content-type: multipart/related; boundary="----=_NextPart_01C4DBC0.EDEAD350" mime-version: 1.0 This document is a Single File Web Page, also known as a Web Archive file. If you are seeing this message, your browser or editor doesn't support Web Archive files. Please download a browser that supports Web Archive, such as Microsoft Internet Explorer. ------=_NextPart_01C4DBC0.EDEAD350 content-location: file:///C:/D176E029/Ule_o_Poletju_I.htm content-transfer-encoding: quoted-printable content-type: text/html; charset="us-ascii" Andrej Ule, kritika knjige O renesančni lepoti

Andrej Ul= e v Delu – Književni listi, 8. septembra 2004

 

Filozofija, ljubezen do modrosti

Prodiranje v skrivnosti časa

 

Marko Uršič: Štirje &#= 269;asi - poletje, I. del: O renesančni lepoti

 

Marko Uršič je verjetno mno= gim bralkam in bralcem poznan avtor, bodisi filozofskih ali literarnih del (ki= pa so tudi  vedno v osnovi filoz= ofska), v katerih zajema problematiko od sodobne logike, kozmologije in filozofije narave, različnih religij, umetnosti in zgodovine.  Mislim, da ni pretirano reči= , da Uršič v svojih delih na različne načine »potuje k animi« (mimogrede, to je naslov njegovega romana, ki je izšel že pred leti). Jungovsko obarvan simbolni arhetip anime oz. iskanja a= nime, tj. skrivne gnostične duše v vsakem človeku, ki obenem odzv= anja v kozmosu, kar dobro povzema celoten Uršičev filozofsko-literarni opus. S tem svojim početjem je  v Sloveniji nedvomno zelo dragocen avtor, kajti prav pošteno, z ideološkimi, religioznimi ali znanstvenimi predsodki neobremenjeno srečevanje znanosti, umetnosti, filozofije in religije in to ob solid= nem poznavanju snovi, virov in historiata svojih tem, je na Slovenskem redko, a tudi zelo zaželeno, kajti takšno srečevanje je najboljš= ;i branik pred ideologizirano in spolitizirano ali površno žurnalistično obravnavo davne ali nedavne zgodovine, filozofije, umetnosti ali znanosti. Obenem je tudi čuvar tradicij humanizma, ki s= o ga mnogi krivično napadali kot malodane glavnega krivca katastrof modern= ega in postmodernega sveta.  

 

Knjiga »Poletje«, O renesančni lepoti, predstavlja nadaljevanje Uršičevega obsežnega filozofsko-literarnega projekta, v osnovi posvečen prodiranju v skrivnosti časa. Gre za tetralogijo, ki naj bi jo sestav= ljala štiri glavna dela, katerih naslovi so kar letni časi: Pomlad, Poletje, Jesen in Zima, tj. štirje glavni »organski« modu= si časovnih ciklusov tu na Zemlji. V »Pomladi«, ki je iz#= 3;la pred dvema letoma, je Uršič obravnaval čas v okviru nekdanj= ih in sodobnih kozmologij in filozofij narave, v »Poletju« pa se je = lotil na videz povsem druge teme, namreč zgodovinske, filozofske, estetske poglobitve v čas oz. bolje mnoge čase renesanse, tj. odloči= lnega razdobja za razvoj zahodne civilizacije in kulture (poleg klasične an= tike in začetkov krščanstva). Renesansa je bila vse prej kot eno= vit proces, nasprotno predstavlja v sebi kar se da raznoliko gibanje napredka v neznano in vračanja v preteklost, k izvorom, tj. prava »so-časnost raznočasnosti«, in v tem ji je morda res= en pandan kvečjemu čas od konca 19. stol. do danes, tj. zmage in zl= oma industrijske moderne. Renesansa je tudi obdobje, kjer se v evropski zgodov= ini morda skušajo najbolj živo in pristno združevati umetnost, znanost, filozofija in religija, ta poskus pa so le te v naslednjih stolet= jih »plačevale« z vse večjim medsebojnim ločevanjem= in odtujevanjem.

 

