O sedmih nebeških radostih

(poglavje iz romana, druga slika)

Na toskanskih gričih se prelivajo tople barve jeseni, ko Sandro Botticelli s svojim rahlo šepajočim korakom stopa po kolovozu med vinogradi. Mesto je že daleč zadaj, vendar se onstran svetleče proge Arna dviguje velikanska kupola stolnice Svete Rožamarije skoraj tako blizu, kakor da bi sprehajalec premeril od njenega vznožja samo nekaj sto korakov.

– Letos nisem bil tolikokrat pri Ficinu v Careggiu kot lani, ko sem slikal Primavero, premišljuje Sandro: pa še peš sem se napotil, namesto da bi si najel konja kot ponavadi; pravzaprav ni tako blizu, kot se mi je zdelo. Upam, da me bo platonski oče vsaj vesel. Angelo pravi, da je stari zdaj zelo zaposlen s prevajanjem Platonovih zbranih del, baje ga Lorenzo priganja, naj vendar že konča ta prevod, da bo potem lahko napisal še kaj svojega. Ficinova Theologia Platonica naj bi bila največja filozofska mojstrovina našega časa; jaz o tem sicer ne morem soditi, res pa je, da oče Marsilio lepo piše, kako čudovit je tisti odlomek o travniku, ki mi ga je prebral, ko sem bil zadnjič pri njem. In rekel je, da ga pri pisanju navdihujejo tudi moje slike in da sem florentinski Apel! Lepo je rekel, karkoli je pač s tem mislil. Morda res ni naključje, da je svoje doslej največje delo dokončal lani, istočasno kot sem jaz naslikal njo, boginjo… Odkar jo je mladi Lorenzo di Pierfrancesco pred dobrim letom odnesel v svojo zakonsko spalnico, je nisem več videl, toda ne mine dan, da ne bi mislil nanjo, in zdaj jo znova slikam, boginjo, tokrat kot pravo Venero, čeprav je spet sramežljivo odeta v belo gamurrino, ležeča ob spečem golem Marsu in kosmatih malih favnih, ki se igrajo z njegovim orožjem… Oče Marsilio se spozna na planetne sfere nebeščanov in gotovo mi bo znal svetovati, kako naj naslikam boga vojne, s trdimi potezami vojščaka ali z mehkejšimi ljubimca, medtem ko spi, premagan od boginje ljubezni. Vprašal ga bom tudi, kateri simbolni pomen naj dodam tistim nadležnim osam, če Vespucciji že hočejo imeti na sliki svoje vespe.

Sandro se za hip ustavi in sleče svoj škrlatni giubbetto, potem si z rokavom platnene srajce obriše potno čelo in naravna sponko v rdečkastih kodrih. Sonce se je že pred nekaj urami prevesilo čez poldan, vendar sije še visoko nad zahodnim obzorjem, nad rumeno obsijano dolino, sredi katere gnezdi pravljično bogato mesto, središče svetovne omike, obdano z vinorodnimi griči, oljčnimi gaji, stoletnimi cipresami in razkošnimi vilami. Kak streljaj vstran od kolovoza, ki se rahlo vzpenja proti Careggiu, se razprostirajo vinogradi okrog vile Lo Specchio, poletne rezidence premožne družine Rucellai, ki ima v mestu eno največjih, po novem okusu zgrajenih palač. Iz bližnjega vinograda se razlegajo klici in smeh trgačev in Sandru se zazdi, da med njimi sliši tudi globoki glas družinskega poglavarja, messerja Bernarda, ki pozdravlja veselo razpoloženo druščino. Sam se potuhne, saj ve, da ga ne bi pustili kar tako mimo, če bi ga prepoznali, pritekli bi do njega in ga zvabili na kozarec vina, še rajši dva ali tri, njemu pa se danes mudi, rad bi se še pred večerom vrnil v mesto, dnevi so ob koncu septembra že precej kratki. Zato nadaljuje pot po kolovozu, rahlo obrnjen vstran, s pogledom uprtim navzgor proti grebenu, ki ločuje posestvi družin Rucellai in Medici, in kmalu pride do obronka temnega gaja, v katerem rastejo košate pinije.

Kolesnice izginejo pod iglicami na gozdnih tleh, namesto njih pa kažejo pot sledovi konjskih kopit… in tedaj Botticelli znova pomisli na zgodbo o nesrečnem mladeniču, imenovanem Nastagio degli Onesti, na tisto čudno novelo iz Boccaccievega Dekamerona, ki jo je letos spomladi, na pobudo samega Lorenza, upodobil na štirih velikih spallierah za poroko Giannozza Puccija in Lucrezie Bini. Veliko dela je imel s tem naročilom, čeprav mu je pomagal mladi Bartolomeo.

