CARL GUSTAV JUNG   
(1875–1961)

 

Glavna dela:

·      Preobrazbe in simboli libida (1912)

·      Psihologija nezavednega (1917)

·      Psihološki tipi (1920)

·      Odnos med jazom in nezavednim (1928)

·      Psihologija in religija (1940)

·      Psihologija in alkimija (1944)

·      Odgovor na Joba (1952)

·      Študija o arhetipih (1954)

·      Spomini, sanje, misli (1961)

·      Človek in njegovi simboli (izšlo posthumno, 1968)

Dela v slovenščini:

o   Spomini, sanje, misli (Jungova avtobiografija), prev. Božidar Kante, DZS, Ljubljana, 1989, ponatis 1993 (v nadaljevanju: SSM)

o   Sodobni človek išče dušo (zbirka krajših Jungovih spisov), izb. & prev. Davorin Flis, Založba Julije Pergar, Lj., 1994

o   Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta (štiri pomembne Jungove razprave), izb. & prev. Boris Vezjak, Katedra, Maribor, 1995 (v nadaljevanju: AKNS)

o   Religija in psihologija – Carl Gustav Jung (zbornik prevodov Jungovih del in razprave o njih), ur. Marko Uršič, Poligrafi 3/4, 1996

o   Psihologija in vzgoja, prev. Barbara Štuhec, Claritas, Študentska založba, Ljubljana, 2002

o   Človek in njegovi simboli (Jungova zadnja knjiga, »povzetek« njegovega nauka, ki ga je napisal skupaj s svojimi učenci/-kami), prev. Ana Jelnikar, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002

o   Aion: prispevki k simboliki sebstva, Mohorjeva družba, Celje, 2010.

o   Rdeča knjiga, prev. Jan Ciglenečki &al., Beletrina, Ljubljana, 2015.

o   Eugene Pascal: Živeti z Jungom (= vodnik po dognanjih jungovske analitične psihologije v vsakdanjem življenju), Sophia, Ljubljana, 1999.

o   Nekaj misli o C. G. Jungu najdeš tudi v intervjuju z Markom Uršičem v Večeru (1997).

o   Jung je, vsaj deloma, navdihnil tudi knjigo: Marko Uršič, Romanje za Animo (roman v obliki dnevnika, 1988).

Iz knjige Spomini, sanje, misli (SSM) preberi predvsem naslednje odlomke: »mit mojega življenja« (str. 15), najzgodnejši spomin (18), prva psihična travma in prvi spomin na sanje (21–24), upor »očetu« Freudu (164–165), »rojstvo jaza« v dozorevanju (44), anima kot »ženska v meni« (199), risanje mandale (210), arhetipi; Bog kot »arhetip sebstva« (356), nezavedni Stvarnik in pomen zavesti (348), življenje in neskončnost (335–336), skrivnost in slutnja neznanega, »numinoznega« (365), stari modrec (367–368).

 

Shema predavanj(a) o Carlu Gustavu Jungu:

          1. odkritje nezavednega in pomena otroštva za razvoj psihe

2. Jung in Freud, srečanje in razkol

3. proces »individuacije«: jaz – persona – animasebstvo

          4. nauk o »arhetipih«, »skupno (kolektivno) nezavedno«

5. Bog kot »psihična realnost«

6. Jungova duhovna oporoka

Izbrani odlomki

Ad (1), odkritje nezavednega in pomena otroštva za razvoj psihe:

»Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče manifestirati in tudi osebnost se želi razviti iz svojih nezavednih pogojev in se doživeti kot celota.« (SSM, 1961, prvi stavek Prologa, str. 15).