Pričujoča knjiga je pravzap= rav le prvi del »Poletja«, ki obravnava pojem renesančne lepote, drugi del pa bo zajel renesančno etiko in filozofijo človeka. Kn= jiga se historično nanaša na eno od vrhunskih dogajanj renesanse, namreč na umetniško dogajanje v Firencah v drugi polovici 15. st= ol., tj. vrhunsko obdobje ti. »quattrocenta«, ki so jo zaznamovali slikarji Piero della Francesca, Filippo Lippi, Sandro Botticelli in njegova šola, Platonska akademija Marsilia Ficina in Pica dela Mirandole, rastoča moč Medičejcev in njihovo mecenstvo umetnosti, pa t= udi Savonarolin »fundamentalistični« odpor tedanjemu »pokvarjenemu svetu«. Knjiga je napisana večidel kot vrsta pogovorov med  nekaj fiktivni= mi osebami, ki so že znani bralcem »Pomladi«, torej sledi Platonovemu vzoru v pisanju filozofskih del kot dialogov med filozofom-učiteljem in drugimi osebami, ki so po večini njegovi učenci ali vsaj tihi občudovalci. Glavno vlogo v knjigi igrata filozof Bruno in njegova prijateljica, slikarka Marija, ki si v Firencah ogledujeta renesančno umetniško dediščino in o njej vn= eto razpravljata. V pogovorih se Mariji in Brunu občasno pridružijo = druge »realne« ali »imaginarne« osebe. Vmes pa avtor spretno  vmeša zamiš= ;ljene pogovore izbranih renesančnih avtorjev s svojimi sodobniki in dele njihovih dejanskih razprav kot tudi analize njihovih del, povzete iz del sodobnih ali nekdanjih avtorjev. Glavna osebnost tega virtualnega renesančnega sveta je Sandro Botticelli, okrog njega se osredišča vodilna nit knjige in vodilna tema, tj. pojem lepote v renesansi.

 

Avtor nam najprej naniza vrsto pogovo= rov in razprav o paradigmatskih renesančnih slikah, o Botticellijevih slikah »Rojstva Venere« in »Primavere« ter o združit= vi pozemske in nebeške ljubezni, nato o Ficinijevi obnovi (neo)platonizm= a in njegovi prevratni povezavi teologije in antropologije, pa o renesančn= ih koncepcijah slikarstva, zlasti o razmerju med obliko in barvo in o pomenu matematičnih harmonij v renesančni estetiki,  pa o renesančnem hermetizmu, Mirandolovi gnostični obrambi človekovega dostojanstva ter tragičnem Savonarolovem preganjanju poganstva v umetnosti in v življenju svojih someščanov. Uršič svoj »izlet« v renesanso zaključi z Brunovo refleksijo renesančnih sestavin v modernizmu in razmislekom o potrebi po neki no= vi renesansi, ki bi zajela  glob= oko notranjo preobrazbo vsega življenja, vendar brez nenasitnega hlastanj= a po novostih, pač pa bi bila odprta za brezčasno resnico, resnico, k= i je po Brunovem mnenju skrita predvsem v lepoti, vedno novo in staro obenem.

 

Tako Uršič  v svoji knjigi na prefinjen na= 69;in sledi temeljnemu motu celotne tetralogije: Štirje časi so dani človeku: preteklost, sedanjost, prihodnjost in večnost. Z osvetlitvijo duhovnega pomena renesanse se formalno navezuje na preteklost, toda prikaže jo kot živo v sedanjosti in ključno za prihodn= ost, to pa zato, ker nas vrača k temeljnemu modusu časa-večnem t= u in zdaj, »času« zavesti, ki se odpira resnici. Ni dvoma o platonskih izvorih te Uršičeve in seveda ne le njegove misli in = tako se Uršič dokaj odkrito naveže na sledenje temeljne metafizične identitete Lepega, Dobrega in Resničnega, kar je dok= aj v nasprotju tako z različnimi preganjalci ali izganjalci metafizike v i= menu znanosti ali družbenega napredka kot tudi heideggerjevsko usmerjenimi avtorji, ki imajo metafiziko za usodno »pozabo biti«, ki jo mo= ramo torej preseči, če ne celo pozabiti.  Obenem pa Uršič ne ponu= ja nobenega »zavetja« obnovi kakršnegakoli religioznega ali spiritualnega fundamentalizma, prav nasprotno, to so zanj nevarna stranpot= ja, ki nas vodijo stran od zavesti o večnem tu in zdaj v navidezne (od)rešitve, v zamenjavo Idej z ideali in nato le teh s takšnimi= ali drugačnimi ideologijami, avtoritetami in institucijami moči. Ni slučaj, da se je Uršič v svoji knjigi zelo intenzivno posve= til fenomenu pridigarja Savonarole, ki je ob svojem nedvomnem junaštvu v spopadih z inkvizicijo in Medičejci vendarle usodno zamenjal vzneseno= st ob Resnici s fanatičnim preganjanjem vseh in vsega, kar po njegovem ni ustrezalo in sodilo k Resnici, kajti Savonalorin zdrs iz vznesenosti v fanatizem, ki sprva vžge množice, nato pa jih prestraši in izzove nasprotne fanatizme, je nekakšen  vzorčni primer za marsikaj, = kar se je v večjih in bolj usodnih razmerah dogajalo v »venticentu&laq= uo; in se nam še dogaja.

