Marko Uršič, Sedmerke,
odlomek:
tretji od sedmih renesančnih sonetov v angleškem slogu
(majhen poklon
velikemu mojstru)
III *
Ko
slišim uro, ki mi čas naznanja,
udarce njene v noči duša šteje,
ko vsak s sledjo spominsko sam
odzvanja,
nov roj utrinkov v zvezdni vrt poseje.
Pogled otrpne v belem kamnu sohe,
na sliki zbran je skrepeneli zdaj,
pozábila je zgodovina diadohe –
vse saba,
časa rja, žre od vekomaj.
V plamenih tuje bitje se rodí,
ognjeni piš je zvil umrlo kožo,
oči žareče zrejo iz kostí,
lepota strašna porojeva rožo.
A
vedi, salamander: čas sedanji
le
traja, saj nikoli ni nekdanji!