Marko
Uršič: Obnovitev platonizma v renesansi –
Marsilio Ficino, Corpus Hermeticum, Pico
della Mirandola, Leonardo
da Vinci
(tekst
iz ppt prezentacije
predavanja)
Marsilio Ficino (1433-1499), največji renesančni filozof v času Lorenza de’ Medici,
voditelj t.i. Platonske akademije v Firencah, častilec Platona, Plotina in Hermesa Trismegista
ter prevajalec njihovih del iz grščine v latinščino.
Pomembni
člani Ficinovega filozofskega kroga so bili tudi:
trideset let mlajši filozof in polihistor Pico della
Mirandola, humanist in pesnik Angelo Poliziano, klasični filolog Cristoforo
Landino ter sam vladar Firenc Lorenzo
il Magnifico,
krog pa je močno vplival tudi na takratne likovne umetnike, predvsem na
slikarja Sandra Botticellija: v času njegove največje slave, tj. v
’80.-ih letih quattrocenta, so se člani
“Platonske akademije” zbirali v medičejski vili Careggi
blizu Firenc. (Glej knjigo Marko Uršič: O renesančni lepoti, str.120-136.)
Glavna
dela Marsilia
Ficina:
1) Theologia Platonica
(Platonska teologija), 1482; odlomki v slov. prev.: “Renesančne
mitologije” (Poligrafi 25/26, 2002);
2) De amore (O ljubezni), prva verzija
1469, končna 1484;
3) De vita coelitus comparanda
(O življenju, pridobljenem iz nebes), 1489; odlomki v slov. prev. ibidem.
☻
Marsilio Ficino: Platonska
teologija (gl. M.U., O renesančni lepoti, str. 47-68).
Ficinova Theologija Platonica (1482),
s podnaslovom “O nesmrtnosti duš” je monumentalno delo, v katerem renesančni
filozof združuje klasični platonizem, tj. izvorni Platonov idealizem (pa
tudi Plotinov pozno-antični novoplatonizem)
s krščansko teologijo oziroma z bibličnim izročilom, predvsem zato, da
bi filozofsko dokazal nesmrtnost človeške duše.
V
Ficinovi filozofiji ima pomembno vlogo simbolno
mišljenje (analogije, metafore, nasploh podobe kot imagines),
drugače kot v pretežno abstraktni aristotel-ski sholastiki poznega srednjega veka.
Platonska
teologija se navezuje na Plotinove Eneade (
1) telo (corpus) – “mnogo” (multa, dob. “mnoga”)
2) lastnost (qualitas) – “mnogo in eno”
(multa et unum)
3) duša (anima) – “eno in mnogo” (unum et multa)
4) angel (angelus) – “eno-mnogo” (unum multa)
5) Bog (deus) – “Eno” (unum).
☻
Marsilio Ficino: duša kot
“sponka sveta” (gl. O ren. lepoti, str.
54-55):
Značilen
za renesančno pojmovanje duše je njen središčni položaj v urejenem Ficinovem (novo)platonskem stvarstvu: duša je »vez«
(vinculum) ali »povezava« (connexio)
ali »vozel« (nodus) ali »sponka sveta«
(copula mundi),
ki spaja »spodnje« in »zgornje« ravni bivanja, tostranstvo in onstranstvo:
»Duša
je vmesna stopnja stvari in vse druge stopnje, tako višje kot nižje, povezuje v
eno, ko se sama dviguje k višjim in spušča k nižjim.« (Ficino, Theol. Plat., III.2,
poudaril M.U.)
»To
je največji čudež v naravi. Vse drugo, kar je božjega, je namreč vsako posebej
in samo eno, duša pa je vse obenem. V sebi nosi podobe božanskih reči (imagines divinorum),
od katerih je sama odvisna, pa tudi zasnove (rationes)
in vzorce (exemplaria) nižjih, ki jih na neki
način sama izdeluje.« (Ibid., III.2.6)
☻
“Nad gibljivo dušo je negibni angel” (gl. O ren.
lepoti, str. 56 isl.):
Posebno pozornost v Platonski
teologiji zasluži odnos med dušo in angelom. Marsilio
Ficino povzame ta odnos z besedami:
Super animam mobilem est immobilis
angelus.
»Nad gibljivo dušo je negibni angel« (op. cit., I.5).
Kaj to pomeni?
