Včasih se je Jonu zazdelo, da se je spomnil svojih prejšnjih življenj, a spomin je bil preveč zastrt s pajčolanom videza, da bi v njem našel odrešujočo resnico.

Ko je odprl oči, je zagledal razpoke, ki so kakor drobno tkana pajčevina prepredale omet obokanega stropa. Poskušal se je spomniti, ali so bile že včeraj tam, ali je že včeraj, ko je odprl oči, takole razmišljal o njih. Skušal se je spomniti, ali so že od nekdaj tam, pozabIjene pajkove poti. Morda jih je že pred leti zarisal potres, ki je močno razmajal staro hišo, da je zadrhtela od temeljev prav do vrha, da so njeni zidovi razpokali kot suha puščavska zemlja, od sonca izsušena prst, iz katere ob naslednjem dežju poženejo drobne bele cvetke in kričeči zublji trav. Ali pa potresa sploh ni bilo, odkar hiša stoji, kdo bi vedel; stvari začnejo ob svojem času razpadati, tudi spomini se razkrajajo z vsakim novim dnem. Človek sicer kar naprej upa, da ostaja tisto, kar je vredno-da-ostane, in ob pogledu na razpoke pričakuje, da se za zunanjo plastjo ometa skriva dragocena prastara freska, ki naj bi jo prav pozaba rešila pred uničenjem, toda verjetneje je, da spodaj ležijo še druga in tretja in četrta plast, vse prav tako obledele in nič sijajnejše od prve – obrabljen vzorec namesto svetlečih postav, žgana glina namesto glorije v višavah. In prah, prah . . .

Jon je vedel: tukaj pod zvonovi, ki vedno znova bijejo iste čase, in stolpi, ki strmijo v neskončno modro nebo, ni ničesar trdnega, gotovega – vsak glas ima nešteto odmevov, vsak žarek nešteto odsevov. Včasih se mu je zazdelo, da na svetu ni nikogar razen njega samega: da so vsi odmevi le različice njegovega glasu, vsi odsevi le različice njegove podobe.

Sončna lisa je švignila prek zglavja. Dvignil se je na komolcih in pogledal skoz okno: zunaj je sijalo lepo sončno jutro, valovje streh je segalo prav do obzidja, daleč zadaj so viseli oblaki nad puščavskimi hribi. Vse je bilo tako kot včeraj, morda tako kot zmeraj, tudi razpoke so že leta in leta na stropu, kakor v večini hiš te stare mestne četrti. S privajeno kretnjo je segel k budilki, da bi prehitel njeno zvonjenje; nato pa spet spustil glavo na blazino, v prastanje. Zazrl se je v črno luknjo svoje pravkar prebujene zavesti, skozi katero vodijo vse poti. – Kam pojdem danes? se je vprašal: v katakombe čelnega režnja, v polžje zavite dupline sluha, čez hudičev most ali v angelski grad?

Iz prastanja greš lahko kamorkoli, vse je še pred tabo, čeprav se težko ubraniš skušnjave, da bi ostal kar v njem, da sploh ne bi šel nikamor, da bi pregnal vse podobe iz sanj, vse spomine minulih dni, in se hranil z lastnim golim ničem, ki nikoli ne premine. Toda to ne gre, kajti prastanje se tisti hip, ko nanj pomisliš, že izmakne, že sama misel nanj je nekakšna podoba, prazna sicer, a vendar podoba, morda celo spomin, iz katerega se potem rojevajo vse druge podobe, naključne in brez pravega reda: med vejami se prikaže znan obraz, lebdiš skozi razbitine zapuščenih ladij, vrtinec požira prašne delce, iz neizmerne daljave se blešči zvezda, slišiš šepetajoče besede, zvenijo ti tako domače in hkrati tako tuje, cvetje je veliko kakor drevje, zelene oči sijejo iz teme . . . Ah, saj ni da bi našteval, saj vse to mine in izgine nazaj v temo! Prastanje je obljuba, ki se nikoli ne izpolni, je opoj žametne črnine, ki se zavesti ves čas izmika in se nikoli ne izmakne. Kajti če bi se obljuba izpolnila, ne bi bilo več vrnitve in tudi rojstva ne. Zato je na prevesici noči in dneva, na robu prastanja, najbolje, da se znova, kakor vsako jutro, napotiš v svet skozi goščavo besed in stvari in duš tja do naslednjega jutra, ko bo spet vse tako kot včeraj, morda tako kot zmeraj, ko si otreš oči in si rečeš: Jon, za tabo je sen!