– Toda ženinov oče Antonio Pucci se pri plačilu ni ravno izkazal, se v mislih huduje Sandro: dolguje mi še skoraj polovico od obljubljenih sto zlatih florintov… ne glede na to, da je star družinski prijatelj, dolg je dolg! Saj dobro ve, da imam zdaj, odkar je umrl oče, velike stroške s hišo in da bratu Giovanniju posli zadnje čase ne gredo najbolje od rok; davke pa je treba plačati in tudi barve so drage, platno je drago, okvirji so dragi, seveda pa tudi obleke in dišave niso zastonj, da ne govorim o deklinah… in če hočeš dobro jesti, ravno tako ni poceni. Cekini polzijo iz rok, preden zaslužiš nove, florint tu, florint tam, v nekaj dnevih jih gre deset, v nekaj mesecih sto… Res bi mi lahko plačal, stari stiskač, štiri velike slike sem mu naredil za sinovo svatbo, koliko časa je že minilo od takrat!

Veter zašumi v pinijah in Sandru se zazdi, kakor da z roba gozda zasliši bližajoči se topot konjskih kopit.

– In ko bi Pucci vedel, koliko nočnih môr mi je prinesla tista zgodba o Nastagiu degli Onesti in trmasti devici iz rodbine Traversari! Koliko noči sem se v grozi prebujal iz sanj, ki so se sicer začele z lepim prizorom, ko je proti meni tekla skozi gozd naga plavolaska z dolgimi razpuščenimi lasmi, a kaj, ko sta ji tik za petami sledila dva strašna psa, bel in črn, in jo neusmiljeno grizla v nežne boke, to pa še ni bilo nič v primerjavi s krutostjo viteza na belem konju, ki je po svoji smrti, zadani z lastnim mečem zaradi neuslišane ljubezni, preganjal nesojeno nevesto kot lovec košuto, in ko sta jo psa ujela, ji je z istim bridkim mečem razparal hrbet in iztrgal njeno trdo, ledeno srce ter ga vrgel psoma, da ga požreta… in ta nočna môra naj bi se tam, onstran, ponavljala znova in znova, na vekomaj! Tostran, namreč v Boccaccievi noveli, je imel grozljivi prizor sicer blagodejen, poučen učinek na trdosrčno mladenko, tako da se je nazadnje usmilila prosilca Onestija, saj »jo je prevzel takšen strah, da je svoje sovraštvo spremenila v ljubezen« [Boccaccio, 564], toda – se sprašuje Sandro, ko med drevesi že uzre obrise medičejske vile v Carreggiu – ali strah sploh lahko spremeni sovraštvo v ljubezen?

Nasproti mu prijezdi oborožen paž na belem konju, katerega topot po tlakovanem dovozu k vili je Sandro maloprej zaslišal sredi pinijevega gaja, in ko mladenič prepozna slavnega mojstra Botticellija, urno razjaše in se mu prikloni. Nedaleč stran se na ograjenem travniku pase še nekaj razkošno osedlanih in že na prvi pogled plemenitih živali. – Zdi se, da ima oče Marsilio goste, pomisli Sandro: seveda, čudno bi bilo, ko jih ne bi imel ob tako lepem dnevu, ravno pravšnjem za platonske pogovore…

»Je messer Ficino doma?« vpraša paža.

»Doma je,« odvrne mladenič, »vendar gospod ni sam, pri njem je presvetli Lorenzo s spremstvom.«

»A, tako!« veselo vzklikne Botticelli, »potem pa me kar hitro najavi!«

Paž se še enkrat prikloni, priveže konja in steče v vilo. Izza slokih stebrov verande v prvem nadstropju se sliši smeh in žvenket kozarcev. Sandro presodi, da pogovor v Akademiji tokrat ni preveč platonsko vzvišen. In medtem ko tistih nekaj dolgih trenutkov čaka, da ga najavijo in pridejo iskat, premeri z očmi dobro mu znano podeželsko stavbo, kjer je v družbi »bratov v božanskem Platonu« preživel že vrsto zanimivih in prijetnih uric. Medičejska vila v vasici Careggi, ki jo je sredi stoletja zgradil arhitekt Michelozzo za starega Cosima, »očeta domovine« in Lorenzovega deda, prej spominja na pristavo kakega podeželskega plemiča kot na vilo mogočnega prvega moža Firenc. Lorenzo je ni spreminjal, rajši je kupil še nekaj večjih in razkošnejših podeželskih dvorcev, Careggi pa je prepustil filozofom, predvsem seveda Ficinu kot vodji Platonske akademije. Pročelje stavbe gleda na bujen vrt, poln eksotičnega sadnega drevja, za katero skrbi sam Lorenzo, v prvem nadstropju je nekaj rustikalno opremljenih sob za goste, podstrešje z okenci nad vrsto obokov, molečih iz fasade, pa spominja na strelne line trdnjavice, ki bi jo lahko branila peščica oboroženih stražarjev, dokler ne bi prišle okrepitve; v nevarnosti bi prišel prav tudi stolpič z zvončkom, s katerim bi lahko poklicali na pomoč. Nedaleč od vile je konjušnica, malce dlje pa svinjaki za kalabrijske prašičke, hlevčki za umbrijske zajce in ograde za sicilske fazane, ki jih Lorenzo kljub Ficinovemu negodovanju vztrajno goji prav za akademske pojedine. Iz vrtnega zelenja se približa pav in že začne razpirati svoj veličastni rep, ko Sandrovo zamišljenost prekine klic:

