Marko Uršič, Simbolne
forme v renesančni kulturi, 9. predavanje:
Michel
de Montaigne – znati živeti (sedem modrosti Esejev)
1. Michel de Montaigne
(1533-1592) je najpomembnejši francoski (pozno)renesančni filozof in tvorec
književne zvrsti, po njem imenovane esej. V treh knjigah, na
približno tisoč straneh, je objavil svojih 107 esejev,
filozofsko-literarnih »poskusov«: I. in II. knjiga Esejev sta prvič
izšli leta 1580, III. knjiga leta 1588, skupaj z dopolnjenima oziroma
razširjenima prvo in drugo, nekaj dodatkov pa je bilo vnesenih tudi v posthumno
izdajo leta 1595, ki je postala osnova za večino poznejših natisov in
prevodov. Montaignevi Eseji se precej razlikujejo po dolžini (od ene do
dvesto strani) in so zelo raznovrstni po vsebini.
Montaigne nas uči
živeti, namreč – živeti modro. Eseji
so daleč od šolske učenosti, so kar se da blizu življenju in ravno v
tej življenjskosti je njihova neprecenljiva vrednost. Montaigneva filozofija v
dobrih štirih stoletjih ni prav nič zastarela, nasprotno: dandanes na
njegovi poti odkrivamo svojo lastno.
2. Michel de Montaigne, zelo kratek življenjepis:
1533
Michel se rodi na gradu Montaigne, v pokrajini Périgord
1533-39
nauči se latinščine kot »maternega
jezika«
1539-46
šolanje v Bordeauxu
1557
izvoljen za poslanca v mestni skupščini
1558
sreča prijatelja Étienna de
1559
potuje v Pariz in spremlja kralja Franca II.
1563
smrt dragega prijatelja Étienna
1565
poroka z bogato Françoise de
1568
smrt očeta Pierra Eyquema; Michel podeduje grad
1568
ranjen ob padcu s konja, na robu smrti
1572-73
začne pisati eseje »o samem sebi«
1572
šentjernejska noč v Parizu
1578
prvi napad ledvičnih kamnov, zanj usodne bolezni
1580
izid Esejev (I. in II. knjige)
1580-81
potovanje v Italijo, kjer piše popotni Dnevnik
1581-85
je župan Bordeauxa, izvoljen v dveh mandatih
1584
na gradu ga obišče navarski kralj Henrik IV.
1585
kuga v Périgordu (Michelovi ožji domovini)
1588
nova izdaja Esejev (dodana III. knjiga)
1588
v Parizu spozna gospodično Marie de Gournay
1592 umre na svojem gradu,
pokopan je v Bordeauxu.
3. Montaignev grad dandanes (štiri fotografije)
4. Montaignev knjižni dom (tri fotografije notranjosti Montaignevega
stolpa, knjižnice)
5. Latinski in grški izreki, ki jih je Montaigne dal vrezati v tramove
svoje knjižnice, trije primeri:
·
HOMO SUM, HUMANI A ME NIHIL ALIENUM PUTO.
»Človek sem, nič človeškega mi ni tuje«
(Terencij).
·
SUMMUM NEC METUAS DIEM NEC OPTES.
»Ne boj se, niti ne želi si poslednjega dneva« (Marcial).
·
ΣΚΕΠΤΟΜΑΙ (Sekst Empirik et
al.).
»Premišljujem.« (Tudi: gledam, opazujem,
spoznam, preiskujem, preudarjam … dvomim.)
6. Sedem modrosti Esejev in M. U. Sedmerke (str. 159-378):
I.
O SAMOSTI
II.
O TELESU
III.
O SMRTI
IV.
O DVOMU
V.
O NOČI
VI.
O POTI
VII.
O KNJIGAH
7. O samosti (I/1) – Montaignev
nagovor Bralcu na
začetku Esejev
·
»To knjigo,
dragi bralec, sem napisal v dobri veri.
