Marko Uršič: MATRICE LOGOSA, PREDGOVOR

Eseji in študije, zbrani v tej knjigi s skupnim naslovom Matrice logosa, so dela s področja filozofske logike, ki sem jih pisal v letih 1981-1986. Čeprav je vsako izmed njih relativno neodvisno od drugih, tako da je mogoče začeti brati to knjigo tudi na sredi ali celo na koncu, pa bralcu priporočam, naj vendarle bere po vrsti (in morda spusti ali zgolj preleti tiste teme, ki ga manj zanimajo), saj so teksti razvrščeni v smiselno vsebinsko zaporedje in celoto ter so medsebojno marsikje tesno prepleteni, na kar opozarjam tudi v opombah pod črto. Imenujem jih »poglavja« knjige Matrice logosa, čeprav to ne pomeni, da gre v enakem pomenu za poglavja kot pri kakšnem romanu ali sistematično razvitem filozofskem delu.

Dva temeljna in po obsegu najdaljša teksta v tej knjigi, Paradoksi in hierarhije ter Logika in determinizem, sta napisana popolnoma na novo, posebej za Matrice logosa. Prvič objavljam tudi krajšo formalno logično študijo logično z naslovom Aristotelove modalne konverzije, ostali teksti pa so predelani in prirejeni na osnovi že objavljenih del, ki so v prvotni obliki izšla v revijah Anthropos, Problemi, Nova revija, Republika (Zagreb) in Kulture Istoka (Beograd).

V Matricah logosa se prepleta več osnovnih tem s področja filozofske logike pa tudi filozofije v izvornem pomenu besede. Najprej je tu problematika logičnih paradoksov, ki je prav gotovo nekakšen »leitmotiv« celotne knjige; paradoksi kot »točke transcendence«, posebej eksplicirani v I. poglavju, se v nadaljevanju razkrivajo v različnih metamorfozah, od modalnih paradoksov prek paradoksov v zvezi z večvalentnimi logikami do slavnega Lažnivca v Gödlovi varianti in Hofstadterjevi interpretaciji. Druga osnovna tema so t.i. alternativni logični sistemi, predvsem modalni (s posebnim poudarkom na »relevantnih« implikacijah) in večvalentni (s posebnim poudarkom na Łukasiewiczevi tro- in štirivalentni logiki). Zgodovinska tematika s področja logike je v nekaterih svojih momentih, zlasti v zvezi s problemom de futuris contingentibus, razvita eksplicitno v VI. poglavju, metodološko-problemsko v V. poglavju in izvenevropsko (primerjava grške logike z indijsko) v X. poglavju. Tematizacija dveh temeljnih filozofskih vprašanj, ki se neposredno navezujeta na logične raziskave, je predmet obravnave in premisleka v IV. poglavju (vprašanje determinizma) in v IX. poglavju (vprašanje subjekta in z njim povezano vprašanje možnosti umetne inteligence). Vse omenjene teme je treba razumeti kot pramene miselnega poteka, ki se dogajajo vzporedno, se prepletajo, včasih tudi medsebojno križajo, odprti v neomejeni prostor »matric logosa«. Razmišljanje v tej knjigi izhaja iz spoznanja nemožnosti v pozitivnem zaprtega, dokončno artikuliranega filozofsko-logičnega sistema, iz potrebe po zgodovinskem preseganju dogmatike, ideološkosti in definitivnih odgovorov na tista temeljna vprašanja, ki so »večna naloga« filozofije in s tem tudi (filozofske) logike. Ideja o »resičnostnih igrah«, ki jo skiciram v IV. poglavju, izvira iz želje po ustvarjalnosti in svobodi tudi na tem področju, ki je – po drugi strani – nedvomno strukturirano z mrežo »iz najtrdnejše kovine, stokrat močnejše od jekla in betona« (Łukasiewicz).

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil svojemu mentorju, prof. dr. Franetu Jermanu, za veliko in zelo dragoceno razumevanje za moje delo, za njegove sugestije v mojem podiplomskem študiju in za toleranco do mojih, včasih precej (s stališča logike in racionalne spoznave) »neortodoksnih« misli in hipotez.

V Ljubljani, aprila 1986.