De anima

(30. junija)

 

Prišel je četrti dan, minila je četrta noč.

V prahu leži moja duša. Animo pogrešam do bolečine. Upam, da mi bo danes lahko spet poslala pismo. Ah, bolje da nič ne upam.

In vendar se je v tej luknji izoblikoval nekakšen modus vivendi. Čakanje, čakanje. Stražarja komajda še spregovorita med seboj kakšno besedo. So ti ljudje zgovorni res samo na bazarju? Skušam čim manj misliti nanju, da ju ne bi preveč zasovražil. Ko grem na stranišče, mi dovolita, da se zaklenem. Od tam tako ne morem nikamor pobegniti. Sicer pa nehote večkrat pomislim na beg, čeprav, jasno, za beg ni prav nobenih možnosti.

Ne smem zgubiti živcev, ohraniti moram trezno glavo. Vem: na neki način se moram disciplinirati pri pisanju. Kakor da se ne bi nič zgodilo, kakor da ne bi bil talec, kakor da mi življenje ne visi na nitki. Nenehna misel na smrt vodi v blaznost.

Imam načrt: pisal bom o duši, De anima, kot so rekli stari. Maloprej, ko sem na to pomislil, se mi je zazdelo, kot da že od vsega začetka, odkar pišem te zapiske, želim pisati prav to – o duši. »Znanstveno«, »objektivno«, toda iz sebe samega. Največji misleci tega sveta so veliko napisali o duši: Platon, Aristotel, Avguštin, Akvinski, Descartes, Pascal in mnogi drugi. Nekoč sem bral njihove spise, a vprašanje, kaj je duša, kdo je duša – če sploh je kaj ali kdo – se vedno znova vrača k meni. Na to vprašanje mi nihče ne more odgovoriti, razen mene samega. In morda je prav sedaj, ko sem talec in ko štejem ure in dneve, pravi čas, da se vprašam o duši. Navsezadnje, ali ni človek, dokler živi, že ves čas talec smrti? Ali ni človek obsojen na smrt že ob rojstvu? Vsak, prav vsak.

Spominjam se, da sem se nekoč, že davno – bilo mi je kakih petnajst let ali manj – zavedel, DA SEM. Takrat sem se zavedel svoje duše. To seveda ne pomeni, da pred tem »zavedenjem« nisem bil, da nisem že prej imel duše. Toda takrat sem se zavedel svoje duše z vso jasnostjo in ta jasnost je odtlej prisotna v meni ves čas – v vsakem trenutku, ko pomislim nase, ko se pomislim. Tega mi v življenju nihče ne more vzeti, vse mi je lahko vzeto, občutje DA SEM pa ne.

Če bi imel sogovornika, bi me morda vprašal, kako to, da sem tako prepričan, da je občutje DA SEM isto kot duša. Rekel bi mu, da pravzaprav o tej istosti z racionalnega stališča sploh nisem popolnoma prepričan, da pa v primeru, če sta občutje DA SEM in duša dve različni »stvari«, ne vem, kaj ljudje sploh mislimo, ko govorimo o duši. Pa tudi obratno: če DA SEM ni duša, kaj pa potlej sploh je? Občutje telesa, življenja? Gotovo, občutje telesa prav tako spada v tisto DA SEM, vendar je vse prej kot evidentno, da bi DA SEM izginilo, če bi izginili vsi telesni občutki. V sanjah, na primer, se ne zavedam svojega telesa, tisto DA SEM pa ostaja, zakaj bi sicer bežal pred prikaznimi v snu, zakaj bi se bal, da me bojo zgrabile, umorile . . .? Zgolj zaradi »spomina na telo«, ki ga čutim, ko bedim?

In tako pridem znova do večnega vprašanja: kaj/kdo je duša? Sta duša in telo različna? Ali sploh lahko govorimo o duši – če duša je – kot o »nečem«? O nečem, kar je takšno in takšno, kar ima te in te lastnosti, recimo občutke, zaznave, spomin . . .? Ali pa je duša samo »ničelna točka«, stalno izmikajoča se, v svoji biti nepojmljiva, neizrekljiva? Kajti če je duša zgolj »točka«, to še nikakor ne pomeni, da je ni – nasprotno: to bi lahko pomenilo, da je vse, kar za človeka je (»zemlja, polja in gore«), le zato, ker vse izvira prav iz te »točke« in se vanjo vrača. »Daj mi točko in premaknil bom svet,« je rekel Arhimed. Toda – tisto pravo vražje vprašanje v zvezi z dušo šele sledi: kako pa vem in ali res z gotovostjo vem, da je ta »točka«, iz katere gledam svet, nekaj resničnega: duša? Kaj pa, če je »točka« zgolj moja fantazma, s stališča »psihične mehanike« nujni, v odnosu do biti pa le poljubni samoreferenčni označevalec, sicer pa nič več kot označevalec med drugimi označevalci v smislu nomina nuda tenemus?