[…] Ko bi mi šlo za naklonjenost ljudi, bi se bil nakitil s pavjim perjem. Tako
pa hočem, naj me svet vidi v vsej preprostosti, naravnosti in takšnega,
kakršen vsekdar sem, brez olepšavanja in umetničenja; zakaj tisti, ki
ga slikam, sem jaz sam. […] Kajti ko bi živel med tistimi ljudstvi, ki
pravijo, da še žive v blagi svobodi prvotnih naravnih zakonov, veruj mi, da bi
se zelo rad naslikal prav ves in docela nag. Tako, dragi bralec, sem jaz sam
predmet svoje knjige …« [Ta
citat je v slov. prevedel Bogo Stopar, Montaignevi Eseji (izbor) v zbirki Kondor, 1960, str. 5; podčrtal M. U.;
vse naslednje citate je prevedel M. U. po izdaji Pierra Villeyja: Montaigne, Les
Essais, PUF, Pariz, 1999.]
8. O samosti (I/2) – »znati
biti zase«
·
»Največja
stvar na svetu je znati biti zase <ŕ soy>…« [O samoti,
I/39, 242]
·
»Svoj pogled
obračam navznoter, tam sejem in žanjem, nenehno se motrim, se nadzorujem,
se okušam …« [O domišljavosti, II/17,
657]
·
»Sebe bolj
preučujem od česarkoli drugega. To je moja metafizika, to je moja
fizika.«
[O izkustvu, III/13, 1072]
·
»Pridržimo si
kamrico, ki bo čisto naša in popolnoma prazna, in v njej namestimo svojo
resnično svobodo, spokoj in samoto …« [O samoti, I/39, 241]
9. O samosti (I/3) – osamljenost,
samota, samost
·
»Melanholično
razpoloženje, ki je sicer najbolj mrzko moji naravi, porojeno z žalostjo zaradi
samote, v katero sem se vrgel pred nekaj leti, je bilo tisto razpoloženje, ki
me je navdalo s takšnim premišljevanjem, da sem se lotil pisanja.« [O
čustvu očetov do otrok, II/8, 385]
·
»Samotni kraj mi
omogoča, da sežem dlje v svet; kajti sredi množice, na primer v Louvru, se
povlečem vase, v svojo kožo; množica me nažene nazaj vase in moje misli
nikoli niso tako noro živahne, nikoli bolj osebne kot ravno ob takšnih javnih
ceremonijah.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 823]
·
»[Nekega] moža so
vprašali, čemu se tako trudi za stvar, ki jo bo spoznalo le majhno število
ljudi, pa je odvrnil: Če jih je malo, jih je zame že dovolj, in tudi
če je en sam, jih je zame dovolj, prav tako pa tudi, če ni nobenega.«
[O samoti, I/39, 247]
10. O samosti (I/4) – in prijateljstvu
Michel de Montaigne in Étienne
de
·
»… iskala sva
se, še preden sva se videla.« [O
prijateljstvu, I/28, 188]
·
»In največji
človek, ki sem ga spoznal živega, namreč glede naravnih vrlin duše in
po rodu, je bil Estienne de
·
»…če res
hočete vedeti, zakaj sem ga imel rad, čutim, da je za to en
sam odgovor: “Ker je bil on on, ker sem bil jaz jaz”.« [O prijateljstvu, I/28, 188]
·
»Tako sem se
navadil in izuril biti povsod
11. O telesu (II/1) – besede
in Venerini čari
Montaigne največ piše o
telesu v eseju O Vergilijevih verzih [III/5], navezujoč se na nekaj
stihov o Venerinih čarih:
…
z roko je belo ko sneg objela soproga,
ker je še zmeraj odlašal; in v njenem nežnem objemu
zopet začutil je ogenj ljubezni …
[Eneida VIII, 387 isl.]
V pisanju o ljubezni in
spolnosti, telesnih opravilih in intimnostih, je Montaigne zelo neposreden in
drzen za svoj čas. Pri tem zvesto sledi latinskima sentencama:
·
Homo sum,
humani a me nihil alienum puto.
»Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« (Terencij).
·
Non pudeat
dicere quod non pudeat sentire.