Najzgodnejši spomin: »Na površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa. Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in veličastno.« (SSM, str. 18)

» … prve sanje, jih lahko spomnim in s katerimi bi se moral ukvarjati tako rekoč vse svoje življenje. Takrat sem bil star tri ali štiri leta …« V sanjah odkrije »temno, obokano, pravokotno, s kamni obdano jamo v zemlji«; stopi vanjo, v njej je »stal čudovito bogat zlat prestol. […] Na njem je nekaj stalo. To je bila velikanska stvar, ki je segala skoraj do stropa. Najprej sem pomislil, da je to visoko drevesno deblo […] Toda stvar je bila iz nenavadnih snovi: bila je iz kože in živega mesa in na vrhu je bila nekakšna okrogla glava brez obraza in brez las; le popolnoma zgoraj na temenu je bilo eno samo oko, ki je negibno gledalo navzgor.« Malega Carla je bilo strah tega stvora, da bo »zlezel s svojega prestola in se splazil proti meni«. […] »S temi sanjami sem se ukvarjal leta in leta. Šele mnogo pozneje sem prvič odkril, da je bil nenavaden stvor falos, in šele čez desetletja, da je bil to ritualni falos.« (SSM, str. 23-24)

Ad (2): Jung in Freud, srečanje in razkol:

S prvega srečanja s Freudom (1907) se Jung, med drugim, spominja: »Zelo vprašljivo se mi je zdelo predvsem Freudovo razmerje do duha. Kjerkoli je pri človeku ali v nekem umetniškem delu prišla do izraza duhovnost, jo je osumil in v njej videl ‛potlačeno seksualnost’. Kar se ni dalo neposredno razložiti kot seksualnost, je označil s ‛psihoseksualnostjo’. Ugovarjal sem, da njegova hipoteza, logično premišljena do konca, vodi k uničujoči sodbi o kulturi. Kultura se je zdela zgolj farsa, morbidni rezultat potlačene seksualnosti. ‛Da’, je potrdil, ‛tako je to. To je prekletstvo usode, proti kateremu smo brez moči.’ Nikakor mu nisem bil pripravljen dati prav ali kaj takega dopustiti, vendar pa se še nisem čutil sposobnega za tako razpravo.« (SSM, str. 164)

Tri leta kasneje (1910), spet na Dunaju: »Še zelo živo se spominjam, kako mi je Freud rekel: ‛Moj dragi Jung, obljubite mi, da ne boste nikoli opustili seksualne teorije. To je najpomembnejša stvar. Vidite, iz nje moramo narediti dogmo, jez, ki se ga ne bo dalo razrahljati.’ To mi je povedal zelo strastno in s tonom očeta, ki pravi: ‛In obljubi mi eno, moj ljubi sin: da boš šel vsako nedeljo v cerkev!’ Vprašal sem ga, nekoliko osupel: ‛Jez – proti čemu?’ Na to je odgovoril: ‛Proti plimi črnega blata’ – tu se je za trenutek obotavljal, nato pa je dodal: ‛okultizma’. […] To je bil udarec, ki je zadel mozeg najinega prijateljstva. Vedel sem, da se s tem ne bi mogel nikoli sprijazniti. Kar se je zdelo, da Freud razume pod ‛okultizmom’, je bilo skoraj vse, kar sta filozofija in religija, vključno s sedaj nastajajočo parapsihologijo vedeli povedati o duši. Zame je bila seksualna teorija ravno tako ‛okultna’, to pomeni, nedokazana, zgolj možna hipoteza […] nikakor pa ne verski artikel za vse večne čase.« (SSM, str. 164-65)

Jungova kritika Freuda (1929): »Freud razlaga človeka preveč s patološkega stališča, izhajajoč iz bolezni […] Očiten primer za to je Freudova nezmožnost, da bi dojel religiozno doživetje. Nasproti temu jaz želim črpati razumevanje človeka iz njegovega zdravja […] S tem ne zanikam pomena seksualnosti v duševnem življenju, kakor Freud misli, temveč […] postavljam seksualnost na njeno pravo mesto […] Končno je to samo eden od bioloških instinktov, čeprav zelo pomemben […] Nam, sodobnim ljudem je dano, da znova doživimo duh, tj. da pridemo do praizkustva.« (Prev. iz sh.: Izabrana dela, III, str. 309–13.)

