Na terasi z razgledom

večerni pogovor (uvodni odlomek)

Bruno, nekaterim morda že znani mojster modroslovja, doma iz odmaknjene kraške vasice, in Marija, njegova sovaščanka in življenjska sopotnica, ljubiteljica in poznavalka lepih umetnosti, sedita na terasi najete sobe z razgledom in počasi srkata opojni chianti. Razgled je neponovljiv v svoji klasičnosti: večeri se, slavno mesto Firence je obsijano s tisto že skoraj onstransko svetlobo, ki se ji reče la luce dei cavalli, z lučjo, ki razpotegne sence, da so kakor dolge konjske grive, in ostro zariše mejo med svetlobo in temo, med dnevom in nočjo. Na levi strani se blešči rumeno bela, zlato obrobljena fasada bazilike Svetega križa, pred katero na marmornem podstavku stoji pesnik Božanske komedije. Trg pred baziliko Santa Croce obdajajo slikovite hiše, med njimi je tudi poslikana renesančna palača. Po vegastem tlaku drdra turistična kočija, sicer pa je piazza ob tem času že skoraj prazna, saj je precej odmaknjena od glavnega mestnega korza. Na desni strani se trg izteka v ozke uličice in na koncu ene od njih, Borgo dei Greci po imenu, se dviga stolp Stare palače, ki že sedem stoletij stoji tam, na Gosposkem trgu. Sence se hitro daljšajo in jata golobov se zgrinja okrog starčka, ki jim trosi zrnje.

Marija. Si opazil, koliko rožic raste na travniku?

Bruno. Seveda, pomislil sem, koliko časa mu je vzelo, da je naslikal toliko različnih.

Marija. Takrat so imeli ljudje dosti časa.

Bruno, malce odsotno. Verjetno res.

Marija. Pa tiste bose nožice na travniku… kaj niso čudovite? Kako mojstrsko so naslikane!

Bruno se nasmehne. Da, nimfe, plešoče gracije…

V zvoniku Santa Croce zadoni zvon, in medtem ko bije deveto, se iz ozadja oglasijo še drugi mestni zvonovi. Sonce tone za Brunelleschijevo kupolo, večerni vetrič zaveje prek razgretih streh.

Marija. Grem še po drugo flaško?

Bruno pokima, zroč v daljavo, vase. Kar prinesi jo.

Marija v turkizno zeleni poletni obleki, posejani z rožicami, bosonoga pohiti v sobo in se vrne z novo buteljko.

Marija. Bruno, bi znal našteti vse tiste postave na sliki? Bi jih znal opisati, ne da bi jih imenoval?

Bruno začudeno dvigne obrvi. Zakaj?

Marija nataka vino v pecljati čaši. Kar tako, za igro… Sicer pa si sam predlagal, naj bom v Firencah tvoja vodnica.

Bruno. Že, ampak…

Marija ga prekine. No, koliko postav je na sliki?

Bruno šteje s prsti. Osem… pravzaprav osem in pol, če štejem putta kot polovičko.

Marija zaploska. Točno! … Zdaj pa povej, katere so te postave.

Bruno. Najprej je tu lep mladenič, ogrnjen v rdeč površnik, florentinski lucco, ob desnem boku nosi sabljo z okrašenim držalom, na nogah ima usnjene golenice, na katerih so pripeta krilca, glavo pa mu krasi dragocen viteški šlem; lepotec gleda navzgor, v desnici drži palico, ki jo ovijata krilata zmajčka – zdi se, da ima čarobno palico, z njo sega med oblačke, očitno bi jih rad pregnal, saj se skušajo pritihotapiti med cvetoče in obenem že plodov polne oranževce, ki rastejo med osmimi figurami in polovičko devete.

Marija vzklikne. Izvrstno! In kdo je naslednja figura, desno od mladeniča?

Bruno se počasi ogreva za igro. Tam so tri plešoče lepotice v prosojnih tančicah, z bosimi nožicami drsijo po travniku, vabljivo čutne, a hkrati resnobne, prefinjene…

Marija se muza. Kaj šele boš rekel o njej, njihovi gospodarici?

Bruno. O, ta prelepa mladenka, ki stoji sredi slike in kakor nevesta z dvignjeno desnico pozdravlja svate, je očarljiva v svoji beli gamurrini, obšiti z zlatom in biseri! Ogrnjena je s škrlatnim plaščem, obdana s krošnjami oranževcev in lovorjev v obliki oboka, pod katerim se v daljavi svetlika nebo… in nad njeno glavo leti putto, ki zavezanih oči napenja lok, da bi z ognjeno puščico zadel izbrano plesalko v srce.

Marija si ne more kaj, da ne bi vstala in se zavrtela po terasi. Mar ni čudovita, boginja pomladi? … In na njeni desni, kaj vidiš tam?

Bruno, zdaj že povsem v igri. Trojica na desni je še posebno skrivnostna: tu je še ena lepotica, ki je pravkar stopila korak naprej, da bi iz naročja potresla po travniku cvetlice, s katerimi je posuta vsa njena plapolajoča obleka, videti je zelo samozavestna, ni tako zadržana kot gospodarica, pa tudi ne tako prestrašena kot njena spremljevalka, dekle na desni, ki ji cvetje kipi iz ust, medtem ko skuša pobegniti iz objema vetrnjaškega demona, ki je z desne privršal v sliko tako silovito, da njegova sapa ni vzvalovila samo plešočih tančic, ampak je upognila tudi oranževce in lovorikovce.

Marija trikrat ploskne z rokami in se usede nazaj k mizi. Spodaj na trgu se prižgejo luči v dobrih starih lampijonih, na nebu jim druga za drugo sledijo zvezde. Od nekod pripluje arija iz opere Ljubavni napoj v opojen junijski večer.

Marija. Kako lepo! Zdaj pa ti razložim, če te zanima, kaj pomenijo te figure, kaj o sliki pravi ikonografija.

Bruno. Le povej, razlaga me zmeraj zanima. Sicer pa si že kar mislim…

Marija, z izrazom zavzete vodnice. Splošno znano je, da je Botticellijeva Primavera postala simbol renesanse, čeprav le redki vedo za njen prvotni pomen in namen.