Foter klical po telefonu. Ga je zanimalo, če mam še urlaup. Takoj in urgentno prit se kopat. Zdaj je še vreme, poj ga nau več. Kr koj, ta teden je še vreme, poj nau več. Vse skupaj je še trikrat ponovu. Pri večerji fotrove ukaze zaupam mami, ki pravi ja sejs komej pršu. Tle mora bit nekaj druzga zadaj. Klasika. Mene pa pljuča bolijo. Če se začnem malo napenjat, na primer, danes ko sem obiral fižol na preklah, pa sem se moral stegovat, da sem lahko dosegel ta višje, me je začel orenk zbadat v desnem zgornjem krilu, pol se pa bol širi nižje, tam, kjer mam rebro postrani zaraščeno. Pol je treba mal počit, da bol premine in nadaljvat, kjer si nehal. Delat je treba skratka po etapah.

Na vrtu je fržole tolk, da bi jo lahko kamot na tržnici prodajal, če bi kje kaka bla. Al pa če bi jo sam naredu. Na pločnik pred bajto postavil štant. Mami je ratal tko, kot že dolgo ne. Poleg tega je pa še dober tko, da samo mljasc, mljasc z drobtinami na maslu, zraven pa mal govedine v naravni momakci.

Vreme se je poštimov, malo se bomo šli spet kopat.

Pobožne želje, neuslišane. Ali pa, kaj si ga pa veš, vraga, kaj si un tam zgoraj zmišlja? Nemara je pa tko, kot je, celo boljš? Sem imel zdaj, ko sem ležal bolan, precej časa za razmišljanje. Pa me začuda sploh ni blo strah umret, ker kurac tkole trpet je pa res ta zadnje, kar bi rad počel še na tem svet. Ampak seveda, umre se pa tako lahko spet ne. Bi blo preveč lepo, da bi blo lohka res. Danes po slučaju al pa tud ne, kakor za koga, naletim na novi album Đej-Z-ija. V eni pesmci pravi, da ni nč narobe, če kakšno jutro, ko vstaneš, smovk sam vid, tok sam šit ent trink sam vajn. To je nasvet, ki se ne bi smel odvreč.