CARL GUSTAV JUNG
(1875–1961)
Glavna dela:
· Preobrazbe in
simboli libida (1912)
· Psihologija
nezavednega (1917)
· Psihološki
tipi (1920)
· Odnos med
jazom in nezavednim (1928)
· Psihologija
in religija (1940)
· Psihologija
in alkimija (1944)
· Odgovor na
Joba (1952)
· Študija o
arhetipih (1954)
· Spomini,
sanje, misli (1961)
· Človek
in njegovi simboli (izšlo posthumno,
1968)
Dela v slovenščini:
o
Spomini, sanje, misli (Jungova avtobiografija), prev. Božidar Kante, DZS,
Ljubljana, 1989, ponatis 1993 (v nadaljevanju: SSM)
o
Sodobni človek išče dušo (zbirka krajših Jungovih spisov), izb. & prev.
Davorin Flis, Založba Julije Pergar, Lj., 1994
o
Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta (štiri pomembne Jungove razprave), izb. & prev.
Boris Vezjak, Katedra, Maribor, 1995 (v nadaljevanju: AKNS)
o
Religija in psihologija – Carl Gustav Jung (zbornik prevodov Jungovih del in razprave o njih),
ur. Marko Uršič, Poligrafi 3/4, 1996
o
Psihologija in vzgoja, prev. Barbara Štuhec, Claritas,
Študentska založba, Ljubljana, 2002
o
Človek in njegovi simboli (Jungova zadnja knjiga, »povzetek« njegovega nauka,
ki ga je napisal skupaj s svojimi učenci/-kami), prev. Ana Jelnikar,
Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
o
Aion: prispevki k simboliki sebstva,
Mohorjeva družba, Celje, 2010.
o
Rdeča knjiga, prev. Jan Ciglenečki &al., Beletrina, Ljubljana, 2015.
o
Eugene Pascal: Živeti
z Jungom (= vodnik po dognanjih jungovske
analitične psihologije v vsakdanjem življenju), Sophia,
Ljubljana, 1999.
o
Nekaj misli o C.
G. Jungu najdeš tudi v intervjuju z Markom
Uršičem v Večeru (1997).
o
Jung je, vsaj
deloma, navdihnil tudi knjigo: Marko Uršič, Romanje za Animo
(roman v obliki dnevnika, 1988).
Iz knjige Spomini,
sanje, misli (SSM) preberi
predvsem naslednje odlomke: »mit mojega življenja« (str. 15), najzgodnejši
spomin (18), prva psihična travma in prvi spomin na sanje (21–24), upor
»očetu« Freudu (164–165), »rojstvo jaza« v dozorevanju (44), anima kot »ženska
v meni« (199), risanje mandale (210), arhetipi; Bog kot »arhetip sebstva« (356), nezavedni Stvarnik in pomen zavesti (348),
življenje in neskončnost (335–336), skrivnost in slutnja neznanega, »numinoznega« (365), stari modrec (367–368).
Shema predavanj(a) o Carlu Gustavu Jungu:
1. odkritje nezavednega in pomena
otroštva za razvoj psihe
2. Jung in Freud, srečanje in razkol
3. proces »individuacije«: jaz – persona – anima – sebstvo
4. nauk o »arhetipih«, »skupno
(kolektivno) nezavedno«
5. Bog kot »psihična realnost«
6. Jungova duhovna oporoka
Izbrani odlomki
Ad (1), odkritje nezavednega in
pomena otroštva za razvoj psihe:
»Moje življenje je zgodba o
samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče
manifestirati in tudi osebnost se želi razviti iz svojih nezavednih pogojev in
se doživeti kot celota.« (SSM, 1961,
prvi stavek Prologa, str. 15).
Najzgodnejši spomin: »Na
površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot
precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa.
Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi
zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te
čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se
lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in
veličastno.« (SSM, str. 18)
» … prve sanje, jih lahko
spomnim in s katerimi bi se moral ukvarjati tako rekoč vse svoje
življenje. Takrat sem bil star tri ali štiri leta …« V sanjah odkrije »temno,
obokano, pravokotno, s kamni obdano jamo v zemlji«; stopi vanjo, v njej je
»stal čudovito bogat zlat prestol. […] Na njem je nekaj stalo. To je bila
velikanska stvar, ki je segala skoraj do stropa. Najprej sem pomislil, da je to
visoko drevesno deblo […] Toda stvar je bila iz nenavadnih snovi: bila je iz
kože in živega mesa in na vrhu je bila nekakšna okrogla glava brez obraza in
brez las; le popolnoma zgoraj na temenu je bilo eno samo oko, ki je negibno
gledalo navzgor.« Malega Carla je bilo strah tega stvora, da bo »zlezel s
svojega prestola in se splazil proti meni«. […] »S temi sanjami sem se ukvarjal
leta in leta. Šele mnogo pozneje sem prvič odkril, da je bil nenavaden
stvor falos, in šele čez desetletja, da je bil to ritualni falos.« (SSM, str. 23-24)
Ad (2): Jung in Freud,
srečanje in razkol:
S prvega srečanja s Freudom
(1907) se Jung, med drugim, spominja: »Zelo vprašljivo se mi je zdelo predvsem
Freudovo razmerje do duha. Kjerkoli je pri človeku ali v nekem umetniškem
delu prišla do izraza duhovnost, jo je osumil in v njej videl ‛potlačeno
seksualnost’. Kar se ni dalo neposredno razložiti kot seksualnost, je
označil s ‛psihoseksualnostjo’. Ugovarjal sem, da njegova hipoteza,
logično premišljena do konca, vodi k uničujoči sodbi o kulturi.
Kultura se je zdela zgolj farsa, morbidni rezultat potlačene seksualnosti.
‛Da’, je potrdil, ‛tako je to. To je prekletstvo usode, proti
kateremu smo brez moči.’ Nikakor mu nisem bil pripravljen dati prav ali
kaj takega dopustiti, vendar pa se še nisem čutil sposobnega za tako
razpravo.« (SSM, str. 164)
Tri leta kasneje (1910), spet
na Dunaju: »Še zelo živo se spominjam, kako mi je Freud rekel: ‛Moj dragi
Jung, obljubite mi, da ne boste nikoli opustili seksualne teorije. To je
najpomembnejša stvar. Vidite, iz nje moramo narediti dogmo, jez, ki se ga ne bo
dalo razrahljati.’ To mi je povedal zelo strastno in s tonom očeta, ki
pravi: ‛In obljubi mi eno, moj ljubi sin: da boš šel vsako nedeljo v
cerkev!’ Vprašal sem ga, nekoliko osupel: ‛Jez – proti čemu?’ Na to
je odgovoril: ‛Proti plimi črnega blata’ – tu se je za trenutek
obotavljal, nato pa je dodal: ‛okultizma’. […] To je bil udarec, ki je
zadel mozeg najinega prijateljstva. Vedel sem, da se s tem ne bi mogel nikoli
sprijazniti. Kar se je zdelo, da Freud razume pod ‛okultizmom’, je bilo
skoraj vse, kar sta filozofija in religija, vključno s sedaj
nastajajočo parapsihologijo vedeli povedati o duši. Zame je bila seksualna
teorija ravno tako ‛okultna’, to pomeni, nedokazana, zgolj možna hipoteza
[…] nikakor pa ne verski artikel za vse večne čase.« (SSM, str. 164-65)
Jungova kritika Freuda
(1929): »Freud razlaga človeka preveč s patološkega stališča,
izhajajoč iz bolezni […] Očiten primer za to je Freudova nezmožnost,
da bi dojel religiozno doživetje. Nasproti temu jaz želim črpati
razumevanje človeka iz njegovega zdravja […] S tem ne zanikam pomena
seksualnosti v duševnem življenju, kakor Freud misli, temveč […]
postavljam seksualnost na njeno pravo mesto […] Končno je to samo eden od
bioloških instinktov, čeprav zelo pomemben […] Nam, sodobnim ljudem je
dano, da znova doživimo duh, tj. da pridemo do praizkustva.«
(Prev. iz sh.: Izabrana dela, III, str. 309–13.)