»Ne sramuj se izreči, česar se ne sramuješ
misliti.«
Malce pa je v njem seveda tudi
nečimrnosti:
·
»Dolgočasilo
bi me, če bi moji eseji služili damam samo kot običajen kos pohištva
v salonu; to poglavje me bo pripeljalo v budoar, […kajti] rad imam malce bolj
privatno druženje z njimi, javno je brez vonja in okusa.« [O Vergilijevih
verzih, III/5, 847]
·
Sicer pa modrec
dobro ve, da se tudi modrost lahko spridi:
·
»Modrost ima
svoje presežke, zato nič manj ne potrebuje zmernosti kot norost« [ibid., III/5, 841].
12. O telesu (II/2) – »to je snov,
ki je vlita v vse«
·
»Ves svet se
vrti in teží k parjenju; to je snov, ki je vlita v vse, to je središče,
kamor zrejo vsa bitja.« [O Vergilijevih verzih, III/5, 857]
·
»Človeška
spolna dejavnost je tako naravna, tako nujna in upravičena – pa vendar:
zakaj je ne zmoremo omenjati brez sramu …?« [Ibid., 847]
·
»Mar to pomeni,
da manj glasno ko dihnemo kakšno besedo o spolnosti, toliko več imamo
pravice, da zavzema našo misel?« [Ibid.]
·
Sicer pa: »Pri mnogih
stvareh opažam, […] da so moja poželenja manj sprijena kot moj razum.« [O krutosti, II/11, 428]
13. O telesu (II/3) – pa »o naših
damah«
·
»Naučimo
naše dame, da se bodo cenile in spoštovale, da nas bodo zapeljevale in pustile
čakati.« [O Vergilijevih verzih,
III/5, 880]
·
»[Mi] bi radi, da
bi bile naše žene vselej zdrave, živahne, polne življenja, dobro prehranjene,
pri vsem tem pa še krepostne, skratka, obenem mrzle in vroče« [ibid.,
885].
·
»…moški in ženske
smo vliti iz istega kalupa« [ibid., 897]; in »veliko lažje je obtoževati
en spol kakor opravičevati drugega. Tako kot pravi pregovor: grebljica
se norčuje iz lopatke« [ibid.]. – obe sta namreč na istem: obe v
ognju, obe v pepelu!
·
»Naj duh
prebuja in oživlja težo telesa; naj telo zadržuje lahkost duha in ga povezuje.« [O izkustvu,
III/3, 1114]
14. O telesu (II/4) – o
starosti, bolečini, ljubezni
·
»Ne slikam
bivanja, slikam minevanje.« [O kesanju, III/2, 805]
·
»Kdor se boji
trpljenja, trpi že, ker se boji, [… kajti] najtežje in najpogostejše tegobe so
tiste, ki nam jih vsiljuje domišljija.« [O izkustvu, III/13, 1905]
·
»Naše misli
so vselej drugje.« [O odvračanju, III/4, 834]
·
»… ljubezen mi
vrača moč, čilost, prijaznost, skrbi za mojo osebo; ljubezen
izbriše z mojega obraza gube starosti, spačene in usmiljenja vredne, in
skrbi, da ga samega ne skazijo; ljubezen me vrača k pametnim in zdravim
študijem, ob katerih se lahko bolj spoštujem in se imam rajši, ko preženem obup
iz svojih misli in se vrnem k sebi …« [O Vergilijevih verzih, III/5,
893]
15. O smrti (III/1) – neznana
tujka in stara znanka
Smrt je stalnica in ena
glavnih tem Esejev; za
Montaigna je pisanje o sebi, svojem življenju, obenem pisanje o svoji smrti.
Njegov odnos do smrti se je z
leti spreminjal, pri tem lahko v grobem ločimo tri »faze«, ki jih
razberemo predvsem iz naslednjih treh esejev:
·
iz prvega
dela: Filozofirati pomeni učiti
se umreti [I/20] – »premeditacija«, miselno »udomačenje« smrti
in/ali zanikanje njene resničnosti, njenega pomena; tu se Montaigne
navezuje na Platona, Epikurja, Cicerona, Seneko idr.;
·
iz drugega
dela: O vaji [II/6] –
»soočenje« z lastno smrtjo, »pred-izkušnja« zadnjih trenutkov življenja,
»vaja« umiranja;
·
iz tretjega
dela: O ničevosti [III/9]
– neizbežno sprijaznjenje s smrtjo, »sprava« z njo, uklonitev njeni nujnosti in
moči.
