VII

GRAL, SKRIVNI PREDMET ŽELJE

 

                Mit o svetem Gralu je bržkone najbolj kompleksni in zapleteni srednjeveški mit, saj - izhajajoč iz keltske tradicije - poleg krščanskega jedra vsebuje tudi antične, gnostične, hermetične, alkimistične in druge elemente, ki jih spaja v 'nadčasno', mistično celoto.[i] Najprej navajam razlago iz oxfordskega slovarja mitologije:

 Gral. Sveti Gral. Sangreal. Ena izmed najbolj razširjenih srednjeveških legend. Gral naj bi bila tista čaša (kelih), iz katere je Jezus dal piti svojim učencem na zadnji večerji in v katero naj bi bilo ob križanju zajeto nekaj kapelj Kristusove krvi, ko je Kristusa prebodel s sulico rimski vojak Longinus. Kelih naj bi potem prinesel v Britanijo Jožef iz Arimateje, bogat Jud, ki je od Pilata dobil dovoljenje, da Jezusovo truplo položi v grob. Jožef naj bi v Britaniji, v kraju imenovanem Glastonbury, ustanovil krščansko skupnost. Legenda nadalje pravi, da je Gral shranjen v skrivnostnem gradu in da se z iskanjem (quest) Grala ukvarjajo Arthurjevi vitezi okrogle mize. Gralov grad je obdan s Pusto deželo (Waste Land) in z vodami. Eden izmed poslednjih varuhov Grala naj bi bil Kralj ribič (Fisher King), ki leži ranjen in nemočen v vmesnem stanju med življenjem in smrtjo. Ozdravljenje Kralja ribiča in obnova njegovega gradu sta odvisna od uspešnega konca iskanja Grala, od dovršitve poslanstva vitezov okrogle mize. Toda samo popolnemu vitezu Galahadu se razkrije Gral v celoti.

                Opisu samega mita v slovarju sledi komentar:

Cerkev je bila glede te legende vselej v zadregi, saj očitno vsebuje elemente poganskih kultov, predvsem keltskega izvora (na današnjem Irskem). V ozadju je keltski kotel (cauldron), bodisi tisti, ki ga je čarovnica Ceridwen uporabljala za pripravo »treh kapljic zanosa«, bodisi oni drugi, ki zmore oživljati mrtve - posoda življenja, najdena na dnu nekega irskega jezera.

                V slovenščino prevedena enciklopedija Mitologija[ii] pod naslovom »Iskanje Grala« zbere različne motive tega mita predvsem okrog junaka viteza Parsivala.[iii] Takole pravi:

V srednjem veku je nastal čudovit, čeprav ne povsem pravoveren mit o svetem gralu. Najstarejši ohranjeni zapis o njem je nedokončana zgodba Le conte du Graal iz leta 1180 francoskega avtorja Chrétiena iz Troyesa. Junak zgodbe je mladi vitez Parsival, ki pride v skrivnosten grad ob široki reki. Gospodar gradu je t.i. Kralj ribič, ki zaradi pohabljenosti ne more ne hoditi ne jahati in mu je ribolov edino kratkočasje. Kralj sprejme Parsivala kot svojega gosta. Parsival vidi sprevod, na čelu katerega stopa mladenič z belim kopjem z belo ostjo, iz katere mu na roke kaplja rdeča kri. Za njim stopata dva mladeniča s svečnikoma, ob njiju pa čudovita mladenka v bogatih oblačilih, nesoč v roki zlati gral, okrašen z dragimi kamni [N.B.: nič ni rečeno, da gre za čašo oz. kelih, op. M.U.]. Ko mladenka z gralom v rokah stopi v grad, se vsa dvorana tako zablešči, da sveče zgubijo svoj sij, kakor zvezde, ki jih zameglita ali luna ali sonce. Za njo stopa druga mladenka s srebrnim pladnjem. Sprevod gre skozi dvorano in odide v drugo sobo.

Prizor, ki ga je pravkar videl, navda Parsivala z radovednostjo, vendar si ne upa ničesar vprašati, navzoči pa tudi nič ne rečejo. Naslednje jutro je grad povsem prazen. Ko Parsival jezdi skozi vrata, se dvižni most kar samodejno privzdigne pod njim. Pozneje zve, da bi bil moral vprašati, komu služi gral [podčrtal M.U.]. Če bi bil vprašal, bi bil Kralj ribič ozdravljen in iz tega bi prišlo veliko dobrega.

