Marko Uršič

»Govorim o človekovi zmožnosti idealizma«

V Življenju po Georgeu naletimo na kopico zanimivih misli o tisti generaciji, ki je verjela v zadnjo veliko družbeno utopijo. George v pogovoru s svojo tretjo, najmlajšo ženo Poppy pravi: »Treba je namreč krepko premisliti, kako pišemo o šestdesetih in sedemdesetih« – in ona ga pametno dopolni – »ne da bi jih banalizirali.« Da, čeprav so bila tista leta najbrž preveč naivna, nikakor niso bila banalna. George ji pritrdi in doda: »In to je treba narediti, ker je potrebno uvideti, kaj smo izgubili. Treba je uvideti, da ob zori novega tisočletja slabimo najžlahtnejšo in najglobljo človekovo zmožnost. Slabimo in zatiramo. In dušimo. Veš, o čem govorim? Govorim o človekovi zmožnosti idealizma.«

Te besede naj bi bile izgovorjene oziroma so bile zapisane v poznih devetdesetih. Verjetno je odveč pripomniti, da je zdaj, po enajstem septembru, Iraku in Beslanu, še mnogo hujše: ne samo, da »dušimo« svojo zmožnost idealizma, ampak se je spričo grozljivo zle nespameti sveta že skoraj sramujemo, kolikor je je v srcu ali duši še kaj ostalo. In vendar – ali se upanje v boljši svet sploh lahko opre na kaj drugega kot na idealizem? Da ne bo nesporazuma: ne gre za idealizem kot ideologijo, zanj še predobro vemo, da se lahko kaj kmalu sprevrže v totalitarizem, temveč za tisti idealizem, ki ga je George imenoval »najžlahtnejša in najgloblja človekova zmožnost«.

Sam sem pripadnik generacije šestdesetih, natančneje zgodnjih sedemdesetih, nekaj let mlajši od Georgea, vendar ne preveč, ravno toliko, da sem imel srečo, da sem preživljal mladost v času zadnje velike utopije. Seveda smo doživljali tisti čas različno, na različne načine smo sanjali o novem svetu, v katerem naj bi svobodna ljubezen premagala sovraštvo, vojno in nasploh vse zlo na svetu – in ta »cvetna« revolucija naj bi zmagala brez prelivanja krvi, s kitaro namesto s puško, s poljubom namesto s pestjo. Meni osebno je bilo Georgeevo intelektualistično levičarstvo vedno precej tuje, z izjemo nekaj mesecev leta 1970, ko sem kot bruc na filozofiji poslušal preroško zveneče besede nekega karizmatičnega profesorja. Toda v marksistično »totalno drugost«, v tisto s filozofskimi klasiki podloženo das ganz Andere, sem prvič podvomil takrat, ko sem dobil pritrdilen odgovor na svoje naivno vprašanje, ali »buržoazni kozmos« zaobsega tudi »zvezdno nebo nad nami«. Ampak to je specifično moja zgodba, ki jo še vedno živim in pišem. V tem kontekstu hočem reči zgolj to, da sem bil v utopijo sedemdesetih posvečen manj z Marcusejem in Che Guevaro kakor s Pink Floydi, travo in štopanjem po svobodni Evropi, vse tja do Amsterdama, kjer smo v parku Vondel in v diskoteki Paradiso vlekli jointe, zaljubljeni v hipike, prepolni vesoljnega erosa – in seveda svoje mladosti.

Ne, naivnost nikakor ni banalnost. Za moj okus je George »tista leta« dojemal še premalo naivno. Pravzaprav – če sem najprej do njega nesramen, zato da se bom potem z lažjim srcem zavzel za njegov idealizem – profesor George je tipičen predstavnik intelektualističnega pozerstva in snobizma, tiste z akademskimi okopi dobro zavarovane »radikalno kritične« alternative, zraven pa še mačistično prepotenten s svojim vselej in povsod ven štrlečim libidom. »Zdelo se mi je, da sem spoznala najbolj inspirativnega človeka pod soncem,« se Georgeeva druga žena Lindsay spominja njegovega spektakularnega predavanja, dobrih dvajset let pozneje, potem ko sta se njuni vlogi v razmerjih družbene moči že zamenjali. Sicer pa – tudi prav, zakaj ne, navsezadnje je sam Don Juan osvajal ženske bolj z intelektom kot s srcem. Vsekakor je tale George znal dobro investirati svojo profesorsko karizmo v seksualno življenje, tako da bi mu kar malce zavidal, če me ne bi že prvih nekaj prizorov v tej igri poučilo, da njegove investicije niso bile ravno najbolj srečne.

Zelo poenostavljeno so bile Georgeeve tri ženske zgodbe takšne: svojo prvo ženo, Beatrix, ki mu je rodila dva otroka, Davida in Ano, je imel bržkone najrajši, k njej se je tudi pozneje, kadar je bil v stiski, vračal po človeško tolažbo; s svojo mlado tretjo ženo, malce frfrasto, čeprav nikakor ne neumno Poppy, se je najrajši ljubil; njegov drugi zakon s sopotnico v levičarski ideologiji in univerzitetno vrstnico Lindsay pa je bil edini zares zgrešen, še več, tragičen vse do Georgeevega strmoglavljenja. Že pred tem koncem oziroma začetkom drame pa je dekanja fakultete Lindsay nekakšna Georgeeva karikatura: v njej se »alternativni« intelektualizem razvije v čisto voljo do moči, ki ji streže v imenu novega pragmatizma, s katerim so bile v devetdesetih pokopane iluzije sedemdesetih. Tako pač je – to je geslo grobarjev tistega idealizma, ki je bil jedro Georgeevih prizadevanj kljub vsej ideološki štafaži. Lindsay je tipična predstavnica intelektualnih služabnikov planetarnega kapitalizma, ki je preživel anarhično utopijo sedemdesetih in se celo okrepil na njenih ruševinah, tako da se dandanes vse bolj zajeda ne samo v ekonomske in državne institucije, temveč tudi v srčiko univerzitetnega in raziskovalnega dela.