Med oddaljeno šumenje glasov z ulice se je zarezalo brenčanje žuželčjih kril. Na Jonovem obrazu je pristala muha, zamahnil je z roko, da jo prežene, in ob tej kretnji se je jasno zavedel, da je prestopil prag novega rojstva. Morda je rojstvo res samo eno, vendar pa se tistega nihče več ne spominja, vsi vemo le to, da se zbudimo v življenje vsakič znova. – Kadar je Jon zjutraj lenaril v postelji, čakajoč na deseto, na uro odhoda v službo, je pogosto razmišljal o svojem raztrganem spominu. Odkar je pred dobrim letom prišel iz ustanove, se ni mogel več prav zbrati. To seveda ni pomenilo, da se je kdaj prej lahko, vendar mu je postajalo vse bolj jasno, da bo nekega dne moral zbrati svoje razpršene misli, svoja nepovezana dejanja, kakor pastir zbere ovce, ko se približuje večer. Tolažil se je z izgovorom, da drugi niso veliko na boljšem. Res je poznal le bolj malo ljudi, med njimi pa ni bilo nikogar, ki ne bi vsaj enkrat v življenju obiskal kake ustanove, bodisi prostovoljno ali prisilno; nekateri so morali tja celo večkrat na leto, kar preveč vsega se jim je nabralo v duši in niso več zmogli sami naprej. V mestu torej ni bilo nenavadno, da je Jonov spomin jasno in razločno segal le leto dni v preteklost, prejšnjih časov pa se je spominjal zelo bledo in nepopolno. Če se je primerjal z drugimi, ga je vznemirjalo kvečjemu to, da je bila njegova želja po spominih iz časov pred ustanovo močnejša in vztrajnejša kot pri drugih, stari spomini so se skušali na vsak način prebiti na površje, najpogosteje v sanjah, pa tudi na meji med dnevom in nočjo, v somraku zavesti, ko so kakor zdavnaj ugasli vulkani grozili, da globoko zakopano žerjavico nekega dne znova bruhnejo na plan.

Poleg raztrganega spomina je Jona iz dneva v dan bolj skrbela tudi služba, ki je bila res precej nenavadna: ob odhodu iz ustanove pred letom dni so mu ponudili dobro plačo, dvakrat večjo od povprečne, da bi hodil vsak dan točno opoldne nadzorovat stražo pri Mingovi piramidi na Srebrnem trgu, v kateri je bilo eno izmed središč mestnega spomina ali Absoluta, kakor se je uradno imenoval vladajoči sistem, čeprav so neuradno skoraj vsi govorili o njem kot o Gospodarju. Resda je podzemeljska od postaje Zmajev vodnjak, ki je bila Jonovemu domu najbližja, do Srebrnega trga vozila približno eno uro, poleg tega pa je bilo treba do postaje še kake pol ure pešačiti – kljub temu pa Jonov delovni čas, vključno s potovanjem, ni bil daljši od štirih ur, torej polovico krajši od običajnega, za dvakrat večjo plačo. Kdo ne bi sprejel takšne službe? Jon jo je, sprva z negotovostjo, kajti nikoli ni čutil posebne želje, da bi koga nadzoroval ali komu solil pamet, ko pa je videl, da v tem primeru sploh ne gre za pravo nadzorstvo, se je pomiril. Nihče od višjih ga ni pograjal, če je kakega utrujenega stražarja pustil sedeti ali celo spati, šlo je bolj za nekakšno moralno spodbudo stražarjem, za neke vrste družabnost pri njihovi enolični dolžnosti. Večkrat jim je povedal kako šalo ali zgodbico, ki jo je prebral v časopisu, včasih jim je razdelil zavojček posušenih kokinih listov, ki so jih radi žvečili ali basali v pipo, zgodilo pa se je tudi že to, da je s kakim stražarjem na štiri oči pokramljal o družinskih zadevah, za katere so bili stražarji posebno občutljivi zaradi številnih nočnih dežurstev in dolgih, pogosto cel teden trajajočih izmen.

