Tema ni imela globine, v steklu je odsevala samo bleda slika notranjosti. Za zmešnjavo glasov iz vagona se je slišal šum vlaka, podoben zavijanju vetra, ko vleče skozi prazne sobe zapuščenih hiš. Jon je razmišljal, na kako čuden način se mu je razkrila lastna preteklost: iz dosjeja, ki ga je prebral njegov odvetnik na sodnem procesu! V pičlih nekaj minutah je zvedel vse, kar si je toliko časa zaman prizadeval zvedeti: kdo so bili njegovi starši, kako je preživel mladost, kolikokrat in zakaj je bil poslan v ustanovo, skratka »vse« o sebi. In vendar – kakšno skrpucalo je ta »življenjska celota«, ko ti jo nekdo prebere s papirja kakor spretno zaokroženo zgodbico! Kaj naj sploh počnem s tem, kar sem zvedel iz dosjeja? se je spraševal Jon: tudi če je vse res, kar je tam zapisano, kaj mi to pomaga? Povrh vsega pa si je morda, kakor je rekel že tožilec, odvetnik polovico sam izmislil, da bi bila obramba bolj učinkovita. Kaj ni vse skupaj zvenelo malce preveč logično, da bi bilo resnično? In tudi če bi jaz sam imel svoj dosje v rokah, črno na belem, ali bi lahko verjel tistemu, kar bi videl tam napisano? Kdove kaj in s kakšnimi nameni si Gospodar lahko privošči, ko piše dosjeje svojih podložnikov. Prav možno je, da nas vleče vse za nos in pošilja naokoli izmišljene podatke namesto pravih . . . seveda, če pravi podatki sploh ostanejo kjerkoli zapisani, v kateremkoli spominu? . . . Kljub vsemu pa precej stvari, ki sem jih izvedel o svoji preteklosti, zagotovo drži, si je rekel Jon, – saj sem v marsičem, kar so o meni rekli drugi ljudje, prepoznal resnične dogodke iz lastnega življenja in jih povezal s spomini, do katerih sem se dokopal sam. Prav gotovo drži, da sva se nekoč davno, ko sem bil še deček, z materjo vozila obiskovat očeta, ki je živel nekje drugje, najsi je bil res dragonec na obzidju ali ne. Tudi tisto, kar mi je Madhuk v zaporu pripovedoval o glinastem angelčku, pretepu na dvorišču in ponesrečencu pod konjskimi kopiti, ki sem ga zaradi strahu pustil umreti na cesti – tudi to drži, pa če je res šlo za eno osebo z imenom Šun ali za tri različne, ki jih je Madhuk povezal v enotno zgodbo, da je vse izzvenelo bolj grešno in nizkotno. In tudi tisti prepir s Saro sredi noči, preden so me zadnjič odpeljali v ustanovo, je bil nedvomno resničen prepir, saj sem se ga sam spomnil do pičice natanko. In ptič v katedrali? . . . Kje je torej meja, ko prepoznavanje preteklih dogodkov, ki nam jih posredujejo drugi, ni več zanesljivo? Saj je navsezadnje mogoče vsak človeški spomin privzeti kot svoj spomin; za vsak svoj spomin pa moram verjeti, da sem dogodek, iz katerega spomin izvira, nekoč v preteklosti osebno in resnično izkusil . . . Nenadoma se je spomnil na mrtvega Anšarja, kako ga je vabil k sebi in se potem razblinil v nič. Je bil tisto samo privid ali kaj več? je prešinilo Jona: sem imel privid zato, ker sem omedlel in ležal nezavesten na tleh sodne dvorane, ali pa sem omedlel zato, ker sem resnično videl mrtvega Anšarja, kako me je vabil k sebi? Pa tiste sanje dopoldne v vlaku? So bile res samo sanje, ali pa sem se v polsnu spomnil na čudne, svetleče zelene prikazni, ki sem jih nekoč, v nekem drugem času, resnično videl prav tam v zapuščenem stanovanju Karininega brata? . . . Jon se je ob tem spominu zavedel, da s takšnim premišljevanjem spet izgublja tla pod nogami in se približuje robu prepada, iz katerega ga je Uru maloprej povlekel. Nehote se je ozrl po vagonu, da bi videl, če njegov rešitelj še sedi tam, kamor se je bil usedel, ko sta vstopila v vlak; z olajšanjem je ugotovil, da je Uru še tam. Njune oči so se srečale in Uru mu je očetovsko pokimal in naglas vprašal: »Koliko postaj je do Srebrnega trga?