»Do zdaj smo ugotovili, da je nad
telesnim sestavom neka oblika, ki smo jo imenovali razumska duša. Njeno
bistvo ostaja vedno isto, na kar kaže stalnost volje in spomina. V svojem
delovanju pa je spremenljiva, saj ne misli vsega naenkrat, temveč eno stvar
za drugo […] v teku časa. […] Bolj celovito [pa] je življenje, ki je
istočasno v celoti združeno s samim seboj in ni odmaknjeno od sebe […]. Nad
tem, kar se spreminja, ker mu nečesa manjka, nujno obstaja nekaj, kar se ne
giblje, bodisi ker mu nikoli nič ne manjka bodisi ker je samo že karseda polno.« (Op. cit., I.5,1-4).
- In tisto “nekaj” Ficino imenuje: “angel”.
Gre za duhovni vzpon od časa k
večnosti, od gibljivosti k negibnosti, od duše k angelu (v
klasičnem platonizmu: od čutnosti k ideji).
☻
Ficinova prispodoba o očesu (gl. O ren. lepoti, str. 60 isl.):
Umsko
zrenje, s katerim se duša dvigne k angelu
oziroma se vanj preobrazi, jo kot dušo šele omogoča, kajti prav tega se
mora duša spomniti: svoje angelske narave, svojega
pozabljenega domovanja v božjem umu.
Toda
kako naj se duša tega spomni, kaj naj stori, da se bo vzpela do angela in v
njem prepoznala svoje nebeško bistvo? Ficino pomaga
duši s prispodobo, eno izmed »presežnih metafor«, ki so tako ljube platonikom – namreč s prispodobo o očesu:
»Kar
je oko tvojemu telesu, to je um tvoji duši. Um je namreč oko tvoje duše. […] V
duhu si predstavljaj, da tvoje oko tako zraste, da zapolni vse tvoje telo;
različni udje so izginili in zdaj je celotno telo eno samo oko. […] In zdaj si
predstavljaj, da um tako zelo prevlada v tvoji duši, da se izbrišejo vsi
tisti njeni deli, ki imajo opraviti z domišljijo, čutenjem in nastajanjem, in
da je celotna duša sam um: ta sam in čisti um je angel.« (Theol.
Plat., I.6.4-5)
Tu
pa se zastavlja vprašanje: Le zakaj duša ne more na svoji poti navzgor ohraniti
vsega, kar ji je tostran dano in ljubo? Zakaj ima ravno vid tolikšno
prednost v nebesih pred drugimi čuti?
☻
Marsilio Ficino: De amore (O ljubezni, 1484), gl. v knjigi O ren. lepoti, str. 103-119.
V
razpravi O ljubezni je Ficino opredelil bistvo
»platonične ljubezni«, ki pa se izkaže za malce drugačno, kot jo
običajno pojmujemo.
Po
zgledu Platonovega Simpozija je razprava De amore
napisana v obliki sedmih govorov, v katerih Ficino
komentira nekaj ključnih mest iz tega klasičnega dela, vendar ne ostaja zgolj
pri komentarjih, temveč v duhu svoje renesančne prenove platonizma razvija
lastno filozofijo, predvsem v luči odnosa med Ljubeznijo
(Amorjem, platonskim Erosom) in Lepoto.
Ficinov
pogovor O ljubezni je tudi dejansko potekal, in sicer na Platonovo
obletnico, 7. novembra 1469, v medičejski vili Careggi
blizu Firenc, namesto Sokratovih prijateljev pa so sodelovali Ficinovi prijatelji: Giovanni Cavalcanti, Cristoforo Landino, Carlo Marsuppini, Tommaso Benci idr.
☻
Ficino: lepota je duhovna milina…. (gl. O ren. lepoti, str. 104-105):
Vodilna
misel razprave De amore je neločljiva vez
med lepoto in ljubeznijo. Gre za človeško in obenem vesoljno ljubezen, ki
jo poraja lepota, »milina božjega obličja«, ki odseva v stvarstvu.
»Lepota
je živa in duhovna milina, ki jo navdihuje sijoč božji žarek, najprej v Angelu
in potem v človeških dušah, v telesnih oblikah in zvokih; to je milina, ki z
razumom, vidom in sluhom giblje in radostí naše duše; v rádosti jih ponese proč
in tedaj, ko jih nosi proč, jih razvname z ognjem ljubezni.« (Ficino, De amore, V.6)
☻
Platonizem – premagovanje minljivosti (gl. O ren.
lepoti, str. 108-109):
O
naukih platonikov, tako klasičnih kot renesančnih,
lahko rečemo, da je njihovo bistvo premagovanje minljivosti. Že v
Platonovem Simpoziju svečenica ljubezni Diotima
govori o »spočenjanju in porajanju v lepem«,
ki človeku, minljivemu in smrtnemu bitju, omogoča, da se vzpenja k neminljivi
in nesmrtni Lepoti, »kot da bi uporabljal stopnice«.
