Giovanni Pico, roj. 1463 kot grof na gradu Mirandola
blizu Mantove, najprej študira pravo v Bologni, študij nadaljuje v
Ferrari (kjer 1479 prvič sreča Savonarolo), Padovi in na pariški
Sorboni. Posveča se filozofiji, jezikoslovju, retoriki … Baje
obvlada dvajset jezikov, študira hermetizem, kabalo, islam … torej
je pravi renesančni polihistor.
Leta 1482 piše Marsiliu Ficinu, naj mu pošlje izvod svoje
pravkar izšle Platonske teologije. Med njima se začne obdobje
prijateljskega sodelovanja, a tudi filozofskega “rivalstva”.
Leta 1486 Pico na lastne stroške načrtuje v Rimu (Vatikanu) velik
zbor filozofov in teologov različnih veroizpovedi in prepričanj,
da bi se dogovorili o “filozofskem miru” in “religiozni spravi”. Za
to srečanje napiše uvodni govor in predloži kar 900 tez za razpravo.
Po skoraj enoletni negotovosti papež Inocenc VIII. prepove “spravno”
srečanje, 1487 pa Cerkev obsodi vseh 900 Picovih tez in
filozof se zateče v Francijo, odkoder ga Lorenzo de’ Medici
leta 1488 povabi v Firence. Leta 1490 se Pico pri Lorenzu
zavzame, da postane Savonarola prior velikega dominikanskega
samostana San Marco.
Pico s krajšimi presledki ostane v Firencah vse do svoje prezgodnje
in
nepojasnjene smrti 17. novembra 1494, prav na dan, ko
francoski kralj
Karel VIII. z vojsko zasede Firence in
Lorenzov naslednik Piero de’ Medici zbeži iz mesta.
Savonarola
mašuje in govori na Picovem pogrebu. (Pozneje so se razširile
govorice, da je bil sam fanatični pridigar vpleten v Picovo smrt,
kar pa ni prav verjetno.)
Glavna dela:
1486: “Komentar k pesnitvi o ljubezni…” (Commento
sopra una canzona de amore…), Picov delno kritični
komentar Ficinove razprave De amore.
1486: “Sklepi po pravem mišljenju” (Conclusiones
secundum opinionem propriam), 900 tez za razpravo na
zboru teologov in filozofov v Rimu.
1486: “Govor o človekovem dostojanstvu” (Oratio de
hominis dignitate), uvodni govor za predlagani
rimski zbor. – V slov. prevodu:
O človekovem
dostojanstvu, prev. Brane Senegačnik,
spremna beseda Igor Škamperle, Zbirka Tretji dan,
Družina, Ljubljana 1997.
1489: “Sedmerna pripoved o šestih dneh stvarjenja” (Heptaplus
de opere sex dierum Geneseos), poskus alegorične
razlage biblične Geneze.
1491: “O biti in enem” (De ente et uno), del
obsežnejšega, toda nedokončanega filozofskega dela, v
katerem je Pico poskušal povezati in uskladiti Platona z
Aristotelom.
Pico della Mirandola:
O človekovem dostojanstvu,
1486 (Glej tudi: M. U., O renesančni lepoti, str.
270-271).
Pico začne svoj (nesojeni) nagovor modrecem, ki
naj bi se zbrali na “spravnem koncilu” v Rimu, z
besedami:
»Častiti očetje! V spisih Arabcev sem bral, da je
Saracen Abdala na vprašanje, kaj si na tem ‘odru sveta’
zasluži največje občudovanje, odgovoril, da ni moč
videti nič bolj čudežnega od človeka. Tej misli
pritrjuje tudi slavni Merkurijev [Hermesov] rek:
Asklepij, veliko čudo je človek.« (str. 5)
Toda najvišje človekovo dostojanstvo, tista prava
»odličnost človeške narave« ni v nobeni določeni
človeški lastnosti ali sposobnosti, niti v tem, da je
človek “sponka sveta” (Ficino), kajti še višja te
imenitne od človekove vloge v stvarstvu je človekova
svoboda, da si svojo vlogo izbere sam.
