Marko Uršič, Simbolne forme v renesančni kulturi, 9. predavanje:
Michel de Montaigne – znati živeti (sedem modrosti Esejev)

 

1. Michel de Montaigne (1533-1592) je najpomembnejši francoski (pozno)renesančni filozof in tvorec književne zvrsti, po njem imenovane esej. V treh knjigah, na približno tisoč straneh, je objavil svojih 107 esejev, filozofsko-literarnih »poskusov«: I. in II. knjiga Esejev sta prvič izšli leta 1580, III. knjiga leta 1588, skupaj z dopolnjenima oziroma razširjenima prvo in drugo, nekaj dodatkov pa je bilo vnesenih tudi v posthumno izdajo leta 1595, ki je postala osnova za večino poznejših natisov in prevodov. Montaignevi Eseji se precej razlikujejo po dolžini (od ene do dvesto strani) in so zelo raznovrstni po vsebini.

Montaigne nas uči živeti, namreč – živeti modro. Eseji so daleč od šolske učenosti, so kar se da blizu življenju in ravno v tej življenjskosti je njihova neprecenljiva vrednost. Montaigneva filozofija v dobrih štirih stoletjih ni prav nič zastarela, nasprotno: dandanes na njegovi poti odkrivamo svojo lastno.

 

2. Michel de Montaigne, zelo kratek življenjepis:

1533 Michel se rodi na gradu Montaigne, v pokrajini Périgord

1533-39 nauči se latinščine kot »maternega jezika«

1539-46 šolanje v Bordeauxu

1557 izvoljen za poslanca v mestni skupščini

1558 sreča prijatelja Étienna de La Boétieja

1559 potuje v Pariz in spremlja kralja Franca II.

1563 smrt dragega prijatelja Étienna

1565 poroka z bogato Françoise de la Chassaigne

1568 smrt očeta Pierra Eyquema; Michel podeduje grad

1568 ranjen ob padcu s konja, na robu smrti

1572-73 začne pisati eseje »o samem sebi«

1572 šentjernejska noč v Parizu

1578 prvi napad ledvičnih kamnov, zanj usodne bolezni

1580 izid Esejev (I. in II. knjige)

1580-81 potovanje v Italijo, kjer piše popotni Dnevnik

1581-85 je župan Bordeauxa, izvoljen v dveh mandatih

1584 na gradu ga obišče navarski kralj Henrik IV.

1585 kuga v Périgordu (Michelovi ožji domovini)

1588 nova izdaja Esejev (dodana III. knjiga)

1588 v Parizu spozna gospodično Marie de Gournay

1592 umre na svojem gradu, pokopan je v Bordeauxu.

3. Montaignev grad dandanes (štiri fotografije)

 

4. Montaignev knjižni dom (tri fotografije notranjosti Montaignevega stolpa, knjižnice)

 

5. Latinski in grški izreki, ki jih je Montaigne dal vrezati v tramove svoje knjižnice, trije primeri:

·        HOMO SUM, HUMANI A ME NIHIL ALIENUM PUTO.
»Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« (Terencij).

·        SUMMUM NEC METUAS DIEM NEC OPTES.
»Ne boj se, niti ne želi si poslednjega dneva« (Marcial).

·        ΣΚΕΠΤΟΜΑΙ (Sekst Empirik et al.).
»Premišljujem.« (Tudi: gledam, opazujem, spoznam, preiskujem, preudarjam … dvomim.)

 

6. Sedem modrosti Esejev in M. U. Sedmerke (str. 159-378):

                   I.      O SAMOSTI

                II.      O TELESU

             III.      O SMRTI

            IV.      O DVOMU

               V.      O NOČI

            VI.      O POTI

         VII.      O KNJIGAH

 