Tudi
v Ficinovem renesančnem platonizmu, ki je skušal
platonski “svet idej” združiti s krščanskimi nebesi, ima spočenjanje
lepote bistveno vlogo pri preseganju minljivosti, namreč spočenjanje v telesu in duhu, kajti vselej želimo
obnoviti tisto, kar mineva, in »obnova se zgodi s spočenjanjem«
(De amore, VI.11).
Renesančniki
so verjeli, da je lepota ključ k neminljivosti.
Corpus Hermeticum
je
zbirka 19 filozofsko-teoloških razprav (traktatov), ki jo je Marsilio Ficino, platonik, največji filozof florentinske renesanse, prevedel
leta 1463 iz grščine v latinščino
po naročilu Cosima de’ Medici.
Zbirko
je naslovil Pimander, gr. Pojmandres, “pastir” (duš), ki nastopa v I. traktatu
kot utelešenje “Uma najvišje moči”; celoten lat. naslov se glasi: Mercurii Trismegisti Pimander seu de potestate et sapientia
Dei.
Renesančniki
so bili prepričani, da je v C.H. zapisana davna egipčanska “pristna modrost” (t.
im. prisca philosophia
in/ali theologia), izročilo “trikrat
največjega” boga Thotha-Hermesa. - Do konca
Šele
v
☻ Nekaj pojasnil …
Hermes
(Merkur), grški/rimski bog je znan
kot sel bogov, s krilci na nogah in glasniško (ter obenem čarobno) palico, kaducejem; velja tudi za boga trgovcev, varuha poti in
popotnikov, vodnika duš v podzemlje ter boga pisave in skrivnih znanj. Njegov
egipčanski ustreznik je bog Thoth.
hermetizem - v širšem pomenu: “lastnost, značilnost umetnosti,
ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi” (SSKJ), “težko umljiv
ali neumljiv” nauk (ST); v ožjem pomenu: “skrivni”
nauk, ki ga uči zbirka filozofsko-teoloških traktatov s skupnim naslovom Corpus Hermeticum.
Hermetizem
v ožjem pomenu ni okultizem, tudi magija ni njegovo bistvo – temveč je
“skrivni” nauk o najvišjem Duhu, Umu, Bogu,
ki ustvarja in prežema svet, vesolje.
☻
Corpus Hermeticum,
V. traktat: Hermesov pogovor s sinom Tatom: nevidni Bog je popolnoma viden
V
tej razpravi gre za vprašanje vidnosti in spoznavnosti Boga: ali je Bog
viden in tudi sam prisoten v svetu (kozmosu,
stvarstvu) – ali pa je onstran sveta (in se v svetu razodeva le kot stvarnik)?
Stara
in “večna” filozofsko-teološka dilema: ali je resničen panteizem (Bog je
v svetu: “imanentizem”) – ali (mono)teizem
(Bog je onstran sveta: “transcendentizem”).
V.
traktat niha med obema naukoma, nagiblje se k panteizmu, vendar se ne izreče
povsem zanj; podobne panteistične poudarke najdemo tudi v XI., XII., XVI.
traktatu in deloma v Asklepiju.
V
knjigi O renesančni lepoti obravnavam to dilemo V. traktata in celotnega
Corpusa Hermeticuma
v poglavju z naslovom: “Vse je v tebi, vse izhaja po tebi”.
☻
Corpus Hermeticum,
V.3 (odlomek):
»Če
hočeš videti Boga, opazuj Sonce, opazuj gibanje Lune, opazuj urejenost zvezd.
Kdo je, ki ohranja urejenost? … Kdo je, ki je vsaki zvezdi določil način in
obseg njene tirnice?«
☻
Corpus Hermeticum,
V.4 (odlomek):
»Ozvezdje Medvedke, ki se obrača okoli
sebe in s sabo vrti ves kozmos – kdo ima to orodje?