Ad (3): proces »individuacije« …

Rojstvo jaza: »V tisti čas [otroštva] spada še neko drugo doživetje. Zgodilo se je na moji dolgi poti v šolo iz Klein-Hüningena, kjer smo živeli, v Basel. V nekem trenutku me je prevzel silovit občutek, da sem pravkar stopil iz goste megle z zavestjo – zdaj sem to jaz. Bilo je, kot da je za mojim hrbtom nekakšna meglena stena, pred mano pa ni bilo ničesar. Toda v tistem trenutku sem se rodil samemu sebi. Obstajal sem tudi pred tem, vendar se mi je vse le dogajalo. Zdaj pa sem vedel: zdaj sem to jaz, zdaj obstajam. Prej so z mano delali drugi, zdaj pa sem bil jaz tisti, ki hočem. To doživetje se mi je zdelo neznansko pomembno in novo. V meni je bila ‛avtoriteta’.« (SSM, str. 44)

Odkritje anime: »… premišljeval sem, da ‛ženska v meni’ nima svojega govornega središča, in sem ji predlagal, naj uporablja moj jezik. Sprejela je moj predlog in takoj v dolgem govoru razložila svoje stališče. / Zdelo se mi je nadvse zanimivo, da se neka ženska iz moje notranjosti vmešava v moje misli. Najbrž, tako sem si mislil, gre za ‛dušo’ v primitivnem smislu in vprašal sem se, zakaj je duša označena z besedo ‛anima’. Zakaj si jo predstavljamo kot nekaj ženskega? Pozneje sem videl, da gre pri ženski figuri v meni za tipično in arhetipsko podobo v nezavednem pri moškem, ki sem jo označil z ‛animo’. Ustrezno figuro v nezavednem pri ženski sem imenoval ‛animus’.« (SSM, str. 199)

»Anima ni dogmatična duša, ni anima rationalis [razumska duša, pri Aristotelu], ki je filozofski pojem, ampak je naravni arhetip, ki na zadovoljujoč način povzema vse izraze nezavednega, primitivnega duha, jezikovno in religiozno zgodovino. […] Je nekaj, kar živi iz sebe, kar nas naredi žive; je življenje izza zavesti, ki se ne more brez preostanka vključiti vanj, ampak zavest ravno nasprotno prej prihaja od njega. […] Četudi je videti, da animi pripada celota nezavednega duševnega življenja, je vendar le eden izmed mnogih arhetipov.« (O arhetipih kolektivnega nezavednega, 1934, v AKNS, str. 64)

Mandala kot pot k sebstvu: »Šele ko sem začel risati mandale, sem videl, da vse, vse poti, po katerih hodim, in vsi koraki, ki se jih lotevam, vodijo nazaj k isti točki, namreč k središču. Postajalo mi je vse bolj in bolj jasno: mandala je središče, izraz za vse poti. Je pot k središču, individuaciji. / Med leti 1918 in 1920 mi je postalo jasno, da je cilj psihičnega razvoja sebstvo.« (SSM, str. 210)

»Proces individuacije« <Individuationsprozess> kot »zdravilna/sveta pot« <Heilsweg> : »Na začetku kaotična mnogoterost slik se je med [terapevtskim] delom zgoščevala v določene motive in oblikovne forme, ki so se v identični ali analogni obliki ponavljale pri najrazličnejših posameznikih. Kot najbolj poglavitne značilnosti kaotične mnogoterosti bi omenil urejenost, dualnost, nasprotje med svetlobo in temo, zgoraj in spodaj, desno in levo, združevanje nasprotja v tretjem, četverje (kvadrat, križ), rotacijo (krog, krogla) in nazadnje središčenje ter radialno razporeditev, praviloma po četvernem sistemu. […] Središčenje opisuje v mojem izkustvu nikoli preseženo najvišjo točko razvoja, ki se kot takšna izkaže s tem, ker sovpade s praktično največjim terapevtskim učinkom.« (Teoretska razmišljanja o bistvu psihičnega, 1946, v AKNS, str. 148-49)

