Marko Uršič, Sedmerke, odlomek:

tretji od sedmih renesančnih sonetov v angleškem slogu

 

(majhen poklon velikemu mojstru)

 

 

III *

 

Ko slišim uro, ki mi čas naznanja,

udarce njene v noči duša šteje,

ko vsak s sledjo spominsko sam odzvanja,

nov roj utrinkov v zvezdni vrt poseje.

Pogled otrpne v belem kamnu sohe,

na sliki zbran je skrepeneli zdaj,

pozábila je zgodovina diadohe –

vse saba, časa rja, žre od vekomaj.

V plamenih tuje bitje se rodí,

ognjeni piš je zvil umrlo kožo,

oči žareče zrejo iz kostí,

lepota strašna porojeva rožo.

         A vedi, salamander: čas sedanji

         le traja, saj nikoli ni nekdanji!

 



* Prvi verz je vzet iz Shakespearovega soneta XII, 1.