Potem je bilo dobro. Preden so me odpustili iz bolnice, mi je zdravnica dejala, da se v službi ne smem preveč naprezati in da bi bilo dobro, če ne bi dvigoval pretežkih bremen. Koliko težkih, me je zanimalo. Ne več kot pet kil. To bo pa malo težko, sem bil nejeveren. Saj samo ena kaseta z rentgenskim filmom, na katera se slikajo pljuča tehtajo toliko. Če si pa dežuren in se moraš odzvati na urgenten klic v tretje nadstropje, kjer se nahajajo šok sobe, jih moraš pa s sabo pod pajsho odnest najmanj pet. Ja, če se boste še naprej tko obremenjeval, se boste spet kmal tlele znašu. Bom jaz napisala eno priporočilo za vas, tole pokažte svojemu nadrejenemu in tega se pol držte. Rečeno, narejeno. Z nemalo skepse sem potem izvid pokazal predstojniku in mentorju, ki sta očeš nočeš morala upoštevati napotke zdravnice iz Topolšice. Predstojnik je predlagal, da bi opravljal samo slikanja na CT aparatu, kar bi ustrezalu predlogu zdravnice, pa je predlog na oddelku doživel globoko nestrinjanje z strani sodelavcev. Da to pa ne, tlele vsi delamo vse, se ne bo delalo nobenih razlik. Na koncu smo se sporazumeli samo za to, da mi ne bo treba hodit slikat v šok sobe z težkimi kasetami pod pajsho. Za nekaj časa, toliko, da si malo opomorem. So mi pa zato podturili slikanje dojk, tako zvano mamografijo, mamo jim grafiram. Delo, ki so se ga vsi otepali ko hudič česna. Mamografija je bila sicer domena in profesija mojega mentorja in še ene sodelavke, ki sta se za to posebej izpopolnjevala in specializirala. Ampak seveda, vseh stvari se enkrat naveličamo in zremo v nova, svetla, bolj zdrava obzorja. Mentor mi je v petminutnem šnelkursu predstavil aparat, tehniko slikanja, ki je enostavna ko pasulj, takole primeš dojko, potegneš pod tole plastiko, z nogo pritisneš na pedal, da jo stisne, ne smeš preveč, da ne bo kaj spričnal vn, premal pa tud ne, greš tja zad za steklo, brez svinčene zaščite, je pozabil dodat in slikaš. To pri eni pacientki ponoviš štirikrat, vsako dojko se namreč slika dvakrat, iz dveh položajev. Ko poslikaš, z posnetimi filmi v kasetah oddirjaš na oddelek, kjer jih razviješ, preveriš, če so uspele, če ne, ponoviš vajo, če ja, jih zapakiraš v kuverto in se lotiš naslednje. Tko, jaz moram zdaj it, ti se pa kar lot zadeve, dodal, da vaja kot povsod drugod tut tle dela mojstra in puf, že ga ni blo več. V čakalnici se je gnetlo žensk in vse so hotele biti čimprej na vrsti. Enim se je mudilo nazaj v službo, enim na avtobus, spet druge so mogle nečake merkat. Na začetku mi je bilo delo celo zanimivo, samo, ko pa enkrat prekoračiš kvoto dvajsetih pacientk, to je na okroglo enih okrog sto slikanj, se ti pa vse skupaj začne že malo neumno zdet. Štancanje, ko da bi za tekočim trakom teral guske. Zaščite pred sevanjem bolj ni blo, kot je bla. Ni čudno, da so se tega dela vsi otepali. Tako sem se nekako v tem ritmu prebil do konca pripravništva in upravičeno pričakoval zaposlitev za nedoločen čas. Pa so mi dodelili samo tromesečni določen čas. In to potem še trikrat podaljšali. Dali vedet skratka, da tukaj ni prihodnosti zame. Medtem se je začelo govoriti, da menda v zdravstvenem domu v kraju mojega bivanja iščejo novega rtg inženirja, ker se ta stari odpravlja v penzijo. Delo skratka, o katerem sem sanjal že na faksu. Nemudoma sem preveril situacijo na samem licu mesta in malo povešenih lic izvedel, da temu ni ravno tako. Gospa inženjerka bi še kar naprej delala, kljub temu, da že izpolnjuje starostne in ostale pogoje za penzijo. Da menda drugi hočejo, da mora it. Bila je neka zbrka, so krožila neke anonimke, ki so vrh ustanove obtoževale kaosa, nezdravih delavskih odnosov celo korupcije. Da skratim, gospa se je potem, nerada sicer in s težkim srcem odpravila radostnim pokojninskim dnem nasproti, meni pa namenila, čeprav tega najprej ni imela v planu, pa si je kasneje bohved zakaj premislila, celo en popoldan in mi v tričetrt ure razložila, kako se na tri desetletje starem rentgenskem aparatu Ei Niš slika skelet. Aparat je bil še take sorte, da si moral expozijske pogoje, to je kV in mA štelati ročno z ročko, ki