Marko Uršič, Simbolne forme v renesančni kulturi, 8. predavanje:

Disput med Erazmom in Luthrom o svobodni volji

1. Erazem in Luther

· Desiderij Erazem Rotterdamski: “Diatriba (razlaga) o svobodni volji” (De libero arbitrio, 1524)

· Martin Luther: “O usužnjeni volji” (De servo arbitrio, 1525)

V znameniti polemiki med Erazmom in Luthrom ni šlo samo za vprašanje človekove svobodne volje, ampak za spopad dveh celovitih in nezdružljivih svetovnih nazorov, renesančnega humanizma in protestantskega idejnega »fundamentalizma«, temelječega v prenovljenem evangeljskem krščanstvu – šlo je za soočenje dveh vélikih duhov, ki sta vsak na svoj način opredelila našo civilizacijo vse do dandanes.

2. Erazmov “protestantizem”

Kot pravijo: »Erazem je znesel jajce, iz katerega se je zvalil Luther.«

Osnovne prvine protestantizma pri Erazmu so:

· ostra kritika Cerkve: Hvalnica Norosti (1509), Julij izgnan iz raja (1513), Pogovori (1522) idr.

· zavračanje sholastike, srednjeveškega aristotelizma

· prepričanje, da je izvirni krščanski nauk preprost, vsakomur jasen; Johan Huizinga je v svoji knjigi Erazem (1924) zapisal, da je bilo glavno Erazmovo načelo: »Vera mora postati preprosta«, kajti »resnica je preprosta« (str. 183-4)

· obredi so drugotnega pomena, prvotna in bistvena je vera

· verski nauki in spisi naj bodo dostopni vsem (»tudi ženskam«)

· kristjan mora sam brati Sveto pismo, katerega prevod v lat. in »ljudske jezike« naj bo čim bolj zvest hebrejskemu oz. grškemu izvirniku (v »Vulgati«, tj. latinskem prevodu sv. Hieronima iz 4. st. naj bi bilo vse preveč napak).

Glavni problem, paradoks Erazmovega “protestantizma” pa je bil v tem, da on sam, vrhunsko izobražen humanist, kljub vsej svoji deklarirani preprostosti ni nikoli zmogel napisati tako preprostega in ljudstvu jasnega spisa, kakršen je na primer Luthrov Očenaš: razlaga za neuke laike (1519) – v prev.: M. Luther, Izbrani spisi, 2001 (str. 206-75).

3. Luthrov protestantizem

Martin Luther je 31. oktobra 1517 pribil na vrata mestne cerkve v Wittembergu, kjer je bil od leta 1512 profesor teologije, svoje znamenite teze, skupaj 95 tez – in to dejanje je zaznamovalo začetek reformacije.

Neposreden povod za to je bilo pridiganje o odpustkih dominikanca Johanna Tetzla. Luther je odrekel papežu oblast, da z odpustki spušča duše iz vic.

Takrat je Cerkvi vladal papež Leon X., 1513-1521, s posvetnim imenom Giovanni de Medici. Luthra je ekskomuniciral z bulo Exurge Domine (1520), ki pa jo je Luther sežgal.

Bistvo protestantizma lahko izrazimo s tremi gesli: sola scriptura (zgolj Sveto pismo), sola fide (zgolj z vero), solus Christus (zgolj Kristus).

Že v 1. tezi pa se Luther zavzema predvsem za religijo (in teologijo) greha in pokore:

· »Naš Gospod in Učenik Jezus Kristus je rekel (Mt 4,17) “Spokorite se” itn.; s tem je hotel, naj bo vse življenje vernikov pokora.«

In tudi zadnji dve tezi, 94. in 95., sta povsem v skladu s prvo: »Kristjane je treba spodbuditi k temu, da v trpljenju, smrti in peklu vztrajno sledijo svoji glavi, Kristusu, in tako zaupajo, da vstopijo v nebesa rajši ob pomoči bridkosti in stisk kot z brezskrbnim zanašanjem na mir.«

4. Luther v nasprotju z Erazmom zanika človekovo svobodno voljo

· Luther se pri zavračanju človeške svobodne volje sklicuje na Sveto pismo:
»Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5); »Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas« (Mt 10,20); »Nismo sami od sebe zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga …« (2 Kor 3,5) itd.

