Tako me je nekje na sredini še ne končanega pripravništva, potem, ko me je neka medicinska sestra, nič dolžnega-še manj krivega, napizdila, potem, ko je z pacienteom na invalidskem vozičku že vsaj ene petnajst minut čakala v čakalnici, medtem, ko sem jaz ko mutav slikal sam, ostali sodelavci pa na celi riti sedeli zadaj na oblazinjenih sedežnih garniturah in komentirali aktualno politično dogajanje, kar naenkrat ko strela z jasnega usekalo v levo ramo. Tista kokodajsa od sestre je dobro vedela na koga mora strest svojo do roba nafilano kahlo kompleksov. Jaz ji nisem ostal dolžen in sem se razburil nazaj, kar je bila napaka, ki se je utelesila v pekoči, ostri bolečini, ki je sevala iz leve rame in ni popuščala. Kokoš je bojišče zapustila z obilno povišanim pritiskom in obrazom, ki je rdeče žarel od nakopičenega besa, jaz pa z desno roko objemajoč ranjeno levo ramo. Bolečina ni popustila niti za milimeter, zmeraj bolj je sekala. Moral sem počepnit in šele tedaj je bolečina za spoznanje popustila in počasi izžarela. Ampak hudič je bil, ko sem poskušal vstat. Takrat je bolečina spet z vso jakostjo udarila na plan. Na oddelku sem bil še zmeraj sam, v čakalnici ljudje. Delat v takem stanju nisem mogel več, bolj kot hodil sem se napol sključen odplazil do sodelavcev, ki so ob poldanski kavici čakali na konc šihta. As vse poslikov in če ne zakva ne, so probavali biti duhoviti, jaz pa sem se brez besed sesedel v kot in zajamral, da me rama boli. Zelo. Mal da naj počijem, saj da bo boljš, so me malo slabe vesti tolažili sodelavci, ampak boljš ni hotl bit. Če sem sedel, je bolečina mirovala, kolikor pa sem se dvignil, se je zbudila tudi ona in neusmiljeno nabijala v ramo. Poklican je bil predstojnik, ki je odredil slikanje pljuč in EKG. Na sliki pljuč se je dalo videt pneumotoraX, EKG naj bi bil bp. Bo treba it kar direkt iz šihta v bolnišnico za pljučne bolezni v Topolšičo, mi je bilo sporočeno, z rešilcem. Mami sem telefonično opisal dogajanje,odpovedal abonma za južino in se pripravil na odvoz v bolnico. Tam so mi takoj postlali v sobi z dvema posteljama, v nos vtaknili plastični cevki in odprli dotok kisika na bombi. Odvzeli kri, kar precej krvi, se mi je zdelo, testirali so me, ne vem zakaj, celo za AIDS in hoteli še pljunek, tak, rjavkast, ki pride direkt iz okuženih pljučnih mešičkov in ki se izloči z dražečim kašljem. Silili so me naj kašljam in dam sputum, ampak, mene na kašelj niti najmanj ni dražilo. Vse kar sem lahko izkašljal je bila malo mehurčkasta, bela slina. Sestre so nezadovoljno zmigavale z glavo in govorile da to ni to. Še enkrat vzele kri, da se mi je že malo bledlo in slabo postajalo. Me končno pustile počivati v miru in tišini, kjer sem lahko poslušal kisik, ki se je preko cevk pretakal v pljuča. Naslednje jutro, ob visiti, sem se počutil že dosti bolje, kar sem naznanil tudi tam prisotnim doktorjem in sestram. Kisik in počitek, nobenega vstajanja, obroke hrane v posteljo, so bili od doktorjev podani napotki sestram. Rutina, ki se ponavljala kak teden. Pnevmotorax se je nekako spontano, kot se je pojavil, tudi zacelil. Lahko sem vstal in pri tem ne čutil kake bolečine, kar je bilo veliko oljašanje. Doktorji so mi obljubljali nove preiskave, ker so na sliki pljuč videli neke sence. Da bo potrebna bronhoskopija. Obiskala me je mama, s sabo prinesla knjige, cedeje, plejer. In mi vlivala poguma z veliko žlico v mojo posušeno telešče. Nisem bil preveč navdušen nad bronhoskopijo in sem svojo skepso v telefonskem pogovoru izrazil tudi svojemu predstojniku na delovnem mestu, le- ta pa mi je namignil, da se te preiskave morajo opravit, če hočem, da pripravništvo pri njih tudi v doglednem času zaključim. Hočešnočeš nisem imel nobene izbire. Par dni pred preiskavo so mi v posteljo prinesli neke papirje, v katerih je bila opisana izvedba posega, moje strinjanje z posegom in koga naj obvestijo, če se poseg ponesreči in umrem. Tole pa ni več šala, sem si mislil, ko sem s tresočimi prsti malal svoj podpis in se vdal v usodo.