si jo vrtel desno-levo. Za razvijanje je bila na voljo polavtomatska temnica, ki je bila z šlaufi povezana z dvema velikima škafoma z kemikalijami. Malo je bilo vse skupaj v kurcu, ampak ej, bil sam sam svoj gospodin, končno. Nič več mamografij, nič več kokošjih sester, nič več jutranjih raportov zateženim nadrejenim, nič več šok sob, nič več dretja in petja. Samo ena sama nirvana. Zdaj je bilo vse odvisno samo od mene. Dobro sem se zavedal, da take prilike ne bo nikoli več in sem jo zagrabu z vsemi štirimi, odnosno petimi izrastki. Direktor mi je ob novoletni veselici slovesno obelodanil ta veselo novico, namreč, da se z občinsko oblastjo dogovarja za nakup novega aparata. Malo ga je verjetno skrbelo, da jo ne bom popihal nazaj v bolnico, od koder so začela prhajati nenavadna vabila, da bi se vrnil nazaj. Menda so me pogrešali. Vell, jaz njih nisem kaj preveč. Odločil sem se da ostanem in počakam, da iz obljube dane aparat nastane. Sem moral še kar nekaj časa čakat ali kot bi se izrazila moja nesojena novosadska ljubica, dosta je vode Dunavom proteklo, preden sem končno prvič exponiral sprožilec na novi mašini. Ta je bila od prejšnje ridikulozmo manjša, sicer pa enaka, kar se tiče diagnostičnih vrednosti. Pa seveda, manj je sevala, kar tudi ni za zanemarit podatek. Bil je res že skrajni čas, da se je aparat menjal, saj je stari že pošteno pešal. Kljub temu, da sem z njim ravnal ko z starim dedkom, ki ga zaradi obrabe kolkov, kolen in križa lepo počasi za roko pelješ na sprehod, se je enkrat skoraj iztiril in na pol obvisel iz tirnic, ki so bile na stropu. Drugič spet je delal totalno črne slike, ker se je zjebala mehanika, ki je uravnavala jakost energije, ki sem jo spuščal skozi cev. Klicalo se je servis, pa se je izkazalo, da se take starine nobenmu ne da popravljat, pa tud rezervnih delov ni bilo več na trgu. Tako kot Jugoslavije ne. Končno sta se iz daljnega Zagreba pripeljala dva modela in ko sta zagledala aparat, sta se samo spogledala, popraskala po ta slatkih in zmajala z glavo. Prašala, da kje mamo glavno električno omarco. Jih peljem v klet, odpreta, en prime za varovalko, ki je bla tko vroča, da ga je opeklo. Sta zmerjala, da bo požar, sta me strašila, to je treba vse zamenat in šla. Seveda si nista pozabila obračunat potnih stroškov, ur in dnevnic. Z veliko muko se je potem našlo nekega upokojenca iz bližnje Ljubljane, ki je aparat usposobil v tolikšni meri, da se nanj dalo delat še za skrajno silo uporabne diagnostične slike. Ob naslednjem rednem pregledu inšpektorja iz inštituta za varnost pri delu, mi le-ta dovoljenja za uporabo rentgena ni več hotu podaljšat. Kukr hočte, je bil neusmiljen, jaz ga bom zapečatu. Zdaj so tudi na občini končno dojeli, da gre zares in se projekta lotili malo bolj podjetno. Približno ob istem času se je od zemeljskega življenja poslovila teta, ki ji niso uspele nakane, da bi se polastila celotnega posestva. Enega večera že v postelji ležim, ravno počasi tonem v spavanec, ko me zbudi močan pok, ki je prišel iz spodnjih prostorov, kjer je domovala ona. Slišalo se je tako, kot ,da bi se prevrnila omara. Potem vse tiho je bilo. Po njeni smrti smo vsi lažje zadihali. Se lotili prepotrebne obnove hiše. Koliko ene svinjarije se je nabralo v prostoru pod kuhinjo, ki je pred vojno služila kot pekovska kuhinja, po vojni pa je prostor postal odlagališče odpadkov, veva samo midva z fotrom, ki sva prostor očistila. Klet je bila skoraj do vrha polna premogovnega prahu, drvarnica je komaj še stala pokonci in tvegalo se je zdravje, ko si se muval notri. Tudi v njej je bilo nesnage da se bohusmil. Ampak z fotrovo, bratovsko in mamino pomočjo smo počasi vse spucali, v kuhinji naredili novi leseni pod, stopnice v pekovsko, stopnice v klet, balkon, novo streho v drvarnici in malo kasneje na novo pokrili tudi celo hišo. Projekt, katerega velikosti, važnosti, vrednosti se zavedam šele zdaj. In sem hvaležen vsem, ki so pri tem pomagali, fotru, mami, Bojanu, Primožu. Opravljeno je bilo resnično gromozansko delo, da se je v hiši potem lahko bivalo za prvo silo kvalitetno.