Kdo je postavil meje morju? Kdo je postavil Zemljo na njeno mesto? Je
namreč nekdo, Tat, ki je Stvarnik in Gospodar vsega tega.«
☻
Corpus Hermeticum,
V.5 (odlomek):
»O,
če bi ti lahko zrasla krila, da bi poletel v zrak in med zemljo in nebom videl
trdno gmoto zemlje, širna vodovja morja, veletoke rek, prosto gibanje zraka,
predirajočo moč ognja, zvezdne tirnice, hitrost nebesnega svoda in njegovo
vrtenje okoli iste osi! Kakšno blaženo zrenje, sin moj, ugledati vse to v
enem samem hipu, negibno v gibanju in nevidno – s tem, kar ustvarja – v
vidnem! To je urejenost kozmosa in to je kozmos urejenosti.«
☻
Corpus Hermeticum,
V.10 (odlomek):
»On
je Bog, vzvišen nad vsakim imenom, je neviden in popolnoma viden. Tega
Boga, ki se ga ne da videti z očmi, se lahko doume z umom; je brez telesa in
ima veliko teles, ali bolje: ima vsa telesa. Ničesar ni, kar ni on; kajti
vse, kar je, je tudi on, in zato ima vsa imena, ker vse izvira iz enega
Očeta; in zato nima nobenega imena, ker je oče vsemu. – Kako te torej hvaliti,
naj govorim o tebi ali s tabo? In kam naj pogledam, ko te slavim: gor, dol,
noter, ven? Kar zadeva tebe, ni nobene smeri, nobenega kraja, nobenega drugega
bitja. Vse je v tebi, vse izhaja po tebi. Vse daješ in nič ne dobivaš.
Vse imaš in ničesar ni, česar nimaš.«
Giovanni Pico della Mirandola (1463-1494), grof z gradu Mirandola
blizu Mantove, renesančni polihistor;
novoplatonik, sodeluje z Marsiliom Ficinom
v “Platonski akademiji” v Firencah;
1486:
v Rimu želi organizirati zbor filozofov in teologov za “filozofski
mir” in “versko spravo”; napiše uvodni govor in predloži kar 900 tez
za razpravo.
1487:
papež Inocenc VIII. odpove “spravni zbor”, Cerkev obsodi Picove
teze, Pico pobegne v Francijo.
1488:
Lorenzo de’ Medici povabi Pica nazaj v
Firence.
1490:
Pico se pri Lorenzu zavzame, naj postane Girolamo Savonarola
prior samostana San Marco.
1494:
Pico v nepojasnjenih okoliščinah umre v Firencah, star komaj 31 let.
☻
Pico della Mirandola,
glavna dela:
1486:
“Komentar k pesnitvi o ljubezni…” (Commento
sopra una canzona de amore)
1486:
“Sklepi po pravem mišljenju” (Conclusiones …),
900 tez za razpravo na zboru teologov in filozofov v Rimu
1486:
“Govor o človekovem dostojanstvu” (Oratio
de hominis dignitate),
uvodni govor za rimski zbor – tudi v slov. prevodu
1489:
“Sedmerna pripoved o šestih dneh stvarjenja” (Heptaplus
…), poskus alegorične razlage Geneze
1491:
“O biti in enem” (De ente et
uno), del nedokončanega dela, v katerem je
poskušal uskladiti Platona z Aristotelom.
☻
Pico della Mirandola: O
človekovem dostojanstvu, 1486, začetni odlomek in misel, da si človek
izbere sebe samega:
»Častiti
očetje! V spisih Arabcev sem bral, da je Saracen Abdala
na vprašanje, kaj si na tem ‘odru sveta’ zasluži največje občudovanje,
odgovoril, da ni moč videti nič bolj čudežnega od človeka. Tej misli
pritrjuje tudi slavni Merkurijev [Hermesov] rek: Asklepij, veliko čudo je človek.« (str. 5)
Človeku je »dano, da more imeti to, kar želi, in biti
to, kar hoče.« (str. 7)
Na
sliki: Michelangelo, David,
1504, marmor,
☻ Pico: Človek je svobodno središče sveta
Bog
govori človeku: »V središče sveta sem te postavil, da bi se od tod lahko bolje
razgledal po vsem, kar je na svetu. Nisem te ustvaril ne kot nebeško ne kot
zemeljsko bitje, ne kot smrtnika in ne kot nesmrtnika, zato da bi si ti sam –
častit in svoboden kipar svojega lastnega bitja – izklesal svojo podobo
tako, kakor bo tebi najbolj všeč. Lahko se boš izrodil in postal nižje,
brezumno bitje; lahko se boš po svoji volji prerodil in postal nekaj
višjega, božanskega.« (str. 7)
☻
Pico: Človek naj si izbere “kerubinsko življenje”, naj
“tekmuje z angeli” in slednjič naj postane “eno z Bogom”:
»Poletimo
k onstranskemu prestolu, tja čisto v bližino prevzvišenega
Boga. Tam, kot učijo svete skrivnosti, zasedajo prva mesta Serafini,
Kerubini in Prestoli. A mi jim ne popuščajmo, ne prenašajmo drugega mesta; tekmujmo
z njimi v dostojanstvu in slavi. Če bomo hoteli, ne bomo v ničemer nižji od
njih« (str. 9).