7. O samosti (I/1) – Montaignev nagovor Bralcu na začetku Esejev

·        »To knjigo, dragi bralec, sem napisal v dobri veri. […] Ko bi mi šlo za naklonjenost ljudi, bi se bil nakitil s pavjim perjem. Tako pa hočem, naj me svet vidi v vsej preprostosti, naravnosti in takšnega, kakršen vsekdar sem, brez olepšavanja in umetničenja; zakaj tisti, ki ga slikam, sem jaz sam. […] Kajti ko bi živel med tistimi ljudstvi, ki pravijo, da še žive v blagi svobodi prvotnih naravnih zakonov, veruj mi, da bi se zelo rad naslikal prav ves in docela nag. Tako, dragi bralec, sem jaz sam predmet svoje knjige …«  [Ta citat je v slov. prevedel Bogo Stopar, Montaignevi Eseji (izbor) v zbirki Kondor, 1960, str. 5; podčrtal M. U.; vse naslednje citate je prevedel M. U. po izdaji Pierra Villeyja: Montaigne, Les Essais, PUF, Pariz, 1999.]

 

8. O samosti (I/2) – »znati biti zase«

·        »Največja stvar na svetu je znati biti zase <ŕ soy>…« [O samoti, I/39, 242]

·        »Svoj pogled obračam navznoter, tam sejem in žanjem, nenehno se motrim, se nadzorujem, se okušam …« [O domišljavosti, II/17, 657]

·        »Sebe bolj preučujem od česarkoli drugega. To je moja metafizika, to je moja fizika.« [O izkustvu, III/13, 1072]

·        »Pridržimo si kamrico, ki bo čisto naša in popolnoma prazna, in v njej namestimo svojo resnično svobodo, spokoj in samoto …« [O samoti, I/39, 241]

 

9. O samosti (I/3) – osamljenost, samota, samost

·        »Melanholično razpoloženje, ki je sicer najbolj mrzko moji naravi, porojeno z žalostjo zaradi samote, v katero sem se vrgel pred nekaj leti, je bilo tisto razpoloženje, ki me je navdalo s takšnim premišljevanjem, da sem se lotil pisanja.« [O čustvu očetov do otrok, II/8, 385]

·        »Samotni kraj mi omogoča, da sežem dlje v svet; kajti sredi množice, na primer v Louvru, se povlečem vase, v svojo kožo; množica me nažene nazaj vase in moje misli nikoli niso tako noro živahne, nikoli bolj osebne kot ravno ob takšnih javnih ceremonijah.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 823]

·        »[Nekega] moža so vprašali, čemu se tako trudi za stvar, ki jo bo spoznalo le majhno število ljudi, pa je odvrnil: Če jih je malo, jih je zame že dovolj, in tudi če je en sam, jih je zame dovolj, prav tako pa tudi, če ni nobenega.« [O samoti, I/39, 247]

 

10. O samosti (I/4) – in prijateljstvu

Michel de Montaigne in Étienne de La Boétie (1531-1563):

·        »… iskala sva se, še preden sva se videla.« [O prijateljstvu, I/28, 188]

·        »In največji človek, ki sem ga spoznal živega, namreč glede naravnih vrlin duše in po rodu, je bil Estienne de la Boitie: bil je resnično polna duša z lepim obličjem v vseh pogledih …« [O domišljavosti, II/17, 659].

·        »…če res hočete vedeti, zakaj sem ga imel rad, čutim, da je za to en sam odgovor: “Ker je bil on on, ker sem bil jaz jaz”.« [O prijateljstvu, I/28, 188]

·        »Tako sem se navadil in izuril biti povsod eden od obeh, da se mi zdi, kot da bi me bilo samo še pol.« [Ibid., 193]

 

11. O telesu (II/1) – besede in Venerini čari

Montaigne največ piše o telesu v eseju O Vergilijevih verzih [III/5], navezujoč se na nekaj stihov o Venerinih čarih:

… z roko je belo ko sneg objela soproga,
ker je še zmeraj odlašal; in v njenem nežnem objemu
zopet začutil je ogenj ljubezni …
[Eneida VIII, 387 isl.]

V pisanju o ljubezni in spolnosti, telesnih opravilih in intimnostih, je Montaigne zelo neposreden in drzen za svoj čas. Pri tem zvesto sledi latinskima sentencama:

·        Homo sum, humani a me nihil alienum puto.
»Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« (Terencij).