Ad (3): proces »individuacije«
…
Rojstvo jaza: »V tisti
čas [otroštva] spada še neko drugo doživetje. Zgodilo se je na moji dolgi
poti v šolo iz Klein-Hüningena, kjer smo živeli, v
Basel. V nekem trenutku me je prevzel silovit občutek, da sem pravkar
stopil iz goste megle z zavestjo – zdaj sem to jaz. Bilo je, kot da je za mojim hrbtom nekakšna meglena stena,
pred mano pa ni bilo ničesar. Toda v tistem trenutku sem se rodil samemu sebi. Obstajal sem tudi pred tem,
vendar se mi je vse le dogajalo. Zdaj pa sem vedel: zdaj sem to jaz, zdaj obstajam. Prej so z mano
delali drugi, zdaj pa sem bil jaz
tisti, ki hočem. To doživetje se mi je zdelo neznansko pomembno in novo. V
meni je bila ‛avtoriteta’.« (SSM,
str. 44)
Odkritje anime: »… premišljeval sem, da ‛ženska
v meni’ nima svojega govornega središča, in sem ji predlagal, naj
uporablja moj jezik. Sprejela je moj predlog in takoj v dolgem govoru razložila
svoje stališče. / Zdelo se mi je nadvse zanimivo, da se neka ženska iz
moje notranjosti vmešava v moje misli. Najbrž, tako sem si mislil, gre za ‛dušo’
v primitivnem smislu in vprašal sem se, zakaj je duša označena z besedo ‛anima’. Zakaj si jo predstavljamo kot nekaj ženskega?
Pozneje sem videl, da gre pri ženski figuri v meni za tipično in
arhetipsko podobo v nezavednem pri moškem, ki sem jo označil z ‛animo’. Ustrezno figuro v nezavednem pri ženski sem
imenoval ‛animus’.« (SSM, str. 199)
»Anima
ni dogmatična duša, ni anima rationalis [razumska duša, pri Aristotelu], ki je
filozofski pojem, ampak je naravni arhetip, ki na zadovoljujoč način
povzema vse izraze nezavednega, primitivnega duha, jezikovno in religiozno
zgodovino. […] Je nekaj, kar živi iz sebe, kar nas naredi žive; je življenje
izza zavesti, ki se ne more brez preostanka vključiti vanj, ampak zavest
ravno nasprotno prej prihaja od njega. […] Četudi je videti, da animi pripada celota nezavednega duševnega življenja, je
vendar le eden izmed mnogih arhetipov.« (O
arhetipih kolektivnega nezavednega, 1934, v AKNS, str. 64)
Mandala kot pot k sebstvu: »Šele ko sem začel risati mandale, sem videl,
da vse, vse poti, po katerih hodim, in vsi koraki, ki se jih lotevam, vodijo
nazaj k isti točki, namreč k središču. Postajalo mi je vse bolj in
bolj jasno: mandala je središče, izraz za vse poti. Je pot k
središču, individuaciji. / Med leti
»Proces individuacije« <Individuationsprozess>
kot »zdravilna/sveta pot« <Heilsweg> : »Na začetku kaotična mnogoterost
slik se je med [terapevtskim] delom zgoščevala v določene motive in
oblikovne forme, ki so se v identični ali analogni obliki ponavljale pri
najrazličnejših posameznikih. Kot najbolj poglavitne značilnosti
kaotične mnogoterosti bi omenil urejenost, dualnost, nasprotje med
svetlobo in temo, zgoraj in spodaj, desno in levo, združevanje nasprotja v
tretjem, četverje (kvadrat, križ), rotacijo
(krog, krogla) in nazadnje središčenje ter
radialno razporeditev, praviloma po četvernem sistemu. […] Središčenje opisuje v mojem izkustvu nikoli preseženo
najvišjo točko razvoja, ki se kot takšna izkaže s tem, ker sovpade s
praktično največjim terapevtskim učinkom.« (Teoretska razmišljanja o bistvu psihičnega, 1946, v AKNS, str. 148-49)
Ad (4): nauk o arhetipih in
skupnem/kolektivnem nezavednem (gl. tudi: definicija arhetipa, najdi med ‛osnovnimi
pojmi’):
»Kolektivno nezavedno je del
psihe, ki ga lahko ločimo od osebnega nezavednega kot njegov negativ, ker
