PREDSOKRATIKI, odlomki (prev. Anton Sovre)

TALES iz Mileta:

»Večina tistih, ki so se prvi začeli baviti s filozofijo, je bila mnenja, da je počelo vseh stvari iskati samo v snovi. Zakaj iz česar stvari so in iz česar od kraja nastanejo in v čemer naposled izginejo, v tem ko podstat kot taka sicer ostane, le da se po oblikah menjuje, to, pravijo, je prvina in pravzrok vsemu, kar biva, in zato mislijo, da se nobena reč niti iz ničesa ne rodi niti v ničesu ne premine, ker pač taka podstat zmeraj obstaja... Zakaj neka podstat mora biti, bodi že ena sama, bodi da jih je več, iz katerih se vse drugo poraja, sama pa ostane dalje. O številu in vrsti takega počela si pa niso vsi edini: tako postavlja Tales, ustanovitelj filozofije, vodo za pravzrok (arché), zato dokazuje, da plava zemlja na vodi.« (DK 11, A 12; iz Arist. Metaph. A 3, 983b 6 - v Sovretovem prevodu str. 32)

Isti Aristotelov odlomek iz Metafizike Α 3 o Talesu v prevodu Valentina Kalana:

(983b6) »Izmed tistih tedaj, ki so prvi gojili modrost, si je večina predstavljala, da so vzroki v obliki snovi (en hýles eídei) edina počela [archaí] vsega; iz česar namreč prav vse bivajoče stvari bivajo in iz česar kot iz prvega nastajajo, v to nazadnje tudi preminjajo, pri čemer pa bitnost (ousía) ostaja v osnovi, čeprav se spreminja v svojih stanjih, to je prvina in to je počelo [arché], trdijo, bivajočih stvari ter zaradi tega menijo, da nič niti ne nastaja niti ne propada, češ da se takšna narava (phýsis) vedno ohranja […] mora namreč biti določena narava ali ena ali več kot ena, iz katerih druge stvari nastajajo, medtem ko se ona sama ohranja. (983b18) Vendar pa glede množine (pléthos) in oblike (eídos) takšnega počela [arché] vsi ne govorijo istega, temveč Tales, ki je začetnik takšne ljubezni do modrosti, trdi, da je to voda …«

ANAKSIMANDER:

»Anaksimander je postavil za pravzrok in prvino vsemu, kar biva, apeiron (neskončno) in je tudi prvi rabil to ime. Pravi pa, da to ni voda ne katera drugih tako imenovanih prvin, ampak neka svojevrstna neskončna podstat, iz katere sestojé vsi nebesi in svetovi v njih: 'Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi minevajo po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen (díke) in poravnavo za krivdo (adikía) po redu Časa.' Anaksimandros je očividno opazoval presnavljanje štirih prvin iz ene v drugo, zato ni maral vzeti ne te ne one za podstat, temveč neko drugo mimo njih.« (DK 12, A 9; iz Simplicijeve Phys. 24, 13, povzema Teofrastovo Phys. - v Sovretovem prevodu str. 35-36).

ANAKSIMANDER:

»Vse je 'začetek' (arché) ali iz začetka, 'neskončno' (apeiron) pa nima začetka, zakaj ko bi ga imelo, bi imelo tudi konec. Dalje mora biti kot nekak pravzrok nenastalo in neminljivo, zakaj kar nastane, mora nujno tudi miniti in vsaka preminitev ima konec. Zato pa, kakor pravimo, apeiron nima začetka, narobe, on je očividno sam pravzrok vsemu drugemu in vse zaobjemlje in vsemu vlada, kakor učijo tisti, ki poleg neskončnega ne postavljajo drugih vzrokov, na primer uma in ljubezni. In apeiron je božanski, saj je neumrljiv in neminljiv, kakor pravi Anaksimandros in večina fiziologov.« (DK 12, A 15; iz Arist. Phys. Γ 4, 203b 6 - v Sovretovem prevodu str. 36)

»...Apeiron je večen in se ne stara in objema vse svetove.« (DK 12, A 11; iz Hippol. Ref. I 6, 1-7 - v Sovretovem prevodu)

ANAKSIMENES:

»Anaksimenes, Anaksimander, Anaksagora in Arhelaj so rekli, da je narava duše zrakasta.« (DK 12, A 29; iz Aëtiusa, De placitis philosophorum)

»Anaksimen je postavil zrak za počelo vsem stvarem, češ iz zraka vse nastane, v zraku zopet premine. Saj pravi: 'Kakor naša duša, ki je zrak, vlada nas, tako obdaja tudi ves kozmos dah in zrak.'« (DK 13, B 2; iz istega vira - v Sovretovem prevodu str. 38)

KSENOFAN iz Kolofona:

