IMMANUEL KANT (1724-1804):

TRANSCENDENTALNO POJMOVANJE PROSTORA & ČASA, nekaj odlomkov

iz Kritike čistega uma (1781), prev. Zdravko Kobe, in

iz Prolegomena (1783), prev. Jože Lavrič:

»V transcendentalni estetiki bomo torej najprej izolirali čutnost, tako da bomo odmislili vse, kar pri tem [tj. pri čutnem izkustvu] misli razum s svojimi pojmi, in nam ne bo ostalo nič drugega kot čutni zor. Potem pa bomo iz čutnega zora izločili še vse tisto, kar spada k občutku, tako da ne bo ostalo nič drugega kot čisti zor in gola forma pojavov, kar je edino, kar lahko čutnost poda a priori. V tej raziskavi se bo pokazalo, da obstajata dve formi čutnega zora, ki sta apriorna principa spoznanja, namreč prostor in čas…« (KČU, B 36 [v slov. prev. na str. 85])

Ali ima čas (ali prostor) kakšno čisto, apriorno strukturo?

»…časovno zaporedje si predstavljamo kot črto brez konca, v kateri tvori raznoličje (das Mannigfaltige) zaporedje, ki ima le eno dimenzijo, ter iz lastnosti te črte sklepamo na vse lastnosti časa, s to izjemo, da so deli črte hkratni, deli časa pa vselej v sosledju.« (KČU, B 50 [93])

»Prostor in čas sta torej tisti obliki zrenja, ki ju postavlja matematika za temelj vsem svojim spoznavam in sodbam, ki nastopajo hkrati kot apodiktične in nujne. Kajti matematika mora prikazati, tj. zgraditi vse svoje pojme v zrenju in čista matematika v čistem zrenju. … Geometrija postavlja za osnovo čisto zrenje prostora, aritmetika ustvarja svoje pojme o številu s postopnim dodajanjem enic v času…« (Prolegomena, §10 [v slov. str. 91])

Kant o zunanjosti prostora in notranjosti časa (toda ne pozabi: v transcendentalnem pomenu sta seveda tako čas kot prostor »notranja«!):

»Preko zunanjega čuta (ki je lastnost našega duha) si predmete predstavljamo zunaj sebe in povsem v prostoru. V njem je določena oziroma določljiva njihova oblika, velikost in medsebojno razmerje. Notranji čut, preko katerega duh zre samega sebe oziroma svoje notranje stanje…in vse, kar sodi k notranjim določilom, pa je predstavljeno v časovnih razmerjih. Časa ni mogoče zreti zunanje, prostora pa ni mogoče zreti notranje.« (KČU, B 37 [85-86])

»Čas ni nič drugega kot forma notranjega čuta, tj. zrenja samega sebe in svojega notranjega stanja. Kajti čas ne more biti določilo zunanjih pojavov; čas ne spada ne k obliki ne k legi ipd., pač pa določa razmerje predstav v našem notranjem stanju.« (prav tam, B 49-50 [93])