Pico pravi, da je človek ustvarjen po božji podobi (kot
piše v Svetem pismu) predvsem zato, ker človek ni
vnaprej določen, temveč mu je dana svobodna volja,
ki je primerljiva z božjo svobodo pri stvarjenju:
Bog je v svoji »nedosegljivi darežljivosti« obdaril
človeka s »čudežno srečo«, kajti »dano mu je, da more
imeti to, kar želi, in biti to, kar hoče« (str. 7).
Človek je svobodno središče sveta
(gl. O ren. lepoti, str. 270-271).
Narava vseh drugih bitij je določena in zamejena z
zakoni, človek pa si jo izbira po svoji svobodni
presoji, ne da bi ga pri tem kaj omejevalo. Bog govori
človeku:
»V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko
bolje razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te
ustvaril ne kot nebeško ne kot zemeljsko bitje, ne kot
smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam –
častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja –
izklesal svojo podobo tako, kakor bo tebi najbolj všeč.
Lahko se boš izrodil in postal nižje, brezumno bitje;
lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj
višjega, božanskega.« (O člov. dost., str. 7)
Svoboda, ki je dana človeku, je torej kakor dvorezen
meč: ni izključeno, da bo srečni obdarovanec
zapravil svojo veliko priložnost in se bo, na primer,
»vdan svojemu trebuhu plazil po tleh« (ibid., 8),
toda tedaj ne bo več človek v pravem pomenu besede,
ampak le še »grmiček podrasti« (ibid.). Vendar
Pico človeku zaupa ...
Človek lahko tekmuje celo z angeli
(gl. O ren. lepoti, str. 272-273).
Eugenio Garin je o Picovi filozofiji zapisal:
»Človek se lahko svobodno izbere; je v resnici otrok
samega sebe. Človeku je Bog dodelil to paradoksno
usodo: da nima usode; to omejitev: da nima omejitve;
to zaprtost: da je odprt vsemu; ta protislovni absurd:
da je postavljen kot tak, ki se sam postavlja.«
Človek si izbere svoje življenje,
ob tem pa Pico upa in verjame, da si bo razumen človek
izbral angelsko življenje, »kerubinsko življenje«
(O člov. dost., str. 10). V nekem smislu je
človek celo višji
od angela, saj je tudi angel v svoji nebeški vlogi
od Boga že določen. Pico nam zanosno predlaga, naj
tekmujemo z angeli:
»… Poletimo k onstranskemu prestolu, tja čisto v bližino
prevzvišenega Boga. Tam, kot učijo svete skrivnosti,
zasedajo prva mesta Serafini, Kerubini in Prestoli.
A mi jim ne popuščajmo, ne prenašajmo drugega mesta;
tekmujmo z njimi v dostojanstvu in slavi. Če bomo
hoteli, ne bomo v ničemer nižji od njih« (ibid.,
str. 9).
Toda niti tu se človekova pot še ne ustavi:
»Če pa ne bo zadovoljen z usodo nobenega ustvarjenega
bitja in se bo povlekel v središče svoje enotnosti,
bo postal duh in eno z Bogom; v samotni temini
Očeta, ki stoji nad vsem, bo tedaj prekašal vse stvari«
(ibid., str. 7).
Narava kot »božja lestev«
(gl.
O ren. lepoti, str. 274-276).
Za renesanso je značilno tudi Picovo pojmovanje narave
kot »božje lestve«:
»… po navdihu kerubinskega duha bomo dosegli vse to z
umetnostjo razpravljanja ali umovanja, stopajoč s
filozofsko mislijo po klinih lestve, kar pomeni
narave… [vse] dokler si bomo naposled odpočili v
naročju Očeta, ki je na vrhu lestve, in nas bo povsem
použil ogenj teološke sreče.« (O člov. dost.,
str. 12).