Površna brezskrbnost v zvezi s službo je pri Jonu trajala vse do nedavnega. Skrbi je odganjal tako, da se je prepričeval, da ga bodo že pravočasno obvestili o podrobnostih, predvsem pa seznanili z namenom teh nenavadnih obiskov. Dan je sledil dnevu, mesec mesecu in poletje se je začelo nagibati v jesen, Jon pa še vedno ni zvedel ničesar o namenu svojega početja. Vsak mesec je po pošti točno dvanajstega dobival bančno nakaznico, s katero je lahko v bližnji, pa tudi v katerikoli drugi banki dvignil plačo in poravnal račune. Na nakaznici je bilo razen Jonove osebne številke in poslane vsote napisano le še to, da denar nakazuje »Absolut – oddelek za posebne naloge«. Kaj so te »posebne naloge«? se je Jon spraševal z vse večjim nemirom. Doslej, v obdobju celega leta, še ni srečal nobenega delodajalca. Prav možno je bilo, da kakega osebnega delodajalca sploh ni, da je delodajalec kar Gospodar sam. Kljub temu pa je bil Jon prepričan, da ga je nekdo pri upravi ustanove, kak pomemben dušebrižnik, moral priporočiti. Ko se je nekega dne odpravil tja, da bi o tem povprašal, so mu odvrnili, da po ustanovah ne vodijo tovrstnih evidenc, osebno pa se nihče izmed navzočih uslužbencev ni mogel spomniti Jonovega primera ob tolikšni množici klientov. Zvečer, ko se je po neuspešnem pozvedovanju vrnil domov, je sklenil, da poskusi po telefonu vprašati kar Gospodarja samega. Zavrtel je ničlo, Gospodar je bil načelno vselej dostopen za klic vsakega podložnika, in na drugi strani žice je Jon zaslišal pozdrav znanega brezbarvnega glasu, ki je govoril tako, kakor da povzema milijone človeških glasov; glas je potrdil, da razume Jonovo vprašanje, in hladno dodal, da mu je žal, ker na to vprašanje ne more odgovoriti. »Ne moreš ali nočeš?« je Jon z nemočnim besom zaklical v slušalko, z druge strani pa je slišal le še znak, da je zveza prekinjena. Ko je odložil slušalko, se je spomnil, da mu je nekdo pravil ali je celo sam že nekoč skusil, da Gospodar odgovarja samo na takšna nesmiselna vprašanja, kot je na primer vprašanje, kakšno bo vreme tretjega aprila leta DCXVIII nov. Gosp. štetja. To je seveda veljalo samo za zasebna vprašanja, pri uradnih je Gospodar vedno dajal zelo natančne in izčrpne odgovore. Jon je razmišljal, kdaj je že skusil Gospodarjev železni molk. Morda takrat, ko je hotel zvedeti, kdo so njegovi starši, ali so še živi in kje bi jih lahko našel?

Sklenil je, da o namenu svoje službe povpraša enega izmed stražarjev, ki jih je obiskoval pri Mingovi piramidi. Čeprav je bilo najverjetneje, da prav od njih dobi vsaj približen odgovor, je dalj časa okleval, kajti bal se je, da se bo s takim vprašanjem osramotil, ali, kar bi bilo še huje, da bo zgubil njihovo zaupanje. Nekega dne pa se ni mogel več premagati, opogumil se je in vprašal Anšarja – stražarja, s katerim se je že nekajkrat zaupno menil o družinskih težavah – kakšen je namen teh obiskov in kdo si jih je sploh izmislil? Anšar se je ob tem vprašanju začudil, saj je bil prepričan, da Jon prihaja zaradi lastnega nagnjenja, ker se pač rad pomeni s stražarji o tem in onem. Še bolj se je začudil, ko mu je Jon povedal, kolikšno plačo dobiva za te obiske. »Tisoč denarjev!« je vzkliknil in kar malo zažvižgal, medtem ko se je Jon v zadregi prestopal z noge na nogo. Govorila sta na samem, ob vzhodnem robu piramide, katere vrh je izginjal v pajčolanastih meglicah srebrnega sedefa. Anšarjev tovariš, mladi Damir, je tačas odšel v karavlo, da si nabaše pipo, ki jo je hranil komandir, in Anšar je Jonu obljubil, da drugim o teh stvareh ne bo zinil ničesar – kakor mu je tudi Jon pred časom obljubil, da drugim ne bo pravil o njegovi nezvesti ženi. In tako je Jon še nadalje ostal v mučni negotovosti glede službe. S tem bo treba čimprej končati, si je govoril že nekaj dni zapored, ko se je ura približevala deseti in se je začel odpravljati z doma. Imel je občutek, da je vpleten v nečiste posle, vse jasneje mu je postajalo, da tistih tisoč denarjev mesečno le ni tako podarjenih, kot se mu je zdelo prve dni službovanja pri Mingovi piramidi. Kadar se je zjutraj pretegoval na postelji, je že večkrat sklenil, da mora tej stvari priti do dna, potem pa ga je kolesje dneva vedno znova potegnilo za seboj.

