POLEMIKA LEIBNIZ – CLARKE (cf. NEWTON), 1715-1716

O NARAVI PROSTORA IN ČASA, O GRAVITACIJI, O BOGU…

(gl. v: Leibniz, Gottfried Wilhelm: Izbrani filozofski spisi, prev. Mirko Hribar, Slovenska matica, Ljubljana, 1979, podčrtal M.U.)

LEIBNIZ, relacijska teorija prostora in časa:

»Kar se mene tiče, sem nič kolikokrat dal vedeti, da mi velja prostor za nekaj povsem relativnega, prav tako kot čas; da mi pomeni neki red koeksistenc, tako kot je čas neki red zaporedij.« (op. cit., str. 165)

»…to, kar vsebuje vsa mesta [stvari], imenujemo prostor. Iz tega je razvidno, da za to, da bi imeli idejo mesta in potemtakem prostora, zadostuje, če si razmišljujoč ogledujemo vse te odnose in pravila njihovih sprememb, ne da bi si bilo treba ob tem predstavljati kakršnokoli absolutno realnost zunaj teh stvari, katerih položaje smo opazovali.« [prav tam, 205]

LEIBNIZ se pri iskanju »zadostnega razloga« za trditev, da sta prostor in čas relacijska pojma, opira tudi na svoje logično načelo »identitete nerazločljivega« [tj. identitete nerazločljivih predmetov, bitij, individuov], ki je v logiki znano kot (Leibnizov) zakon identitas indiscernibilis. Takole pravi:

»…v naravi ni dveh absolutno nerazločljivih bitij [tj. nerazločljivih ne le po intrinzičnih, ampak tudi po ekstrinzičnih odnosih]. Kajti če bi obstajali, bi Bog in Narava delovala brez razloga, če bi ravnala z enim drugače kot z drugim; potemtakem Bog nikoli ne proizvede dva povsem enaka dela snovi.« (prav tam, 196)

Enako kot za snov velja, mutatis mutandis, za prostor in čas: ker se en »del« domnevno absolutnega časa ali prostora ne razlikuje od drugega »dela« po ničemer drugem razen po stvareh, ki jih vsebuje in po njihovih »notranjih« in »zunanjih« odnosih, lahko absolutni prostor ali čas zamenjamo kar z relativnim, slednjega pa zvedemo na odnose oziroma relacije med prostorskimi in časovnimi stvarmi.

CLARKE (NEWTON), kritika (poskus reductio ad absurdum) Leibnizove relacijske teorije:

»Če ne bi bil Čas nič drugega kot red zaporedja ustvarjenih stvari, bi iz tega sledilo, da če bi Bog ustvaril svet milijone let prej [kot ga je ustvaril], ga zato ne bi ustvaril nič prej.« (prav tam, 171)

LEIBNIZ odgovarja:

»…saj ni nobenega znaka ali razločka, po katerem bi se dalo spoznati, da je bil [svet] ustvarjen bolj zgodaj. Torej je podmena, da je Bog ustvaril svet prej, neka prazna izmišljotina. S tem bi samo delali iz časa nekaj absolutnega, nekaj od Boga neodvisnega, medtem ko mora čas koeksistirati s stvarmi in je dojemljiv samo preko reda in količine njihovih sprememb.« (prav tam, 211)

LEIBNIZ, ponovitev teze o relacijski naravi časa in prostora:

»Tako se torej pokaže, kako je treba razumeti, da je Bog ustvaril vse stvari v času, v katerem mu jih je ugajalo ustvariti. Saj je to odvisno od stvari, ki se jih je odločil ustvariti. A ker so v odločitvi za stvari zajeta tudi njihova razmerja, ni več nobene izbire glede časa in prostora, ki nimata zase nič realnega v sebi in ničesar določujočega, da, celo ničesar razločljivega.« (prav tam, 211-212)

LEIBNIZ, kritika Newtonove univerzalne gravitacije:

»Če bi hotel Bog narediti tako, da bi se prosto telo vrtelo v praznini okrog fiksnega središča, ne da bi karkoli stvarnega delovalo nanj, potem trdim, da bi bil to čisti čudež; saj tega ni mogoče razložiti iz nobenih naravnih lastnosti telesa. Kajti prosto telo se oddalji od krive črte v tangenti. In zato sem prepričan, da je tako imenovana privlačnost [gravitacija] teles čudežna zadeva, ki je ni moč razložiti iz njihove narave.« (prav tam, 169)

»Nadnaravno je, da se telesa privlačijo od daleč [skozi vakuum] brez posredovanja ali da telo kroži, ne da bi se oddaljilo v tangenti, čeprav mu tega nihče ne preprečuje. Teh učinkov ni mogoče razložiti iz narave stvari.« (prav tam, 181)

LEIBNIZ-CLARKE (NEWTON), teološka vprašanja, ki sledijo iz Newtonovega pojmovanja gravitacije in Boga kot »Vsevladarja« sveta:

CLARKE, kritika Leibnizovega Boga, ki naj bi zgolj ustvaril »najpopolnejši možni svet« in se potem iz sveta umaknil:

»Bog ni niti svetna niti nadsvetna, temveč vsevpričujoča inteligenca, oboje, v svetu in zunaj njega. Je v vsem, po vsem kakor tudi nad vsem.« (op. cit., str. 164]

KOYRÉ o razliki med Leibnizovim »nedeljskim Bogom« in Newtonovim »Bogom delovnega dneva« (gl. Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma):

Leibnizov Bog je »…biblijski Bog na sabatni dan [mi bi rajši rekli »nedeljski Bog«], ki je končal svoje delo in odkril, da je ta svet dober, da, najboljši od vseh možnih svetov, in mu [Bogu] zato nanj ali v njem ni treba več delovati… Leibnizov Bog je najvišje racionalno bitje, poosebljeno načelo zadostnega razloga…« (str. 195)

CLARKE zagovarja Newtonovo »teološko« razlago gravitacije:

»Naravno in nadnaravno ni nič različnega glede na Boga, temveč različno samo za naše pojmovanje stvari. Povzročiti, da se Sonce (ali Zemlja) pravilno giblje, je stvar, ki velja za naravno. Sončevo gibanje zaustaviti za en dan pa velja za nadnaravno. Toda eno kot drugo je učinek enake mogočnosti…« (Leibniz-Clarke, op. cit., str. 164)

LEIBNIZ se ne da prepričati in se ob koncu polemike s Clarkom vrne h kritiki Newtonove absolutne realnosti prostora in časa ter njune zveze z Bogom:

»Če je realnost Prostora in Časa za neizmernost in večnost Boga nujna, če je treba, da je Bog v prostorih, če je bivanje v prostoru neka božja lastnost, potem je Bog v nekem smislu odvisen od Časa in Prostora in ju potrebuje.« (op. cit., 208)

»Neizmernost Boga je neodvisna od prostora, tako kot je večnost Boga neodvisna od časa. …Torej ne pristajam na to, da bi obstajala prostor in čas tako kot zdaj, četudi bi obstajal samo Bog. …Neizmernost in večnost Boga sta nekaj vse bolj eminentnega kot trajanje in razstrtost stvarstva…« (prav tam, 224)