Iz teh citatov in konteksta je očitno, da gre Luthru predvsem za zanikanje človekove svobodne volje v odnosu do Božje volje – ne pa (ali le posredno) za zanikanje človekove zmožnosti odločanja in izbiranja med različnimi možnostmi v vsakdanjem življenju, kakor dandanes pretežno razumemo “tezo determinizma”.

Preprosto rečeno: Ali lahko človek sploh kaj stori sam, brez Boga, brez Božje volje in milosti? Predvsem pa: Kaj lahko človek sam stori za svojo odrešitev?

V odgovoru na to vprašanje se Luther in Erazem bistveno razhajata.

Luther se približa nauku o “predestinaciji” (ki ga je razvil predvsem Jean Calvin), Erazem pa ta nauk odločno zavrača.

5. Dürerjeve sanje o vesoljnem potopu (1525)

· »Leta 1525, v noči med sredo in četrtkom po binkoštni nedelji, sem v sanjah videl ta prizor: kako vodovje v velikanskih gmotah pada z neba. Prva gmota je kake štiri milje daleč od mene zadela zemljo s strašno močjo, strahovitim hrumom in šumom, preplavljajoč vso deželo. Tako hudo sem bil prestrašen, da sem se prebudil, še preden so padle naslednje gmote. In vodovje, ki je padalo, je bilo resnično zelo obilno. Nekatere gmote so padale dlje od mene, druge bližje, a vse so prihajale iz tolikšne višine, da se je zdelo, da padajo enako počasi. Toda ko se je prva gmota vode, ki je udarila zemljo, že približevala, se je razlivala s tolikšno hitrostjo, silovitostjo in hrumenjem, da me je ob prebujenju navdala takšna groza, da sem se tresel po vsem telesu in dolgo časa nisem mogel priti k sebi. In ko sem zjutraj vstal, sem tu zgoraj narisal to, kar sem videl. Naj Bog vse stvari obrne na najbolje. Albrecht Dürer.«

6. Erazem: O svobodni volji (1524)

Erazem je zavračal predestinacijo predvsem iz dveh razlogov:

· ker je vedel, da nauk o ničnosti človeške volje nasproti božji vodi prej ali slej v fanatizem in vojno (s sklicevanjem na »božjo voljo«);

· zaradi humanistične skrbi za vlogo krščanstva kot tisočletne idejne osnove tostranske so-delujoče družbene skupnosti (saj kdo si bo še prizadeval za karkoli dobrega, če je vse odvisno le od božje Milosti?).

Erazem tudi poudarja, da se ne bo spuščal v jalove sholastične dispute o združljivosti božje previdnosti in človeške svobode (§ 6), kajti »zdaj gledamo z zrcalom, v uganki«, ne še »iz obličja v obličje« (1 Kor 13, 12) – in zato je njegov pristop k vprašanju svobodne volje povsem »praktičen«: ali lahko človek sam kaj stori za svoje odrešenje?

7. Božja milost in človekova volja, prispodoba o svetlobi in očesu

Erazem se zavzema za »zmerno stališče« med reformatorji in katoliki, za »srednjo pot«: teološki nauki naj poudarjajo »sodelovanje« božje milosti in človekove svobodne volje (§§ 41, 51 idr.). Treba se je izogibati »pretiravanjem«:

· »Toda paziti moramo, da ne zanikamo svobodne volje, če hvalimo vero. Kajti če se to zgodi, potem ne moremo več reči, kako naj bi se rešil problem [združitve] božanske pravičnosti in milosti.« (§ 56)

· Luterancem očita, da preveč poudarjajo vero pred ljubeznijo:

· »Gotovo je vera hranjena z ljubeznijo, kakor je plamen svetilke hranjen z oljem. Kajti večjo vero imamo vanj, ki ga iz srca ljubimo.« (§ 55)

· Lepa je tudi Erazmova platonska prispodoba o božji milosti kot svetlobi in človeški volji kot očesu:

· »Tudi povsem zdravo človeško oko ne vidi v temi, a če je slepo, nič ne vidi niti v svetlobi.« (§ 57)