»Če
pa ne bo zadovoljen z usodo nobenega ustvarjenega bitja in se bo povlekel v
središče svoje enotnosti, bo postal duh in eno z Bogom; v samotni temini
Očeta, ki stoji nad vsem, bo tedaj prekašal
vse stvari« (str. 7).
☻
Pico: Narava kot »božja lestev«
»…
po navdihu kerubinskega duha bomo dosegli vse to z
umetnostjo razpravljanja ali umovanja, stopajoč s filozofsko mislijo po
klinih lestve, kar pomeni narave… [vse] dokler si bomo naposled odpočili v
naročju Očeta, ki je na vrhu lestve, in nas bo povsem použil ogenj teološke
sreče.« (str. 12)
Na
sliki: Pietro
Perugino, Videnje sv. Bernardina (izrez), ok. 1498, Stara Pinakoteka, München
☻
Pico: »Nič na svetu ni brez življenja«, vse vesolje je živo, prežeto z dušo.
»Nič
namreč ne spodbuja pobožnosti in čaščenja Boga bolj kot stalno motrenje
božjih čudežev; ko jih bomo po poteh te naravne magije, o kateri
razpravljamo, dobro raziskali, bo v nas še močneje zagorela ljubezen do
Stvarnika in ne bomo mogli drugače, kot da pojemo v njegovo čast: Polna
so nebesa, polna je vsa zemlja tvoje slave.«(str. 33)
Na
sliki: Sandro Botticelli, Madonna del Magnificat (izrez),
ok. 1481, Uffizi, Firence.
Leonardo
da Vinci: “znati videti” (saper
vedere)
Znati videti! Videti in
vedeti! Kaj je v človeku višjega in plemenitejšega od te strasti? Morda
ljubezen. A tudi v ljubezni je treba “znati videti”, saj se ljubezen poraja in
napaja iz lepote, kot je učil že véliki Platon. Ljubezen do vsega vidnega in
nevidnega, znanega in neznanega, človeškega in božanskega, je tista duhovna
moč, iz katere izvira Leonardova genialna umetnost, kakor tudi njegova znanost
in modrost; iz nje kot iz vse-presežne luči izžareva renesančna želja po
celostnem spoznanju, ki združuje védenje, videnje in čutenje. Za Leonarda so
umetnost in znanost, slikarstvo in geometrija, snov in duh prepleteni v istem
iskanju, usmerjeni k isti najvišji popolnosti.
☻ Čudenje je začetek filozofije … in Leonardove
umetnosti
Leonardo,
željan videti in vedeti, vstopa v platonsko votlino kakor v čudežni prostor
spoznanja, v katerem se skriva mysterium tremendum et fascinans:
»In
tedaj sta se v meni nenadoma porodili dve reči: strah in želja; strah spričo grozeče
in temne jame, in želja, da bi videl, ali je tam notri kakšna čudežna stvar.« (Nav.
po: Eugenio Garin, Spisi
o humanizmu in renesansi, Studia humanitatis,
Ljubljana, 1993, str. 190.)
☻ Leonardov Anthropos:
Človek, razpet v kvadratu in krogu
Traktat
o slikarstvu se začne iz geometrijske
točke: »Točka je torej prvi začetek geometrije; in nič drugega ne more
obstajati v naravi ali človeškem duhu, kar bi moglo dati začetek točki« (Traktat,
1).
Torej,
iz točke nastanejo krog in kvadrat in vsi liki.
Slika: Človek v kvadratu in krogu je simbolno razpet med
zemljo in nebom ter ju paradoksno povezuje.
Ernst
Cassirer v knjigi Individuum in kozmos v renesančni filozofiji (1927) obravnava
Leonarda kot »posrednika« med renesančnim platonizmom, predvsem Kuzanskim (
»…
domišljija vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in določenost. Nedvomno je
Leonardov ideal znanosti usmerjen ravno k popolnosti videnja, saper vedere. … Pri
Leonardu ‘abstrakcija’ in ‘videnje’ tesno sodelujeta.«