                Roman (romance) Chrétiena iz Troyesa Le conte du Graal (1180), prvi znani vir legende o svetem Gralu, na katerega se navezuje zapis v citirani enciklopediji, se očitno precej razlikuje od poznejšega 'grozda legend', ki ga v poenostavljeni obliki predstavi oxfordski slovar. Bistveni momenti pri Chrétienu iz Troyesa so naslednji:

prvič, osrednji junak je Perceval (Parsival), ne pa vitez Galahad, kot v poznejših različicah; drugič, Gral ni opredeljen kot čaša, kelih, ampak je prisoten zgolj kot skrivnosten bleščeč zlat predmet, okrašen z dragimi kamni, ki ga nosi čudovita mladenka skozi grajsko dvorano; tretjič, posebej je poudarjen slavnostni sprevod z mladeniči in mladenkami; in četrtič, neizrečeno in s tem tudi neodgovorjeno ostaja usodno vprašanje: komu ali čemu služi Gral? - Skupne točke z drugimi verzijami mita pa so Gralov grad, Kralj ribič in Pusta dežela.

                V enciklopediji Mitologija avtorja nadaljujeta:

Kasnejši pisci so opisovali gral kot kelih z zadnje večerje, v katerem je Jezus svojim učencem ponudil vino, svojo kri. Posoda je pozneje prešla v last bogatega Jezusovega privrženca Jožefa iz Arimateje, ki je vanjo ujel nekaj krvi iz ran križanega Odrešenika. Ta veličastni simbol in talisman večnega življenja, posoda Kristusove odrešiteljske krvi, je skrit v skrivnostnem gradu, ki mu vladajo gralski kralji, nasledniki Jožefa iz Arimateje. Zgodba o pogumnem vitezu z dvora kralja Arthurja [Galahadu] pripoveduje, kako si vitez s premagovanjem neverjetnih težav in trpljenja pribori nesmrtnost in zvezo z Bogom (op. cit., str. 166).

                Med »kasnejšimi pisci«, omenjenimi v zgornjem citatu, je bržkone prvi Robert de Borron, ki je legendo o Gralu izrecno povezal s krščansko zadnjo večerjo. Robert je bil britanski avtor normanskega porekla, ki je med leti 1190-1199 pisal trilogijo Roman de l'estoire du saint Graal, katere prvi del z naslovom Jožef iz Arimateje je še posebej pomemben za povezavo Grala s krščanstvom. Avtor je snov za svoj »roman« (v nadaljevanju bom narekovaje opuščal, ker glavna intenca pričujočega eseja ni literarno-teoretska) očitno črpal iz dveh apokrifnih tekstov, iz Nikodemovega evangelija in Pilatovih dejanj, kjer beremo, da so rimski oblastniki v Jeruzalemu vrgli Jožefa iz Arimateje v ječo, od koder je čudežno pobegnil in odšel po svetu, da bi razširjal Kristusov nauk. Po tej tradiciji naj bi Jožef imel neka skrivna znanja, ki niso bila dostopna niti apostolom. Morda je prav v tem glavni razlog, zakaj je Cerkev tako zadržana v zvezi z Gralom. Po tej apokrifni tradiciji naj bi bila le zgodovinska moč Cerkve dana v roke Petru, medtem ko naj bi bila njena duhovna, spiritualna, mistična moč skrita v Gralu, ki je bil dan Jožefu. Jožef naj bi plul na zahod in pristal v (tedaj rimski) Britaniji ter v kraju, pozneje imenovanem Glastonbury, ustanovil prvo cerkev, posvečeno Devici Mariji.

                Kakorkoli že, z Robertom de Borronom se je poudarek pri legendi o Gralu bistveno spremenil: cilj iskanja ni bil več zgolj Ranjeni kralj (Kralj ribič) ali Pusta dežela, temveč se je zdaj Kralj ribič simbolno poistovetil s Kristusom, Gral pa predvsem s kelihom pasijona, ki ga je Jezus sprejel kot voljo Očeta v vrtu Getsemani. S tem se je seveda Gral kot skrivnostni predmet približal znanemu obrednemu kelihu pri krščanskem obhajilu, se v zavesti srednjeveškega kristjana nekako udomačil, in zato ni čudno, da je Cerkev na tej točki razvoja mita o Gralu skušala ta takrat zelo razprostranjeni - pa vendarle, po eni strani kar preveč poganski, po drugi strani pa za običajno obredno rabo preveč mistični - mit vključiti v svoj nauk in ritual ter s tem ublažiti njegovo apokrifno in potencialno heretično vsebino. Toda ta vključitev se Cerkvi nikoli ni povsem posrečila.