·        Non pudeat dicere quod non pudeat sentire.
»Ne sramuj se izreči, česar se ne sramuješ misliti.«

Malce pa je v njem seveda tudi nečimrnosti:

·        »Dolgočasilo bi me, če bi moji eseji služili damam samo kot običajen kos pohištva v salonu; to poglavje me bo pripeljalo v budoar, […kajti] rad imam malce bolj privatno druženje z njimi, javno je brez vonja in okusa.« [O Vergilijevih verzih, III/5, 847]

·        Sicer pa modrec dobro ve, da se tudi modrost lahko spridi:

·        »Modrost ima svoje presežke, zato nič manj ne potrebuje zmernosti kot norost« [ibid., III/5, 841].

 

12. O telesu (II/2) – »to je snov, ki je vlita v vse«

·        »Ves svet se vrti in teží k parjenju; to je snov, ki je vlita v vse, to je središče, kamor zrejo vsa bitja.«  [O Vergilijevih verzih, III/5, 857]

·        »Človeška spolna dejavnost je tako naravna, tako nujna in upravičena – pa vendar: zakaj je ne zmoremo omenjati brez sramu …?« [Ibid., 847]

·        »Mar to pomeni, da manj glasno ko dihnemo kakšno besedo o spolnosti, toliko več imamo pravice, da zavzema našo misel?« [Ibid.]

·        Sicer pa: »Pri mnogih stvareh opažam, […] da so moja poželenja manj sprijena kot moj razum.« [O krutosti, II/11, 428]

 

13. O telesu (II/3) – pa »o naših damah«

·        »Naučimo naše dame, da se bodo cenile in spoštovale, da nas bodo zapeljevale in pustile čakati.« [O Vergilijevih verzih, III/5, 880]

·        »[Mi] bi radi, da bi bile naše žene vselej zdrave, živahne, polne življenja, dobro prehranjene, pri vsem tem pa še krepostne, skratka, obenem mrzle in vroče« [ibid., 885].

·        »…moški in ženske smo vliti iz istega kalupa« [ibid., 897]; in »veliko lažje je obtoževati en spol kakor opravičevati drugega. Tako kot pravi pregovor: grebljica se norčuje iz lopatke« [ibid.]. – obe sta namreč na istem: obe v ognju, obe v pepelu!

·        »Naj duh prebuja in oživlja težo telesa; naj telo zadržuje lahkost duha in ga povezuje.« [O izkustvu, III/3, 1114]

 

14. O telesu (II/4) – o starosti, bolečini, ljubezni

·        »Ne slikam bivanja, slikam minevanje.« [O kesanju, III/2, 805]

·        »Kdor se boji trpljenja, trpi že, ker se boji, [… kajti] najtežje in najpogostejše tegobe so tiste, ki nam jih vsiljuje domišljija.« [O izkustvu, III/13, 1905]

·        »Naše misli so vselej drugje.« [O odvračanju, III/4, 834]

·        »… ljubezen mi vrača moč, čilost, prijaznost, skrbi za mojo osebo; ljubezen izbriše z mojega obraza gube starosti, spačene in usmiljenja vredne, in skrbi, da ga samega ne skazijo; ljubezen me vrača k pametnim in zdravim študijem, ob katerih se lahko bolj spoštujem in se imam rajši, ko preženem obup iz svojih misli in se vrnem k sebi …« [O Vergilijevih verzih, III/5, 893]

 

15. O smrti (III/1) – neznana tujka in stara znanka

Smrt je stalnica in ena glavnih tem Esejev; za Montaigna je pisanje o sebi, svojem življenju, obenem pisanje o svoji smrti.

Njegov odnos do smrti se je z leti spreminjal, pri tem lahko v grobem ločimo tri »faze«, ki jih razberemo predvsem iz naslednjih treh esejev:

·        iz prvega dela: Filozofirati pomeni učiti se umreti [I/20] – »premeditacija«, miselno »udomačenje« smrti in/ali zanikanje njene resničnosti, njenega pomena; tu se Montaigne navezuje na Platona, Epikurja, Cicerona, Seneko idr.;

·        iz drugega dela: O vaji [II/6] – »soočenje« z lastno smrtjo, »pred-izkušnja« zadnjih trenutkov življenja, »vaja« umiranja;

·        iz tretjega dela: O ničevosti [III/9] – neizbežno sprijaznjenje s smrtjo, »sprava« z njo, uklonitev njeni nujnosti in moči.