 

Zato ne čudi, da Uršič= eva knjiga doživi enega od svojih vrhuncev prav v soočenju med ostar= elim Botticellijem in Savonarolo, ki kulminira v Savonarolovi kritiki Botticellijevega »Kronanja Marije«: »Preveč je lepa, preveč!«.  Bottice= lli si ne ve razlagati te ocene, ki ga je zadela v dno duše in sklene, da bo prvič v življenju naslikal motiv križanja, tj. skrajne bole= sti, samoodpovedi in samo-preseženja človeka. Kakor bi se želel »odkupiti« za lepoto, posejano v njegovih slikah s prikazom križanja, a še tega zakritega v motivu Sv. Trojice, tj. vsajeneg= a v simbol najvišje popolnosti in lepote. Botticelli je torej konec koncev »odgovoril« Savonaroli s »še več lepote«, toda lepote, ki naj presega samo sebe in s tem tudi bolest križanja. Uršič ni navedel, kako je Savonarola ocenil prvo od Botticellije= vih Križanj, a zdi se, da je ostal »ujet« v metafiziki trplje= nja, kazni in odpuščanja, in kot kaže njegova kasnejša pobu= da, da v mestu sežgejo vsa umetniška dela, kjer lepota ne izraža Ideje, tudi v distanci do lepote. Morda ga je prav to tudi zapeljalo v fanatizem in »pokopalo« njegov projekt moralne prenove Firenc. Uršič bo verjetno te teme še obravnaval v drugem delu &raqu= o;Poletja«, ki je namenjem renesančni etiki in filozofiji človeka, morda bo = tedaj tudi več spregovoril o nenehnem dialogu, ki je obenem tako spopad kot partnerstvo med »zagovorniki« Lepote in Resnice, poznanem vsaj= od Platona dalje. Tretji element metafizične trojke, tj. Dobro, nam ponu= ja morda odrešilno mediatorsko vlogo v tem dialogu, toda to, kako naj od= igra to vlogo, ostaja neznanka, ki verjetno presega tako obzorje renesanse kot = tudi našega časa, presega tudi metafizično obzorje »ve= 9;nega tu in zdaj«, kar je konec koncev naznačil že Platon, ki je Dobro predstavil kot »idejo idej«, dvignjeno nad vse odnose bi= ti in nebiti, enosti in razlike, prisotnosti in odsotnosti, stvarjenja in usvarjenega, pa tudi dvignjeno nad vse sojenje, čutenje in zrenje. Mo= rda to naznačuje prepotrebno zmožnost duhovne distance do vseh človeških kognitivnih, praktičnih in vrednotnih dosežk= ov in opredelitev, vendar ne odpoved spoznanju, delovanju in vrednotenju. Prav zanimivo bo brati, kako bo Uršič nadaljeval svoje »Poletje« in ga napotil v »Jesen«. Kako bolj celov= ito oceno njegovega vrednega poskusa dialoga z renesanso bomo lahko podali šele potem, kajti veliko idej in dialogov v prvem delu »Poletja« ostaja nezaključenih, potrebujejo dopolnitev v = nadaljevanju.

 

Sklenimo ta prikaz z »postmetaf= izičnim« namigom: morda pa je tako, da sleherni »agens« v metafizič= ;ni trojki Resnično, Lepo, Dobro lahko igra vlogo posrednika med preostal= ima dvema agensoma in tedaj pridobi novo vlogo, ki ga dvigne nad polarnostjo metafizične in izkustvene stvarnosti, tudi nad nasprotje večnost= i in časovnega »toka« dogajanja/doživljanja. Ne le Dobro,= tudi Resnično in Lepo tej lahko segajo preko vseh pojmovnih, estetskih ali etičnih opredelitev. S tem se tudi relativizirajo vse posebne, na vid= ez dokončne predstave, pojme, ideale o Resnici, Lepem, Dobrem, ki jih ne= nehno proizvajamo ljudje, zanje živimo in tudi umiramo. Preostajajo pa nam = sicer simboli Resnice, Lepega, Dobrega, ki pa tedaj ne predstavljajo, ne zaznamu= jejo, ne govorijo, temveč odpirajo prostor našemu bivanju, umevanju in doživljanju.

 

 

 

&nbs= p;

------=_NextPart_01C4DBC0.EDEAD350 content-location: file:///C:/D176E029/Ule_o_Poletju_I_files/header.htm content-transfer-encoding: quoted-printable content-type: text/html; charset="us-ascii" Andrej Ule, kritika knjige O renesančni lepoti





<= !--[if supportFields]>PAGE 

 

<= span class=3DMsoPageNumber>1

 

------=_NextPart_01C4DBC0.EDEAD350 content-location: file:///C:/D176E029/Ule_o_Poletju_I_files/filelist.xml content-transfer-encoding: quoted-printable content-type: text/xml; charset="utf-8" ------=_NextPart_01C4DBC0.EDEAD350--