Ad (4): nauk o arhetipih in skupnem/kolektivnem nezavednem (gl. tudi: definicija arhetipa, najdi med ‛osnovnimi pojmi’):

»Kolektivno nezavedno je del psihe, ki ga lahko ločimo od osebnega nezavednega kot njegov negativ, ker ne obstaja zahvaljujoč osebnemu izkustvu ter zato nima značaja osebne pridobitve. Medtem ko je osebno nezavedno v glavnem sestavljeno iz vsebin, ki so bile nekoč zavestne, vendar so nato iz zavesti izginile, ker so bile bodisi pozabljene ali potlačene, pa vsebine kolektivnega nezavednega nikoli niso bile v zavesti in zato nikoli niso postale individualne, tako da se morajo za svoj obstoj zahvaliti izključno dedovanju <Vererbung>.« (Pojem kolektivnega nezavednega, 1936, v AKNS, str. 25)

»Pojem arhetipa, ki je neizogibni korelat ideje o kolektivnem nezavednem, pomeni navzočnost določenih oblik v psihi, ki so povsod prisotne in razširjene. […] Kolektivno nezavedno pa se ne razvija individualno, temveč se podeduje. Sestavljeno je iz predeksistentnih oblik, arhetipov, ki lahko šele drugotno postanejo zavestne ter vsebinam zavesti podelijo jasno očrtano obliko.« (Ibidem, str. 25-26)

»Instinkti so neosebni, splošno razširjeni in podedovani faktorji motivirajočega značaja […] z arhetipi zato ustvarjajo popolno analogijo, tako točno, da se nam postavlja razlog za domnevo, da so arhetipi nezavedne odslikave instinktov samih; povedano z drugimi besedami – predstavljajo osnovni vzorec instinktivnega vedenja.« (Ibidem, str. 26)

»Zdaj si moramo zastaviti še vprašanje, kako lahko obstoj arhetipov dokažemo. Ker morajo arhetipi ustvariti določene duhovne forme, je treba razložiti, kje in kako lahko razumemo material, ki naredi te forme vidne. Poglavitni izvor so sanje, ki imajo to prednost, da so od volje neodvisni in spontani proizvodi nezavedne psihe […] Zato moramo iskati motive, ki sanjalcu enostavno niso mogli biti znani in se v njegovih sanjah tudi niso mogli obnašati na tisti funkcionalni način, ki je lasten delovanju arhetipov iz zgodovinskih virov.« (Ibidem, str. 31-32)

»Arhetip v bistvu predstavlja nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja in percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne individualne zavesti, znotraj katere se pojavlja.« (O arhetipih kolektivnega nezavednega, 1934, v AKNS, str. 41)

»Iz tega [psihiatričnega] izkustva sem spoznal, da obstajajo določeni kolektivno dani nezavedni pogoji, ki delujejo kot regulatorji in vzpodbujevalci ustvarjalne fantazijske dejavnosti in prizivajo ustrezna oblikovanja, pri čemer za svoje pozrebe uporabljajo prisotni material zavesti [… in to so arhetipi].« (Teoretska razmišljanja o bistvu psihičnega, 1946, v AKNS, str. 150)

»… Arhetipi, ki eksistirajo pred zavestjo in so ji pogoj, se pojavljajo v vlogi, ki jo igrajo v resničnosti, namreč kot apriorne strukturne oblike instinktivnih temeljev zavesti.« (SSM, 1961, str. 356)

Ad (5): Bog kot »psihična realnost«:

Bog kot nezavedni arhetip: »Pojem Boga je namreč preprosto nujna psihološka funkcija iracionalne narave, ki sploh nima nič skupnega z vprašanjem obstoja Boga. Kajti na to vprašanje človeški razum ne more odgovoriti, še manj pa podati dokaz za božje bivanje. Sicer pa so takšni dokazi odvečni, kajti ideja vsemogočnega božanskega bitja je vsepovsod prisotna, če ne zavedno pa nezavedno, saj je arhetip. […] Zato menim, da je pametneje zavestno priznati idejo Boga, sicer bo na mesto Boga stopilo nekaj drugega, praviloma nekaj zelo nezadostnega in neumnega, nekaj, kar lahko izumi ‛prosvetljena’ zavest.« (Prev. iz sh.: Izabrana dela, II, str. 76.)