Montaigne zelo pretresljivo piše o smrti prijatelja Étienna de La Boétieja (1563) v pismu svojemu očetu, ki ga je objavil na koncu zbirke La Boétiejevih del (1570), tj. dve leti preden je sam začel pisati Eseje, sprva zamišljene prijatelju v spomin.

 

16. O smrti (III/2) –  Filozofirati pomeni učiti se umreti

·        »Na koncu se vsa modrost in učenost tega sveta zbereta v točki, ko nas naučita ne bati se umreti.« [Filozofirati pomeni učiti se umreti, I/20, 81]

·        Vselej bodimo »obuti in pripravljeni na odhod« [ibid., 88].

·        »Želim, da delujemo, da podaljšamo svoja življenjska dela, kolikor moremo; in naj me smrt najde pri sajenju mojega zelja« [ibid., 89].

·        »Kdor bi naučil ljudi umreti, bi jih naučil živeti«; Narava pa je najboljša učiteljica in tudi v smrti »nam narava sama ponudi roko« [ibid., 90].

·        »Kakor je naše rojstvo bilo rojstvo vseh stvari, tako bo naša smrt smrt vseh stvari« [ibid., 92] – tudi smrt same smrti.

·        Narava nam govori: »Izstopite iz tega sveta, kakor ste bili vanj vstopili! […] Vaša smrt je le delček v vesoljnem redu« [ibid., 92].

 

17. O smrti (III/3) – Montaigneva »vaja« umiranja

·        V takšni »vaji« <exercitation> si pridobimo neko izkustvo <expérience> smrti, se pravi, umiranja, »če ne celovito in popolno, pa vsaj takšno, ki ni nekoristno, saj nas lahko nekolikanj utrdi in okrepi« [O vaji, II/6, 372].

·        »Ta spomin, ki se je močno vtisnil v mojo dušo, mi je prikazal obraz smrti in njeno podobo tako blizu naravi, da me je nekako sprijaznil z njo. Ko sem začel spet videti, je bil to tako šibek in tako mrtev vid, da nisem razločil še ničesar razen svetlobe … « [ibid., 373-74].

·        »Zdelo se mi je, kakor da se me moje življenje drži le še na vrhu ustnic: zaprl sem oči, da bi mu pomagal, tako se mi je zdelo, da se lažje utrga, in občutil ugodje ob pomisli, da bi omedlel in se prepustil oditi. To je bila misel, ki je lebdela na površju moje duše, tako nežna in šibka kot vse drugo, vendar v resnici ne samo brez neugodja, ampak pomešana s tisto blagostjo, ki jo občuti človek, ko se prepusti, da zrsne v sen« [ibid.].

·        »Videl sem svoj dom <maison>, ne da bi ga prepoznal; in ko so me položili na posteljo, sem občutil brezmejno blagost tega počitka […] Resnično bi bila to srečna smrt« [ibid., 376–77].

 

18. O smrti (III/4) – »sprava« s smrtjo, a radost ostaja

·        V eseju O ničevosti piše: »Pogosto se mi dogaja, da si z nekakšno naslado <plaisir> zamišljam smrtne nevarnosti in jih pričakujem: s sklonjeno glavo se topo pogrezam v smrt, ne da bi o njej razmišljal in jo spoznaval, pogrezam se kakor v nemo in temno globino, ki me pogoltne z enim samim naskokom in me v hipu podre s silnim snom, brez vsakega občutka in trpljenja. In tisto, kar predvidevam, da sledi tem kratkim in silovitim <violentes> smrtim, me navdaja bolj s tolažbo kot z nemirom.« [III/9, 971].

