ISAAC NEWTON (1643-1727)

Philosophiae naturalis principia mathematica (1687, 1713, 1726...)

angl. prev.: Mathematical Principles of Natural Philosophy and System of the World (1729)

Najprej nekaj odlomkov iz uvodne »Sholije« (Scholium) v I. delu Principia (prevedeni so tudi v Alexandre Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, prev. Božidar Kante, 7. pogl., str. 130-156, podčrtal M.U.):

»Absolutni, resnični ali matematični čas teče enakomerno, sam po sebi in iz svoje lastne narave, brez odnosa do česarkoli izven sebe, in z drugim izrazom ga imenujemo trajanje (duration); relativni, navidezni ali navadni čas [pa] je neko čutno in zunanje (bodisi natančno bodisi nenatančno) merilo trajanja z gibanjem, ki ga ponavadi uporabljamo namesto resničnega časa: na primer dan, ura, mesec, leto.« (Mathematical Principles of Natural Philosophy, str. 6)

»Absolutni prostor ostaja vselej isti in negiben po svoji lastni naravi, brez odnosa do česarkoli izven sebe. Relativni prostor [pa] je neka gibljiva razsežnost ali merilo absolutnih prostorov, ki ga naši čuti določijo s svojim položajem do teles in katerega navadno smatramo za negibnega; takšna je razsežnost podzemnega ali zračnega ali nebesnega prostora, ki je po svojem položaju določena v odnosu do Zemlje. Absolutni in relativni prostor sta enaka po podobi (figure) in velikosti, vendar ne ostajata vselej numerično enaka. Kajti če se na primer Zemlja giblje, bo prostor našega zraka, ki relativno in v odnosu na Zemljo ostaja vselej isti, v enem času isti z enim delom absolutnega prostora, skozi katerega prehaja zrak, v drugem času pa bo isti z drugim delom le-tega [absolutnega prostora] in se bo tako, absolutno gledano, nenehno spreminjal.« (prav tam)

»Absolutno gibanje je premik (translation) telesa z enega absolutnega mesta na drugo; relativno gibanje [pa] je premik z enega relativnega mesta na drugo. Tako je na ladji, ki jo žene veter, relativno mesto telesa [mornarja] tisti del ladje, ki ga telo poseduje, ali tisti del votlosti [ladje], ki ga telo napolnjuje in se zatorej giblje skupaj z ladjo; relativno mirovanje je ostajanje (continuance) telesa v istem delu ladje ali njene votlosti. Toda resnično (real), absolutno mirovanje je ostajanje telesa v istem delu tistega negibnega prostora, v katerem se giblje sama ladja, njena votlost in vse, kar vsebuje. ...toda če se giblje tudi Zemlja, se bo resnično, absolutno gibanje telesa povečalo...« itd. (Ibid., 7)

»...nesmiselno je, da bi bila prvotna mesta stvari gibljiva. Zato pa so ta mesta absolutna; in premiki s teh mest so edina absolutna gibanja.« »...vsa gibanja z mest [ki so že] v gibanju, [pa] niso nič drugega kot deli celotnih in absolutnih gibanj; in vsako celotno gibanje je sestavljeno iz gibanja telesa z njegovega prvega mesta ter gibanja tega mesta z njegovega [prvega] mesta; in tako naprej, dokler ne pridemo do nekega negibnega mesta, kakor v že omenjenem primeru mornarja.« (Ibid., 9)

»Vzroki, po katerih se medsebojno razlikujejo resnična [absolutna] in relativna gibanja, so sile, ki delujejo na telesa in povzročijo gibanje.« (Ibid., 10)

»Obstaja eno samo resnično (real) krožno gibanje kateregakoli vrtečega se telesa, in sicer ustrezajoče edini sili, ki si prizadeva k oddaljevanju od svoje osi gibanja [tj. sredobežni ali centrifugalni sili], in to gibanje je njen lastni in ustrezni učinek…« (Ibid., 11)