8. Erazem: Luther “pretirava” z izvirnim grehom

V diatribi O svobodni volji je na več mestih nespregledljiv Erazmov poudarek, da Luther »pretirava« s poudarjanjem izvirnega greha ter nasploh greha in krivde, na primer:

· »Oni [luteranci] neizmerno pretiravajo s poudarjanjem izvirnega greha, ki naj bi domnevno spridil celo najodličnejše zmožnosti človeške narave, človeka naredil nezmožnega za česarkoli, razen za odvračanje od Boga [… ta] nepremagljivi greh …« (§ 60)

· »… mar ne zmanjšuje božje milosti to, da človek, odrešen z vero, ne more nič drugega kot grešiti? […] mar to ne naredi Boga za krutejšega tirana od sicilskega Dionizija?« (Ibid.)

· »Zdi se, da Luther uživa v teh pretiravanjih.« (Ibid.)

· »Ves svet je zdaj pretresen z bliski in gromi, ki so se porodili iz trkov takšnih pretiravanj.« (§ 61)

· »Jaz pa imam najrajši zmernost.« (Ibid.)

9. Luther: O usužnjeni volji (1525)

Luther se strinja z Erazmom vsaj v tem, da je problem (ne)svobodne volje ključen teološki problem, od katerega je odvisno bistvo vere.

Luther razume človekovo nesvobodo kot »usužnjenost Bogu«:

V imenu tega svojega »sužnjevanja« grmi proti tistim, ki imajo zgolj nekakšna mnenja, proti »skeptikom in akademikom«, kajti pravi kristjan mora »izrekati svoje prepričanje (assertio) o tistih stvareh, ki so nam bile sporočene z Božjim posredovanjem v svetih spisih« (De servo arbitrio, slov. prev. Nade Grošelj v: Luther, Izbrani spisi, str. 378).

Erazmu očita oportunizem: »Skratka, te tvoje besede zvenijo, kot da ti ni nič mar, kaj kdo verjame kjersižebodi, samo da je na svetu mir« (ibid., str. 381).

Bistvena razlika med njima je v tem, da se vprašanja (ne)svobodne volje Erazem loteva glede na človeka, Luther glede na Boga:

· »… vse, kar se godi, se – čeprav se nam utegne zdeti, kot da se godi spremenljivo in po golem naključju – v resnici godi po nujnosti in nespremenljivo, če pogledaš Božjo voljo.« (Ibid., str. 394-95)

10. Meja krščanskega humanizma

Očitno pa je, da se v Luthrovi popolni vdanosti, »usužnjenosti« Bogu pokaže tudi meja krščanskega humanizma, za katerega se je Erazem kot dedič florentinskih humanistov tako zavzemal.

Luther je Erazmu, med drugim, po krivici očital, češ da prišteva »vprašanja o svobodni volji med zadeve, ki so nekoristne in nepotrebne« (tu je Luther preprosto spregledal, da Erazem govori le o sholastični obravnavi takšnih vprašanj) – toda, hujši očitki temu sledijo, namreč da za Erazma:

· »… krščanska pobožnost lahko obstaja brez Kristusa, če le Boga, ki je po naravi nadvse milosten, častimo z vsemi silami. Kaj naj rečem, Erazem? Iz tebe povsod diha Lukijan in tvoj dih mi zaudarja po veliki Epikurjevi pijanosti. Če sodiš, da to vprašanje [o svobodni volji] kristjanom ni potrebno, se, prosim, umakni iz arene, mi nimamo nič s teboj. Mi sodimo, da je potrebno …« (ibid., str. 388, podčrtal M. U.).

Skratka: »O Bogu razmišljaš preveč po človeško.« (Ibid., str. 402)

Toda “ne-človeško” razmišljanje o Bogu nas lahko hudo zavede …

11. Protestantski “fundamentalizem”

Premislimo naslednje Luthrove besede Erazmu:

· »Torej jasno kažeš, da se ti zdita ta tvoj mir in mirnost mesa mnogo pomembnejša kot pa vera, vest, večno odrešenje, Božja beseda, Kristusova slava in sam Bog. Zato ti povem, in prosim te, da si to shraniš na dno srca: meni gre tu za resno, potrebno in večno stvar, tako pomembno in veliko, da jo je treba izrekati in braniti tudi s smrtjo, pa če bi zato svet ne le pretresali boji in nemiri, ampak bi se moral celo zrušiti v kaos in se izničiti. Če tega ne razumeš ali če se te ne dotakne, se brigaj za svoje stvari in pusti, naj razumejo in občutijo tisti, ki jim je Bog to naklonil.« (Ibid., str. 406-6).