Montaigne zelo pretresljivo
piše o smrti prijatelja Étienna de
16. O smrti (III/2) – Filozofirati pomeni učiti se umreti
·
»Na koncu se vsa
modrost in učenost tega sveta zbereta v točki, ko nas naučita ne
bati se umreti.« [Filozofirati pomeni učiti se umreti, I/20, 81]
·
Vselej bodimo »obuti in pripravljeni na odhod« [ibid., 88].
·
»Želim, da
delujemo, da podaljšamo svoja življenjska dela, kolikor moremo; in naj me smrt
najde pri sajenju mojega zelja« [ibid., 89].
·
»Kdor bi
naučil ljudi umreti, bi jih naučil živeti«; Narava pa je najboljša
učiteljica in tudi v smrti »nam narava sama ponudi roko« [ibid.,
90].
·
»Kakor je naše
rojstvo bilo rojstvo vseh stvari, tako bo naša smrt smrt vseh stvari« [ibid.,
92] – tudi smrt same smrti.
·
Narava nam
govori: »Izstopite iz tega sveta, kakor ste bili vanj vstopili! […] Vaša smrt
je le delček v vesoljnem redu« [ibid., 92].
17. O smrti (III/3) – Montaigneva
»vaja« umiranja
·
V takšni »vaji« <exercitation>
si pridobimo neko izkustvo <expérience> smrti, se pravi, umiranja,
»če ne celovito in popolno, pa vsaj takšno, ki ni
nekoristno, saj nas lahko nekolikanj utrdi in okrepi« [O vaji, II/6, 372].
·
»Ta spomin, ki se
je močno vtisnil v mojo dušo, mi je prikazal obraz smrti in njeno
podobo tako blizu naravi, da me je nekako sprijaznil z njo. Ko sem
začel spet videti, je bil to tako šibek in tako mrtev vid, da nisem
razločil še ničesar razen svetlobe … « [ibid., 373-74].
·
»Zdelo se mi je,
kakor da se me moje življenje drži le še na vrhu ustnic: zaprl sem oči, da
bi mu pomagal, tako se mi je zdelo, da se lažje utrga, in občutil ugodje
ob pomisli, da bi omedlel in se prepustil oditi. To je bila misel, ki je
lebdela na površju moje duše, tako nežna in šibka kot vse drugo, vendar v
resnici ne samo brez neugodja, ampak pomešana s tisto blagostjo, ki jo
občuti človek, ko se prepusti, da zrsne v sen« [ibid.].
·
»Videl sem svoj
dom <maison>, ne da bi ga prepoznal; in ko so me položili na
posteljo, sem občutil brezmejno blagost tega počitka […] Resnično
bi bila to srečna smrt« [ibid.,
376–77].
18. O smrti (III/4) – »sprava«
s smrtjo, a radost ostaja
·
V eseju O
ničevosti piše: »Pogosto se mi dogaja, da si z nekakšno naslado <plaisir>
zamišljam smrtne nevarnosti in jih pričakujem: s sklonjeno glavo se topo
pogrezam v smrt, ne da bi o njej razmišljal in jo spoznaval, pogrezam se kakor
v nemo in temno globino, ki me pogoltne z enim samim naskokom in me v hipu
podre s silnim snom, brez vsakega občutka in trpljenja. In tisto, kar
predvidevam, da sledi tem kratkim in silovitim <violentes> smrtim,
me navdaja bolj s tolažbo kot z nemirom.« [III/9, 971].
·
Montaigne še
vedno sledi tisti »vaji«, dodaja pa, da zdaj vstopa v »zaupnost z umiranjem <j’entre en confidence avec
le mourir>« [ibid.].
·
»Širiti je
treba radost, žalost pa je treba
zadrževati, kolikor je mogoče« [ibid.,
979].
