Skrivnosti Hermesa Trismegista: Corpus Hermeticum

(predavanje s slikami, besedilo z zaslona)

Hermes (Merkur), grško/rimski bog je znan kot sel bogov, s krilci na nogah in z glasniško (ali čarobno) palico, kaducejem; velja tudi za boga trgovcev, varuha poti in popotnikov, vodnika duš v podzemlje ter boga pisave in skrivnih znanj.

Corpus Hermeticum je zbirka 19 filozofsko-religioznih razprav (traktatov), ki jo je Marsilio Ficino, največji filozof florentinske renesanse, prevedel iz grščine v latinščino po naročilu Cosima de’ Medici (1463). Renesančniki so bili prepričani, da je v C.H. zapisana davna egipčanska “pristna modrost”, izročilo boga Totha, imenovanega “Trikrat največji”, po grško Trismegist. Pozneje se je izkazalo, da je C.H. nastal v 2. ali 3. st. po Kristusu, pod vplivom antičnega novoplatonizma in gnoze.
Na sliki: Giambologna, Hermes (ali Merkur), 1564, bron, 117 cm, Firence, Muzej Bargello.

 

V knjigi O renesančni lepoti (2004), vključeni v tetralogijo Štirje časi, avtor Marko Uršič (oziroma njegov protagonist filozof Bruno, “podeželski svetovljan”) piše o V. traktatu zbirke Corpus Hermeticum (str. 185-204).
Naslov kratkega, toda miselno zelo bogatega petega traktata je naslednji: Hermesov pogovor s sinom Tatom: nevidni Bog je popolnoma viden (v slov. prev. C. H., str. 30-33).
V tej filozofsko-teološki, “hermetični” razpravi gre za vprašanje vidnosti in  spoznavnosti Boga: ali je Bog viden in tudi prisoten v samem svetu (kozmosu, stvarstvu) – ali pa je Bog zgolj onstran sveta (in se v svetu razodeva le kot stvarnik?
Gre za véliko filozofsko-teološko dilemo: ali je resničen panteizem (Bog je v svetu) – ali teizem (Bog je onstran sveta); peti traktat niha med tema naukoma, nagiblje se v prid panteizmu, vendar se ne izreče povsem zanj.
 

Odlomek iz 1. poglavja:

Hermes Trismegist: »… to, kar se večini zdi nevidno, bo tebi postalo povsem vidno. Ne bi namreč večno obstajalo, če ne bi bilo nevidno. Kajti vse, kar se je pojavilo, je nastalo, ker je pač nekoč postalo vidno. Nevidno pa je večno … čeprav je sámo nevidno, ker je večno, vse druge stvari napravi vidne. Kar druge stvari napravi vidne, se sámo ne pokaže … ni predmet predstave, vendar napravi vse drugo predstavljivo.« (podčrtal M. U.)
Bruno premišljuje: Hermes torej uči, da večno ne bi obstajalo, če ne bi bilo nevidno. Kako naj to razumem? … Večno sámo se v vidnem ne pokaže, ne nastane, marveč vse druge stvari dela vidne, jih poraja. Večni Bog, stvarnik neba in zemlje, »ni predmet predstave«. Da, toda – ali se ta nauk sklada s krščanstvom? Saj si krščanskega Boga Jezusa Kristusa lahko predstavljamo, saj Biblija govori o Njegovem življenju, smrti in vstajenju…

 

Odlomek iz 2. poglavja:

Hermes Trismegist: »Zgolj umevanje namreč vidi nevidno, ker je tudi sámo nevidno. Če boš zmogel, se bo pokazalo očem uma, Tat; kajti Gospod se darežljivo pojavlja po vsem kozmosu. Ali zmoreš videti svoje mišljenje in ga zgrabiti z rokami? Ali zmoreš zreti božjo podobo? Če pa je zate nevidno celó to, kar je v tebi, kako bi potem lahko s svojimi očmi videl njega?«

Bruno  premišljuje: Tisti, ki ni niti ustvarjen, niti predstavljiv niti viden, se pokaže po vsem in v vsem, kar ustvari, napravi predstavljivo in vidno. Mar se Oče vsega stvarstva ne pokaže posebej v Sinu, temveč v vsem stvarstvu? V vsem in po vsem enako? … Toda zakaj Hermes imenuje Boga »Gospod«? To vprašanje se zdi nam, dedičem krščanstva in tudi judovstva, morda odveč ali celo nesmiselno – saj kdo naj bo resnični Gospod, če ne Bog? Toda Gospod Bog nekaj hoče … Kakšen je torej odnos med Bogom in vesoljem, med Gospodom in Soncem?
 