»Botticelli! Kakšno presenečenje! Kakšno veselje! Pridi, Sandro, pridi hitro gor!« kliče razprtih rok platonski oče Marsilio Ficino, čigar drobna postava je odeta v dolgo rimsko togo, belo svečano oblačilo za simpozije in druge akademske obrede. »Lepo, lepo, da si prišel prav danes, ko je tu naš častiti Lorenzo in z njim tudi Landino, Poliziano, Foresi in še nekaj drugih krasnih ljudi, ki jih boš kmalu spoznal. Pravkar smo ugotavljali, da eden še manjka, bilo nas je osem, in ti si prišel kot naročen, zdaj nas je devet, prav toliko kot na tisti nepozabni Platonovi obletnici pred devetimi leti, ko smo svečano preselili Akademijo sèm gor v Careggi… pridi, dragi Sandro, da te objamem!«

Po bratovskem objemu Ficino popelje Botticellija skozi preddverje, mimo trenutno praznega salona v pritličju in hišne »kapelice«, polkrogle zidne niše, pred katero se filozof rahlo prikloni, saj v njej kakor na oltarju, osvetljen s sojem sveč, stoji Platonov doprsni kip – in potem se po stopnicah povzpneta do verande, kjer se je zbrala imenitna florentinska družbica ob veliki, bogato obloženi in s cvetjem okrašeni mizi.

»Dobrodošel, Botticelli, naš največji umetnik, ponos našega mesta!« ga veselo nagovori Lorenzo, »pridruži se nam pri čaščenju večno mladega Dioniza, pa tudi Apolona in Venere… in seveda božanskega Platona!« doda med smehom ter pomežikne filozofskemu očetu v beli togi. Sandro pozdravi s priklonom, véliki Medičejec pa nadaljuje: »Povej, kaj te je prineslo, mojster Primavere? Si priletel k nam na krilih jesenskega zefirja? Te je pritegnil vonj po trgatvi? Ali pa si prišel po nasvet k našemu najmodrejšemu akademiku? Vzemi čašo, dragi prijatelj, da nazdraviva z žlahtno kapljico, ki so nam jo dali bogovi, da bi se lahko na tem svetu spominjali nebeške blaženosti…«

Po zdravicah in objemih Botticelli pride do besede: »Uganil si, častitljivi Lorenzo, prijadral sem na zefirjevih krilih, sledeč vonju zrelega grozdja, in prišel sem k učenemu Marsiliu po nasvet… namreč glede neke slike, ki jo prav zdaj končujem. Ampak o njej pozneje, saj ne bi rad zmotil vašega prešernega razpoloženja in nedvomno zanimivega pogovora…«

»Že prav, Sandro,« ga prekine Ficino, »o tvoji sliki se pogovoriva pozneje, najprej bi ti rad predstavil tiste prijatelje, ki jih morda še ne poznaš…«

Šele zdaj se Botticelli utegne ozreti po zbranem omizju. Nasmehne se in najprej pokima v pozdrav mlademu pesniku in humanistu Angelu Polizianu, s katerim se pogosto srečuje v medičejski palači, potem se prikloni znanemu sivolasemu gospodu Cristoforu Landinu, ki je prav tako pesnik ter učen profesor retorike in poetike, nadalje med zbranimi odličniki prepozna glasbenika in florentinskega notarja Sebastiana Foresija, dobrega Ficinovega prijatelja, ki čudovito igra na liro, že večkrat ga je poslušal na proslavah, ki jih prireja Akademija vsako leto sedmega novembra, na obletnico Platonove smrti (in po izročilu tudi njegovega rojstva), potem sta tu še mladeniča iz bogate družine Peruzzi, Carlo in Giovanni mlajši, ki sta se, kot ne pozabi omeniti Ficino, nedavno vrnila s Sorbone, in zdaj, ko sta postala pripravnika za članstvo v platonski bratovščini, čeprav sta bila že skoraj podlegla pogubnemu vplivu pariških aristotelikov, sta se v znamenje svoje nove pripadnosti odela v beli togi… in seveda je tu, primus inter pares, sredi učenjakov in pesnikov, sam Lorenzo, pametni in pogumni voditelj Firenc, zdaj na vrhu slave in v svojih najboljših letih, oblečen v dragocen, čeprav preprosto, skoraj asketsko ukrojen temnomoder brokat, vladar in poet, nezamenljivo prepoznaven po svojih živahnih, vselej iščočih očeh, dolgih črnih laseh, medičejsko ploščatem nosu in čutnih ustnicah nad štrlečo spodnjo čeljustjo – velik in ponosen v svoji možati robatosti.