·
Zgledujmo se po
Sokratovi vedrini, kajti »vrlina je po naravi prijetna in vesela« [O
Vergilijevih verzih, III/5, 845].
19. O dvomu (IV/1) – Montaigne
kot skeptik
Beseda “skeptik”
<gr. skeptikós> dob. pomeni “človek, ki premišljuje,
dvomi, preizkuša…” – in prav tak je bil Montaigne.
V zgodovini filozofije je
znan predvsem kot (pozno)renesančni skeptik, manj kot stoik in epikurejec,
le redko pa se govori o sokratsko-platonskih izvorih in ciljih njegovih misli.
Tudi za Montaigna je
značilno prepričanje, da je preprostost (kot »učena nevednost«) bistvena odlika misli in modrosti.
Preprostost pa ne pomeni
enoznačnosti, »linearnosti« misli. Montaigne je bil epikurejec v
življenjskih radostih in užitkih, stoik v žalostih in bolečinah, skeptik
v filozofskih trditvah – in platonik v iskanju neminljivega v minljivem.
·
»Življenje je
pravo ogledalo tega, kar govorimo.« [O vzgoji otrok, I/26, 168]
·
»Na svetu ni bilo
nikoli dveh enakih mnenj, kakor ne dveh enakih dlak ali zrn; njihova najsplošnejša
lastnost je različnost.« [O
podobnosti otrok očetom, II/37, 786]
·
»[Saj] to sploh
ni življenje, če se prisiljujemo z nujnostjo ene same poti. Najlepše
duše so tiste, ki imajo največ različnosti in prožnosti <soupplesse>.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 818]
20. O dvomu (IV/2) – in veri v lepoto narave, stvarstva
Esej Apologija Raymonda
Sebonda [II/12] je najdaljši izmed vseh Montaignevih Esejev, saj obsega
tretjino II. knjige.
Pozni sholastik, Katalonec
Ramon Sebon je napisal knjigo: Theologia naturalis ali Liber
creatorum (»Knjiga ustvarjenih bitij« ok. 1430), v kateri dokazuje, da
narava – poleg razodetega Svetega pisma – pričuje o božjem bivanju:
narava je “lestev” k Bogu.
Tej izrazito renesančni
misli se pridružuje tudi Montaigne:
·
»Ta svet je sveti
tempelj, v katerega je bil postavljen človek, a ne zato, da bi
občudoval dela svojih rok, temveč da bi motril dela, ki jih je
božanska misel naredila čutna: Sonce, zvezde, vode in zemljo, zato da
bi nam predstavila umske bitnosti« [Apologija, II/12, 447].
·
»Če si še
tako prizadevamo, ne bomo nikoli mogli posnemati gnezda četudi najmanjšega
ptička, njegove zgradbe, lepote in udobnosti, takisto pa tudi mreže
drobcenega pajka ne« [O ljudožercih, I/31, 206].
21. O dvomu (IV/3) – so
verski boji res neizbežni?
Vrnimo se k Montaignevemu
skepticizmu: iz Apologije je razvidno, da mu gre pri kritiki
»dogmatikov« predvsem za etične poudarke, za zavračanje prisilnih alternativ,
izključujočega “enoumja”, ki se je razmahnilo z verskimi vojnami
med katoliki in hugenoti:
·
»… eni
pristopajo k veri z leve, drugi z desne, za ene je bela, za druge črna,
vsi pa jo podobno izrabljajo za svoje nasilne in stremuške namene« [Apologija,
II/12, 443].
·
»Naša vera je
bila namenjena temu, da izkorenini naše grehe; zdaj pa jih odeva, hrani,
spodbuja« [ibid., 444] – in v tej deželi, v Franciji, je
uveljavljena ta vera, krščanska, toda če bi živeli v kaki drugi
deželi, nadaljuje Montaigne, bi nam bila »vtisnjena kaka druga vera, morda
ravno nasprotna tej naši« [ibid., 445]; in tej razumni ugotovitvi
sledi presenetljiv, a povsem dosleden sklep: »Kristjani smo ravno tako,
kakor smo Perigordovci ali Nemci« [ibid.].