·        Montaigne še vedno sledi tisti »vaji«, dodaja pa, da zdaj vstopa v »zaupnost z umiranjem <j’entre en confidence avec le mourir>« [ibid.].

·        »Širiti je treba radost, žalost pa je treba zadrževati, kolikor je mogoče« [ibid., 979].

·        Zgledujmo se po Sokratovi vedrini, kajti »vrlina je po naravi prijetna in vesela« [O Vergilijevih verzih, III/5, 845].

 

19. O dvomu (IV/1) – Montaigne kot skeptik

Beseda “skeptik” <gr. skeptikós> dob. pomeni “človek, ki premišljuje, dvomi, preizkuša…” – in prav tak je bil Montaigne.

V zgodovini filozofije je znan predvsem kot (pozno)renesančni skeptik, manj kot stoik in epikurejec, le redko pa se govori o sokratsko-platonskih izvorih in ciljih njegovih misli.

Tudi za Montaigna je značilno prepričanje, da je preprostost (kot »učena nevednost«) bistvena odlika misli in modrosti.

Preprostost pa ne pomeni enoznačnosti, »linearnosti« misli. Montaigne je bil epikurejec v življenjskih radostih in užitkih, stoik v žalostih in bolečinah, skeptik v filozofskih trditvah – in platonik v iskanju neminljivega v minljivem.

·        »Življenje je pravo ogledalo tega, kar govorimo.« [O vzgoji otrok, I/26, 168]

·        »Na svetu ni bilo nikoli dveh enakih mnenj, kakor ne dveh enakih dlak ali zrn; njihova najsplošnejša lastnost je različnost.« [O podobnosti otrok očetom, II/37, 786]

·        »[Saj] to sploh ni življenje, če se prisiljujemo z nujnostjo ene same poti. Najlepše duše so tiste, ki imajo največ različnosti in prožnosti <soupplesse>.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 818]

 

20. O dvomu (IV/2) – in veri v lepoto narave, stvarstva

Esej Apologija Raymonda Sebonda [II/12] je najdaljši izmed vseh Montaignevih Esejev, saj obsega tretjino II. knjige.

Pozni sholastik, Katalonec Ramon Sebon je napisal knjigo: Theologia naturalis ali Liber creatorum (»Knjiga ustvarjenih bitij« ok. 1430), v kateri dokazuje, da narava – poleg razodetega Svetega pisma – pričuje o božjem bivanju: narava je “lestev” k Bogu.

Tej izrazito renesančni misli se pridružuje tudi Montaigne:

·        »Ta svet je sveti tempelj, v katerega je bil postavljen človek, a ne zato, da bi občudoval dela svojih rok, temveč da bi motril dela, ki jih je božanska misel naredila čutna: Sonce, zvezde, vode in zemljo, zato da bi nam predstavila umske bitnosti« [Apologija, II/12, 447].

·        »Če si še tako prizadevamo, ne bomo nikoli mogli posnemati gnezda četudi najmanjšega ptička, njegove zgradbe, lepote in udobnosti, takisto pa tudi mreže drobcenega pajka ne« [O ljudožercih, I/31, 206].

 

21. O dvomu (IV/3) – so verski boji res neizbežni?

Vrnimo se k Montaignevemu skepticizmu: iz Apologije je razvidno, da mu gre pri kritiki »dogmatikov« predvsem za etične poudarke, za zavračanje prisilnih alternativ, izključujočega “enoumja”, ki se je razmahnilo z verskimi vojnami med katoliki in hugenoti:

·        »… eni pristopajo k veri z leve, drugi z desne, za ene je bela, za druge črna, vsi pa jo podobno izrabljajo za svoje nasilne in stremuške namene« [Apologija, II/12, 443].

·        »Naša vera je bila namenjena temu, da izkorenini naše grehe; zdaj pa jih odeva, hrani, spodbuja« [ibid., 444] – in v tej deželi, v Franciji, je uveljavljena ta vera, krščanska, toda če bi živeli v kaki drugi deželi, nadaljuje Montaigne, bi nam bila »vtisnjena kaka druga vera, morda ravno nasprotna tej naši« [ibid., 445]; in tej razumni ugotovitvi sledi presenetljiv, a povsem dosleden sklep: »Kristjani smo ravno tako, kakor smo Perigordovci ali Nemci« [ibid.].