Ob Lorenzu pa sedi lepa mlada dama plemenitih potez, s sončno zlatimi, navzdol čez ramena padajočimi kodri, z ogrlico iz morskih biserov okrog dolgega vratu, oblečena v svetlomodro, svileno, zelo ženstveno ukrojeno guarnacco, še posebno pa so očarljive njene oči, zelenomodre kakor globok tolmun v bajeslovni votlini nimf. Botticelli je še ni srečal, čeprav pozna skoraj vse lepe gospe v mestu, saj ga neprestano prosijo, naj jih portretira.

»Grofica Marianna iz Arezza,« jo predstavi Lorenzo, »soproga mojega mrzlega bratranca Luciana, ki pa zanjo nikoli nima dovolj časa, ker se preveč posveča politiki, konjem in lovu… in tako jo, kolikor pač morem – saj se tudi jaz ukvarjam s podobnimi rečmi kot Luciano – kratkočasim namesto njega, seveda z velikim veseljem.«

Lepotica se nasmehne, očitno ve za Botticellija (kako ne bi vedela!), vstane in mu ponudi roko; Sandro vzame nežno ročico v svojo, se skloni in jo poljubi, pred očmi se mu zalesketa biser na prstanu, potem se malce odmakne in še nekaj trenutkov kot uročen strmi vanjo.

»Čast mi je, gospa grofica,« slednjič dahne, »čudoviti ste.«

»Meni je v čast, da sem vas spoznala, mojster Botticelli,« odvrne Marianna z zvonkim glasom in se usede nazaj k Lorenzu.

Medtem pa mlad paž, skoraj še deček, prinaša na okroglo hrastovo mizo pladnje z grozdjem, sadjem in slaščicami; zala deklica v kmečki guarnelli, morda paževa sestra, stoji ob strani, da bi lahko brž natočila opojno vernaccio v kristalne čaše, ki jih visoki gostje pridno praznijo. Sicer pa so glavne jedi današnjega prandiuma že v sitih trebuhih, zato Lorenzo vpraša:

»Naj ti spečejo fazana, Sandro? Si že kosil?«

»Kosil sem že doma, hvala, rad pa bom poskusil letošnje grozdje.«

»Kaže, da bo dobra letina,« pripomni Foresi, »zelo je sladko.«

Sandro opazi, da so s trtnimi girlandami, z visečimi grozdi okrasili tudi marmorno poprsje smejočega se filozofa, veselega starega Demokrita, ki ima edini to čast, da v Akademiji dela družbo duhovnemu učitelju Platonu. Na notranji steni verande je videti preprosto fresko, ki jo je neki krajevni samouk že pred desetletji naslikal staremu Cosimu, svojemu vaškemu prijatelju; na freski je prikazana idilična pokrajina, nekakšna mešanica antične arkadije in krščanskega paradiža, polna živali, pevcev in godcev na liro ter plešočih figur v prosojnih tančicah. Ob kamnitem podstavku filozofskega veseljaka pa je prislonjena prava lira, Lorenzovo priljubljeno glasbilo, in med stebri na drugi strani verande se razpira prava arkadijska pokrajina: njeni s soncem obsijani vinogradi se spuščajo vse do svetlikajoče se reke in mesta tisočerih cvetov.

Botticelli se usede na edino še prazno mesto ob okrogli mizi, med Ficina in Landina, nasproti Lorenzu in Marianni; s pladnja si vzame pravkar prineseni, v studenčnici osveženi grozd, na katerem se lesketajo vodne kapljice; in potem ko poskusi in seveda pohvali grozdje, vpraša: »Torej, o čem se danes pogovarjate?«

»Začeli smo razpravljati o vprašanju čutnosti nebes,« odvrne Ficino.

»Da?« se začudi Sandro.

»Angelo namreč misli, da so nebesa nujno tudi čutna, če naj bodo lepa, kakor gotovo so,« skuša pojasniti filozofski oče, »jaz pa se s tem ne strinjam, čeprav je moje današnje mnenje osamljeno, saj tudi naš dragi Lorenzo méni, da morajo blaženi v nebesih občutiti vsaj neko vrsto čutnih užitkov…«

»Seveda, saj je tudi vstajenje telesno,« razloži Poliziano, »in naš božanski Platon je neločljivo povezal najvišje Dobro z najvišjim Lepim. Spomnimo se Diotiminih besed iz Simpozija, kjer svečenica ljubezni pravi, da se človeku šele takrat, ko uzre sámo Lepoto, odkrije smisel življenja – in povejte mi, dragi kolegi akademiki in spoštovana grofica Marianna: kje drugje kot v nebesih se človeku odkrije resnični smisel stvarstva? Ergo, nebesa morajo biti lepa, in če so lepa, so eo ipso tudi čutna, najsi je nebeška čutnost še tako poduhovljena v primerjavi z zemeljsko. Mislim, da lepote brez čutnosti sploh ni.«

