PLOTIN, En. V. 5 [32]:
»O tem, da umske resničnosti
<ta noeta>
niso izven njega <tj. uma, nous>, in o Dobrem« (fragmenti, delovni prevod M. U.)
(V. 5. 2): Resničnost uma
·
»Umskih
resničnosti <ta noeta,
»inteligibilije«> torej ne smemo iskati izven [uma,
… ampak jih] moramo vse pripisati resničnemu umu. Kajti le tako jih bo tudi
poznal, resnično jih bo poznal in ne bo jih pozabil ali iskal vsenaokrog, saj
bo resnica <alétheia>
v njem kot temelj vseh resničnosti, ki bodo živele in mislile. Vse to mora
pripadati najbolj čaščeni naravi [umu]: kje bi bila sicer njena čast in slava?
Zatorej [um] ne bo potreboval nobenega dokaza, nobene potrditve, da je to tako,
kajti, da je tako, je očitno njemu samemu. […] Bivajoča resnica <he ontos alétheia> je torej tam in se ne ujema z ničimer drugim,
zgolj s sabo, in ne govori <légei> o ničemer drugem kot o sebi, saj je sáma to, kar
govori, in govori, kar sama jè. […] Saj ne moreš najti ničesar
resničnejšega <alethésteron>
od resničnega <alethous>.«
(V. 5. 2. 1…25)
(V. 5. 6): Eno je »onstran« bivajočega in uma, brez
imena in oblike
Plotin najprej pravi, da je Eno, iz katerega emanirajo
vse forme, sámo brez vsake forme, saj je forma vsega, vseh stvari, in če bi
sámo imelo kako formo, bi moralo imeti vse forme. Nadalje se sprašuje, ali je
Eno, iz katerega emanirajo vse stvari, tudi sámo ena od stvari – in odgovarja
nikalno, navezujoč se na Platona:
·
»Ker Eno ni nobena od njih [stvari], lahko
rečemo samo, da je onstran njih. Toda one so bivajoče in [je] bivajoče <ta onta kai to on>, zatorej je Eno ‘onstran bivajočega’ <epékeina ara ontos>.
Izraz ‘onstran bivajočega’ ne pomeni, da je [Eno] neka posamezna stvar – kajti
ne izraža njegovega imena, ampak je vse, kar pove, zgolj to, da [Eno] ‘ni to’.
In če ta izraz to pove, v nobenem pomenu ne zaobsega Enega: bilo bi absurdno
poskušati razumeti to brezmejno naravo …« (V. 5. 6. 8-14).
Potem Plotin razširi Platonovo analogijo iz prispodobe
o votlini na zrenje Enega: kakor se mora platonski filozof, če želi spoznati umske
resničnosti (ideje, inteligibilije), dvigniti nad
čutno izkustvo, tako se mora novoplatonski kontemplativec, če želi uzreti tisto, kar je onstran vsega
bivajočega, namreč tudi onstran vseh umskih resničnosti (oziroma idej), tudi
najvišjih, dvigniti nad um k nadumskemu zrenju. S
preseganjem uma bo šele uzrl tisto, kar je vsemu »nepodobno«, kajti vse, kar je
»nekaj« in nečemu podobno, je bivajoče – tisto pa, kar je onstran vsega
bivajočega, sploh ni »nekaj«.
Plotin gre v tej apofatični
drži še dlje, do konca in čez, če smemo tako reči: tudi sam izraz ‘Eno’ je
navsezadnje zgolj naše ime za tisto,
kar je neizrekljivo in sámo nima nobenega imena, kajti »ime ‘Eno’ lahko pomeni
zgolj zanikanje mnoštva« (V. 5. 6. 27) in »če bi Eno – takó ime kakor
resničnost, ki jo izraža – razumeli na tak način, bi nam bilo manj jasno, kot
če ga sploh ne bi imenovali« (ibid.,
31).
·
»Kajti tisto
[Eno] ne more biti slišano, niti ga ne more uméti tisti, ki sliši, temveč, če
sploh, tisti, ki vidi. Toda kdor bo v njem skušal uzreti formo <eidos>, ga
niti videti ne bo mogel« (ibid.,
35-38).