ne obstaja zahvaljujoč osebnemu izkustvu ter zato nima značaja osebne
pridobitve. Medtem ko je osebno nezavedno v glavnem sestavljeno iz vsebin, ki
so bile nekoč zavestne, vendar so nato iz zavesti izginile, ker so bile
bodisi pozabljene ali potlačene, pa vsebine kolektivnega nezavednega
nikoli niso bile v zavesti in zato nikoli niso postale individualne, tako da se
morajo za svoj obstoj zahvaliti izključno dedovanju <Vererbung>.« (Pojem kolektivnega nezavednega, 1936, v AKNS, str. 25)
»Pojem arhetipa, ki je neizogibni korelat ideje o kolektivnem
nezavednem, pomeni navzočnost določenih oblik v psihi, ki so povsod
prisotne in razširjene. […] Kolektivno nezavedno pa se ne razvija individualno,
temveč se podeduje. Sestavljeno je iz predeksistentnih
oblik, arhetipov, ki lahko šele drugotno postanejo zavestne ter vsebinam
zavesti podelijo jasno očrtano obliko.« (Ibidem, str. 25-26)
»Instinkti so neosebni,
splošno razširjeni in podedovani faktorji motivirajočega značaja […] z
arhetipi zato ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam
postavlja razlog za domnevo, da so arhetipi nezavedne odslikave instinktov
samih; povedano z drugimi besedami – predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja.« (Ibidem, str. 26)
»Zdaj si moramo zastaviti še
vprašanje, kako lahko obstoj arhetipov dokažemo. Ker morajo arhetipi ustvariti
določene duhovne forme, je treba razložiti, kje in kako lahko razumemo
material, ki naredi te forme vidne. Poglavitni izvor so sanje, ki imajo to
prednost, da so od volje neodvisni in spontani proizvodi nezavedne psihe […]
Zato moramo iskati motive, ki sanjalcu enostavno niso
mogli biti znani in se v njegovih sanjah tudi niso mogli obnašati na tisti
funkcionalni način, ki je lasten delovanju arhetipov iz zgodovinskih
virov.« (Ibidem, str. 31-32)
»Arhetip v bistvu
predstavlja nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja in percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne
individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja.« (O arhetipih kolektivnega nezavednega, 1934, v AKNS, str. 41)
»Iz tega
[psihiatričnega] izkustva sem spoznal, da obstajajo določeni kolektivno dani nezavedni pogoji, ki
delujejo kot regulatorji in vzpodbujevalci
ustvarjalne fantazijske dejavnosti in prizivajo ustrezna oblikovanja, pri
čemer za svoje pozrebe uporabljajo prisotni
material zavesti [… in to so arhetipi].« (Teoretska
razmišljanja o bistvu psihičnega, 1946, v AKNS, str. 150)
»… Arhetipi, ki eksistirajo
pred zavestjo in so ji pogoj, se pojavljajo v vlogi, ki jo igrajo v
resničnosti, namreč kot apriorne strukturne oblike instinktivnih
temeljev zavesti.« (SSM, 1961, str.
356)
Ad (5): Bog kot »psihična realnost«:
Bog kot nezavedni arhetip:
»Pojem Boga je namreč preprosto nujna psihološka funkcija iracionalne
narave, ki sploh nima nič skupnega z vprašanjem obstoja Boga. Kajti na to
vprašanje človeški razum ne more odgovoriti, še manj pa podati dokaz za
božje bivanje. Sicer pa so takšni dokazi odvečni, kajti ideja
vsemogočnega božanskega bitja je vsepovsod prisotna, če ne zavedno pa
nezavedno, saj je arhetip. […] Zato menim, da je pametneje zavestno priznati
idejo Boga, sicer bo na mesto Boga stopilo nekaj drugega, praviloma nekaj zelo
nezadostnega in neumnega, nekaj, kar lahko izumi ‛prosvetljena’ zavest.«
(Prev. iz sh.: Izabrana dela, II, str. 76.)