……………………………………………………………………………………………………

Sledi nekaj odlomkov iz »Splošne sholije« (Scholium generale), dodane v 2. izdaji Newtonove Philosophiae naturalis principia mathematica (1713), podčrtal M.U. (gl. tudi: Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, 10. pogl., str. 180-190):

»Doslej smo pojave nebes in našega morja razlagali z močjo gravitacije, toda vzroka te moči še nismo določili. Gotovo je, da mora [gravitacija] izvirati iz vzroka, ki prodira v sama središča Sonca in planetov, ne da bi izgubil kanček svoje sile... Toda doslej nisem mogel iz pojavov odkriti vzroka teh lastnosti gravitacije, hipotez pa si ne izmišljam (hypotheses non fingo); vse, kar ni izpeljano iz pojavov, je namreč treba imenovati hipoteza; in hipoteze, bodisi metafizične ali fizikalne, bodisi okultne ali mehanične, nimajo mesta v eksperimentalni filozofiji. ...Kajti nam zadostuje, da gravitacija dejansko obstaja in deluje v skladu z zakoni, ki smo jih pojasnili, ter da izdatno razloži vsa gibanja nebesnih teles in našega morja.« (op. cit., iz angl. prev., str. 547 [Koyré, 185-6])

…toda teološka razlaga za Newtona obstaja, čeprav to ni znanstvena hipoteza, kajti slednjih si Newton »ne izmišlja«:

»Ta najlepši sistem Sonca, planetov in kometov lahko sledi (proceed) iz namere in gospostva inteligentnega in mogočnega Bitja [Boga]. In če so zvezde stalnice središča drugih podobnih sistemov, morajo biti tudi le-ti, ki jih je oblikovala podobna modra namera, vsi podvrženi gospostvu Enega, še posebej zato, ker je svetloba zvezd stalnic iste narave kot svetloba Sonca, in svetloba iz vsakega sistema prehaja v vse druge sisteme; in zato, da sistemi zvezd stalnic zaradi svoje gravitacije ne bi padli drug v drugega, jih je [Bog] postavil tako, da so med seboj neizmerno oddaljeni.« (prav tam, 544 [Koyré, 183])

V »Splošni sholiji« Newton govori o Bogu kot Vsevladarju sveta (pri čemer skuša zavrniti tudi očitke, da je panteist):

»To bitje vlada vsem stvarem, in sicer ne kot duša sveta, temveč kot Gospod nad vsem; in zaradi njegovega gospostva ga imenujemo Gospod Bog Pantokrator oziroma Vsevladar. ...In iz njegovega resničnega gospostva izhaja, da je resnični Bog živo, inteligentno in mogočno Bitje, iz njegovih drugih popolnosti pa izhaja, da je najvišji in najpopolnejši. On je večen in neskončen, vsemogočen in vseveden, kar pomeni, da njegovo trajanje sega od večnosti do večnosti, njegova prisotnost od neskončnosti v neskončnost; on vodi vse stvari in ve za vse stvari, ki so ali bi lahko bile ustvarjene. On ni večnost in neskončnost, temveč je večen in neskončen; on ni trajanje ali prostor, temveč traja in je navzoč. On večno traja in je vsepovsod navzoč; in s tem, da obstaja vedno in povsod, vzpostavlja (constitutes) trajanje in prostor. Kajti vsak del prostora je vedno [trajajoč] in vsak nedeljivi trenutek časa je povsod [navzoč], zatorej Stvarnik in Gospod vsega stvarstva ne more biti nikoli in nikjer. … V njem so vse stvari vsebovane in gibane; ob tem pa niti Bog ne trpi zaradi gibanja teles, niti telesa ne naletijo na kak odpor zaradi vseprisotnosti Boga. Vsi se strinjajo, da Najvišji Bog nujno obstaja; z isto nujnostjo pa obstaja vedno in povsod, …toda na način, ki sploh ni človeški, niti telesen, na način, ki nam je popolnoma neznan.« (Newton, op. cit., 544-545 [Koyré, ibid.])