 

22. O dvomu (IV/4) – Montaigne kot platonik

Miselno se Montaigne najbolj približa Platonu, ko v svoji Apologiji premišljuje o času, smrti in večnosti:

·        »Neumno se bojimo le ene vrste smrti, medtem ko smo že prešli mnoge in skoznje nenehno prehajamo […saj] včerajšnji dan umre v današnjem in današnji bo v jutrišnjem. […] Toda kaj potemtakem resnično jč? […] Tisto, kar je večno, tisto, kar se ni nikoli rodilo in ne bo nikoli umrlo; tisto, čemur čas nikoli ne prinese nobene spremembe […] saj napolnjuje večnost z enim samim zdajem« [Apologija, II/2, 602-3].

 

23. O noči (V/1) – o šentjernejski noči

V strašni šentjernejski noči v Parizu, noči pred 24. avg. 1572, so katoliki s formalnim dekretom omahljivega kralja Karla IX., dejansko pa na ukaz njegove mogočne in zločinske matere Katarine Medičejske, žene umrlega kralja Henrika II., zvabili v past in pobili več tisoč hugenotov, francoskih protestantov.

Montaigne je ostal do smrti katolik, čeprav so bili tudi v njegovi ožji družini (brat, sestra) protestanti. Eseje je začel pisati 1572, tj. v letu šentjernejske noči. Zato se moramo vprašati:

Zakaj niti na enem mestu v Esejih ne omenja šentjernejske noči? Morda iz previdnosti, oportunizma? Ali pa, nasprotno, zaradi (pre)globoke prizadetosti …? Kakor da ni hotel vedeti …?

Na to vprašanje lahko skupaj z njegovim biografom Géraldom Nakamom (Montaigne in njegov čas, 1982) odgovorimo, da ne gre niti za brezbrižnost, niti za sokrivdo, niti za odpuščanje morilcem, temveč za modrečevo višjo zavest, ki se noče in ne pusti ujeti v norost, v zlo tega sveta, čeprav ga nespamet in nasilje nenehno obkrožata. – Pri tem pa je pomembno, da Montaigne ves čas deluje proti zlu, proti nasilju, proti vojni

 

24. O noči (V/2) – Montaignev pacifizem

Montaigne se je kljub svoji »samosti« v grajskem stolpu, kjer je bral klasike in pisal Eseje, intenzivno udejstvoval v političnem življenju svojega časa: kot bordojski župan, kot mirovni posrednik med »obema Henrikoma«, kot kraljevi poslanik v Rim itd. Vselej se je zavzemal za mir in spravo.

»Najslabše v naših vojnah pa je to, da so naše karte tako premešane.« [O vesti, II/5, 366]

»Mnoga že pozabljena imena, zmage in osvojitve postavljajo v smešno luč naše upanje, da bomo ovekovečili svoje ime, če bomo ujeli deset konjenikov ali zavzeli bedno trdnjavico, katere ime je bilo slišati prvič šele tedaj, ko smo jo zavzeli« [O vzgoji otrok, I/26, 158].

 

25. O noči (V/3) – beg v notranjost: strah in pogum

Ko Montaigne piše tretjo knjigo Esejev (po letu 1580), spopadi pogosto divjajo v njegovi neposredni bližini, utrujen je od vojne in krvi, trpljenja in smrti.

Kot ugotavlja Géralde Nakam, pa je »pogled na raztrgan in absurden svet Montaignu pomagal, da je bolje spoznal samega sebe, da je razumel svojo lastno celovitost« [Montaigne ..., 190], ki jo je iskal v samosti, v notranji svobodi premišljevanja in samospoznanja.