»Bog je neko očitno psihično in ne fizično dejstvo.«  (Ibid., IV, str. 332)

»Če zato Boga označujemo kot arhetip, ne povemo ničesar o njegovem pravem bistvu. S tem izrekamo priznanje, da je ‛Bog’ zapisan v naši duši, ki eksistira pred zavestjo, in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Tako ni niti odstranjen niti ukinjen, temveč celo potisnjen v bližino možnosti izkustva.« (SSM, 1961, str. 356)

Ad (6): Jungova duhovna oporoka:

»Odločilno vprašanje za človeka je: se torej nanaša na neskončnost ali ne? To je kriterij njegovega življenja. […] Če razumemo in čutimo, da smo že v življenju navezani na brezmejno, se želje in drža spremenijo. Konec koncev veljamo nekaj le zaradi bistvenih stvari, ki jih utelešamo, in če jih nimamo, potem je življenje zaman. Tudi v odnosu do drugih ljudi je odločilno, ali je v njem izraženo brezmejno ali ne. / Občutek za brezmejno pa dosežem le tedaj, če se skrajno omejim. Največja omejitev človeka je Sebstvo; kaže se v doživetju ‛jaz sem samo to’! Le zavest moje najtesnejše omejenosti v sebstvu je vključena v neomejenost nezavednega. V tej zavesti se čutim hkrati omejenega in večnega, eno in drugo. Ker vem, da sem v svoji osebni kombinaciji enkraten, to je, končno omejen, imam možnost, da se zavem tudi brezmejnosti. Vendar le tedaj!« (SSM, 1961, str. 335-36)

»Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. To izpolnjuje življenje z nečim neosebnim, numinoznim. Kdor tega ni izkusil, je zamudil nekaj pomembnega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet. Le tedaj je življenje celota. Zame je bil svet že od začetka neskončen in nedojemljiv.« (Ibid., str. 365)

»Nad sabo sem začuden, razočaran, razveseljen. Sem žalosten, pobit, entuziastičen. Sem vse to skupaj in ne morem potegniti črte pod vsoto. Nisem zmožen dognati dokončne vrednosti ali nevrednosti, nimam nobene sodbe o sebi in svojem življenju. O ničemer nisem popolnoma prepričan. Nimam nobenih dokončnih prepričanj – pravzaprav o ničemer. Vem le, da sem se rodil in da obstajam, in zdi se mi, kot da bi me nekaj nosilo. Obstajam na temelju nečesa, česar ne poznam. Navkljub vsej negotovosti čutim trdnost obstoječega in kontituiteto svoje takšnosti in biti <So-Sein>.« (Ibid., str. 367)

»Ko Lao Tse [Lao Zi, utemeljitelj daoizma] pravi: ‛Vsi so bistri, le jaz sem skaljen’, je to tisto, kar čutim v svoji visoki starosti. Lao Tse je primer človeka z vzvišenim pogledom, ki je videl in izkusil vrednost in nevrednost in se je ob koncu življenja hotel vrniti v svojo lastno bit, v večni, nespoznavni smisel. Arhetip starega človeka, ki je videl dovolj stvari […] In vendar je toliko stvari, ki me izpolnjujejo: rastline, živali, oblaki, noč in dan in večno v človeku. Čim večjo negotovost sem čutil glede samega sebe, tem bolj je rasel občutek sorodstva z vsemi stvarmi. Da, zdi se mi, kot da bi se tista tujost, ki me je tako dolgo ločila od sveta, naselila v moj notranji svet in mi razkrila nepričakovano nepoznanstvo s samim seboj.« (SSM, zadnji odstavek, str. 368)