»Ljudje pa mislijo, da se bogovi rodé, da se oblačijo kakor oni in imajo glas in postavo.« (DK 21, B 14; iz Klementa Aleks., Strom. - Sovretov prev. str. 67)

»Črne, ploščatih nosov si predstavlja bogove zamorec,

sinjih oči, rusolasi da so, trdijo Tračani.« (DK 21, B 16; iz istega vira - Sovre, str. 67)

»Bog je ves oko, ves duh in ves tudi sliši.« (DK 21, B 24; iz Seksta, Adv. math. IX, 144 - pri Sovretu str. 68)

»Mislil je (Ksenofan), mimo ljudi, božanstvo si vseskoz enako,

ne premično ne trpno, še bolj duhovno kot misel.« (DK 21, A 35; iz Galena, Hist. phil. 7 - pri Sovretu str. 68)

»Ksenofan pravi, da je bitnost boga okroglasta, v ničemer enaka človeku: ves vidi, ves sliši, samo diha ne. In ves je duh in modrost in večen.« (DK 21, A 1; iz Diogena - pri Sovretu str. 68)

»Ksenofanes pa, ki je prvi med eleati postavil nauk o enotnosti... ampak je, upiraje pogled na celotno vesoljstvo, trdil, češ to je eno in bog.« (DK 21, A 30; iz Arist., Metaph., A 5, 986b 18).

PARMENID, pesnitev »O naravi« (Peri physeos):

»...saj je misliti (noein) isto, kar biti (einai).« (DK 28, B 3; Klement Aleks., Strom. VI, 23; Plotin, Enn. V 1, 8 - v Sovretu, str. 85);

»Eno in isto je, dalje, mišljenje (noein) in predmet mišljenja (noema),

kajti mišljenja brez bivanja ni, le v bivanju samem misel se izraža.« (DK 28, B 8 - Sovre, str. 86);

»Ker ima bivanje skrajne mejé, je vseskoz dognano,

krogle (sphaíros) obsegu nalik, lepó zaokrožene, gladke,

z isto razdaljo do srede, na vse plati čisto enako,

biti ne sme na nobeno ti stran ne večje ne manjše.« (DK 28, B 8 - Sovre, prav tam).

EMPEDOKLES:

»Empedokles izjavlja, da je to eno okroglo, večno in negibno... tudi prvine (elementi) da so bogovi, prav tako zmes iz njih, svet, in Sfairos (krogla), ta enolična tvorina, v kateri bo vse preminilo.« (DK 31, A 32; iz Aëtiusa, prev. Sovre, str. 101)

»Za vlade Ljubezni se zlijejo vse stvari v eno in narede brezkakovostno gmoto Sfairosa, tako da v njem ne ohrani svojega bistva ne ogenj ne katera drugih prvin, ampak sleherna izgubi svojo prirojeno obliko.« (DK 31, A 41; iz Filopona, De gen. et corr. - Sovre str. 101)

»Sebi enak od vsake strani, na vsako brezkrajen,

Sfairos okrogli, samote vesel, ki biva krog njega.«

... »Kajti ne maše s hrbta mu dvoje lahtí kakor veje,

nič nima nog ne naglih kolen, ne plodnega srama,

ves je obla samó, na vse plati sebi enaka.« (DK 31, B 28, 29; iz Stobeja, Ecl. in Hipolita, Ref. - Sovre, str. 102)

HERAKLIT Efeški, »O naravi« (Peri physeos):

»Heraklitos pravi, da je periodični ogenj večni, usoda pa je Beseda (logos), stvarnik bivajočih iz nasprotnosti.«

»Heraklitos pravi, da je vse po usodi, slednja pa nastopa tudi kot nujnost.«

»Heraklitos je bitnost usode kazal kot Besedo, ki se razprostira skozi bitnost Vsega. Ta pa je eterično telo, seme postajanja Vsega in mera urejene periode.«

»Heraklitos pravi, ... da je eno Svetovje (kosmos).« (DK 22, A 8; iz Aëtiusa, De plac. phil., po Teofrastu in Poseidoniju - prev. Franci Zore, str. 8-9)

»V isto reko stopamo, pa spet ne stopamo; smo in nismo.« (DK, 22, B 49a, prev. A. Sovre)

»Ogenj živi smrt zemlje in zrak živi smrt ognja; voda živi ob smrti zraka, zemlja ob smrti vodé.« (DK, 22, B 76, prev. A. Sovre)

»Ta svetovni red, isti za vse, kar biva - ni ga naredil noben bog in noben človek, ampak je zmeraj bil in je in bo: večno žívi ogenj, ki se po merah vžiga in po merah ugaša.« (DK, 22, B 30, prev. A. Sovre)

»...iz vsega eno in iz enega vse.« (DK 22, B 10; iz Arist., De mundo - prev. F. Zore, str. 15)