 

26. O noči (V/4) – Montaignova »tujost času«

V poznem eseju O ničevosti Montaigne piše o svoji tujosti, »odljudnosti« lastnemu zgodovinskemu prostoru in času:

·        »Moje lastne navade <moeurs>, ki se sicer razlikujejo od prevladujočih komaj za kak palec, me vendarle delajo nekako odljudnega <farouche pomeni tudi divji> in nedružabnega v mojem času« [O ničevosti, III/9, 991].

Mar nismo tudi mi nekakšni tujci v svojem času? Čim bolj ga skušamo razumeti, “udomačiti”, tem bolj se oddaljuje od nas … tem bolj se mi sami oddaljujemo od naše sedanjosti, z mislimi potujemo v preteklost … npr. v renesanso …

 

27. O poti (VI/1) – premišljevanje na konju

Montaigne je bil strasten popotnik v prostoru in času.

V času je najrajši obiskoval vélike Grke in slavne Rimljane, v prostoru pa je rad potoval na konju: po prvem izidu Esejev (1580) je romal v Italijo ter ostal zdoma skoraj poldrugo leto; in po izidu tretje knjige (1588) se je od zime do pozne jeseni mudil v Parizu in okolici.

Nasploh je Montaigne zelo rad jezdil, blizu ali daleč od doma, kajti, kot je sam zapisal, ga »najgloblje misli« <resveries, dob. fantazije, sanjarije> doletijo prav na poti, kadar jih najmanj pričakuje in ga prešinejo povsem nenadejano, nenadoma, kar se sicer lahko zgodi tudi pri mizi ali v postelji, toda »zlasti tedaj, ko sem na konju«. [O Vergilijevih verzih, III/5, 876]

 

28. O poti (VI/2) – potovati zaradi potovanja

·        »Ne sledim vnaprej začrtani poti, niti ravni, niti ovinkasti« [O ničevosti, III/5, 985] – kajti Montaigne kot pravi skeptik domneva, da na cilju ne bo našel tistega, kar naj bi našel po pripovedovanju drugih, in zato se ne obremenjuje s pričakovanji: »Spoznal sem, da tistega, o čemer so mi govorili, tam ni« [ibid.]; pomembno je presenečenje.

·        Svetuje nam, naj bo potovanje karseda svobodno tako glede cilja kot vrnitve, saj »potujem zaradi potovanja [in] ne zato, da bi se vrnil« [ibid., 977].

·        »Vsak dan potovanja je hkrati že cilj« [ibid., 978] in navsezadnje je »smrt povsod ista« – če pa bi lahko izbiral, bi »rajši umrl v sedlu kot v postelji« [ibid. 972].

 

29. O poti (VI/3) – detajl iz Rima (prostorski)

Presunile so ga ruševine starega Rima (kako ga ne bi!), ki so se mu zdele kot kosti velikana, kakor je zapisal v popotnem Dnevniku (Journal de voyage en Italie…,1580-81):

·        »Ta svet, sovražnik njegove [Rima] dolge vladavine, je najprej razbil in razdrobil vse dele tega občudovanja vrednega telesa; in ker je ljudem še vedno, četudi povsem mrtvo, prevrnjeno in zmaličeno vlivalo strah, so zakopali tudi same ruševine; in tako tisti njegovi razrušeni drobci, ki jih je usoda ohranila, da še dandanes molíjo iz gomile, pričajo o njegovi neizmerni veličini, ki je tolika stoletja, tolikere zarotitve niso mogle povsem izbrisati.« [Montaigne, Śuvres complčtes, Pléiade, 1962, str. 1212–13]

·        Spomnimo se, na primer, Vespazijanovega templja na Forumu, ki »se ga vidi v še povsem živem padcu, kakor veliko goro, razsuto v množico strašljivih skal.« [Ibid.]

 

30. O poti (VI/4) – detajl iz Rima (časovni)

Montaigne piše o vélikih Rimljanih kot o svojih duhovnih bratih:

·        »Zaupana nam je skrb za mrtve« [O ničevosti, III/9, 996].

·        »Oni so preminuli. Mrtvi so ravno tako kot moj oče, in če je zdaj on oddaljen od mene in svojega življenja osemnajst let, so oni šestnajst stoletij; in vendar ne neham gojiti spomina nanje, z njimi se družim in prijateljujem v dovršeni in zelo živi zvezi« [ibid.].

