se lažje dobi služba in potem se lažje živi. Za življenje pa se rabi lova. Jasno? Njej sem redno po telefonu sporočal rezultate pisnih kolokvijev take in drugačne vrste, od kolokvijev, ki so preverjali znanje človeške anatomije do kolokvijev iz matematike in fizike. Vse sem pod hvalo in vzpodbudo moje novosadske koleginice opravil z dokaj visokami ocenami in tako profesorji kot sošolci so name začenjali gledati z radovednimi očkami. Padat so začela razna povabila na žurke in zabave, ampak jaz sem vse, kot kak mozoljast piflar, vljudno odklonil, rekoč, da moram domov, kjer me mamica z kosilom čaka.
Kmalu po začetku študija je umrl stric, človek, ki ima veliko zaslug, da zdaj sem, kar sem in kjer sem. Teta, ki je dolga leta živela z njim v skupnem gospodijstvu, je zdaj ostala sama, na milost in nemilost prepuščena sestri, ki z njo ni ravnala ravno v rokavicah. Nasprotno, izkoriščala in ožemala jo je tako psihično, fizično kot umsko. Jokala v bratovi sobi pred njegovo sliko in ga rotila, naj ji pove, kaj ji je storiti. To ni kaj dosti pomagalo. Sestra je začela izvajati pritisk na teto, pričakovala se je zapuščinska razprava, dedovanje in z lastništvom nepremičnine povezane zadeve. Ponavadi so razprave razpisane v roku največ pol leta po smrti, tole se je pa vleklo par let in nikome ništa. Sicer sta se teta in stric zmenila, da bosta svoj delež zapustila eden drugemu, kdor bo prej šel, ta dobi. V nobenem primeru pa svojega deleža nista bila pripravljena zapustiti sestri. Ta je, vedoč, da je teta sedaj lastnica polovice nepremičnine, to, najprej zlepa, potem pa z vsemi mogočimi triki poskušala prisilit, naj njen delež prepiše nanjo. Jo silila naj podpiše prazen list papirja, ostalo da bo že sama potem dodala. Teta tega seveda ni hotela storiti, saj je vedela, da si s tem podpiše najmanj selitev v dom starostnikov, če ne še kaj hujšega, tja pa kot je sama dejala ne gre, rajši crkne. To so njene lastne besede. Mama se je potem kmalu preselila k teti, saj je bila tako zmenjena z stricem, namreč, da bo ona prevzela skrb za njo po njegovi smrti. Moj študij je tekel normalno naprej. Na predavanja sem se vozil z avtobusom v Ljubljano, se prehranjeval z študentskimi boni za hrano v študentski menzi in se po končanih predavanjih z avtobusom spet vračal domov na Bled. Za mesečno avtobusno vozovnico je prispeval funtek, kaj več pa bolj kot ja ne. Medtem se je zgodil še en nespameten incident z mojo novosadsko podpornico, namreč, napisal sem ji eno pismo, v katerem sem ji neprevidno omenjal, kako zelo pohotne misli mislim, kadar mislim nanjo in to jo je, žalibog, jako ujezilo, saj sem kmalu zatem po telefonu prejel košarico. Da je med nama nepreklicno konc, pa da naj jo več ne kličem. Se mi je povesla surla, uff. Če je pa tko, sem razmišljal, potem naj pa bo. Pa sem napisal še eno pismo, spet v afektu in spet pod vplivom podivjanih hormonov. Zares sem mislil, da je ljubezni nepreklicno konec. Pa je telefon kljub temu še naprej zvonil. Sem se odločil, da ne bom odgovarjal, ampak kjub temu na vrhu stopnic prisluškoval, kako je na zvonjenje odgovarjal voča. Ja, halo, je rekel, kdo pa je, ja kerga pa vočte, na svišm dobr, kdo? Vedel sem, da je ona, pa nisem upal dol. Mislil sem, da bom še enkrat ozmerjan. Komaj je voča telefon odložil na slušalko, potem ,ko se ni mogel nič zmenit, je znova pozvonilo. Pa jebemu mater, je zmerjal, in dvignil, halo, ja, kerga vočte, kva, kdo, mu ni blo nič jasno. Končno mu je kapnilo, da je telefon zame. Prit dol, tm te ena kliče, ena Snežana al kvaj za en bohmater.