                Najbolj znani poskus integracije je delo z naslovom Queste del saint Graal (ok. 1210). Gre za kompilacijo različnih elementov mita v krščanskem okviru, za anonimno besedilo, ki pa je, kot pravijo poznavalci,[iv] verjetno delo cistercijanskih menihov iz enega izmed velikih francoskih samostanov. Za ta tekst je posebej značilno, da ima pri iskanju Grala osrednjo vlogo vitez Galahad, sin najboljšega viteza Arthurjeve okrogle mize Lancelota in mlade Helene, hčerke Gralovega kralja, s katero se zaradi spletke Lancelot nevede zaplete v ljubezen, misleč, da se ljubi z izvoljenko svojega srca, kraljico Guinevero, ženo kralja Arthurja, Lancelotovega soviteza in vladarja. Zgodba je značilen primer takratne amour courtois. Pri Heleni, ki mu rodi sina Galahada, ostane Lancelot ujet petnajst let, preden se lahko vrne h Guineveri.[v] Galahad, plod grešne ljubezni pa je, značilno - čeprav paradoksno -, povzdignjen v viteza svetnika, v »deviškega« in »popolnega« viteza, ki mu je edinemu usojeno, da dokonča iskanje (quest) Grala - iskanje, na katerega se je napotil že njegov oče Lancelot, pa ga ni mogel dokončati, ker zaradi svojega greha ni bil popoln. V mit o Gralu se torej vključi krščanska moralična tematika, greh na eni strani in »deviškost« na drugi (ki sta si v bližnjem sorodstvu!): Lancelotov sin Galahad je povzdignjen v območje deviške duhovnosti med zemeljskim in angelskim svetom, v viteza svetnika, ki odrešitev svoje duše išče v poti h Gralu, kar simbolno pomeni - h Kristusu.

                Najbolj znani in v umetniškem smislu bržkone tudi najpomembnejši roman o Gralu pa je Parzival Wolframa von Eschenbacha (ok. 1207). Značilnost tega dela je avtorjev povsem individualni pristop k legendarni temi, ki se kaže med drugim tudi v tem, da Gral tukaj ne nastopa kot kelih, temveč kot »najčistejši kamen... ki se imenuje lapsit exilis«[vi] in ima med drugimi čudežnimi lastnostmi tudi zdravilno moč. Na nekem poznejšem mestu v Parzivalu Wolfram opredeli ta kamen kot dragulj, in sicer kot smaragd, ki je padel iz Luciferjeve krone, ko se je Lucifer boril z Bogom, in so ga na zemljo prinesli tisti angeli, ki so ostali med bojem dobrih in zlih sil neopredeljeni... Brez tega smaragda je Lucifer obsojen, da ostaja na zemlji kot nosilec zla; sam kamen pa postane simbol padca v temo, iz katere se je mogoče spet dvigniti k svetlobi z iskanjem Grala - in to dejanje ozdravljenja in odrešenja naj bi dopolnil Parzival. Očitno je, da takšno pojmovanje Grala vodi naprej v alkimijo k iskanju »kamna modrosti« oz. »kamna modrecev« (lapis philosophorum), ki ga C.G.Jung v svoji Psihologiji in alkimiji na simbolni ravni povezuje s Kristusom.