»Nič na svetu ni brez življenja«, vse vesolje je
živo, prežeto z dušo. Takšno pojmovanje narave je
pomembno tudi za filozofsko-teološko spravo, kajti
narava je, tako kakor logos, ki jo
prežema in ureja, vsem skupna: kristjanom in
muslimanom, judom in kabalistom, platonikom in
aristotelikom…
»Nič namreč ne spodbuja pobožnosti in čaščenja Boga bolj
kot stalno motrenje božjih čudežev; ko jih bomo po poteh
te naravne magije, o kateri razpravljamo, dobro
raziskali, bo v nas še močneje zagorela ljubezen do
Stvarnika in ne bomo mogli drugače, kot da pojemo v
njegovo čast: ‘Polna so nebesa, polna je vsa zemlja
tvoje slave.’« (O člov. dost., str. 33).
Samostan San Marco
v Firencah (gl. O ren. lepoti,
str. 253-266):
Dominikanski samostan San Marco je sredi quattrocenta
prenovil arhitekt Michelozzo.
Levo zgoraj: samostanski atrij.
Levo spodaj: znamenita knjižnica, ki jo je zbral prior
Antonino Pierozzi z donacijami
družine Medičejcev.
Zgoraj: Oznanjenje, ena izmed čudovitih fresk, ki
jih je v letih 1435-1445 naslikal Fra Angelico na
stene samostanskih celic.
Girolamo Savonarola je živel v tem samostanu od
1489 do smrti 1498; od leta 1491 je bil tudi prior.
Girolamo Savonarola
(1452-1498), nekaj življenjepisnih podatkov…
Doma je bil iz Ferrare, oče in ded sta bila zdravnika,
mladi Girolamo pa se rajši usmeri v teološke študije
in leta 1475 v Bologni vstopi v dominikanski red.
V Firence pride prvič leta 1482, ko prevzame vlogo
učitelja v samostanu San Marco. Kmalu zaslovi kot
pridigar in leta 1486 v San Giminianu proglasi
nujnost cerkvene reforme.
Takrat v Rimu vlada moralno sprijen papež Inocenc
VIII. (1484-1492), njegov naslednik na Petrovem
prestolu pa je oblastiželjni Aleksander VI.
(1492-1503) iz španske družine Borgia (njegov sin
Cesare se proslavi kot krut vojskovodja, njegova hči
Lukrecija pa kot lepotica “brez predsodkov”).
Leta 1491 Savonarola postane na Picovo priporočilo pri
vladarju Lorenzu prior samostana San Marco. Leta
1492 je spovednik umirajočega Lorenza. Po njegovi smrti
pa postane zagrizen nasprotnik vladavine Medičejcev
(Piero vlada do 1494, ko francoski kralj Karel V.
zavzame Firence).
V letih 1494-1498 je Savonarola duhovni in dejansko tudi
politični voditelj florentinske republike. Zavzema se
za versko in socialno reformo, za nekakšno
teokratsko vladavino; njegovi govori postajajo
fanatični, grmi proti papežu in uprizarja “kresove
ničevosti”, tj. javna sežiganja lepotije in
“poganskih” umetnin. Navdušeno mu sledijo skoraj
vse Firence.
Leta 1497 mu papež prepove pridigati in ga izobči.
Naslednjo pomlad v rimsko-medičejski “kontrarevoluciji”
v Firencah Savonarola izgubi oblast,
obsojen je na
grmado in sežgan na glavnem trgu 23. maja 1498.
Savonarolove
pridige v Firencah
v poznem 15. st. (gl. O ren. lepoti, str. 244-250):
Premislite v srcu svoje poti, je Savonarola
povzemal preroka Ageja: Veliko sejete, a malo
pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete, a se ne
odžejate, oblačite se, a se ne ogrejete, in kdor dela za
plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo (Ag 1, 6).
Savonarola je naznanjal, da bo kmalu, morda že ob koncu
stoletja, leta 1500, nastopil nov čas in da bo po
milosti božji zraslo nebeško kraljestvo na zemlji,
potem ko bo premagan stari, utrujeni, pokvarjeni svet,
ko bo zmagalo dobro nad zlom… Kajti tako govori
Gospod nad vojskami: Še malo časa in stresel bom nebo in
zemljo, morje in kopno (Ag 2, 6).