·        »Da, po moji čudi se čutim večjega dolžnika do preminulih: ne morejo si več pomagati, zato se mi zdi, da toliko bolj potrebujejo mojo pomoč. Hvaležnost se ravno tu izkaže v svojem pravem sijaju. Dobro delo je manj vredno tam, kjer ga je možno poplačati« [ibid.].

·        »Rad bi jih videl govoriti, sprehajati se in jesti« [ibid., 997].

·        »Ker se čutim nekoristnega v tem stoletju, se vračam v tisto drugo …« [ibid., 996]

André Comte-Sponville: »Duh je spomin in morda je samo to« [v eseju o zvestobi, Mala razprava o velikih vrlinah, slov. prev., 2002, str. 26].

 

31. O knjigah (VII/1) – knjižnica je dom

Montaigne je bil velik ljubitelj knjig:

·        »Knjige me spremljajo na vsej življenjski poti, povsod mi stojé ob strani, tolažijo me v starosti in samoti.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 827]

·        »Kadar pa sem doma, krenem pogosteje k njim v svojo knjižnico, tu prelistavam zdaj eno, zdaj drugo…« [ibid., 828].

·        Knjižnica je po obliki okrogla, tako da »lahko z enim pogledom zajamem vse svoje knjige, razporejene na petih policah vsenaokoli« [ibid.].

·        »Tu je moj dom« [ibid.].

 

32. O knjigah (VII/2) – izbiranje knjig

Montaigne v eseju O knjigah premišljuje o izbiranju branja, v nekem drugem eseju pa dodaja:

·        »Knjige imajo velik čar za tiste, ki znajo izbirati«, kajti le tako se v njih ne izgubimo, le tedaj so »knjige vaja za duha.« [O treh vrstah družabnosti, III/3, 829].

Tako kot Montaignu so tudi meni najljubše takšne knjige, ki jih lahko berem po odlomkih, čeprav me obenem vabijo, naj vztrajam in jih preberem v celoti. Prav takšni so tudi Eseji.

Géralde Nakam lepo zapiše, da Eseji niso nikoli dokončana knjiga, ker jo dokončuje vsak bralec, ko jih v sebi oživlja in prenavlja: »To je knjiga nenehnega začenjanja« [Montaigne in njegov čas, 1982, str. 421].

 

33. O knjigah (VII/3) – kdo je »jaz-sam«, ki ga slikam?

In zdaj, ko smo pri koncu naše sedmerke p/o Montaignevih Esejih, se znova vrnimo k želji po literarnem »slikanju samega sebe« in se vprašajmo:

Tudi če se v knjigi naslikam »ves in docela nag« (to je seveda težko, a je Montaignu kar dobro uspelo), kdo je pravzaprav ta, ki ga (na)slikam? Ali je tisti jaz-sam, ki se porojeva v moji knjigi, res isti jaz-sam, ki živim tu »zunaj«, v svetu, in se imenujem tako in tako, Michel ali Marko ali kako drugače? – Mar ne bi bilo bolje bralcu zagotoviti ravno narobe: tega človeka slikam vsega nagega (vsaj trudim se, da bi) in če bi bilo mogoče, bi bil to jaz sam?

V moji knjigi vselej govori moj »dvojnik«, moj »drugi jaz«, t.i. literarni subjekt, saj jaz-sam nikoli ne morem zares vstopiti v svojo knjigo – toda zame je dragoceno nekaj drugega:

·        »Svoje knjige nisem nič bolj ustvaril, kot je ona ustvarila mene« [O obtoževanju laži, II/18, 665].

 

34. O knjigah (VII/4) – knjige so moj in naš spomin.

… in za konec še ena Montaigneva misel, v kateri je lepo zbrano njegovo življenjsko izkustvo, njegovo geslo znati živeti:

·        »Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, tudi če so moje misli zaposlene del časa z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, k sadovnjaku, k milini te samote, k sebi.« [O izkustvu, III/13, 1107]