                Pri Wolframu von Eschenbachu je značilno tudi to, da govori o varuhih Grala ali o »Gralovi družini«. Varuhe Grala nekateri povezujejo z vitezi templjarji, ki so v zgodovini znani iz križarskih vojn, katerih vrhunec je bil prav v tistem času. Wolfram v nekem drugem, nedokončanem delu piše o vitezu Titurelu, Parzivalovem dedu, ki naj bi prvi začel graditi Gralov grad. Legenda o tem gradu je bolj znana iz poznejšega dela Albrechta von Scharffenberga Der jüngere Titurel (Mlajši Titurel, ok. 1270), v katerem je podrobno opisan Gralov grad, ki stoji na gori Muntsalvach (angl. Mount of Salvation, gora odrešenja). Sodobni raziskovalci mita o Gralu so dolgo časa mislili, da gre pri Albrechtovih podrobnih opisih arhitekture in okrasja tega gradu za čisto fikcijo, zato so bili nemalo presenečeni, ko so odkrili veliko podobnost Albrechtovega opisa z arheološkimi izkopaninami palače Takt-i-Taqdis (Prestol obokov), ki jo je na sveti gori Šiz (v današnjem Iranu) zgradil v sedmem stoletju perzijski kralj Kosroes II.[vii] Podobnost med Albrechtovim opisom in gradom v Perziji bi morda lahko razložili s tem, da je Albrechtu pač nekdo pripovedoval o Prestolu obokov ali da ga je nemara celo osebno videl, vendar je to komaj verjetno; zato ostaja skrivnostna nenavadna podobnost med Gralovim gradom in daljno perzijsko palačo. Povezavo Grala z Vzhodom pa najdemo že pri Wolframu von Eschenbachu, kajti v njegovem romanu je Parzivalov polbrat Feirefiz musliman, njegov sin »s hčerjo Gralovega kralja« pa naj bi bil legendarni Janez Prezbiterijanec (Ioannes Presbiterianus), za katerega izročilo pravi, da je bil zadnji zemeljski varuh svetega Grala. Skrivnostni Janez je baje omenjen v pismu, ki naj bi ga bil papež Aleksander III. leta 1165 prejel od nekega škofa iz Džabale in v katerem ta škof govori o Janezu Prezbiterjancu kot o kralju krščanskega kraljestva na Vzhodu.[viii] Očitno gre tako pri legendarnem pismu kot pri Wolframu von Eschenbachu in nemara tudi pri Albrechtu von Scharffenbergu za prizadevanje, da bi vzpostavili mostove sprave med krščanskim Zahodom in muslimanskim Vzhodom.

                Literarna dela o svetem Gralu se nadaljujejo v 13., 14. in 15. stoletju. Posebej zanimiv je anonimni tekst Perlesvaus (ok. 1225), h kateremu se bom vrnil pozneje. Zadnje slavno knjižno delo na to temo Morte d'Arthur (Arthurjeva smrt), pa je napisal Sir Thomas Malory leta 1485, torej že na pragu novega veka. Malory se bolj posveča viteštvu in dvorjanstvu kot misticizmu Grala, še posebej pa postavlja v ospredje legendarnega kralja Arthurja.[ix] Podobno velja za njegovo težko berljivo delo Book of the Sangreal.

                V novejšem času so nekateri raziskovalci mita o Gralu povezali Gralov grad in katarsko utrdbo Montségur v pokrajini Languedoc v južni Franciji, na obronkih Pirenejev. Kako je do te povezave prišlo? Da bi to razumeli, moramo najprej povedati nekaj besed o katarih. Katari (ali albižani, čeprav nekateri zgodovinarji ločujejo prve in druge) so bili v južni Franciji v 12. in na začetku 13. stoletja močno razprostranjena verska krščanska skupnost, ki jo je rimska Cerkev proglasila za herezijo. Ime 'katari' pomeni  »čisti«, svoje duhovnike pa so imenovali 'perfekti' (popolni). Katarski nauk je dualističen, svoje korenine ima v gnosticizmu in manihejstvu, svoje neposredne predhodnike pa verjetno v bogomilih, v verski ločini, ki je nastala v Bolgariji (takrat v okviru Bizantinskega cesarstva) in se širila proti zahodu. Nekateri zgodovinarji menijo, da so katari pravzaprav bogomili, ki so bežali pred preganjanjem na zahod. Baje so pridigali bratstvo, preprostost, ljubezen in vegetarijanstvo, odgovornost vsake posamezne duše za njeno odrešenje - skratka, notranjo duhovno svobodo, ki Cerkvi kot instituciji gotovo ni bila po volji, saj je ogrožala njen monopol nad ključi v nebeško kraljestvo.