»Če ne poslušate mene, ampak Besedo (logos), je modro soglašati, da je vse eno (hen panta).« (DK 22, B 50; iz Hipolita, Ref. - Zore, str. 29)

»Heraklitos pravi, da imajo čuječi eno in skupno Svetovje (kosmos), od spečih pa se vsak obrača v lastnega.« (DK 22, B 89; iz Plutarha, De superst. - Zore, str. 43)

»Kako bi se kdo kdaj prikril pred tistim, kar ne zahaja?« (DK 22, B 16; iz Klementa Aleks., Paed. - Zore, str. 17)

»Priroda (physis) se po Heraklitu rada skriva.« (DK 22, B 123; iz Themistiusa, Orat. - Zore, str. 53)

PITAGORA:

»Heraklid Pontski pravi, da je Pitagora govoril o sebi sledeče: da je nekoč živel, rojen kot Etalid in da so ga imeli za Hermesovega sina: da mu je pa Hermes rekel, naj izbere zase, karkoli si želi, razen nesmrtnosti. Zaželel si je torej, da za življenja in smrti ohranja v spominu, kar se mu dogaja. V življenju se je torej mogel vsega spomniti, ko pa je umrl, je ohranil isti spomin. Pozneje je vstopil v Euforba in ranil ga je Menelaj. Euforb pa je pripovedoval, kako je nekoč živel kot Etalid in da je od Hermesa dobil omenjeni dar, in o popotovanju duše, kako je potovala - v koliko rastlin in živali je prišel in kaj vse je duša doživela v Hadu in kaj druge duše prenašajo.« (DK 14, 8; iz Diogena Laertskega, De clar. phil. vitis - v hrv. prev. »Predsokratovci«, 1983, I/97)

»Kaj je torej (Pitagora) govoril svojim pristašem, prav nihče ne zna zanesljivo reči; kajti dejansko je pri njih vladala nenavadna skrb glede čuvanja skrivnosti. Najbolj pa je pri vseh postalo znano njegovo učenje, da je duša nesmrtna; nadalje, da prehaja v druge vrste živih bitij, poleg tega, da se v določenih pravilnih časovnih obhodih spet ponavlja tisto, kar je nekoč bilo in da ni ničesar povsem novega; in da je treba vedeti, da je vse živo, vse, kar se poraja, medsebojno sorodno.« (DK 14, 8a; iz Porfirija - hrv. prev. I/98)

»Pitagora je prvi celoto vesolja imenoval kozmos (kósmos) zaradi reda (taxis) v njem.« (DK 14, 21; iz Aetiusa - hrv. prev. I/104).

ORFIKI:

»Orfeus, ki nas je uvedel v svete misterije, pravi, da sedi ob Zevsovem tronu neizprosna in častitljiva Dike ter gleda na vse, kar počnejo ljudje.« (DK 1, B 14; iz Demostena - Sovre, str. 12)

»Neki ljudje celo trdijo, da je telo (soma) duši grob (sema), ker je v sedanjem svojem življenju tako rekoč pokopana. In ker duša vse, kar ima oznaniti, oznani po telesu, je vzdevek 'sema' za telo tudi iz tega razloga primeren (glagol semaínein pomeni 'zaznamovati'). Predvsem pa so uvedli, se mi zdi, to ime Orfejevi učenci, misleč, da dela duša pokoro, za kar jo pač dela, telesno ogrado pa ima, da je varno spravljena, podobno kakor v ječi. Telo da je potemtakem, kakor samo ime pravi, duši toliko časa zapor, dokler ne poplača svojega dolga, in v besedi ni treba niti črke spremeniti.« (DK 1, B 3; iz Platona, Kratilos 400b - v Sovretovih Predsokratikih, str. 17).

Napis na orfični nagrobni tablici (zlata tablica iz Petelije blizu Krotona ob Tarentskem zalivu, 4.-3. st. pr.n.št.):

»V Hadovem domu, na levo roko, našel boš studenec,

tik ob njem stoji (zapomni si) bela cipresa:

temu studencu se ogni, še blizu nikar mu ne hodi!

Našel boš drug izvir, ki iz jezera Mnemosine (Spomina)

hladna mu voda priteka: pred njim stojijo čuvaji.

Reci jim: 'Dete Zemlje sem in Urana, zvezd gospodarja,

vendar je moj rod nebeški: pa to vam tako je že znano.

Suha sem vsa in od žeje medlim: o dajte mi naglo

hladne vodé, ki pritega iz jezera Mnemosine!'

Dali ti bodo samí iz vrelca božanskega piti,

potlej boš vladal (na veke) v družini ostalih herojev.«

(DK 1, B 17; Sovreti Predsokratiki, str. 17-18).