22. O dvomu (IV/4) – Montaigne
kot platonik
Miselno se Montaigne najbolj
približa Platonu, ko v svoji Apologiji premišljuje o času, smrti
in večnosti:
·
»Neumno se bojimo
le ene vrste smrti, medtem ko smo že prešli mnoge in skoznje nenehno prehajamo
[…saj] včerajšnji dan umre v današnjem in današnji bo v jutrišnjem. […] Toda
kaj potemtakem resnično jč? […] Tisto, kar je večno,
tisto, kar se ni nikoli rodilo in ne bo nikoli umrlo; tisto, čemur
čas nikoli ne prinese nobene spremembe […] saj napolnjuje večnost
z enim samim zdajem« [Apologija, II/2, 602-3].
23. O noči (V/1) – o
šentjernejski noči
V strašni šentjernejski
noči v Parizu, noči pred 24. avg. 1572, so katoliki s formalnim
dekretom omahljivega kralja Karla IX., dejansko pa na ukaz njegove mogočne
in zločinske matere Katarine Medičejske, žene umrlega kralja Henrika
II., zvabili v past in pobili več tisoč hugenotov, francoskih
protestantov.
Montaigne je ostal do smrti
katolik, čeprav so bili tudi v njegovi ožji družini (brat, sestra)
protestanti. Eseje je začel pisati 1572, tj. v letu šentjernejske
noči. Zato se moramo vprašati:
Zakaj niti na enem mestu v
Esejih ne omenja šentjernejske noči? Morda iz previdnosti, oportunizma? Ali pa,
nasprotno, zaradi (pre)globoke prizadetosti …? Kakor da ni hotel vedeti …?
Na to vprašanje lahko skupaj
z njegovim biografom Géraldom Nakamom (Montaigne in njegov čas,
1982) odgovorimo, da ne gre niti za brezbrižnost, niti za sokrivdo, niti za
odpuščanje morilcem, temveč za modrečevo višjo zavest, ki se
noče in ne pusti ujeti v norost, v zlo tega sveta, čeprav ga nespamet
in nasilje nenehno obkrožata. – Pri tem pa je pomembno, da Montaigne ves
čas deluje proti zlu, proti nasilju, proti vojni …
24. O noči (V/2) – Montaignev
pacifizem
Montaigne se je kljub svoji
»samosti« v grajskem stolpu, kjer je bral klasike in pisal Eseje,
intenzivno udejstvoval v političnem življenju svojega časa: kot
bordojski župan, kot mirovni posrednik med »obema Henrikoma«, kot kraljevi
poslanik v Rim itd. Vselej se je zavzemal za mir in spravo.
•»Najslabše v
naših vojnah pa je to, da so naše karte tako premešane.« [O vesti, II/5, 366]
•»Mnoga že pozabljena imena, zmage in osvojitve
postavljajo v smešno luč naše upanje, da bomo ovekovečili svoje ime,
če bomo ujeli deset konjenikov ali zavzeli bedno trdnjavico, katere ime je
bilo slišati prvič šele tedaj, ko smo jo zavzeli« [O vzgoji otrok, I/26, 158].
25. O noči (V/3) – beg
v notranjost: strah in pogum
Ko Montaigne piše tretjo
knjigo Esejev (po letu 1580), spopadi pogosto divjajo v njegovi
neposredni bližini, utrujen je od vojne in krvi, trpljenja in smrti.
Kot ugotavlja Géralde Nakam,
pa je »pogled na raztrgan in absurden svet Montaignu pomagal, da je bolje
spoznal samega sebe, da je razumel svojo lastno celovitost« [Montaigne ...,
190], ki jo je iskal v samosti, v notranji svobodi premišljevanja in
samospoznanja.
26. O noči (V/4) – Montaignova
»tujost času«
V poznem eseju O
ničevosti Montaigne piše o svoji tujosti, »odljudnosti« lastnemu
zgodovinskemu prostoru in času:
·
»Moje lastne
navade <moeurs>, ki se sicer razlikujejo od prevladujočih
komaj za kak palec, me vendarle delajo nekako odljudnega <farouche
pomeni tudi divji> in nedružabnega v mojem času« [O ničevosti,
III/9, 991].