»Misliš?« ga vpraša Ficino, »jaz pa nisem prepričan, da je lepota nujno čutna; in tudi če je, ne smemo pozabiti, da je Platon poudarjal razliko med lepoto duš in lepoto teles: slednja je zgolj pot, ki iščočega vodi navzgor k duševni in nazadnje duhovni lepoti, kajti tisti, ki ljubi in že v mladih letih začne hoditi za lepimi telesi, bo, kot uči filozof, na naslednji stopnji opazil, da ima lepota duš večjo vrednost kakor lepota teles – se pa strinjam, da je vprašanje odnosa med dobrim in lepim zapleteno, vsekakor bi bilo treba še bolje doumeti Platonove, pa tudi Plotinove in Trismegistove nauke, da bi razumeli ta odnos. Kot veste, sem o Ljubezni in Lepoti pisal v razpravi De amore.«

Sandro ujame pogled lepe Marianne, ki z zanimanjem sledi pogovoru. Najrajši bi kar prècej naročil pažu, naj prinese kos papirja, da bi jo narisal, vendar trezno presodi, da zdaj to ne bi bilo primerno. Lorenzo se skloni k njej in ji nekaj zašepeta na uho, očarljiva grofica pokima in si utrga jagodo z grozda na pladnju.

»Nisem pozabil, dragi Marsilio, da med nami prav ti največ veš o spoznanju božanske lepote,« nadaljuje Angelo Poliziano, »in povsem se strinjam s teboj, da je lepota duše, kaj šele duha, višja od še tako popolne telesne lepote, vendar… pred nedavnim, ko sem znova bral razpravo De voluptate našega slavnega humanista Lorenza Valle, sem v njej odkril marsikaj, ob čemer sem se zamislil in česar pri prvem branju te razprave nisem niti opazil, saj sem bil takrat še premlad. Valla, ki je, kot vemo, mojstrsko ubesedil dialektični spopad med stoikom in epikurejcem, se zavzema – kar je presenetljivo – za slednjega, in ob tem je treba posebej poudariti, čeprav je to pravzaprav samoumevno, da se za epikurejca zavzema kot kristjan, torej kot človek našega časa, ki verjame v našega Odrešenika in pričakuje, kakor hvalabogu mi vsi, Njegov drugi prihod in razodetje večnega Kraljestva.«

»Zakaj Valli ni bil všeč stoicizem?« vpraša Lorenzo. »Meni se zdi stoicizem v filozofskem pomenu plemenitejši od epikurejstva, čeravno ne zanikam, da je tudi Epikur imel svoj prav; zanj navsezadnje govori tudi naša današnja, z dobrotami obložena miza in nasploh vse, kar nam v življenju nudi užitek, in tega ni malo… pa vendar so epikurejci šibkejši, manj možati v primerjavi s stoiki.«

»Da, prav imaš, Lorenzo,« odvrne Poliziano, »vendar je Valla menil, da tisti, ki trpi samo zato, da trpi, in pri tem je mislil na doslednega stoika, nima resničnih moralnih zaslug, in sicer zato ne, ker naj bi trpljenje na tem svetu vselej imelo tudi svoj cilj na onem, onega sveta pa si ni mogoče predstavljati brez pričakovanega ugodja kot nujne sestavine nebeške blaženosti – in tako naj bi bila, če prav razumem Vallo, poslednja resnica stoicizma ravno v nekem globljem epikurejstvu, ki naj bi seglo tja gor, v sámo nebeško kraljestvo… in če tam vendarle ne bo telesnih užitkov, kakor nas je skušal prepričati sveti Tomaž, jih bodo pač nadomestile druge, veliko večje in močnejše nebeške radosti, ki stokrat prekašajo zemeljske.«

»In katere naj bi bile najvišje nebeške radosti?« prostodušno vpraša Botticelli.

»Ah, Sandro,« se zasmeje Angelo, »kaj ne veš…?«

»Ne vem, o katerih radostih je pisal Valla,« reče slikar malce v zadregi.

»V spisu De voluptate je naštel sedem glavnih nebeških radosti.«

»Hej, Angelo, zdaj pa, ko si že tako vzburil duhove,« uživa v pogovoru Lorenzo, »nam boš moral našteti in tudi opisati vseh sedem radosti… kaj meniš, Marianna?«

»Seveda, jaz ne grem odtod, dokler mi gospodje filozofi ne poveste, katere so najvišje nebeške radosti,« se muza lepa zlatolaska in s pogledom ošvrkne Sandra.

»Samo da ne boste razočarani, cenjena gospa grofica,« Poliziano še stopnjuje zanimanje.

»Vsi bomo razočarani,« suho reče oče Ficino in zamahne z roko, »kaj pa je Valla v tem pogledu povedal novega? Prav nič!«

»Torej, razloži nam čim prej, Angelo, da sami presodimo,« že malce nestrpno vztraja Lorenzo in sprazni še eno čašo zlate kapljice.

»Najprej vas moram opozoriti,« začne Poliziano, »da Valla govori o radostih, ki jih v nebesih doživlja duša, ne pa zemeljsko telo, kakršno poznamo na tem svetu, čeprav… No, o tem, kakšen je odnos med dušo in telesom, lahko razpravljamo pozneje, najprej vam naštejem sedmero nebeških radosti: prva je ‘čudoviti pogled, ki ga bo imela duša na nebesni svod, ko se bo tisočero neznanih zvezd svetlikalo okoli nje’ [gl. Tenenti, 201]…«

Od omizja se zasliši vzdih občudovanja.