« – »Zdi se mi, da pet,« je odvrnil Jon in tudi eden od sopotnikov je to potrdil. Jon se je spet zazrl v okno. Šele tedaj se je zavedel, da v steklu gleda odsev lastnega obraza pred ozadjem svetlejše notranjosti vagona; ob njegovi postavi sta se razločili še dve temnejši silhueti, ena ženska in ena moška, vendar sta bila tema dvema podobama pripadajoča človeka obrnjena vstran od okna, s hrbtom proti Jonu. Še vedno se niso pripeljali do naslednje postaje, verjetno je vlak zaradi okvar na omrežju vozil počasneje kot sicer. – Vsi se približujemo robu prepada, je Jon dalje spredal svoje misli: najhujša pa je tista globoko v nas zakoreninjena slutnja, da bomo prav tam na dnu našli pravo resnico. Če ne bi šlo za resnico, gotovo ne bi imelo smisla izzivati usode. In tudi če resnice ni, če je na dnu prepada samo tema in nič, je tudi to neka resnica, seveda strašna resnica, zaradi katere se zaganjamo dol v globočino. Toda celo ob tem spoznanju se ne nehajo spoznavne težave, kajti zato, da bi spoznal, da na dnu ni resnice, ampak samo nič, je treba do dna priti, živ človek pa običajno že dosti prej omedli ali se mu zgodi kaj podobnega, na primer, ustraši se kakega privida, ki morda sploh ni privid, temveč znanilec resnice same, in potem se vse to zaganjanje k resnici, karkoli resnica pač je, svetloba ali tema, bog ali nič, neslavno konča v ustanovi, v najboljšem primeru pa v naročju nekoga, ki te iz ljubezni ali naklonjenosti potegne na suho. Zato ni dobro prehitevati usodo in gledati resnici v oči, še preden si zrel zanjo, je pomislil Jon: morda se mi nekoč res vse razodene, a ne tako, da mi nekdo prebere moj dosje, ampak v meni samem. Da, zdaj vem: najvažnejša je pot, ki naj ji sledi odrešujoči spomin! Če skuša pastir svoje izgubljene ovce poiskati eno po eno, mu bojo tiste, ki jih je že našel, zagotovo spet ušle, medtem ko bo iskal naslednjo; pa tudi preveč jih je, spominov, da bi jih človek zaprl v stajo kakor pastir ovce. Primero s pastirjem je treba razumeti drugače: pastir mora znati tako zažvižgati ali zaigrati na piščalko, da se bojo ovce kar same zbrale okrog njega, ko se bo zvečerilo. Potlej mu jih ne bo treba šteti in klicati vsako posebej. Toda kateri je tisti odrešujoči napev? Ga človeku lahko navdihne samo bližina smrti? Bi ga lahko zapel šele takrat, ko ga sploh ne more več zapeti? Morda je tako, morda res! In zato je sredi življenja boljše, da stvari poenostavimo in se zadovoljimo s skrpucano resnico, z napol izmišljeno celoto, kakršno je povedal tudi odvetnik na razpravi. Zakaj bi bila njegova verzija slabša od kake druge? se je spraševal Jon: bi si jaz sam, če bi tuhtal leto in dan, ustvaril kaj popolnejšo podobo o svoji preteklosti? Ne, še takšne si nisem, odkar sem leto in dan na prostosti; če ne bi odvetnik prebral mojega življenjepisa, jaz sam še tistih dogodkov ne bi povezal, za katere trdno vem, da so se mi resnično zgodili. Zgodbica, v katero jih je odvetnik združil, morda ni najboljša, vendar zaenkrat ne vem za nobeno drugo; zakaj bi se torej hudoval nad njegovo krparijo? Nekaj časa bo že držala, ne smem pa je zamenjevati z resnico samo . . . Glej, glej, približujemo se postaji, vlak je začel zavirati . . .

Množica v vagonu se je spet zbila skupaj, povlekla je tudi Jona, zdaj na drugo stran. Uru je še vedno sedel na enem izmed redkih sedežev, privezan s pasom. Zamišljeno je zrl predse; verjetno se tudi v njegovi duši pletejo kake zanj pomembne misli, je pomislil Jon. Glasovi potnikov so se polegli, kakor da vsi z bojaznijo čakajo, kaj jih čaka na naslednji postaji. Zaviranje vlaka je Jona še bolj stisnilo med množico. Pomislil je, da ga bodo dogodki, ki jim drvijo nasproti, verjetno vse bolj odvračali od premišljevanj o lastni preteklosti; in če se je za nekaj minut med dvema postajama v brzečem vlaku prepustil premišljevanju o sebi, je to v časih, ki so nastopili, bolj izjema kot pravilo. Na naslednji jih morda čakajo tleča pogorišča in zoglenela trupla. Kako naj v takem svetu človek še išče samega sebe, svoje izgubljeno otroštvo, pozabljeno mladost? In tudi če bi si karseda razširil svoje spominsko obzorje, bi se pridobljena jasnina preteklosti z vsakim novim trenutkom znova pogrezala v kaos sedanjosti in tesnobo pred prihodnostjo. Tisto, kar bi s težavo iztrgal zmaju, ki se polašča spomina, bi si brž prilastil drugi, še strašnejši zmaj, ki sproti žre vse, kar si človek poskuša ohraniti zase in urediti po svoji podobi . . . Vlak je vozil v postajo Saturnov ring. Kot kaže, da je tu še mirno. Mimobežeče množica na peronu je ob naglem zaviranju vlaka v nekaj trenutkih razpadla na posamezne človeške postave.