Zašto si ovakav, zašto nisi takav, sem poslušal filozofiranje na drugoj strani. Se vljudno opravičil in dodal, da nisem mislil resno, kar sem prej mislil in prejel povabilo na obisk. Tako med vrsticami mi je bilo podano, da bi se rada vezala z mano in da naj pridem, da se opravi ta formalnost. Suhih žepov, štrlečih reber in bledih lic sem študiral kaj mi je storiti. Mama je bila daleč stran, bratje so se mojim avanturam v glavnem samo zavistno režali in majali z glavo, ostal je samo še funtek. Potreben mi je bil denar za pot. Ponižno in skrušen sem se torej pojavil pred njim in tiho ter mencaje izustil prošnjo za dodelitev skromnih finančnih sredstev. Zakva pa to rabš, je sledilo zasliševanje. Za pot, obisk dekleta, sem bil resnicoljuben. Kdo, kje, kolk? Kva pa šola, izpiti? Ne, ne, je majal z glavo, pust to na gmah, ta pru je šova, po pa vse ta druh. Če me pa čaka, sem se skoraj že cmeril. Pust njo, pa si rajš kšno drugo poiš. Tlele ni nbenih izgledov. Jest tud ne pobiram dnarja po cest, je bil škrt in neomajen. Tlele maš za mesečno, Srbijo si pa kar z glave zbriš. Spet sem napisal pismo, v katerem sem odpovedal svoj prihod in prosil za odlog za nedoločen čas. Ni bilo nobenega odziva. Tišina, nič kaj obetavna tišina. Ko me je tišina že pošteno tiščala, sem poklical po telefonu. Na drugi strani sem zaslišal vzdihovanje in sopihanje, da, a, ti si, da, to mi radi, ohhhh. Nisem vedel kaj naj govorim, glavo mi je zalivala kri. Jecljaje sem poskušal nekaj komunicirat, iz druge strani pa sem dobival fidbek v obliki sopihanja in jamranja. Končno sem prekinil agonijo, odložil slušalko in vse skupaj poslal v tri pizde materne. Študij je zaradi tega malo trpel, nisem se več tako blazno gnal, ni bilo več devetk in desetk pač pa sedmice in šestice. Po kar nekaj časa sem spet previdno pisno preveril situacijo in glej ga zlomka, dobil sem odgovor v obliki lično sprintanega lista papirja, ki mi je sporočal, da je pošiljateljca ponosna lastnica fakultetne diplome, novorojenca, ima muža, stan i posao. A ti, nadam se, da si dobro, kako ti ide fakultet? Dobro, sem ji odpisal, ide, ide, sve po planu. Kako smo se dogovorili, sem si pa mislil zraven, tako kot si misliš meso zraven krompirja, kadar ga ni za kosilo. Diplomiral sem dokaj tekoče. Razen tik pred koncem, ko me je zmedla profesorica metodike rentgenskega slikanja pri praktičnem izpitu, z vprašanjem, kako se slika simfiza, po latinsko symphisis pubica. Doživel sem klasični konopljin spominski black out, niti pod razno se nisem mogel spomnit kaj to je in kje se nahaja. Stara je doživela skoraj nervni slom. Kaj, je vreščala, tolko let že hodte sem, pa se še niste nauču, kje je simfiza. Ostale soštudentke, prisotne na izpitu, so nekam sramežljivo oči usmerjale v mednožje, kjer se simfiza nahaja, ampak nisem uspel dojeti sufliranja. Tuko, je bla odločena profesarica, zdaj se boste pa za kazen nauču vse kosti, ki so v glavi in to bom preverla ob naslednjem roku. A veste kolk je enih kosti v glavi, bralstvo, kolk enih fisur, prehodov, sklepov, grbin in to je vse poimenovano in to si je vse treba zapomnit, zato, ker si nekega dne ob rahli raztresenosti za trenutek pozabil, kaj je to simfiza. Nadaljevanje v razdelku Notesi.