                Pokrajine, ki so jih takrat naseljevali katari, so bile bogate in niso pripadale francoskim kraljem niti mogočnim knezom s severa Francije, zato ni čudno, da so slednji z blagoslovom papeža Innocenca III. in pod »duhovnim« vodstvom inkvizicije poslali vojsko na cvetoči jug. Rezultat vrste vojnih pohodov, znanih s skupnim imenom »albižanska križarska vojna« (1209-1229), je bil za katare porazen; ironija usode in zgodovine je v tem, da je bila to pravzaprav, cinično gledano, edina dolgoročno uspešna križarska vojna (in edina na evropskih tleh), saj so tako cerkvene kot posvetne oblasti dosegle, kar so hotele. Kljub vsemu pa katari v tej vojni še niso bili povsem premagani, umaknili so se v težko dostopne utrdbe v Pirenejih. Zadnja utrdba nesrečnih katarov je bil Montségur, ki je padel šele po daljšem obleganju (leta 1244), po padcu te utrdbe pa so »pravoverni« zmagovalci zažgali 225 katarskih perfektov na grmadi.[x]

                Izročilo pravi, da je bil eden izmed glavnih katarskih obredov imenovan manisola, nekakšna mistična večerja oz. mistični obed - zelo soroden tistemu, ki je za Gralovo družino opisan v romanih o Gralu. Izročilo nadalje pravi, da je bil v gradu Montségur shranjen velik zaklad, ki naj bi ga vsaj deloma prenesli na varno še med obleganjem in v katerem naj bi bila tudi neka »dragocena kupa«, ki so jo uporabljali pri manisoli. Za to kupo, če je kdaj obstajala, je izginila vsaka sled - morda so jo shranili v eno izmed podzemnih jam pod Montségurjem - v eni izmed teh jam je vklesan relief keliha.[xi]

 

Gral in anima

                Eden izmed glavnih arhetipov, ki nastopa v mitih o Gralu, je arhetip, ki ga C.G.Jung imenuje »anima«. Anima (lat. duša) je po Jungu, poenostavljeno, »ženska narava v moškem«, medtem ko je animus »moška narava v ženski«. Seveda pri tem ne gre zgolj za spolno razliko, temveč za razločevanje dveh osnovnih kozmičnih principov, podobno tisti dvojnosti, ki jo Kitajci označujejo s parom yin in yang. Ravnotežje med animo in animusom je bistveno za duhovno harmonijo in celovitost duha. V mitih o Gralu je to ravnotežje popolnejše kot v pretežno patriarhalnih bibličnih mitih. Anima se pri vitezih, iskalcih Grala, kaže predvsem v treh arhetipskih ženskih likih, ki v različnih preobrazbah nastopajo bodisi neposredno v samem Gralovem ciklu, bodisi so z njim posredno povezani. Ti trije ženski liki so:

                1. Devica Marija (mati),

                2. »Gospa« (Lady, Dame) kot vitezov »ideal«, izvoljenka,

                3. Marija Magdalena (ženska, žena, ljubica...).

Vsakega izmed teh treh arhetipskih likov anime bom skušal na kratko navezati na mite o Gralu in vitezih okrogle mize:

                1. Kult Device Marije, Matere božje, je dosegel vrh prav v času visokega srednjega veka (13. st.), ki v umetnosti sovpada z visoko gotiko, ko so v Franciji gradili velike katedrale, posvečene Naši Gospe (Nôtre Dame v Parizu, Chartresu, Amiensu idr.); verjetno ni naključje, da so v istem času nastajali Gralovi romani. Med Marijinim kultom in Gralom so namreč že pred tem obstajale neposredne vezi: izročilo pravi, da je Jožef iz Arimateje prinesel Gral v Glastonbury in tam postavil prvo cerkev, posvečeno Mariji (na tistem mestu so danes ruševine poznejše gotske opatije, zgrajene ok. 1185, ko so na tamkajšnjem pokopališču baje odkrili tudi Arthurjev grob, kar pa zgodovinsko ni dokazano). Možno je torej, da je že v zgodnjih krščanskih stoletjih obstajal Marijin kult v Glastonburyju, pa tudi v legendah o Gralu je večkrat omenjena »Maša Naše Gospe« (Matthews, op. cit., str. 14). Če je tak obred res obstajal, se je verjetno povezoval s starimi keltskimi poganskimi elementi čaščenja Matere Zemlje. V srednjeveškem besedilu Litanija iz Loretta se Marija imenuje tudi vas spirituale (»duhovna posoda«, posoda duha), tako da lahko rečemo, da je v njem Marija čaščena kot »živi Gral« (Matthews, str. 15), tj. »posoda« - maternica, iz katere se rodi Sin božji.