Univerza, seveda tudi pri nas, korak za korakom postaja takšna, za kakršno se v drami zavzema nekdanja alternativka Lindsay: vsi moramo biti napredni, pripravljeni za preživetje na globalnem trgu kapitala, kajti mita o kakem das ganz Andere danes definitivno ni več. Zmaga realnosti nad utopijo je prefinjena, ponotranjena in skoraj popolna, saj je dejstvo, da smo pripadniki »baby-boom« generacije (ki zdaj zasedamo odgovorne družbene funkcije) preboleli svoj mladostni mit o srečnih sedemdesetih in se zavedli vseh možnih slabih implikacij njegove »svete preproščine« – navsezadnje dobro, tako je edino prav: dozoreli smo in naša malce zmedena mladost je sublimirana v lepih spominih na »tiste nore čase«. Kljub temu pa za nami in globoko v nas ostaja vprašanje: toda kam zdaj? Kje in kako se bo nadaljevala pot pozitivne utopije, tista »vizija« boljšega sveta, ki je bila v sedemdesetih, kot se je pač izkazalo pozneje (že s punkovsko generacijo osemdesetih), res precej naivna, a nikakor ne banalna. Seveda pa je to vprašanje pogojeno še z nekim drugim: ali današnje mlade generacije sploh potrebujejo kakšno pozitivno utopijo, svetlo »vizijo« – mar ni to zgolj projekcija nas starih, nekdanjih hipijev, ki bomo čez nekaj let že v penziji?

Kako je torej dandanes z idealizmom? Zdi se mi, da je v tej drami, v Življenju po Georgeu, za sodobno iskanje idealov in smisla življenja – če privzamem, da se to iskanje vendarle nadaljuje – ključna in generacijsko povezujoča figura Georgeeva hči Ana (za naš čas je Ana najbrž aktualnejša od Georgeevega prijatelja, zdravnika Duffyja, ki kot posrednik med sprtimi dušami predstavlja tradicionalni humanistični razum in etos); mlada glasbenica Ana namreč pravi: »Preden bo možna kakršna koli družbena sprememba, se morajo ljudje spremeniti od znotraj.« Ampak, mar ni bilo ravno to načelo »spremeniti se od znotraj« eno izmed glavnih gesel sedemdesetih, dandanes pa zveni skoraj kot parodija že zastarele »nove duhovnosti«? George nejeverno vpraša hčer: »In ti v to verjameš?« In potem ji napiše ček, za katerega ga Ana prosi, ker bi šla rada v Švico meditirat. Tako pač je. Kanček nostalgične simbolike v tem srečanju očeta in hčere je tudi v tem, da gre Ana meditirat v nekakšen eksil, pravzaprav azil, podobno kot smo nekdaj mi romali v amsterdamski umetni paradiž, ravno tako s pomočjo mark, ki so jih v realnem socializmu zaslužili in na črnem trgu kupili naši starši. Vendar kljub Georgeevi skepsi v njem ostaja neizbrisna sled tiste »najžlahtnejše in najgloblje človekove zmožnosti«, sled pozitivne utopije, ki še vedno visoko presega japijevski pragmatizem našega krasnega novega sveta.

Naj ta kratek zapis o »velikih rečeh« zaključim kot filozof, namreč z mislijo, da idealizem, ki ga je v zgodovino duha vpeljal dobri stari Platon, še zdaleč ni presežen, kot se je zdelo v minulem stoletju, ko je na filozofski sceni prevladovala t. i. »dekonstrukcija metafizike« s svojimi slavnimi protagonisti, kot so (bili) Heidegger, Lacan, Derrida idr. Tu seveda ne morem argumentirati lastnega prepričanja o živosti in nemara celo preporodu platonizma, o čemer pišem v drugih spisih, lahko pa zgolj namignem, da se je v dvajsetem stoletju pod močnim Nietzschejevim vplivom pretirano in tudi pristransko poudarjalo tiste »nihilistične« vidike klasičnega platonizma (na primer, domnevno platonsko zastrtje »neskritosti biti«, prvenstvo ideje pred fenomenom, pisave pred glasom, Apolona pred Dionizom, pa razvpiti odklonilni odnos do pesništva ipd.), ki pa jih je vsaj deloma presegel že sam platonizem v poznejšem zgodovinskem razvoju, namreč v različnih oblikah novoplatonizma in vplivih na druge duhovne tokove. Jedro platonskega idealizma je vseskozi bil in ostaja živi duh, ki presega minljivost in minevajoči duši, sprepleteni s telesom, daje najvišje upanje. Zato naj sklenem z Georgeevimi besedami, ki jih izreče hčerki Ani kot popotnico v svet: »Razumeti moraš, da idealizem ni isto kot naivnost. Ko govorim o idealizmu, govorim o zmožnosti, da si predstavljamo boljšo prihodnost.« Da, s temi besedami se zelo strinjam – prav za upanje gre! V izogib nesporazumom pa moram brž dodati, da ne gre več za tisto eshatološko upanje, ki ga je, spreobrnivši krščanski nauk o »poslednjih rečeh«, gojil komunizem. Zdaj ne gre več za prihodnjo prihodnost, temveč za sedanjo prihodnost.