»…druga nebeška radost je srečanje z močno angelsko vojsko, namreč z ‘dvanajstimi legijoni s čudovitim orožjem opremljenih bitij’ [prav tam], ki preženejo vse, še tako hude demone, ki so na tem svetu obsedali grešno dušo…«

»Ah, kaj pa še!« vzklikne Marianna.

»O, še veliko,« nadaljuje Angelo: »tretja nebeška radost, ki je malone enaka s šesto, je veselje blažene duše ob sprejemu med angele, njena blaženost ob spoznanju angelske lepote, zlasti lepote prerokov, mučencev in svetnikov…«

»Slednjič je dobrota povsem očitno tudi lepa,« pripomni Ficino.

»Da, in kako nepopisna radost zaobjame dušo ob vstopu v večno mesto, v Novi Jeruzalem, skozi katerega teče neusahljiva reka življenja! Prav to je peta nebeška radost… medtem ko je četrta tako nenavadna, da sem se, ko sem prišel do nje, ustavil in o njej dolgo premišljeval: ‘Četrto radost predstavljajo lastnosti teles blaženih, ki postanejo dišeča in sijoča kot opoldansko sonce; letijo lahko, kolikor hitro hočejo, lahko so v vodi kot ribe in ukazujejo vetrovom’ [prav tam, 202].«

»Kaj pa se ti zdi tako nenavadnega in čudežnega ravno v tej četrti radosti, da ti je bilo treba o njej tako dolgo premišljevati?« strogo vpraša platonski oče. »Meni se namreč letenje po zraku in plavanje po vodi ne zdita nič posebno nebeškega, saj prav to počnejo ptiči po zraku in ribe v vodi, torej bitja, ki so v božjem stvarstvu gotovo manj popolna od človeka – zakaj torej ne bi mogel leteti in plavati tudi angelski človek v nebesih? O sijaju blaženih teles pa je že Apostol zapisal: ‘So nebesna in zemeljska telesa; toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles…’ [1 Kor 15, 40].«

Angelo prikima: »Drži – toda mar ni presenetljivo, da nebesna telesa ne le sijejo, ampak tudi dišijo? Kako naj bi nesnovna telesa dišala?«

»Morda ravno tako, kakor so nebesna telesa vidna in najbrž tudi slišna?«

»Tudi meni se zdi,« se oglasi Botticelli, »da je slišati ali vonjati nekaj drugega kakor videti. Barve na mojih slikah dišijo, dokler se ne posušijo, potem pa jih ne moremo več vonjati, ampak jih le še vidimo… in ljudje jih bodo videli tudi v prihodnjih časih: v naslikanih osebah, tedaj že davno umrlih, bodo znova občutili tisto božansko lepoto, iz katere zajemam in ki me osrečuje.«

»Lepo si povedal,« ga pohvali Lorenzo, »tudi jaz tako mislim.«

Očarljiva Marianna utrga še eno grozdno jagodo in jo nese v usta.

Poliziano vstane in se sprehodi do stebrov na zunanji strani verande. »Resnično vam povem, prav ta vonj blaženih teles me je zbegal: kajti če nebesna telesa dišijo in če je njihov vonj celo ena od sedmih nebeških radosti, potem ima epikurejec prav, ko trdi, da je največja sreča v telesnih užitkih! Še več, pomislil sem, Bog mi oprosti, da so nebesa pravzaprav že tu, v našem čutnem svetu…«

»Ah, Angelo, kaj govoriš!« ga prekine Ficino, »rajši se spomni lepe Simonette, spomni se plemenitega Giuliana, spomni se vseh, ki si jih kdaj poznal in ljubil, pa so umrli, nekateri v hudem telesnem trpljenju… Le kako bi bila nebesa že tu, Angelo, ne govori nesmisla!«

»Ne, ne, saj nisem tako mislil,« vidno vznemirjen ugovarja Poliziano, »sam veš, Marsilio, da nisem tako mislil… ti veš.«

»Da, prijatelj… in tudi jaz včasih padem v takšne skušnjave, najboljši zdravnik zanje pa je Platon, njegove misli o nesmrtnosti duše v Fajdonu.«

»Messer Poliziano, nič še niste povedali o sedmi nebeški radosti,« se spomni Marianna.

»O njej žal tudi Valla ne pove kaj dosti: gre za največjo izmed vseh radosti, za radost ob neposredni prisotnosti samega Boga… o Njem pa ne govori filozofija, temveč Sveto pismo, na manj popoln način pa tudi poezija, na primer, ko naš Dante pravi: ‘Tam luč je, ki dá Stvarnika uzreti / tej stvári, ki le tákrat mir uživa, / ko ji iz lica v lice On zasveti.’ [Dante, Raj, XXX, 100–2].«

Večerna luč, la luce dei cavalli, ožarja vinograde z zlatorumeno rdečino. V tej že skoraj onstranski luči stojijo stoletne ciprese kakor nebeški stražarji na robu gričev, kakor mejniki na obronku neznane pokrajine. Svet je lep, neizmerno lep, strašno lep, tako lep, da lepota boli v dno duše!