                2. »Gospa vodnjaka«. Med različnimi in v malone vseh srednjeveških romanih in romancah nastopajočimi liki vitezove in/ali trubadurjeve »Gospe«, od Lancelotove Guinevere in Tristanove Izolde do Petrarkove Laure in Dantejeve Beatrice, je za naš kontekst še posebej zanimiv nekoliko manj znani ženski lik, ki nastopa z imenom Gospa vodnjaka (angl. Lady of the Fountain). Gospo vodnjaka najdemo v besedilih Arthurjevega cikla, povezanih z iskanjem Grala. Na kratko bom povzel legendo »Vitez z levom in Gospa vodnjaka«, zapisano v zbirki Mabinogion (1849), sicer pa izvirno romanco Chrétiena iz Troyesa (ok. 1173) z naslovom Yvain (Owain) ou le Chevalier au lion. Romanco sestavljata dva dela, lev nastopa šele v drugem, Gospa vodnjaka in vitez ter »gralov motiv« pa v prvem, ki ga bom na kratko povzel:[xii]

Yvain (ali Owain), eden izmed vitezov okrogle mize, se odpravi na pot iskanja (quest) prek Puste dežele, in ko pride na vrh neke vzpetine, na travnato čistino, se ustavi pred samotnim visokim drevesom, pod katerim je vodnjak z marmorno ploščo, podobno nagrobniku. Na plošči nekaj piše, ob vodnjak pa je s srebrno verigo privezana srebrna posoda (gradalis lat. pomeni skodelica, latvica). Vitez zajame vodo iz vodnjaka in jo zlije po marmorju (v nekaterih različicah tudi pije). Šele zatem prebere napis na marmorni plošči, ki svari mimoidočega prav pred dejanjem, ki ga je Ywain storil. Tisti hip pretrese zrak silen grom, vzdigne se vihar in huda ura, ki pomori vse rastlinje naokoli, da ostanejo le gole veje. A kmalu nato se spet zjasni, nastopi nova pomlad in ptiči priletijo na gola drevesa. Tedaj se pojavi Črni vitez na črnem konju in v črnem oklepu, ki Yvaina izzove na dvoboj, vendar je Yvain močnejši in Črni vitez ranjen zbeži, toda Yvain ga zasleduje do velikega gradu, v katerem živi Gospa vodnjaka, gospodarica in soproga Črnega viteza. Njena služabnica Lunette Yvainu pomaga, da se skrije v gradu: ponoči zasliši strašen krik, in ko se zdani, od Lunette zve, da je Črni vitez, varuh vodnjaka, umrl. Zjutraj nese sprevod prelepih mladenk veliko truplo Črnega viteza v cerkev. Spletična Lunette poskrbi za to, da se združita v ljubezni Gospa vodnjaka in zmagovalec, vitez Yvain. V tem gradu namreč vlada zakon, da vitez, ki ubije gospodarja, Črnega viteza, postane sam gospodar in soprog Gospe vodnjaka.

                Heinrich Zimmer vidi v liku Gospe vodnjaka boginjo življenja (boginjo Živo v našem izročilu); Črni vitez, njen služabnik in soprog, je varuh vode življenja, ki se vedno znova obnavlja in nikoli ne presahne. Gral pa je tista čaša, iz katere smrtnik pije čudežno vodo, ki je hkrati življenje in smrt, kajti mit se ponavlja na vekomaj: prišel bo novi vitez, ki bo premagal starega Črnega viteza, si pridobil ljubezen Gospe vodnjaka...