Odlomek iz 3. poglavja:

Hermes Trismegist: »Če hočeš videti Boga, opazuj Sonce, opazuj gibanje Lune, opazuj urejenost zvezd. Kdo je, ki ohranja urejenost? … Kdo je, ki je vsaki zvezdi določil način in obseg njene tirnice?«

Bruno  premišljuje: Zakaj kdo? Zakaj ne rajši kaj? Ali urejenosti, ki je »določena po številu in prostoru«, ne more ohranjati nekaj – je res nujen nekdo? Seveda, če se hočem z Njim »pogovarjati«, najsi me Gospod še tako zelo presega, potem se moram pogovarjati z nekom, težko se je pogovarjati z nečim. Toda če pomislim, da se je vse ustvarilo sámo, se mi ta misel ne zdi nič manj razumna, kot če pomislim, da je vse ustvaril Bog. … Namreč iz iz preobilja svoje moči, ljubezni, dobrote… za nas, za končna in umrljiva bitja. Sonce pa, naša »Vélika zvezda«, sije vsem enako, tako bogoljubom kakor bogotajcem … In kako tolažeča je misel, da je na svetu Vélika zvezda, ki te »ljubi« ne glede na to, ali jo priznavaš za Boga ali ne! 
 

Odlomek iz 4. poglavja:

Hermes Trismegist: »Ozvezdje Medvedke, ki se obrača okoli sebe in s sabo vrti ves kozmos – kdo ima to orodje? Kdo je postavil meje morju? Kdo je postavil Zemljo na njeno mesto? Je namreč nekdo, Tat, ki je Stvarnik in Gospodar vsega tega.«

Bruno  premišljuje: Podrejeno Gospodarju? Ali Stvarnik mora biti tudi Gospodar? Kaj pa potlej pomeni tisti najvišji božji dar človeku – svoboda? Medvedko na nebu morda res vrti Gospodar nujnosti, toda človeka? Mar ni ravno zato rečeno, da je človek ustvarjen po božji podobi, ker mu je stvarnik dal svobodno voljo, sprva sicer nerad, vendar je kmalu spoznal, da je kljub vsemu boljše, če Adam in Eva sledita nasvetu kače, kakor če ostaneta v nesmrtnem rajskem vrtu?
 

Odlomek iz 5. poglavja:

Hermes Trismegist: »O, če bi ti lahko zrasla krila, da bi poletel v zrak in med zemljo in nebom videl trdno gmoto zemlje, širna vodovja morja, veletoke rek, prosto gibanje zraka, predirajočo moč ognja, zvezdne tirnice, hitrost nebesnega svoda in njegovo vrtenje okoli iste osi! Kakšno blaženo zrenje, sin moj, ugledati vse to v enem samem hipu, negibno v gibanju in nevidno – s tem, kar ustvarja – v vidnem! To je urejenost kozmosa in to je kozmos urejenosti.«

Bruno  premišljuje: O, davna človekova želja, uzreti vesolje v celoti, v enem samem hipu, v pogledu stvarnika! … Pa je vesolje zares celota? Je zares urejeno v kozmos? S stališča sodobne kozmologije se nam lahko  zazdi, da je kontingentno, kaotično, brez vsakega smotra … Ali se v vesolju, v tem neznansko velikem in vsepovsod »zveriženem« prostoru-času res izraža božji Logos?
 

Odlomek iz 6. poglavja:

Hermes Trismegist: »Če želiš doživeti zrenje tudi skozi umrljiva bitja na zemlji in v globočinah, pomisli, sin moj, da je človek ustvarjen v materinem telesu, natančno preišči umetnost stvaritve in spoznaj, kdo je, ki je ustvaril to lepo in božjo podobo človeka. Kdo je očrtal oči? Kdo je napravil luknje za nosnici in ušesa? Kdo je odprl usta? ... «

Bruno  premišljuje: Leonardo da Vinci, največji renesančni »hermetik«, je na svoji znameniti
risbi Človeka, vrisanega v krog in kvadrat, postavil spolovilo v središče kvadrata, popek pa v središče kroga. Leonardo je dobro poznal anatomijo, bila je ena njegovih najmočnejših strasti: hotel je videti in vedeti, kaj je pod kožo, kaj je znotraj v telesu, kakšni so organi, kaj vse se skriva za »to lepo in božjo podobo človeka«, za njegovo skoraj popolno simetrijo, za jasnim obličjem tega ponosnega bitja, ki ga je že stari Aristotel imenoval animal rationale. Leonarda je zanimalo, v kakšni snovi gostuje duh in kaj je bistvo človeškega telesa.

