Poznavanje imen vsake koščice v glavi mi je torej odprlo vrata k diplomi, katero sem prejel iz rok ta iste profesorce par tednov kasneje v impozantni stavbi velike dvorane Univerze v Ljubljani. Zagovor sva vadila z mamo, ki se je medtem vrnila iz Koroške za nekaj časa, da bi bila v pomoč sestri, ki se je pripravljala na svoj prvi porod. Pri tem sva bila tako vneta, da sva pokvarila bratov diaprojektor, katerega je dobil v dar od bližnjega sorodstva. Crknila žarnica, ki je nikjer več ni bilo za dobit. A kaj bi to, glavno da je zagovor šel skoz in diploma v mojih rokcah. Zdaj boš pa lahk špilal gospoda, je komentirala teta, ko sem ji pokazal v rdeč skaj vezan list papirja, na katerem je pisalo, da sem kvalificiran v dipl. inž. rad. Okej, najprej so mi sicer v silni vnemi pomotoma hoteli podturiti naziv dipl. ing. fizioter., pa sem k sreči še pravočasno opazil napako in zahteval popravek. Začel se je lov na prvo službo, odnosno enoletno pripravništvo. Najprej sem prošnjo poslal na UKC v Ljubljano, kjer so me povabili na razgovor. Naivno sem predvideval, da me bodo tam sprejeli z odprtimi rokami, kavico in piškotki. Jok, brate, ko sem se v gvantu pojavil pred oddelkom za kadrovske zadeve, je tam za isto službico pred mano čakala kar zajetna četica pravkar diplomiranih kandidatov pripravnikov. Sem se pohlevno postavil v vrsto in čakal na intervju z predstojnikom. Mal že vsega skupaj naveličan me je sprejel en špeglast, kodrast, dolgolas pedesetoletnik, se prvinsko začudil nad letnikom mojega rojstva, če mam lasten prevoz, ga je še zanimal, pa da bom dobil obvestilo o njihovi odločitvi po pošti že zelo kmalu. Jasno mi je bilo, da tukaj nimam niti najmanjše šanse. Kasneje se je v kadrovanje vmešal še funtek, ki je hotel preko neke svoje veze, to je kirurga žlahtnika naredit čudež, pa tudi to ni šlo skozi. Druga varianta je bila bolnica Jesenice. Tam so mi dali na razpolago tako imenovano voluntersko opravljanje pripravništva, to se pravi, da nimaš pravice do denarnega nadomestila, prav tako ne do potnih stroškov, lahko pa malicaš v njihovi menzi, če tako želiš. Nisem bil preveč navdušen nad ponudbo in se poslovil rekoč, da bom probal še kje drugje. Ni bilo sreče. Primoran sem se bil vrniti in vljudno prositi za opravljanje volunterskega pripravništva. Ja, zej pa to ni več mugoč, je bila uradna glavna sestra. Žal. Prej je bvo, zej pa ni več. Ja, na svidene. Funtek, ki me je pripeljal, ni mogel verjet, ko sem mu zaupal slabo novico. Kuko, a niti zastonj te nočjo, a kva? Prukleta banda zanikrna, ja toj pa višek, sem poslušal kot sopotnik v razmajani rdeči katrci. Ob istem času je mama dobila vabilo na zapuščinsko razpravo po umrlem stricu. Ta mi je v oporoki zapustil svojo sobo in stvari v njej, z željo, da si v njej uredim stanovanje ali vikendico, ostalo pa teti, kot sta bila dogovorjena. Z mamo sva se v najkrajšem možnem času vrnila k teti, katero je vsled znane oporoke sestra terorizirala še bolj. Zdaj sem se v boj za nasledstvo vmešal še jaz, popolnoma nenadejani igralec. Stric je matiral sestro v eni potezi. Kasneje je na sodišču to njegovo potezo sicer hotela izničiti, kao da jaz ne morem biti lastnik, temveč samo dosmrtni uporabnik ene sobe, ampak to v končni fazi ne spremeni ničesar. Še zmeraj je upala in delala na tem, da mamo kot zakonito lastnico izrine iz posestva in sama zagospoduje nad vsem. Posestvo je bilo v nič kaj zavidljivem položaju. Streha je puščala na desetih mestih, zamakalo je skozi strope, drvarnica se je sesedala sama vase, kuhinjska shramba je bila tik pred tem, da se podere, podnajemnik v spodnjih prostorih je izkoriščal zbrko med sestrami in ni plačeval najemnine že četrto leto. Končno se je ponudila prilika za opravljanje pripravništva v lokalni bolnici, kjer je direktorsko mesto zasedel žlahtnik po materini strani. Ta mi je omogočil opravljanje plačanega pripravništva v rad. oddelku, kjer so me hočeš nočeš morali sprejeti, neradi sicer in po ukazu od zgoraj. Kako zelo sem bil na oddelku nezaželjen so mi sodelavci izkazali že takoj na začetku, ko so mi odredili prostor za garderobo pri čistilkah z izgovorom, da tam, kjer se preoblačijo oni, ni več prostora. Za mano sta potem na oddelek prišla še dva pripravnika in za oba se je brez kakih problemov našel prostor za garderobo. Bil sem tiho, malo stisnil svoje škrbaste zobe in odšteval dneve pripravništva. Prenašal grmenje in težko topništvo, s katerim so vpričo mene streljali po direktorju, saj so se v zameno za to, da so mene sprejeli na oddelek nadejali kakih ugodnosti in prednosti, teh pa očitno od nikoder in nikjer. Predstojnik je ob takih izpadih podrejenih samo sklonil glavo in nihal z čez koleno dano nogo gore dole in čakal da se kričečemu izteče inspiracija. Moj mentor se je zame brigal ravno toliko, da se ostalim ni preveč zameril, to se pravi skoraj nič, sem se pa zato spoprijateljil z najstarejšim in najizkušenejšim na oddelku, že čisto belolasim J. Ta me je naučil vse, kar se v tej obrti naučiti mora pa še par trikov ter for za povrh.
V bolnico sem prišel kot najbolj izobraženi kader na svojem področju, moj mentor je na primer imel srednješolsko izobrazbo električarske smeri. Vendar to dejstvo tukaj ni imelo nobene veljave, to je bila prej hiba kot prednost. Kaj ti pa nuca izobrazba, ko pa nimaš izkušenj, so se mi posmehovali sodelavci in me pošiljali na preiskave, kjer sem se sam, brez mentorstva ali tutorstva zafrkaval z pacienti. To bi pa ja moral vedet, saj si ja dipling, je bil ponavadi ciničen odgovor, kadar sem ponižno prosil za pomoč. K sreči je bil tam J., stari lisac, moj edini in jedini podpornik. J-ja so kljub njegovim letom in izkušnjam tretirali kot iberžnika, verjetno sva se zato tudi tako dobro razumela in sklenila prijateljsko zavezništvo. Sodelavstvo je najin pakt najprej z nezaupanjem spremljalo, kasneje, ko se je od tega obetala korist, pa previdno pristopilo nasproti. Izvedelo se je namreč, da dobro obvladam kompjutersko znanost.