Mar nismo tudi mi nekakšni tujci
v svojem času? Čim bolj ga skušamo razumeti, “udomačiti”, tem
bolj se oddaljuje od nas … tem bolj se mi sami oddaljujemo od naše sedanjosti,
z mislimi potujemo v preteklost … npr. v renesanso …
27. O poti (VI/1) – premišljevanje
na konju
Montaigne je bil strasten
popotnik v prostoru in času.
V času je najrajši
obiskoval vélike Grke in slavne Rimljane, v prostoru pa je rad potoval na
konju: po prvem izidu Esejev (1580) je romal v Italijo ter ostal
zdoma skoraj poldrugo leto; in po izidu tretje knjige (1588) se je od zime do
pozne jeseni mudil v Parizu in okolici.
Nasploh je Montaigne zelo rad
jezdil, blizu ali daleč od doma, kajti, kot je sam zapisal, ga »najgloblje
misli« <resveries, dob. fantazije, sanjarije> doletijo prav
na poti, kadar jih najmanj pričakuje in ga prešinejo povsem
nenadejano, nenadoma, kar se sicer lahko zgodi tudi pri mizi ali v postelji,
toda »zlasti tedaj, ko sem na konju«. [O Vergilijevih verzih,
III/5, 876]
28. O poti (VI/2) – potovati
zaradi potovanja
·
»Ne sledim
vnaprej začrtani poti, niti ravni, niti ovinkasti« [O
ničevosti, III/5, 985] – kajti Montaigne kot pravi skeptik domneva, da
na cilju ne bo našel tistega, kar naj bi našel po pripovedovanju drugih, in
zato se ne obremenjuje s pričakovanji: »Spoznal sem, da tistega, o
čemer so mi govorili, tam ni« [ibid.]; pomembno je presenečenje.
·
Svetuje nam, naj
bo potovanje karseda svobodno tako glede cilja kot vrnitve, saj »potujem
zaradi potovanja [in] ne zato, da bi se vrnil« [ibid., 977].
·
»Vsak dan
potovanja je hkrati že cilj« [ibid., 978] in navsezadnje je »smrt
povsod ista« – če pa bi lahko izbiral, bi »rajši umrl v sedlu kot v
postelji« [ibid. 972].
29. O poti (VI/3) – detajl
iz Rima (prostorski)
Presunile so ga ruševine
starega Rima (kako ga ne bi!), ki so se mu zdele kot kosti velikana,
kakor je zapisal v popotnem Dnevniku (Journal de voyage en Italie…,1580-81):
·
»Ta svet,
sovražnik njegove [Rima] dolge vladavine, je najprej razbil in razdrobil vse
dele tega občudovanja vrednega telesa; in ker je ljudem še vedno,
četudi povsem mrtvo, prevrnjeno in zmaličeno vlivalo strah, so
zakopali tudi same ruševine; in tako tisti njegovi razrušeni drobci, ki jih je
usoda ohranila, da še dandanes molíjo iz gomile, pričajo o njegovi
neizmerni veličini, ki je tolika stoletja, tolikere zarotitve niso mogle
povsem izbrisati.« [Montaigne, Śuvres complčtes, Pléiade, 1962, str.
1212–13]
·
Spomnimo se, na
primer, Vespazijanovega templja na Forumu, ki »se ga vidi v še povsem živem
padcu, kakor veliko goro, razsuto v množico strašljivih skal.« [Ibid.]
30. O poti (VI/4) – detajl
iz Rima (časovni)
Montaigne piše o vélikih
Rimljanih kot o svojih duhovnih bratih:
·
»Zaupana nam
je skrb za mrtve« [O ničevosti, III/9, 996].
·
»Oni so
preminuli. Mrtvi so ravno tako kot moj oče, in če je zdaj on oddaljen
od mene in svojega življenja osemnajst let, so oni šestnajst stoletij; in
vendar ne neham gojiti spomina nanje, z njimi se družim in prijateljujem v
dovršeni in zelo živi zvezi« [ibid.].