(V. 5. 7): »Dvojnost vida«; Sonce kot čista luč
Plotin govori o »dvojnosti vida«, pri čemer se
navezuje na primerjavo med očesom in soncem v šesti knjigi Platonove Države: oko najprej vidi predmet, ki ga
gleda, šele potem postane pozorno na »medij«, ki mu omogoča videnje, na
svetlobo, sončno luč – in analogno tudi um sprva spoznava umevnosti
in šele potem uzre tisto Dobro, ki spoznavanje sploh omogoča.
·
»Toda ko tam ni
ničesar drugega razen medija, tedaj ga oko nemudoma uzre, čeprav ga celo tedaj
vidi na podlagi nečesa drugega, kajti če je sam in se ne opira na nekaj
drugega, ga čut <aisthesis>
ne more prepoznati. Saj bi morda celo svetloba sonca, ki jo ima [sonce] v sebi,
ušla našemu čutu vida, če ne bi za njo stala bolj solidna gmota« (V. 5. 7. 8-13).
Zmožnosti videnja čiste svetlobe sicer nima čut, ima
pa jo um:
·
»In če bi kdo
rekel, da je sonce sama luč <phôs>, bi lahko te besede razumeli kot prispevek k
razlagi tega, kar hočemo reči; tedaj bi namreč bilo sonce luč, ki v nobeni
obliki ne pripada drugim vidnim stvarem, in tedaj bi bilo, morda, vidno kot
čista luč: kajti drugi vidni predmeti niso čista luč. To je torej tisto, čemur
je podobno zrenje uma; tudi ta vidi stvari, osvetljene z neko drugo lučjo, z
lučjo prve narave, in jo vidi v njih; kadar svojo pozornost obrne k naravi
osvetljenih stvari, vidi manj luči; če pa se odvrne od stvari, uzre in vidi
medij, po katerem jih vidi, zre v sámo luč, v izvor luči.« (V. 5. 7. 14-21)
Potem se Plotin vrne k primerjavi uma z očesom, ki naj
bi ugledalo svojo notranjo svetlobo, ko si zapre veko – in čeprav analogija tu
malce šepa, glavna poanta ostaja:
·
»Prav tako um, ki
se zastre pred drugimi stvarmi in se potegne vase ter takrat ne gleda ničesar
[drugega], uzre luč, ne drugačno luč v nečem različnem od sebe, marveč tisto,
ki nastopi nenadoma, sama zase v svoji neodvisni čistosti, tako da um ne ve, od
kod je prišla, od znotraj ali od zunaj, in šele ko spet izgine, si bo rekel:
‘Bila je znotraj in vendar ni bila znotraj.’« (V. 5. 7. 31-36)
(V. 5. 8) Uzrtje
luči/Enega
·
»Toda ne
raziskuj, od kod pride [luč], saj ni nobenega ‘od kod’: kajti v resničnosti ne
pride, niti nikamor ne odide, ampak se pojavi <phaínetai> ali se ne pojavi.
Zato ne tekaj za njo, ampak mirno počakaj, da pride sama, pripravi se, da jo
boš uzrl, kakor oko čaka na sončni vzhod; saj sonce vzide nad obzorje (‘iz
oceana’, kot rečejo pesniki) in se predaja očem v zrenje.« (V. 5 .8. 1-8)
Toda od kod vzhaja luč? se nadalje sprašuje Plotin; od
kod prihaja Eno? V tem pogledu analogija z vzhajajočim soncem spet ni povsem
ustrezna, kajti ne prihaja Eno k umu, ampak um – še bolje, duša – prihaja k
Enemu. Zato Plotin pravi:
·
»Toda [Eno, luč]
ne pride tako, kot pričakuješ, marveč je že prišlo kot nekdo, ki ni prišel:
kajti uzrt ni kot prišlek, ampak kot nekdo, ki je bil tukaj pred vsemi stvarmi,
celo pred umom. […] In resnični čudež je, kako je prisoten, ne da bi prišel, in
kako, čeprav ga ni nikjer, tudi ni nikjer, kjer ga ni.« (V. 5. 8. 14-
(V. 5. 9) »Ničesar
ni, kjer ga ni …«
·
»… ničesar ni,
kjer ga ni. […] Torej je tam in ga ni; ni ga tam, ker ga nič ne doseže, ker pa
je vsega svoboden, mu ni preprečeno, da bi bil kjerkoli.« (V. 5. 9. 13-15)