O zrcalu

(20. junija)

Pisanje je zrcalo duše. V neki knjigi sem nekoč prebral stavek, ki se mi je vtisnil v spomin: »Kako naj vem, kaj mislim, če tega ne zapišem?« Čeprav se mi zdi ta izjava malce pretirana, je vendarle nekaj resnice v njej. Ko sem začel pisati pričujoče zapiske in jih naslovil kot »Zapiske s poti« (sedaj jih vedno pogosteje začenjam imenovati kar »dnevnik«), sem mislil, da je glavni in morda celo edini razlog mojega pisanja preganjanje dolgočasja, zapolnjevanje tistih »dolgih časov« opoldanske vročine, ko čakam na Animo. Vendar pa – kot sem že zapisal – postopoma spoznavam, da dolgočasje ne more biti edini razlog mojega pisanja, kajti kako naj si v tem primeru razlagam dejstvo, da se moram včasih prav prisiliti k pisanju in da nekatere pasuse skušam napisati čim lepše, čim bolj »literarno«. Če bi pisal zgolj iz dolgočasja, bi bilo takšno prizadevanje nesmiselno, razen seveda v primeru, če si svoje prizadevanje po literarnosti malce sofistično razlagam tako, da tudi ono samo spada k preganjanju dolgočasja, ali celo s predpostavko, da je prav literarnost tista, zaradi katere se ob svojem pisanju (vsaj pretežno) ne dolgočasim. Če te hipoteze še tako obračam, se mi vedno znova zastavlja vprašanje: zakaj pisati dnevnik in predvsem za koga? Komu in s kakšnim namenom je treba držati zrcalo duše pred očmi?

Eden izmed odgovorov, ki je tako rekoč na dlani, bi bil samoljubno prepričanje, da so moja doživetja s poti, ki si jih beležim v te zapiske, dovolj zanimiva tudi za koga drugega, za nekega bralca nekje »na drugi strani sveta« (morda v daljni Sloveniji), ki bi jih, zleknjen v svojem fotelju, z zanimanjem vzel v roke in jih prebral. Vendar komaj verjamem v to, celo če bi se kdaj zgodilo. Pa tudi za same zapiske kot zrcalo moje duše je bolje, če si rečem: nisem prerok, kmetovalec sem, ki obdeluje svoj kos zemlje v svojo korist. Poleg tega mi je jasno, da moji zapiski niso noben potopis, čeprav nedvomno drži, da je Jeruzalem za popotnika zanimivo mesto, kakor mi je jasno, da niso nobena kronika, kajti kronike popisujejo velike in znamenite dogodke, kar pa moje srečanje in prijateljevanje z žensko židovsko-arabskega rodu (četudi se imenuje Anima) gotovo ni. Svete knjige tudi govorijo same zase, poleg tega je bilo o njih napisanih že nič koliko pomembnih in učenih komentarjev, zatorej tisti drobci iz svetih spisov, ki po neki čudni logiki zaidejo v moje pisanje, prav tako niso nič posebej novega.

Kaj torej počnem? Se hočem s temi zapiski nemara »predstaviti pred Bogom«, pred sodnikom, ki bo v smrtni uri tehtal mojo dušo? Ko da ne bi vedel tistega: Vedi, kaj je nad tabo: oko, ki gleda, in uho, ki sliši, vsa tvoja dela pa se zapisujejo v knjigo. Toda – v katero knjigo, če ne prav v to, ki jo pišem jaz sam? In od vseh teh vprašanj se vedno znova vračam k odgovoru, da v dnevniku vendarle zapisujem svoje lastno življenje, svojo pot, čeprav je še tako nepomembna in vsakdanja.

A tudi ta odgovor ni brez težav: ni mogoče, da bi bil dnevnik pristno zapisovanje moje lastne življenjske zgodbe, kajti niti jaz niti nihče drug ne more živeti in hkrati biti sam sebi zapisovalec, kronist. Piše se zmeraj post festum, potem ko se je nekaj že zgodilo, potem ko se je nekaj že spoznalo, čeprav to ne izključuje, da se nekatere stvari zgodijo in spoznajo pri samem pisanju. Kralji in vojskovodje (pa bog obvarji, da bi se primerjal z njimi) imajo to urejeno drugače: poiščejo si kronista v drugi osebi. Seveda kraljevskim kronistom – vsaj če je kralj vreden svojega imena – ni težko najti snovi za pisanje: vojne, zmage, porazi, kronanja, zidave palač in templjev, vse to njihova pisateljska spretnost ovekoveči na papirju. Kitajsko izročilo sicer pravi nasprotno, namreč da so bili najboljši vladarji tisti, ki so nudili svojim kronistom bolj malo dela: » Wang je vladal zmerno, njega dni je bila država lepo urejena, in lahko se celo spomnim dneva, ko so kronisti pustili prazen list v svojih papirjih, mislim namreč na stvari, ki jih niso vedeli, toda kaže, da tisti čas mineva,« kakor je zapisal Ezra Pound v XIII. Cantu. Ne vem zakaj, toda slutim, da tudi zame mineva takšen čas, ko preiščem Jeruzalem s svetilnicami, da najdem snov za svoj dnevnik. Zaenkrat pa je še tako – in zakaj bi si želel, da bi bilo drugače? Nasprotno, Boga lahko hvalim, da je tako in ne drugače, odločati v Njegovem imenu pa tako ne morem, saj veter veje, kjer hoče, in glas njegov slišiš, pa ne veš, odkod prihaja in kam gre. Modri govorijo Spoznaj samega sebe! in zrcalo ti omogoča, da se uzreš v njem, toda spraševati, odkod si prišel in kam greš, ga ne moreš, kajti za tiste, ki jih zanimajo takšna vprašanja, ne more odgovoriti drugega kot: Zakaj pa ne pogledajo neba nad sabo?

Dokler me nosi reka, reka trajanja, ki teče dalje kdove kam, zrcalo svojega dnevnika potrebujem, če ne za kaj drugega, že za to, da si vsaj poskušam odgovoriti, kje sem. Mislim, da je za zdaj pri mojih zapiskih najvažnejše, da mi omogočijo v vsakem trenutku, ko si to zaželim, neposredno vključitev v reko prisotnosti, v reko jezika; dnevnik ne more biti veren odsev tega, kar se mi v življenju dogaja, niti ne morem v njem vedno znova popisovati svojih sprehodov in večerov z Animo, pa tudi tega ne morem spet in spet praviti, kako jo imam rad, to lahko govorim kvečjemu njej, ne pa sebi, saj sam dobro vem, da je tako, – pri pisanju pa je pomembno nekaj drugega, namreč da lahko vanj vstopam in izstopam, kadar se mi zahoče, in da v svoje zapiske lahko napišem, kar se mi zahoče, tudi če kakšna »zgodba« ni končana in tudi če zame kakor za tistega melanholika v sv. pismu velja: Napravljal sem si vrte in nasade, in zasajal v njih vsakršno sadno drevje. Jaz se vprašam: kaj naj bi bilo narobe, če imam veselje s svojimi nasadi?

Danes je petek, kmalu se bo zvečerilo in Animo čakam na terasi. V sveti knjigi sem maloprej prebral, da je deset stvari bilo ustvarjeno na predvečer sobote, pred mrakom, in sicer: žrela zemlje, žrela studencev, žrelo oslice, mavrica, mana, palica, oblič, besede, pisava in plošče. Kateri smrtnik bi si lahko zamislil bolj pisan vrt?