                3. Marija Magdalena je tretji arhetipski ženski lik v mitih o Gralu: ženska, ki je spremljala Jezusa na njegovih zemeljskih poteh, prva videla Njegovo vstajenje in je - po nekaterih apokrifnih variantah evangelijev - bila celo Kristusova ljubica ali žena. O Gralovem mitu, razumljenem oz. interpretiranem tako, da v njem nastopa Marija Magdalena kot osrednji ženski lik, govori tudi znana in svojčas razvpita knjiga Sveta kri in sveti Gral.[xiii] V drzni in precej spekulativni razlagi mita o Gralu, ki pa jo avtorji skušajo argumentirati in dokumentirati s številnimi zgodovinskimi in tekstovnimi podrobnostmi, je Gral pojmovan kot »kraljevska kri« (str. 166) - kar naj bi razodevalo že samo ime »Sangreal«, ki ga lahko preberemo tudi kot sang real - in sicer kri Kristusa kralja, ki je tekla in še teče po žilah njegovih potomcev z Marijo Magdaleno. Magdalena naj bi se po Kristusovi smrti in po rimskem razdejanju Jeruzalema leta 70 na begu iz svete dežele izkrcala nekje v južni Franciji in »prinesla s seboj sveti gral«, tj. Kristusovo kri, njegove otroke in vnuke. Če nekoliko poenostavim, »sveta kri« naj bi pozneje prešla v dinastijo Merovingov, po padcu te dinastije v templjarski red, po zatonu templjarjev pa naj bi se umaknila tako rekoč v ilegalo, tekla po žilah raznih hermetistov, rdečih križarjev, prostozidarjev, v našem stoletju nadrealistov... Navsezadnje bi lahko rekli, da po dveh tisočletjih že malone vsi nosimo v sebi vsaj nekaj kapljic sangreala. - Takšna interpretacija mita kljub predloženi »dokumentaciji« ni posebej prepričljiva, čeprav je na simbolni ravni vsekakor zanimiva in relevantna povezava Grala z evangelijsko Marijo Magdaleno, ki tukaj v vlogi žene in matere (ne več zgolj grešnice ali ljubice) pravzaprav zasede mesto, ki je v tradicionalnem krščanskem izročilu namenjeno Materi božji, Devici Mariji. Krščanstvo se s tem premikom približa gnostičnim evangelijem.

 

Na večni poti

                Vračam se k vprašanju, ki je tudi mene v pričujočem eseju napotilo na pot iskanja skrivnega Grala: kdo/kaj je Gral? Seveda je to vprašanje neločljivo povezano s tistim drugim, za samega ranjenega Kralja ribiča in Pusto deželo usodnim vprašanjem, ki ga Parsival pri svojem odhodu z gradu ni izrekel: komu/čemu služi Gral?

                Videli smo, da Gral v mitih in »romanih« nastopa v različnih metamorfozah: prvič, kot zlat predmet, okrašen z dragimi kamni (Chrétien); drugič, kot kelih z zadnje večerje in s križanja (Robert idr.); tretjič, kot »kamen izgnanstva« (Wolfram) in lapis philosophorum (alkimija); četrtič, kot katarski obredni predmet pri manisoli; petič, kot čaša pri vodnjaku čudežne vode (pri Gospe vodnjaka); šestič, kot Devica Marija, »živi Gral«, vas spiritualis; osmič, kot »kraljevska kri«, ki jo je Marija Magdalena prenesla v Kristusovo potomstvo... itd.

                Ali lahko rečemo, da je na simbolni ravni bistvena značilnost Grala prav ta neopredeljenost in neopredeljivost? Odgovor je pritrdilen: Gral je namreč lahko zgolj kot neopredeljen (kot hkrati nič in/ali vse) tisti skrivnostni 'predmet' brezmejne želje, ki popotnika kliče na večno pot, na pot iskanja (quest) nadčasnega in presežnega. Gral ni kak predmet v običajnem pomenu, ampak 'materializacija' onstranskega videnja, posrednik, ki nastopa kot onstranski cilj in obenem vodnik tostranske poti. Ta vloga Grala je razvidna tudi iz srednjeveškega besedila, ki sem ga zgoraj samo omenil. Gre za anonimno delo z naslovom Perlesvaus (1225), pisec je bil verjetno vitez templjar. V tem romanu se mistična, transcendentna razsežnost Grala razkrije vitezu Gawainu kot niz metamorfoz: najprej »sredi grala vidi podobo otroka«, potem se mu Gral »iz mesa in kosti« prikaže kot »okronan kralj, pribit na križ«, nakar se mu razodene »...pri povzdigovanju pri maši v petih različnih oblikah, od katerih se nobena ne razodene odkrito, zakaj o skrivnih lastnostih zakramenta ne sme spregovoriti odkrito nihče drug kot tisti, ki mu ga je zaupal Bog. Kralj Arthur je poznal vse spremembe, zadnja med njimi je bila sprememba v kelih« (gl. Matthews, op. cit., str. 13).