Seveda, saj je rekel Kristus: »… nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mt 10,34) – zato ni čudno, če tudi Luther pravi:

· »… koliko bolje je izgubiti svet kakor Boga, stvarnika sveta, ki lahko znova ustvari svetove brez števila in je boljši kot neskončno veliko svetov!« (Ibid., str. 408).

Kajti, kot je zapisano: »Kdor ni z menoj, je proti meni« (Mt 12,30).

Toda Luther je očitno pozabil na tisto drugo, prijaznejšo varianto:

»Kdor ni proti nam, je za nas« Mr 9,40 in Lk 9,50).

Stefan Zweig, humanist 20. st., je v knjigi Erazem Rotterdamski – triumf in tragika zapisal:

· »Za humanista Erazma je Kristus božanski oznanjevalec človečnosti, ki je žrtvoval svojo kri, da bi odpravil s sveta vsakršno prelivanje krvi in vsakršen razdor; Luter, božji bojevnik, pa se sklicuje na besedo evangelija, da je Kristus prišel, “ne da bi podpiral mir, temveč meč”.« (str. 146)

12. Ponižanje, odpoved sebi in zveličanje

Luthru v njegovi kritiki Erazma pa moramo priznati naslednje: če je vse res, kar piše v Svetem pismu, zlasti v Razodetju (Apokalipsi), je Luther – najbrž – bližji Bogu kot Erazem.

· »Bog je zagotovo obljubil svojo milost ponižnim, se pravi tistim, ki so obupali nad sabo (1 Pt 5,5). Človek pa se ne more res popolno ponižati, dokler ne ve, da je njegovo odrešenje povsem zunaj njegovih moči, sklepov, prizadevanj, volje ali del, temveč je povsem odvisno od presoje <arbitrium>, sklepa, volje in dela nekoga drugega, namreč edinole Boga.« (De servo arbitrio, str. 417).

Toda: mar ni po evangeliju edini pogoj zveličanja – ljubezen?

13. Odkod zlo? »Satanova volja«?

In kako naj človek razume Sveto pismo, kako naj si ga razlaga, da ne bi zapadel mislim, ki mu jih – morda – ravno skozi svete besede šepeta v uho sam hudič?

Luther pravi:

· »Tu vidiš, da se tedaj, ko Bog deluje v zlih osebah in prek njih, sicer dela zlo, vendar Bog ne more delati zla, čeravno dela zle stvari prek zlih oseb, in sicer zato, ker je sam dober in potemtakem ne more delati zla. Pač pa uporablja zla orodja, ki se ne morejo izmakniti temu, da jih Njegova moč vleče in vzgibava.« (Ibid., str. 436-37)

· »Satanovo voljo, ki je zla že od prej (takšne je ne ustvari sam, marveč se je pokvarila že prej, ko jo je Bog zapustil in je satan grešil), v svojem delovanju [Bog] zgrabi in vzgiblje, kamor hoče, čeravno ta volja kljub temu, da jo vzgiblje Bog, ne neha biti zla.« (Ibid., str. 439)

14. Kaj pa dandanes? Melanholija? Obup ali upanje? Dve »logiki« …

Mar je melanholija res zadnja naplavina zgodovine?

Je v iskanju izgubljenega časa obup ali upanje?

Najbrž oboje – vendar je zgodovina pravzaprav vse, kar imamo, vse, kar nam je dano.

Zgodovina, odprta v prihodnost: torej upanje.

Doslej sta človeške misli obvladovali – če rečemo zelo poenostavljeno – dve nasprotujoči si »logiki razuma«:

· »vključujoča logika«: A ali B, kar lahko pomeni tudi A in B … tako je razmišljal Erazem;

· »izključujoča logika«: ali A ali B, kar ne more pomeniti A in B … tako je razmišljal Luther.

Obe imata svoje prednosti in težave (osebno pa se, kot vidite, bolj zavzemam za prvo).

Od nas vseh je odvisno, katera bo prevladala v prihodnosti.