In katero mesto naj bi bilo deležno božje milosti, da bo
privzdignjeno v Novi Jeruzalem, če ne prav
Firence, središče človeške kulture, ki v nasprotju z
razvratnim in izprijenim Rimom že zdaj doživlja svoje
očiščenje?
Fiorenza, io son venuto a predicare dentro da te,
come da Dio inspirato… (“Fiorenca, vate sem prišel
pridigat, kakor od Boga navdahnjen…”).
Rešitev je blizu, je prerokoval Savonarola, in to
si
vzemite k srcu od tega dne in v prihodnje! (Ag 2,
18).
Savonarolova zadnja molitev/ meditacija
(gl. O ren. lepoti,
str. 289-297):
Teden dni pred smrtjo na grmadi 23. maja 1498 je
Savonarola v jetniški celici Gosposke palače, izmučen v
telesu, toda nezlomljen v duhu, zapisal svojo poslednjo
meditacijo o prvih štirih stavkih psalma
In te Domine speravi
(K tebi, Gospod, se zatekam), ki ga najdemo v
Svetem pismu pod številko 31 (oz. staro 30).
Prvi štirje stavki psalma se glasijo:
K tebi, Gospod, se zatekam,
naj ne bom osramočen na veke,
v svoji pravičnosti me osvobodi.
Nagni k meni svoje uho,
hitro me reši.
Bodi mi utrjena skala
trdnjavska hiša, da me rešiš.
Zakaj ti si moja skala in moja trdnjava,
zaradi svojega imena me boš peljal in vodil.
Savonarolova poslednja meditacija je
pretresljivo
pričevanje o človeški veri in dvomu, o dobrem in zlu,
o upanju in obupu. Meniha, ki se je v
zgodovino vpisal predvsem kot fanatični pridigar, nam ta
meditacija pokaže v drugačni, zelo človeški luči.
Savonarolova
smrt na grmadi,
1498 (gl. O ren. lepoti, str. 265-266):
V Savonarolovi delovni sobi v samostanu San Marco je
tudi znana slika neznanega avtorja iz poznega
quattrocenta, ki je zelo realistično, do podrobnosti
natančno naslikal prizor pridigarjeve usmrtitve 23. maja
1498 na Piazzi della Signoria.
Na nebu dva angela, levi in desni, vsak na svojem
oblaku, držita nepopisan papirni zvitek. Šele prihodnost
bo nanj napisala, kaj si misli o tem dogodku.
Savonarolov kip
v cerkvi samostana San Marco, (gl. O
ren. lepoti, str. 279):
Girolamo Savonarola je s svojimi gorečimi pridigami, v
katerih je klical k verski in socialni reformi, močno
zaznamoval pozni florentinski quattrocento.
Posredno ali neposredno je vplival na znane renesančne
mislece in umetnike, tudi na Botticellija, Pica in
Poliziana.
Na sliki vidimo Savonarolov bronast kip, ki so mu
ga v novejšem času postavili v samostanski cerkvi sv.
Marka; nad njim sta nagrobni plošči dveh znanih
humanistov, njegovih sodobnikov –idejnih nasprotnikov,
vsaj deloma pa tudi občudovalcev – Pica della
Mirandola in Angela Poliziana.
Oba humanista sta umrla 1494, ko se je končalo prvo
obdobje vladavine Medičejcev v Firencah – leta, ko se je
končala “zlata doba” florentinske renesanse.
V cinquecentu (16.st.) se renesansa razširi na
druga mesta in države, v začetku stoletja doseže vrhunec
predvsem v Rimu in Benetkah.
"Visoka renesansa” v začetku cinquecenta (16.st.),
primeri:
Leonardo,
Mona Lisa, 1505;
Michelangelo,
Stvarjenje Adama, ok. 1512, detajl;
Rafael,
“Sikstinska Madonna”, 1514;
Giorgione,
Tri življenjske dobe človeka, ok. 1505.