»Bog je neko očitno
psihično in ne fizično dejstvo.« (Ibid., IV, str. 332)
»Če zato Boga
označujemo kot arhetip, ne povemo ničesar o njegovem pravem bistvu. S
tem izrekamo priznanje, da je ‛Bog’ zapisan v naši duši, ki eksistira pred
zavestjo, in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Tako ni niti odstranjen
niti ukinjen, temveč celo potisnjen v bližino možnosti izkustva.« (SSM, 1961, str. 356)
Ad (6): Jungova duhovna oporoka:
»Odločilno vprašanje za
človeka je: se torej nanaša na neskončnost ali ne? To je kriterij
njegovega življenja. […] Če razumemo in čutimo, da smo že v življenju
navezani na brezmejno, se želje in drža spremenijo. Konec koncev veljamo nekaj
le zaradi bistvenih stvari, ki jih utelešamo, in če jih nimamo, potem je
življenje zaman. Tudi v odnosu do drugih ljudi je odločilno, ali je v njem
izraženo brezmejno ali ne. / Občutek za brezmejno pa dosežem le tedaj,
če se skrajno omejim. Največja omejitev človeka je Sebstvo; kaže se v doživetju ‛jaz sem samo to’! Le zavest moje najtesnejše
omejenosti v sebstvu je vključena v neomejenost
nezavednega. V tej zavesti se čutim hkrati omejenega in večnega, eno
in drugo. Ker vem, da sem v svoji osebni kombinaciji enkraten, to je,
končno omejen, imam možnost, da se zavem tudi brezmejnosti. Vendar le
tedaj!« (SSM, 1961, str. 335-36)
»Pomembno je, da imamo
skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z
nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni
izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v
svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in
da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki
se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v
ta svet. Le tedaj je življenje celota. Zame je bil svet že od začetka
neskončen in nedojemljiv.« (Ibid.,
str. 365)
»Nad sabo sem začuden,
razočaran, razveseljen. Sem žalosten, pobit, entuziastičen. Sem vse
to skupaj in ne morem potegniti črte pod vsoto. Nisem zmožen dognati
dokončne vrednosti ali nevrednosti, nimam nobene sodbe o sebi in svojem
življenju. O ničemer nisem popolnoma prepričan. Nimam nobenih
dokončnih prepričanj – pravzaprav o ničemer. Vem le, da sem se
rodil in da obstajam, in zdi se mi, kot da bi me nekaj nosilo. Obstajam na temelju
nečesa, česar ne poznam. Navkljub vsej negotovosti čutim trdnost
obstoječega in kontituiteto svoje takšnosti in
biti <So-Sein>.«
(Ibid., str. 367)
»Ko Lao
Tse [Lao Zi, utemeljitelj daoizma] pravi: ‛Vsi
so bistri, le jaz sem skaljen’, je to tisto, kar čutim v svoji visoki
starosti. Lao Tse je primer
človeka z vzvišenim pogledom, ki je videl in izkusil vrednost in
nevrednost in se je ob koncu življenja hotel vrniti v svojo lastno bit, v
večni, nespoznavni smisel. Arhetip starega človeka, ki je videl dovolj
stvari […] In vendar je toliko stvari, ki me izpolnjujejo: rastline, živali,
oblaki, noč in dan in večno v človeku. Čim večjo
negotovost sem čutil glede samega sebe, tem bolj je rasel občutek
sorodstva z vsemi stvarmi. Da, zdi se mi, kot da bi se tista tujost, ki me je
tako dolgo ločila od sveta, naselila v moj notranji svet in mi razkrila
nepričakovano nepoznanstvo s samim seboj.« (SSM, zadnji odstavek, str. 368)