»Prestala sem kazen, ki so jo zaslužila moja nepravična dejanja... Zdaj prihajam k blesteči Perzefoni s ponižno prošnjo, da bi me v svoji dobrohotnosti napotila v domovanje blaženih.« (DK 1, B 19)

»Ko duša zapusti sončno svetlobo, mora iti po desni stezi, saj ta varuje vse, kar je dobro. Raduj se, ki si šel skozi trpljenje, krkršnega nisi še nikoli skusil: iz človeka si postal bog; kozliček si padel v mleko; raduj se, raduj se, stopajoč po desni stezi na svetih livadah in v Perzefoninih gajih.« (DK 1, B 20).

LEVKIP in DEMOKRIT, fragmenti

(grški atomizem, Abdera, 5. st. pr. n. š.,

prev. Anton Sovre: Predsokratiki)

»…Leukipos je postavil neskončno veliko večno gibajočih se prvin, namreč atome, in v njih brezmejno množino oblik… dalje je učil, da bivajoče ne biva nič bolj kot nebivajoče in da je oboje v enaki meri vzrok nastanku stvari. Ker je imel substanco atomov za trdno in polno, je menil, da so atomi "to bivajoče" in da se gibljejo v praznem prostoru, ki ga je imenoval nebivajoče, trdeč, da biva to nič manj kot bivajoče.« (Sovre: Leukipos, fragment 1, str. 123)

»Leukipos in Demokritos sta trdila, da je ne samo v kozmosu prazen prostor, temveč tudi izven njega.« (fr. 7, str. 124)

»Svetovi nastajajo na ta način, da vdirajo atomi v prazni prostor in se prepletajo med seboj. In ko se gibajo, se njih gmota veča in tako nastane substanca zvezd… Vesoljstvo je neskončno: en del mu je poln, drugi prazen. To polno in prazno imenuje filozof tudi prvini. Iz njih je brez števila svetov in vsi se (ob času) v njima zopet razkrojé. Nastali pa so svetovi takole:

Zbog utrga iz neskončne gmote so se usula mnoga telesca preraznih oblik v velikanski prazni prostor: tu so se kopičila ter povzročila eno samo vrtinčasto gibanje. Ko so se tako, drugo ob drugo zadevaje, na vse načine vrtela, se je izločila iz njih vsaka vrsta zase, enako k enakemu…« (fr. 12, str. 125-126)

»Leukipos in Demokrit trdita, da je nastalo v neskončnem prostoru brez števila svetov iz neštetih atomov.« (fr. 13, str. 126)

»Leukipos uči, da se vse dogaja po nujnosti, ta pa je istovetna z usodo. Pravi namreč v svojem spisu O duhu: "Nobena stvar ne nastane sama po sebi, temveč vse po razlogu in pod silo nujnosti.« (fr. 14, str. 126)

»Demokritos meni, da je bitnost teh večnih telesc [atomov] neizmerna množina drobnih substanc. Zanje si zamišlja drug prostor, ki je neskončno velik. Imenuje ga z izrazi: prazno, nič, neskončno, vsako pratelesc pa: nekaj, čvrsto, bivajoče. Pratelesca so po njegovem mnenju tako majhna, da jih naši čuti ne morejo zaznavati. Imajo pa različne oblike in različne podobe; tudi po velikosti se ločijo. Iz teh prasubstanc se po njem kakor iz prvin porajajo in spajajo očem in čutom nasploh zaznatna telesa.« (Sovre: Demokritos, fr. 3, str. 197)

»Nekateri dvomijo tudi o tem, ali slučaj sploh je ali ne. Trdijo namreč, da nobena stvar ne nastane slučajno, temveč da je za vse, o čemer pravimo, da je nastalo "samo po sebi" ali "po naključju", neki določen vzrok.

Besede, kakor "stari nauk, ki taji naključje" merijo očividno na Demokrita…« (fr. 20-21, str. 201-202)

»Demokrit si je predstavljal vesoljstvo neskončno, ker ga nikakor ni nikdo ustvaril. Dalje ga imenuje neminljivo in nasploh izrecno pojasnjuje, kakšno je v celoti. Vzroki tega, kar se zdaj dogaja, nimajo nikakega začetka. Sploh pa je vse, kar je kdaj nastalo, kar je in kar bo, že od vekomaj zaobseženo v nujnosti.« (fr. 24, str. 202)

»Svetov je brez števila in različnih po velikosti. V nekaterih ni sonca ne lune, v nekaterih sta večji kot pri nas, v nekaterih jih je tudi po več. Medsebojne razdalje svetov so neenake. Ponekod jih je več, ponekod manj, eni še rastó, drugi so na vrhu razvoja, tretji pojemajo, tu nastajajo, tam izginevajo. Uničujejo pa se samí, s tem da treskajo drug v drugega.« (fr. 27, str. 203)

»Človek je svet v malem.« (fr. 42, str. 205)