FRIEDRICH W. J. SCHELLING (1775–1854), odlomki iz del 1799–1809.

Gradivo k predavanju pri Filozofiji narave, Marko Uršič, FF (2012–):

 

         Filozofija narave (Naturphilosophie, 1799)

»Narava naj bo vidni duh, duh nevidna narava. Tu torej, v absolutni identiteti duha v nas in narave zunaj nas, se mora rešiti problem, kako je možna narava zunaj nas.« (Sämmtliche Werke I/2, str. 56; za to gradivo prevedel in podčrtal M.U.)

»Filozofija ni torej nič drugega kot nauk o naravi našega duha <Naturlehre unseres Geistes> […] sistem narave je obenem sistem našega duha.« (Ibid., str. 39)

 

         Sistem transcendentalnega idealizma (1800, prev. Tomo Virk, 2011):

»Objektivni svet je zgolj izvorna, še brezzavestna poezija duha; obči organon filozofije – in sklepnik njenega celotnega svoda – filozofija umetnosti.« (str. 141)

»Umetnost je za filozofa tisto najvišje ravno zato, ker mu tako rekoč odpre najsvetejše, kjer tisto, kar je v naravi in zgodovini ločeno in kar mora v življenju in delovanju ter tudi v mišljenju večno bežati drugo od drugega, gori tako rekoč v enem plamenu večne in izvorne združitve. Nazor o naravi, ki si ga filozof ustvari umetno, je za umetnost izvorni in naravni. Kar imenujemo narava, je pesem, zaklenjena v skrivnostni, čudoviti pisavi. A če bi se uganka lahko razkrila, bi v njej prepoznali odisejo duha …« (str. 354)

»Neskončnost, prikazana končno, pa je lepota.« (str. 348)

 »Filozofija sicer dosega najvišje, vendar do te točke tako rekoč pripelje le drobec človeka. Umetnost tja, namreč do spoznanja najvišjega, pripelje celotnega človeka, kakršen je, in na tem temelji večna razlika in čudež umetnosti.« (str. 356)

 

         Bruno ali o božanskem in naravnem načelu reči (1802, prev. Doris Debenjak v: Schelling, Izbrani spisi, 1986, prevod mestoma popravil M.U.):

»Najvišja moč ali resnični Bog je torej tisti, zunaj katerega ni narave, kot je resnična narava tista, zunaj katere ni Boga.
Spoznavanje te svete enosti, v kateri Bog ni ločen od narave in ki jo sicer v življenju izkušamo kot usodo, [namreč] spoznavanje v nadčutnem zrenju, je posvečenje za najvišjo blaženost, ki jo je moč najti edino v refleksiji najpopolnejšega.« (str. 111)

»Ena luč je, ki sveti v vsem [...] Ena je usoda vseh reči, eno življenje in ena smrt; nič ni pred drugim, je samo en svet, ena rast, in vse, kar je, so njeni listi, cvetovi in plodovi, vsak drugačen, ne po bistvu, temveč po stopnji, eno je vesolje, v katerem je vse veličastno, resnično, božansko in lepo, in to vesolje ni nastalo, temveč je enako večno z enostjo samo, nerojeno, nevenljivo […] in če bi ga lahko uzrli v celoti, bi očaranemu pijanemu očesu nudilo vedno nespremenljivo, vedro, samemu sebi enako obličje.« (str. 119)

»Eno pa […] je substanca vseh substanc, ki jo imenujemo Bog.« (str. 126)

»[…] in ko se svobodno gibljemo navzgor in navzdol po tej duhovni lestvi brez vsakega odpora, pri spuščanju ločujemo enost božanskega in naravnega načela, pri dviganju pa vse spet ukinjamo v enem, vidimo naravo v Bogu, Boga pa v naravi.« (str. 136)

 

         Sistem celotne filozofije in še posebej filozofije narave (predavanja v Würzburgu, 1804, imenovana tudi »Würzburški sistem«; za to gradivo prevedel in podčrtal M.U.):

»Nisem jaz tisti, ki vem, temveč je sámo Vse (das All), ki v meni, če naj bo védenje, ki ga imenujem moje, pravo, resnično védenje.« (Sämmtliche Werke I/6, § 1)

»Bog ni vzrok Vsega, temveč je Vse sámo.« (§ 27)

»Realno in idealno Vse sta le eno in isto Vse.« (§ 47)

»Vse v univerzumu je oduševljeno <beseelt>, ali: nič ni v univerzumu, kar bi bilo zgolj telo, a tudi nič takega, kar bi bilo neposredno duša. Resnično bistvo reči (tudi v realnem Vsem) ni niti telo, niti duša, ampak tisto, kar je identično v obojem.« (§ 65)