 

Odlomek iz 7. poglavja:

Hermes Trismegist: »Poglej, koliko veščin je bilo potrebnih za eno samo snov, koliko dela vloženega v en sam osnutek, toda vse je čudovito in sorazmerno, čeprav se razlikuje med seboj. Kdo je vse to naredil? Katera mati, kateri oče, če ne ravno nevidni Bog, ki je vse ustvaril po svoji volji.«

Bruno  premišljuje: Prav je, da Hermes pri stvarjenju človeka omenja tudi mater … kajti v biblični Genezi se je na mater in sploh na žensko pogosto pozabljalo …
 

Odlomek iz 8. poglavja:

Hermes Trismegist: »Nihče ne trdi, da bi kak kip ali slika nastala brez kiparja ali slikarja; ta stvaritev pa naj bi nastala brez svojega ustvarjalca? Kakšna velika slepota, kakšna velika brezbožnost, kakšna velika nespamet!«

Bruno  premišljuje: Kako naj razumemo Hermesov nasvet sinu Tatu, naj ne ločuje stvaritve od stvarnika? Ali to pomeni tudi obratno – naj ne ločujemo stvarnika od stvaritve? Ali je stvarnik lahko povsem ločen od stvarstva, daleč nad njim? Saj stvarstva ne more prepustiti času in razkroju …
 

Odlomek iz 9. poglavja:

Hermes Trismegist: »Če me siliš, naj rečem še kaj drznejšega: njegovo [božje] bistvo je, da vse oplaja in rojeva. In kakor ni mogoče, da brez povzročitelja kaj nastane, tako je tudi on lahko večen samo tedaj, če v večnosti ustvarja vse na nebu, v zraku, na zemlji, v globočini, v vsakem delu kozmosa, v vsakem delu vsega, v bivajočem in nebivajočem. V vsem kozmosu namreč ni ničesar, kar ni on sam. On sam je bivajoče in nebivajoče. Kajti bivajoče je storil vidno, nebivajoče pa nosi v sebi.«

Bruno  premišljuje: Hermes torej uči, da stvarnik v vsem stvarstvu ustvarja samega sebe – in ravno to je odrešilna misel: Bog je tu, Bog je zdaj, obenem pa je »tu-in-zdaj« vsa vsenavzočnost in večnost. Mar ni ravno v takšni veri prava tolažba, najvišje in morda edino resnično upanje?
 

Odlomek iz 10. poglavja:

Hermes Trismegist: »On je Bog, vzvišen nad vsakim imenom, je neviden in popolnoma viden. Tega Boga, ki se ga ne da videti z očmi, se lahko doume z umom; je brez telesa in ima veliko teles, ali bolje: ima vsa telesa. Ničesar ni, kar ni on; kajti vse, kar je, je tudi on, in zato ima vsa imena, ker vse izvira iz enega Očeta; in zato nima nobenega imena, ker je oče vsemu. – Kako te torej hvaliti, naj govorim o tebi ali s tabo? In kam naj pogledam, ko te slavim: gor, dol, noter, ven? Kar zadeva tebe, ni nobene smeri, nobenega kraja, nobenega drugega bitja. Vse je v tebi, vse izhaja po tebi. Vse daješ in nič ne dobivaš. Vse imaš in ničesar ni, česar nimaš.«

Odlomek iz zadnjega, 11. poglavja:

Hermes Trismegist: »Kdaj naj te opevam? Pri tebi ni moč najti nobene ure in nobenega časa. In čemú bi te opeval? Zaradi tistega, kar si ustvaril, ali zaradi tistega, česar nisi? Zaradi tistega, kar si storil vidno, ali zaradi tistega, kar si pustil prikrito? In zakaj naj te opevam? Zato, ker sem sam svoj ali ker imam nekaj samosvojega ali ker sem nekaj drugega kot ti? Kajti ti si, kar sem jaz, ti si, kar jaz počnem, ti si, kar jaz govorim. Ti si vse, nič drugega ni; česar ni, to si ti. Ti si vse, kar je nastalo, ti si vse, kar ni nastalo; ti si Um, ki vse druge giblješ v umu; ti si Oče, ki ustvarjaš; ti si Bog, ki deluješ; ti si Dobro, ki vse povzročaš.«

 

Odlomek iz Tabulae smaragdine:

“KAR JE NIŽJE, JE ENAKO VIŠJEMU,
IN KAR JE VIŠJE, JE ENAKO NIŽJEMU,
ZAKAJ IZ ENEGA IZHAJAJO VSA ČUDESA.”