[Jonov spomin]

Ustavili so se na vrhu griča. Deček je gledal skoz okno kočije v večerni somrak, kjer je razločil obrise porušenih hiš, temne gmote dreves in oddaljene ognje. Veter je podil po nebu raztrgane, viharne oblake; iz kotanje pod cesto je prinašal omamen vonj cvetov in dišečih smol. Dečku se je zdelo, da se je za trenutek vse ustavilo: niso več škripala kolesa, ni več pokal bič in tudi kočijaževi klici so zamrli. Znotraj v kočiji je bilo že skoraj povsem temno. Komaj je videl mater, sedečo na nasprotnem sedežu, bolj je čutil njeno bližino; ob njej se je počutil varnega.

»Zakaj smo se ustavili, mati?«

»Ne vem, Jon. Morda popravljajo cesto . . . Daj, poskusi zaspati, še dolgo se bomo vozili.«

»Zakaj očka stanuje tako daleč?«

Ni odgovorila, samo pobožala ga je po laseh. Zdaj, ko se je iz temnega kota sklonila naprej, ga je vsega zaobjela z mehkobo svojih oči. Nasmehnil se je in se spet zazrl skoz okno v kotanjo pod cesto. Potrkalo je na vrata in prikazal se je kočijaž.

»Žandarji so zaprli cesto,« je rekel, »baje pripravljajo racijo. Pravijo, da lahko traja dalj časa, morda kako uro ali celo več.«

»Počakali bomo,« je sklenila mati, »kaj pa drugega, saj je menda to edina pot, ne?«

»Če vam je prav, bomo počakali,« je prikimal kočijaž, zaprl vrata in se znova povzpel na kozla, da se je kočija rahlo zazibala na mehkih vzmeteh.

»Mami, kaj je racija?«

»Poskusi zaspati, Jon,« je rekla, potem je vzdihnila: »Nič lepega ni videti, ko žandarji lovijo ljudi.«

Dečku pa ni bilo prav nič do spanja. Z očmi je zvedavo preiskoval somrak in njegova domišljija se je vse bolj bohotila. Ni bilo treba dolgo čakati: od daleč je zaslišal pesem, prinašali in spet odnašali so jo valovi vetra. Kmalu zatem je zagledal množico ljudi, prihajali so izza razvalin, v procesiji so se vili med drevesi in grmovjem, nosili so bakle, cvetne vence, nekateri pa so držali nad glavami palice z napisi. Bližali so se dnu kotanje, kjer je med bujnimi drevesi ležala tlakovana ploščad. V procesiji je bilo največ mladih, igrali so na kitare, ploskali in plesali.

»Glej, mami!« je zaklical deček. »Glej, kako lepo plešejo.«

Ni odgovorila, le zaskrbljeno in nemirno je pogledovala dol v kotanjo. Potem je zamrmrala: »Ujeli se bojo kakor ptiči v past.« Deček jo je vprašujoče pogledal.

Ko se je procesija ustavila, so prenehali peti in igrati, na kamnit oder se je povzpel mladenič in začel govoriti. Slišalo se ga je daleč naokrog, prav gor do ceste. Množica se je zbrala okrog njega in ga je večkrat prekinila z bučnim ploskanjem. Deček v kočiji je napenjal ušesa, vendar ni dobro razumel, kaj mladenič govori. Preveč je bilo besed, ki jih ni poznal: svoboda, pravica, nasilje . . . Čutil je, da se dogaja nekaj nenavadnega. Tudi to je čutil, da mati komaj prikriva nemir. Prijel jo je za roko.

In tedaj se je zaslišalo, kakor da bi zabobnela zemlja. Bil je topot stoterih konj, ki so z vseh strani, drveč iz teme, nosili jezdece, oborožene žandarje. Kot bi mignil, so obkrožili množico, zbrano na dnu kotanje. Spet so se oglasili posamezni odlomki pesmi, bakle so migotale v noč in nastajala je vse hujša zmeda. Konjeniki so sklepali obroč. Mladenič, ki je še vedno stal na govorniškem odru, je na ves glas zaklical:

»Naj živi svoboda! Dol s tiranom!«

To je bil znak za napad. Iz nekega loka, namerjena s parom neznanih hudobnih oči, se je sprožila puščica, mladenič se je zamajal, puščica mu je prestrelila prsi, s poslednjimi močmi je dvignil roke, kakor da bi hotel povedati še zadnjo, odrešujočo besedo, potem se je zamajal in padel v naročje svojih bratov. Nastala je silna zmeda, prihajali so še novi žandarji v svetlečih oklepih, vse se je odvijalo zelo hitro, kriki so tonili v noč, bliskali so se meči, lovci so na konjih skakali sem in tja, žrtve so bežale na vse strani in iskale zavetje med ruševinami in v grmovju. Visoko zgoraj, daleč nad zavrženo globeljo, v kateri so pošasti uprizarjale divji lov, pa so mežikale zvezde, hladne in krute v svoji lepoti, vrteč se v daljnih, brezmejnih svetovih.

Deček je trepetal. Odtrgal je pogled od okna in skril obraz v materinem naročju. Mati ga je božala po laseh, tudi njena roka je trepetala. Tolažila ga je, ko je začel jokati, ves se je tresel in hlipal: »Kaj so jim storili, kaj so jim storili!«

Končno se je kočija premaknila. Zaškripala so kolesa, vrtela so se vse hitreje, kočijaž je gonil dol po klancu, kakor da bi ga preganjal hudič. Deček se je stiskal k materi, želel si je samo to, da bi pozabil, kar je videl, da bi bilo vse le huda pravljica.

»Sanjal si,« ga je tolažila mati, »zdaj pa zaspi.«

Prikimal je, čeprav je vedel, da niso bile sanje. Ni mogel razumeti zakaj, zakaj? . . . Mati je začela prav po tiho peti uspavanko, tonil je v sen, v odrešujočo pozabo . . .