Urednikovo uvodno besedilo (na zavihu) knjige

Marka Uršiča Sedmerke (Cankarjeva založba, 2007)

Na raznorodnost vzgibov in pobud, metod in slogov je Marko Uršič bralca na poti do pričujoče, tretje knjige Štirih časov že navadil. Kot da hoče ob tem opozoriti na doslednost v hotenju in metodi, je kompozicija Poletja - 2. del naravnost matematična: štiri sedmerke, kakor četvero sedemdnevij mesečevega cikla, zlagajo v naravno-matematični red avtorjevo "divjo misel" na njenih potepanjih po ljubih pokrajinah renesanse in Platonovih jasah. Klasični dialogi mojstra Bruna z vaškim Angelom iščejo izvirno razumevanje bistva platonizma, mimo tradicionalne, še posebej krščanske poti, skozi renesančno branje Platona do "resničnega in odrešilnega, kolikor pač lahko filozofija odrešuje dušo". Menipejske glosice, ki Menipa iz drugega stoletja prek renesančnega slavilca norosti, Rotterdamskega, povežejo z današnjo Slovenijo v nekem obdobju predvolilnih norij, so več ko le prikladen predah pred naslednjim zalogajem. Parafernalija vsakdanjega utripa, medijski drobir, kakofonija pavšalnih komentarjev dobijo tu svoje mesto in vlogo veličastnih neumnosti - in avtor jim jo podeljuje z menipejskim nasmeškom, vedoč, da insanus insanum ridet. Človeška mera, skupna sedmim variacijam na Montaigneve Eseje, povzema njihov vsakdanji živec in ga vplete v resnično razkošno sprehajanje po tančinah filozofove misli in poznavalsko prehajanje med dobami in imeni; njihov dialog z avtorjevim (in bralčevim) aktualnim trenutkom se neizogibno izteče tudi v samospraševanje o lastnem pisanju. Za estetsko zveneč konec pa stopi naprej Uršič-pesnik: v sedmih variacijah na Shakespearove sonete posname Elizabetinčeva sporočila o hipnosti in večnosti, in tako še enkrat povzame temeljno premiso, ki jo sporoča skozi Čase.

[Zdravko Duša]