Einstein: »Relativnost in problem prostora« (1952), dva odlomka iz V. dodatka h knjigi Relativnost. Posebna in splošna teorija (1916), v angl. prev.: Relativity. The Special and the General Theory , Routledge, London 1993 in ponatisi):

»Na osnovi splošne relativnostne teorije (GRT) prostor nasproti ‘tistemu, kar napolnjuje prostor’ in je odvisno od koordinat, nima ločenega obstoja. Tako je lahko čisto gravitacijsko polje opisano s funkcijami koordinat, tj. z rešitvami gravitacijskih enačb [= enačb polja]. Če odmislimo gravitacijsko polje [funkcije koordinat], ne ostane noben prostor [v smislu klasične fizike], ampak absolutno nič, niti noben ‘topološki prostor’. Kajti funkcije ne opisujejo zgolj polja, ampak obenem tudi topološke in metrične lastnosti mnogoterosti [prostora-časa]. Prostor specialne relativnostne teorije (SRT), mišljen s stališča GRT, ni prostor brez polja, temveč specialni primer [ničelnega] gravitacijskega polja...« (str. 155).

»Ni česa takega kot prazen prostor, tj. prostor brez polja. Prostor-čas ne zahteva obstoja po sebi, marveč zgolj kot strukturna lastnost polja.« (Ibid.)

»Descartes torej ni bil daleč od resnice, ko je bil prepričan, da mora odmisliti obstoj praznega prostora. To prepričanje se resnično zdi absurdno, dokler fizično realnost vidimo izključno v težkih (masivnih) telesih. Potrebna je ideja polja kot predstavnika realnosti, ki v povezavi s splošnim principom relativnosti pokaže pravo naravo Descartesove ideje; ne obstaja prostor, ki bi bil ‘izpraznjen polja’.« (str. 155-156)

Einstein: »Neadekvatnost klasičnih modelov etra« (1934), v: Milič Čapek, The Concepts of Space and Time, Reidel Publ. 1976, str. 329-337, trije odlomki:

»Zanikati obstoj etra pomeni zanikati vse fizične lastnosti praznega prostora.« (334)

[Toda v GRT je s pojmom prostorsko-časovnega kontinuuma oz. polja vendarle] »pojem etra dobil določeni pomen - čeprav zelo različen od tistega etra v mehanični valovni teoriji svetlobe [tj. od “svetlobnega etra” 19. stol., ki ga je Einstein na začetku svoje poti, v SRT leta 1905, zanikal]. Eter splošne teorije relativnosti je medij, ki je sam brez vsake mehanične ali kinematične lastnosti, vendar pa pomaga pri določitvi mehaničnih (in elektromagnetnih) dogajanj.« (str. 335)

»Obstoj gravitacijskega polja je direktno povezan z obstojem prostora.« (str. 336)

Einstein: »Kako jaz vidim svet« (1930), odlomek iz knjige Mein Weltbild (ur. Carl Seelig), 25. izd., Ullstein, Berlin 1993:

»Najlepše, kar lahko doživimo, je tisto skrivnostno. To je osnovno občutje, ki botruje pravi umetnosti in znanosti. Kdor ga ne pozna, kdor se ne more več čuditi, kdor ne more več občudovati, ta je tako rekoč mrtev in njegovo oko je ugaslo. Doživetje skrivnostnega - četudi prepleteno s strahom - je ustvarilo religijo. Spoznanje, da obstaja nekaj, kar nam je nerazumljivo, da obstajajo manifestacije najglobljega razuma in najsijajnejše lepote, ki so našemu razumu pristopne samo v svojih najprimitivnejših oblikah, to spoznanje in občutje tvori pravo religioznost; v tem smislu sebe prištevam med globoko religiozne ljudi. Toda takšnega boga, ki objekte svojega stvarjenja nagrajuje in kaznuje in ki sploh ima voljo, podobno tisti, katero doživljamo v nas samih, si jaz ne morem predstavljati. Kakor si tudi ne morem zamisliti individua, ki bi preživel svojo telesno smrt; naj se šibke duše iz strahu ali smešnega egoizma hranijo s takšnimi mislimi. Meni zadostuje misterij večnosti življenja ter zavedanje in slutnja o čudežni zgradbi obstoječega, kakor tudi predano prizadevanje, da doumem vsaj najneznatnejši del razuma, ki se kaže v naravi.« (str. 9-10)

Einstein: »Religija in znanost« (1930), odlomek iz knjige Mein Weltbild (ur. Carl Seelig): »Religiozni geniji vseh časov so se odlikovali s to kozmično religioznostjo, ki ne pozna nobenih dogem, pa tudi ne boga, zamišljenega po človeški podobi. Zato tudi ne more obstajati takšna cerkev, ki bi svoj glavni nauk zasnovala na kozmični religioznosti. Tako se dogaja, da prav med heretiki vseh časov najdemo ljudi, ki so bili izpolnjeni s to najvišjo religioznostjo in so se svojim sodobnikom pogosto zdeli kot ateisti, včasih pa tudi kot svetniki. Če jih gledamo s tega stališča, so bili ljudje kot Demokrit, Frančišek Asiški in Spinoza blizu drug drugemu.« (str. 16).

(Zadnja dva odlomka sta citirana v knjigi M.Uršič, Gnostični eseji, str.159-160.)