»Čas je, da nazdravimo temu večeru, trgatvi in soncu, prijatelji moji!« slovesno naznani Lorenzo in dvigne čašo. V žvenketu zdravice se razpršijo, vsaj za nekaj hipov, tesnobne misli, ki človeka navdajajo pred mrakom. Deček in deklica, mlada medičejska služabnika, zdaj nosita na mizo sadeže iz daljnih dežel: datlje, banane, karambole, tamarinde, pomele, mange, ličije, kokosove orehe, granatna jabolka…

Cristoforo Landino, ugledni učenjak, ki je doslej molčal, povzame filozofsko razpravo in nagovori Poliziana: »Angelo, verjetno sam veš, da takšno skoraj turško čaščenje nebeške čutnosti, o kateri si govoril, ni tako zelo redko pri naših krščanskih mislecih. Še z veliko večjim veseljem kot Valla je slavil čutne nebeške radosti naš rojak Giannozzo Manetti, avtor razprave De dignitate et excellentia hominis [O človekovem dostojanstvu in odličnosti]. Tudi Manetti je naštel sedem nebeških radosti: ‘Dobro zdravje, večna mladost, lahkomiselnost brez pomanjkanja, lepota brez napak in neskladij, nesmrtnost, večni počitek in končno popolno veselje’ [gl. Tenenti, 203]. Blaženi naj bi bili seveda načelno z mislimi pri Bogu, vendar se je Manetti v svoji razpravi bolj ukvarjal s prikazovanjem njihovih čutnih radosti. Za slednje velja povsem tostransko merilo: blaženost je popolna odsotnost napak, težav in omejitev, s katerimi je obteženo zemeljsko življenje, in tako naj bi, na primer, nebesno telo lahko hodilo tudi skozi zidove in podobno. Manetti si je torej predstavljal nebesa kot popoln zemeljski raj, v katerem se povrne sreča, ki je je bil človek deležen pred grehom… vendar osebno menim, da niti Platon niti Pismo ne govorita o takšnem raju.«

Oče Ficino pozorno posluša svojega nekdanjega učitelja Landina in prikimava. Mladeniča v belih togah, Carlo in Giovanni Peruzzi ml., o nečem vneto, čeprav potihoma razpravljata. Potem se Giovanni opogumi in reče naglas:

»Rad bi povedal, da sva v Milanu, kjer sva se ustavila na poti iz Pariza, srečala nekega redovnika, Celsa Maffeija po imenu…«

Lorenzo se ob tem imenu namrdne, zato mladenič v zadregi umolkne, toda Medičejec ga spodbudi, naj nadaljuje.

»…in ta človek, ki je v Milano pripotoval iz Verone, nama je razlagal neke zelo čudne nauke, za katere pravi, da jih bo tudi zapisal in objavil v knjigi z naslovom De sensibilis deliciis paradisi [O čutnih radostih raja]. Maffei namreč trdi, da bomo v nebesih deležni vseh tistih radosti, ki jih je človek poznal pred izvirnim grehom, in se pri tem sklicuje na svetega Tomaža, češ da bi bila blaženost brez čutnih radosti le nekakšen spanec, quod non convenit illi perfectioni [kar ne ustreza njeni popolnosti, gl. Tenenti, 204].«

»Da, prav tako je rekel,« povzame Carlo, »Maffei si je zadal nalogo, da v svoji knjigi popiše čutno budnost blaženih, ki naj bi imeli vseh pet čutov in z njimi uživali; in čuti v nebesih naj bi bili veliko ostrejši, kot so na zemlji…«

»…in blažena telesa niso samo odišavljena,« nadaljuje Giovanni, »ampak so v nebesih vonjave močnejše tudi zato, ker ni nobene vlage v nosnicah in nobenih ovir, ki bi jim preprečevale dostop.«

Oče Ficino je doslej prizanesljivo poslušal mladeniča, a ob zadnji puhlici je njegovo potrpljenje skopnelo, ozre se k Lorenzu in zavije z očmi, češ kako dolgo bomo še prenašali takšno blebetanje v naši ugledni Akademiji, toda Lorenzo se namigu ne odzove, očitno ga pogovor še vedno zabava.

»Še več, Maffei je prepričan, da ‘se bodo blaženi objemali in poljubljali kar najbolj prisrčno in popolno, kakor na tem svetu ni bilo mogoče, in to celo na daleč’ [ibid., 205]…« se navdušuje mladenič.