                V teh metamorfozah se skriva tudi odgovor na vprašanje, čemú sploh - Gral. Odgovor je paradoksen: Gral, konec poti, ni šele na koncu poti, temveč je že pot sama. Gral je presežno videnje, ki ga popotnik ne more v celoti uzreti in doumeti, ker ne more zaobjeti vse poti. Gral je tostran zgolj kot želja.

                To nam je dano, vse in nič.



[i] O mitu sv. Grala sem predaval v Cankarjevem domu v Ljubljani, 27. februarja 1992. Besedilo predavanja je bilo objavljeno v Novi reviji 131 (1993) pod naslovom »Sveti Gral, skriti predmet želje«. Esej v tej knjigi je nekoliko dopolnjena inačica tega besedila.

[ii] Richard Cavendish & Trevor Ling: Mitologija, MK, Ljubljana 1988.

[iii] Ime tega viteza ima več različic: Perceval (Chrétien de Troyes), Parzival (Wolfram von Eschenbach), Parsifal (Wagner); v nekaterih virih tudi Parsival.

[iv] John Matthews, The Grail - Quest for the Eternal, Thames & Hudson, London 1981. Svojo prezentacijo mita o Gralu navezujem na to knjigo.

[v] Lancelot je mitološki sorodnik drugega srednjeveškega tragičnega ljubimca, Tristana, ki se zaljubi v Izoldo, nevesto svojega ujca in kralja Marka, ker po pomoti spijeta ljubezenski napoj, ki ni namenjen njima; v nekem drugem pogledu pa je Lancelot tudi daljni sorodnik popotnika Odiseja, ki mora ostati v votlini lepe nimfe Kalipso osem let, preden se lahko vrne domov k ženi Penelopi.

[vi] C.G.Jung v svoji razpravi »Sanjski simboli v procesu individuacije« (1936), vključeni v knjigo Psihologija in alkimija (sh. prev.: Naprijed, Zagreb 1985), ugotavlja, da je Wolfram von Eschenbach verjetno mislil na lapis exilis (kamen izgnanstva) in da gre zgolj za pomoto.

[vii] Kosroes II. je tisti perzijski vojskovodja, ki je v začetku 7. st. s pomočjo judovske pete kolone premagal Bizantince in osvojil Jeruzalem ter iz porušenega in poklanega mesta odgnal patriarha Zaharijo v izgnanstvo skupaj s »pravim« ali »svetim križem«, namreč s tistim, na katerem je bil razpet Kristus. Leta 629 so Bizantinci znova zavzeli Jeruzalem, premagali Perzijce, izgnali Jude in, kot pravi krščansko izročilo, spet prinesli nazaj »pravi križ«. Toda kmalu zatem, leta 638, so osvojili Jeruzalem muslimani in ga obdržali vse do leta 1099, ko ga je zavzela križarska vojska Godfreya de Bouillona in ustanovila »Jeruzalemsko kraljestvo« (do 1187). Za »pravim križem« se je izgubila sled - legende o njem pa najdemo, med drugim, naslikane na čudovitih freskah Piera della Francesca v Arezzu (ok. 1465), ki so znane pod imenom Le storie della vera croce.

[viii] Iz virov, ki so mi bili dostopni, nisem mogel ugotoviti, ali je omenjeno pismo zgodovinski dokument ali zgolj fikcija. John Matthews govori o njem kot o dokumentu, vendar ne navaja dokazov.

[ix] Širšemu bralstvu dostopna monografija o kralju Arthurju, v kateri beremo tudi o Maloryju, je knjiga Geoffreya Ashea King Arthur, the Dream of a Golden Age (Kralj Arthur, sen o zlati dobi), izšla pri Thames & Hudson, London 1990.

[x] Navajam po knjigi: Tobias Churton, The Gnostics, Weidenfeld & Nicolson, London 1987.

[xi] O tem poroča Arthur Guirdham v knjigi The Great Heresy, Spearman, St. Helier 1977, str. 85.

[xii] Legendo navajam po knjigi: Heinrich Zimmer, The King and the Corpse, ur. J. Campbell, Bollingen Series, Princeton 1948.

[xiii] M.Baigent, R.Leigh in H.Lincoln: Sveta kri in sveti Gral (1982), v slov. prev. izšla pri DZS, Ljubljana 1983.