[…]

Ura se je bližala deseti, zato je vstal s postelje in stopil k oknu. Oblaki na obzorju so se medtem zgostili, čeprav dežja danes verjetno še ne bo. Številni ptiči, ki so krožili nad bližnjim zvonikom in se v velikih jatah spuščali na opečnate strehe, pa so brez dvoma napovedovali skorajšen začetek jesenskih deževij, ki bojo v dobrem mesecu spremenila puščavo onstran obzidja v travnato stepo in v treh mesecih v džunglo, ki jo bo drugo leto spomladi spet začelo požigati večno sonce, krmar življenja in smrti. Če je res, kot pravijo, da smo nekoč bili mravlje, smo takrat verjetno mislili, da ves svet nastane le enkrat, se rodi iz deževja in nato spet samo enkrat izgine v žgočem poletnem soncu, je umoval Jon: pozneje smo spoznali, da vse nastaja in mineva vsako leto znova, da se življenje vrača v velikih časovnih ciklih; zdaj, ko smo premagali puščavo in džunglo ter z obzidjem postavili mejo, do koder sme vladati narava, pa se nam ponovno zdi, da bo takrat, ko pride nad mesto, smrt dokončna. Postavili smo sicer straže po vsem obzidju, okrog in okrog, toda ali bojo vsi ti preimenitni vitezi s svojimi meči, ščiti in helebardami kos veliki nalogi, ki jih čaka? Bo Gospodar, ujet v negibno, v piramide zazidano mogočnost, sploh lahko kaj storil za obrambo mesta, ko pride húdo nadenj? In hudo pride, o tem se je v mestu vse bolj govorilo. Na televiziji so na primer predvajali zaskrbljujoče govore in intervjuje z raznimi vezirji, kalifi, šejki in drugimi krajevnimi voditelji, kot prej ni bilo v navadi. Poleg tega so prikazovali posnetke sojenj atentatorjem in saboterjem, večinoma mladim ljudem, ki so divje, fanatično bliskali z očmi kakor ujete zveri in kazali brezmejen prezir do sodnikov in Gospodarja. Šušljalo se je celo o nekakšnem novem orožju . . .

Jon se je obrnil stran od okna, pobral je platnene hlače s tal, kamor so zdrsnile prejšnji večer, jih oblekel, nato še karirasto srajco in nogavice, nataknil si je že obrabljene poletne sandale in stopil k umivalniku, da si osveži obraz in umije zobe. Za nekaj trenutkov se je zazrl v obraz, ki ga je gledal z one strani zrcala, v svoj lastni obraz. Prav lahko bi bil to kak drug obraz, si je rekel, tega človeka bi prav lahko srečal na ulici in sploh ne bi pomislil, da sem to jaz. Takrat, v ustanovi so me postrigli na balin. Ko sem se vrnil, sem se gledal v zrcalu, dolgo sem gledal oblo glavo in se spraševal: sem to še jaz? So mi morda spremenili tudi zunanji videz in ne samo notranjost? Ampak če človek dobro premisli, kaj ima sprememba obraza opraviti s tem, da sem jaz še jaz? Zdaj imam srednje dolge rjave lase, nosim brado, ki si jo pristrižem enkrat na mesec, imam tri gube na čelu, dve ušesi ob straneh, precej velik nos, modre oči, nekaj umetnih zob med vrsto tistih, ki naj bi bili pravi, baje imam zanimiv profil, antično oblikovan, kakor je rekel neki amater, ki me je zadnjič po vsej sili hotel naslikati v kavarni . . . V vseh teh bolj ali manj naključnih in neobveznih potezah, ki jih jaz sam ali drugi ljudje ugotavljajo na meni in ki mi zdaj dokaj vsiljivo stojijo nasproti v zrcalu in spričo katerih se res ne morem trkati po prsih, naj sem še tako samoljuben – v teh potezah ne vidim odgovora na vprašanje, kaj imajo opraviti s tem, da sem to jaz, Jon Ešmun? Vse skupaj že mogoče, vsaka posamič pa prav gotovo ne; toda kje je tista meja, ko poteze postanejo pomembne? Saj bi lahko imel na primer rjave oči, pa bi še zmeraj vedel in drugi ljudje bi tudi še vedeli, da sem to jaz. Ali pa bi si ostrigel brke in brado, še bolj preprosto. Tudi če bi imel večja ušesa, ne bi bilo kaj prida drugače. Ljudje bi se sicer smejali, spoznali pa bi me le. V kakšni zvezi so vse te prigodnosti z nedvomno zavestjo, da sem, da sem to jaz? Seveda, če bi mi ostala zgolj ta zavest, samo misel, da sem, kar sem, sicer pa bi mi bilo na primer usojeno, da kažem svetu obraz z enim samim velikim očesom sredi čela, potem bi se bolj težko prepoznal, za druge pa bi bil prava pošast. Kje je torej tista meja, ko podrobnosti postanejo pomembne? –