»[…] realni in idealni svet sta le ena in ista neskončna narava, tako da je celotna filozofija pravzaprav – filozofija narave <Naturphilosophie>, nauk o Vsem. […] Tako imenovano Vse je že celotno Vse <das ganze All>, in če je v resnici uzrto, je [isto kot] neskončna substanca samega Boga.« (§ 259, v sholiji)

»Po sebi ne obstaja niti realni, niti idealni svet, kajti obstaja en sam univerzum in ena sama neskončna substanca.« (§ 265)

»Nujna forma vsake eksistence je individuum, kar pomeni, da je telo kot telo neposredno tudi duša, duša kot duša pa je neposredno tudi telo.« (§ 273)

 

         Filozofska raziskovanja o bistvu človeške svobode (1809; prev. Doris Debenjak v: Schelling, Izbrani spisi, 1986, podčrtal M.U.):

·       [Schellingova kritika Spinoze]:

»Bog ni Bog mrtvih, temveč živih. Ni mogoče doumeti, kako naj bi najbolj popolno bitje imelo veselje z morda najbolj popolnim strojem […] Sledenje reči iz Boga je sámorazodevanje Boga. Toda Bog se lahko razodeva sebi samo v tistem, kar mu je podobno, v svobodnih bitjih […] Če bi vsa svetovna bitja bila le misli božanske duše, bi že zato morala biti živa.« (str. 157)

»Tako malo sta si protislovni imanenca v Bogu in svoboda, da je ravno le svobodno, kolikor je svobodno, v Bogu, nesvobodno, in kolikor je nesvobodno, pa je nujno zunaj Boga.« (str. 157–58)

»[…] zanikanje formalne svobode ni nujno povezano s panteizmom. […] Napaka Spinozovega sistema nikakor ni v tem, da reči postavlja v Boga, ampak v tem, da so [zgolj] reči – [napaka je] v abstraktnem pojmu svetovnih bitij, celo neskončne substance same, ki mu je pač tudi [zgolj] reč. Zato so njegovi argumenti proti svobodi povsem deterministični, nikakor pa ne panteistični.« (str. 158–59)

·       [Schellingova navezava na Fichteja, pa tudi kritika]:

»[…] potrebno je namreč, da bi obratno tudi pokazali, da ima vse dejansko (narave, svet reči) za osnovo dejavnost, življenje in svobodo, ali s Fichtejevim izrazom, da ni le jaz <Ichkeit, dob. ʻjazstvoʼ> vse, temveč da je obratno tudi vse jaz.« (str. 162)

·       [združljivost svobode in nujnosti]:

»[…] absolutna nujnost je edina obenem tudi absolutna svoboda, kajti svoboda je, kar [razumno bitje] ravna le v skladu z zakoni svojega lastnega bistva in česar ne določa nič drugega, niti v njem niti zunaj njega. […] Prav ta notranja nujnost je svoboda sama, saj je človekovo bistvo njegovo lastno dejanje …« (str. 197)

»[…] Resnična svoboda je v skladu s sveto nujnostjo, ki jo občutimo v bistvenem spoznanju, kajti duh in srce, ki ju vežejo samo njuni lastni zakoni, prostovoljno pritrjujeta vsemu nujnemu.« (str. 205)

»Spinozizem se nikakor ne moti zato, ker zatrjuje táko neizpodbitno nujnost v Bogu, temveč s tem, da to jemlje neživo in neosebno.« (str. 211)

·       [Božja svobodna volja in problem zla]:

»V božjem razumu je sistem, Bog sam pa ni sistem, temveč je življenje, in edino v tem je odgovor na vprašanje o možnosti zla z ozirom na Boga. [… zla] ne more ukiniti, kajti sicer bi moral ukiniti samega sebe; obvlada ga lahko le z ljubeznijo …« (str. 213)

»Če bi se Bog zavoljo zla ne bil razodel, bi bilo zlo zmagalo nad dobrim in ljubeznijo.« (str. 217)

»Zakaj stvarstvo ni popolno že od vsega začetka? […] ker je Bog življenje, ne zgolj bit. Vsako življenje pa ima svojo usodo in je podrejeno trpljenju in nastajanju.« (str. 218)

»Kdor pa bi ta [Schellingov] sistem hotel imenovati panteizem, ker v njem izginejo vsa nasprotja, [namreč] glede na absolutno sploh, temu lahko to dopustimo. […] Ime ni pomembno: odločilna je stvar.« (str. 224)

 

         Vekovi sveta (2. verzija: 1813), gl. slov. prevod v: Schelling, Izbrani spisi (1986);
in poskus razumevanja tega besedila → Marko Uršič, Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad, ponatis 2011), str. 475–525.