Ulica visečih kaktusov, kjer je stanoval Jon, se je kakor hudourna reka vila skozi sotesko hiš. Na njej je bilo živahno ob vsakem času, zlasti dopoldne, ko so sem prihajali ljudje iz cele četrti po nakupih in opravkih. Hiše so si bile zelo podobne: ozke, stare, večinoma štirinadstropne, s tremi okni v vsakem nadstropju in z mansardami, ki so molele iz precej strmih opečnatih streh. Skoraj vsaka hiša je imela v prvem nadstropju, sredi med stranskima oknoma velik balkon; čez balkonske ograje so viseli dolgi, tenki kaktusi z rdečimi cvetovi in z drobnimi, puhastimi iglicami. Posebej imenitno je bilo stanovati v prvem nadstropju, v stanovanju z balkonom, čeprav je celoten okraj v primerjavi z drugimi veljal za precej revnega.

Sredi tlakovane ulice je tekel jarek, zdaj prazen, le v deževnem obdobju je po njem žuborela voda. Kolesarji so se jarka izogibali, pešci pa so radi hodili po njem, ker se jim tam ni bilo treba stalno umikati pred bicikli in tricikli. V glavnem so se pešci zaradi sence zadrževali pod arkadami, kjer so bile izložbe in lokali. Redki bogataši, ki so zašli v te kraje, so se zibali v nosilnicah, dvignjenih na ramenih močnih služabnikov, kočij pa skoraj ni bilo, ker je ulica v zgornjem delu postajala vse ožja in ožja in se izgubljala med čedalje bolj stisnjenimi hišami na Griču. Za daljše poti je bilo treba stopiti do najbližje postaje podzemeljske pri Zmajevem vodnjaku. Metró je imel med vsemi prevoznimi sredstvi v mestu nedvomno prednost: ni se odlikoval le s hitrostjo, ampak je potniku nudil tudi izvrstno orientacijo, kakršne v zapletenih labirintih neštetih ulic in uličic nikoli ne bi mogel imeti. Ravne ulice so bile zelo redke, večina jih je bila zavitih, nekatere celo krožne, verjetno ne brez posebnega namena. Pri takšni urbanizaciji je imela podzemeljska monopolen značaj, kar je Gospodarju ustrezalo.

Jon je stopal po ulici s hitrimi, trdnimi koraki. Jutranji sprehod od doma do podzemeljske ga je že mnogokrat, ko se je prebudil iz težkih sanj, osvežil, ga navdal z optimizmom, ki bi ga lahko izrazil približno takole: že res, da so sanje čedalje hujše in da je to, kar imenujemo resničnost, vse bolj zastrašujoče in nerazumljivo; že res, da mi lahko storijo marsikaj hudega, ne da bi se mogel kam pritožiti in si kje poiskati zaščito; že res, da je vsako jutro lahko zadnje – vendar pa mi nihče ne more vzeti tega, da v tem trenutku sem, da živim zdaj, zbran med obema svojima ramenoma, zdaj, ko s polnimi pljuči vdihavam težak, milijonkrat predihan mestni zrak; nihče mi ne more vzeti tega občutka, da stopam po ulici, spravljen nekje zadaj za očmi, sredi med obema ušesoma, skrit v neki prostorsko ne povsem opredeljivi notranjosti, in iz sebe ven gledam neznane obraze mimoidočih in poslušam šumenje mesta. Kar je zares moje, mi lahko vzamejo le, če me ubijejo, takrat pa je tako vseeno.

Kljub življenjskemu optimizmu, ki ga je obhajal na jutranjih sprehodih, pa navdušenje nad nepreklicnim sem ni trajalo dolgo, kaj kmalu se je zavedel, da bi se težko takole trkal po duši, če bi ga zbudili sredi noči in mu z močno, slepečo lučjo posvetili naravnost v obraz, kakor so počeli v ustanovi. Če česa ne bo pozabil, ne bo tistih dni, ko se je, na balin ostriženi povratnik, vrnil iz ustanove in je ves zmeden, čeprav »socializiran« (tako je pisalo v odpustnici) taval naokoli kot pretepen pes, boječ se vprašati, koliko je ura. V samotnih večerih, ko so družine za zagrnjenimi okni sedele ob večerji, se je Jon kot izgubljena senca plazil ob zidovih starih hiš. In vendar je bil zdaj tu, še vedno z dvignjeno glavo, s čvrstim korakom, star trideset let (kakor je prebral na svoji izkaznici), še vedno samosvoj. Zaporo spominom iz prejšnjih življenj je postavil Gospodarjev ukaz. Gospodar ni hotel, da spomini prodrejo na plano kakor tolpa neznanih pošasti, kot krdelo zlodejev, ko nastane razpoka v lupini pekla, ali kakor jata angelov, ko nastane razpoka na modrini neba. Gospodar je hotel le to, da podložnik izvrši, kar mu je ukazano.