Ob teh neverjetnih napovedih se lepa gospa Marianna na ves glas zasmeje (in Sandro pomisli: Kako čudovit, sproščen in vesel je njen smeh! Ko bi me le prosila za portret!), prešerno se smeje od srca do solz, in ker je smeh nalezljiv, se tudi Lorenzu ustnice razlezejo v nasmeh, saj človek takšnega temperamenta ne more ostati povsem hladen in vzvišen nad zabavnimi oslarijami nekega čudaka iz Verone, nasmehneta se celo učena pesnika Angelo in Cristoforo, le Sebastiano ostaja dostojanstveno resen, vendar se ne huduje tako kot platonski oče Marsilio, ki mu edinemu ni prav nič do smeha. Mladeniča pa, opogumljena z nepričakovanim učinkom svojih besed, še bolj živahno nadaljujeta:

»Tako je rekel tisti redovnik, dobro sem si zapomnil,« se šopiri Carlo, »dejal je: ‘Človekova rajska sreča bo sorazmerna z bedo tega življenja in radosti vsakega od čutov bodo toliko večje, kolikor manjše so na tem svetu; zato bodo nune deležne predvsem užitkov, ki jih nudi vid, saj so na zemlji domala prikrajšane zanj, tip pa bo prinašal največ veselja devicam…’ [prav tam, 206].«

Ficino se z gnusom odvrne, vstane in se mimo smejočega Demokrita napoti v notranjost vile.

»Marsilio,« zakliče za njim Lorenzo, »počakaj, človek božji, saj malce šale ne škodi najvišjim rečem.«

Platonski oče nekaj zamrmra v brado, potem se vendarle kislo nasmehne, stopi do stebrišča in se zazre v pokrajino, oblito z večerno zarjo.

»Sta na poti srečala še kakega drugega zanimivega človeka?« premeteno vpraša Foresi, da bi preusmeril pogovor.

»Seveda, mnogo zanimivih ljudi sva srečala,« hlastno nadaljuje Giovanni ml., »na univerzi v Bologni sva spoznala nekega mladega magistra iz Padove, doktorskega pripravnika z imenom Pietro Pomponazzi, ki je med diskusijo v atriju Almae Matris presenetil vse navzoče z izjavo, da so nebesa pravljica za otroke in da je že Aristotel vedel, da človeška duša ni nesmrtna, kar naj bi našim slavnim sholastikom pojasnil šele mavrski učenjak Averroes… Seveda sva se midva zgrozila ob teh naukih, kajne, Carlo?«

»Še premalo sta se zgrozila,« mrko zamrmra Ficino in glasneje doda: »Brezbožni aristotelizem se kot kuga širi po univerzah na severu, Padova mu je že povsem podlegla, zdaj je na vrsti Bologna… in najhujše je to, da sodobni aristoteliki potvarjajo Aristotela, ki bi dandanes o sebi gotovo rekel, da on sam pač ni aristotelik… Lahko sta srečna, draga mlada prijatelja, da sta se vrnila domov v Firence in prišla v našo Akademijo.«

Ob strogih učiteljevih besedah se Carlo in Giovanni ml. vendarle malce streznita iz svojega prevelikega navdušenja za padovanske in bolonjske filozofske novotarije. V znamenje spoštovanja do florentinske Akademije in njenih visokih naukov se priklonita platonskemu očetu Ficinu, popravljajoč si svoji beli, po antično ukrojeni oblačili.

»Lorenzo,« se spet oglasi Marianna, »zdaj bi bil čas, da nam zapoješ kako svojo pesem!« Lorenzu je njen predlog všeč, ni ga treba dvakrat prositi in nemudoma pomigne pažu, naj mu prinese liro.

Sonce zahaja nad Toskano in trgači vozijo v vinske kleti polne kadí sladkega grozdja. Botticelli pomisli, da bo najboljše, če pozneje, ob pravi priložnosti, sam predlaga lepi grofici iz Arezza, da bi jo portretiral. Zanjo bo že našel čas, četudi ga Vespucciji priganjajo, naj jim čim prej dokonča sliko Venera in Mars, pa tudi Lorenzo bo razumel, da se ne more takoj lotiti slikanja Rojstva Venere. Za takšno lepotico, kot je Marianna, si preprosto mora vzeti čas! Res bo najboljše, da jo nagovori še nocoj. Po strokovni nasvet k mojstru Ficinu pa bo prišel kdaj drugič.

In tedaj častitljivi Lorenzo de' Medici, prvi mož Firenc, veliki častilec umetnosti in navdihnjeni renesančni pesnik, potegne po strunah s svojo odločno in obenem nežno roko ter zapoje pesem o lepoti, veselju in minljivosti mladosti, medtem ko zlatolasa lepotica s skrivnostnim smehljajem zre v zahajajoče sonce.

Quant'è bella giovinezza

Che si fugge tuttavia!

Chi vuol esser lieto, sia;

Di doman non c'è certezza.

Mojster Sandro Botticelli je bil tistega zdaj že davnega jesenskega večera srečen kot le redkokdaj v svojem življenju: zaljubil se je, morda za en sam večer, morda za vse življenje, skoraj gotovo pa brez upanja, da bi ga lepa grofica Marianna kdaj uslišala. Takrat se je pisalo leto Gospodovo MCDLXXXIII.