·
»Da, po moji
čudi se čutim večjega dolžnika do preminulih: ne morejo si
več pomagati, zato se mi zdi, da toliko bolj potrebujejo mojo pomoč.
Hvaležnost se ravno tu izkaže v svojem pravem sijaju. Dobro delo je manj
vredno tam, kjer ga je možno poplačati« [ibid.].
·
»Rad bi jih videl
govoriti, sprehajati se in jesti« [ibid., 997].
·
»Ker se
čutim nekoristnega v tem stoletju, se vračam v tisto drugo …« [ibid.,
996]
André Comte-Sponville: »Duh
je spomin in morda je samo to« [v eseju o zvestobi, Mala razprava o
velikih vrlinah, slov. prev., 2002, str. 26].
31. O knjigah (VII/1) – knjižnica
je dom
Montaigne je bil velik
ljubitelj knjig:
·
»Knjige me
spremljajo na vsej življenjski poti, povsod mi stojé ob strani, tolažijo me v
starosti in samoti.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 827]
·
»Kadar pa sem
doma, krenem pogosteje k njim v svojo knjižnico, tu prelistavam zdaj eno, zdaj
drugo…« [ibid., 828].
·
Knjižnica je po obliki okrogla, tako da »lahko z enim pogledom
zajamem vse svoje knjige, razporejene na petih policah vsenaokoli« [ibid.].
·
»Tu je moj dom …« [ibid.].
32. O knjigah (VII/2) – izbiranje
knjig
Montaigne v eseju O
knjigah premišljuje o izbiranju branja, v nekem drugem eseju pa dodaja:
·
»Knjige imajo
velik čar za tiste, ki znajo izbirati«, kajti le tako se v njih ne
izgubimo, le tedaj so »knjige vaja za duha.« [O treh vrstah družabnosti,
III/3, 829].
Tako kot Montaignu so tudi
meni najljubše takšne knjige, ki jih lahko berem po odlomkih, čeprav me
obenem vabijo, naj vztrajam in jih preberem v celoti. Prav takšni so tudi Eseji.
Géralde Nakam lepo zapiše, da
Eseji niso nikoli dokončana knjiga, ker jo dokončuje vsak
bralec, ko jih v sebi oživlja in prenavlja: »To je knjiga nenehnega
začenjanja« [Montaigne in njegov čas, 1982, str.
421].
33. O knjigah (VII/3) – kdo
je »jaz-sam«, ki ga slikam?
In zdaj, ko smo pri koncu
naše sedmerke p/o Montaignevih Esejih, se znova vrnimo k želji po
literarnem »slikanju samega sebe« in se vprašajmo:
Tudi če se v knjigi
naslikam »ves in docela nag« (to je
seveda težko, a je Montaignu kar dobro uspelo), kdo je pravzaprav
ta, ki ga (na)slikam? Ali je tisti jaz-sam, ki se porojeva v moji
knjigi, res isti jaz-sam, ki živim tu »zunaj«, v svetu, in se imenujem
tako in tako, Michel ali Marko ali kako drugače? – Mar ne bi bilo bolje
bralcu zagotoviti ravno narobe: tega človeka slikam vsega nagega
(vsaj trudim se, da bi) in če bi bilo mogoče, bi bil to jaz sam?
V moji knjigi vselej govori
moj »dvojnik«, moj »drugi jaz«, t.i. literarni subjekt, saj jaz-sam
nikoli ne morem zares vstopiti v svojo knjigo – toda zame je dragoceno
nekaj drugega:
·
»Svoje knjige
nisem nič bolj ustvaril, kot je ona ustvarila mene« [O obtoževanju
laži, II/18, 665].
34. O knjigah (VII/4) – knjige
so moj in naš spomin.
… in za konec še ena
Montaigneva misel, v kateri je lepo zbrano njegovo življenjsko izkustvo,
njegovo geslo znati živeti:
·
»Ko plešem,
plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi
če so moje misli zaposlene del časa z daljnimi stvarmi, jih v drugem
delu časa pokličem nazaj k sprehodu, k sadovnjaku, k milini te
samote, k sebi.« [O izkustvu, III/13, 1107]