Sončna lisa, ki ga je zbudila pred slabe pol ure, je zdaj zlezla že skoraj do okna, kmalu se bo vzpela na okensko polico in odplavala v svet, svetlobo prinašat drugim temačnim kotom. Jon je vzel z obešalnika suknjič, dotrajan moder žubin, kakor so pravili suknjičem iz grobega, trpežnega platna, nato je preveril, ali ima dokumente v žepu, pogledal še enkrat po sobi, ali ni česa pozabil, in se napotil k vratom. Zaklenil jih je in stekel dol po stopnišču. V poštnem nabiralniku v veži ga je čakala Resnica. Na hitro je preletel prvo stran: spodaj, pod mastnimi naslovi, običajnimi tožbami o gospodarski krizi, obiski na visoki ravni in novicami z obzidja, je zagledal sliko, nejasen fotografski posnetek kakih desetih, v vrsto položenih trupel. Preletel je pojasnilo: »Skupina mladih ljudi je zaradi doslej nepojasnjenega vzroka napravila samomor na vrtu 15. ustanove v B. . .skem okraju, včeraj pred sončnim zahodom. To je eden izmed v zadnjem času . . « – ena izmed v zadnjem času običajnih strahot, je dopolnil Jon in nejevoljno zaprl časopis, enako kot včeraj ali davno prej. Grozljivo pri tej novici je bilo, da jo je moral človek brez ugovora vzeti na znanje, takšne stvari so se pač dogajale, bogve kje, podatki so bili vedno nepopolni, verjetno pa kje daleč, saj je bilo v tem neizmernem mestu vse daleč. Morda se tisti na sliki sploh niso ubili sami, ampak so jih preprosto poklali, ali pa so celo vse skupaj zmontirali za časopis, da bi se ljudje ustrašili in rajši ubogali.

Preden je Jon stopil na ulico, se je seveda ustavil še pred vratarjem; to ni bil kak prijazen starček, ki bi mimoidočemu stanovalcu voščil dobro jutro in rekel besedo ali dve o vremenu, temveč je njegovo službo opravljal Gospodarjev terminal: noč in dan se je svetil njegov ekran, budno Gospodarjevo oko, eno izmed neštetih Absolutovih oči, pred katerimi je vsak podložnik moral povedati svoje ime, priimek in osebno številko. Šele potem, ko je Gospodar v svojem nezmotljivem spominu prepoznal podložnikov glas in obraz, je izvolil prižgati zeleno luč, kar je pomenilo, da gre podložnik lahko mimo. Tak je bil zakon. Podložnika sicer ni nihče fizično zadržal, vendar ne bi prišel daleč, če bi se brez predstavitve pretihotapil mimo Gospodarjevega očesa. Žandarji bi ga verjetno prijeli že za prvim vogalom . . . Morda pa tudi ne? se je spraševal Jon. Ko se je prižgala zelena luč, je odrinil hišna vrata in stopil na ulico. Ura na zvoniku je bíla deset, jutro je sijalo v bleščeči svetlobi poznega avgusta, prihajajoče jeseni.