Dokler ne začnem pisati (ali govoriti) o duši, de anima, mi je jasno kot sinje nebo: DA SEM – in da je prav to DA SEM moja duša. (Lahko bi rekel tudi v kartezijanski varianti: DA-JAZ-SEM, saj je tisti ‘jaz’ že tako vsebovan v glagolski obliki ‘sem’. Glede tega Husserl ni toliko dlje od Descartesa, kot je sam mislil.) Kje je torej tista razpoka, iz katere vznikne dvom? Kje se občutje BITI, ki prav gotovo izvira iz SEM, prelomi v negotovost? Je jezik tisti, ki poseže vmes? Mar beseda »izniči« bit in hkrati vzpostavi svet? Tako pravijo tisti, ki trdijo, da ni ničesar onstran besed: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« In kako naj tem skeptikom razložim, kako naj jim povem, da mislim/vem, da ni tako? S kakšnimi argumenti lahko trdim, da besede kažejo čezse, tja, kjer ni več besed? Argumenti tukaj odpovejo, ostanejo pa slutnje, pravzaprav več kot slutnje: neizrekljiva gotovost, tista gotovost, v kateri sem že od vsega začetka in iz katere sem sploh začel izrekati DA SEM, da sem duša. Kako da tega nekateri »ne vidijo«? Pravijo namreč: že, že, saj razumemo, kaj hočeš reči, toda to je kartezijanska »opcija« in nič več, pa še Kartezij je bil previden glede enačenja tistega DA-(JAZ)­SEM in duše. Vendar meni ne gre za takšno ali drugačno filozofsko »opcijo« ali »varianto«, saj vem, da se duše dokazati ne da, jaz hočem samo – s paradoksom – izreči, kar neizpodbitno VEM, kar mi je dano, da vem, še preden začnem o tem teoretizirati.

Ljudje, ki verujejo v Boga, večinoma verujejo tudi v dušo. Ker kaj bi jim Bog sploh pomenil, če ne bi imeli duše, če ne bi imeli mostu, ki jih veže z Njim? Koran pravi: Sprašujejo te o duši. Reci: »Kaj je duša – to ve samo moj Gospodar, vam pa je dano samo malo znanja.« Za dušo torej jamči Gospodar s svojo avtoriteto. Morda je to najboljši odgovor, toda kaj, ko pa je Gospodar dal svojemu sužnju tudi pamet, da sprašuje in si skuša razložiti »najvišje reči«. Tega daru se ni mogoče odreči. Še več: Gospodarja lahko povsem odmislimo, pa vseeno moramo razmišljati o duši, tako kot na primer Aristotel. V svojem traktatu De anima – tega mesta se prav dobro spominjam [De an. IV, 408b 9-18] – Aristotel pravi, češ da je trditi, da duša občuti ali dojema, podobno, kot če bi nekdo rekel, da tke ali gradi. Če prav razumem, hoče Filozof s tem reči, da duša niti ne občuti niti ne dojema niti ne tke niti ne gradi. Z drugimi besedami, duša je torej »točka«, o kateri sem pisal prej, točka brez razsežnosti, brez vsebine. Ni čudno, da so to Aristotelovo misel zavrnili cerkveni očetje, vključno z Avguštinom, in da je šele več kot tisoč let pozneje prebrisani Akvinec skušal najti srednjo pot, češ da je umovanje s pomočjo domišljijske predstave 1astna dejavnost duše, kolikor je združena s telesom [Sum. theol. I. q.75, a.6]. That is the question: če je duša zgolj »točka« brez kakršne koli vsebinske razsežnosti, kaj je potem sploh tisto, kar v duši preživi smrt telesa, če je duša nesmrtna? Ne moremo se izogniti vprašanju: ali ima duša svoj lastni spomin (neodvisno od njene zemeljske zveze s telesom), a1i celo svoja lastna (nezemeljska) občutja? Drugače rečeno: ali v duši, v njeni z(a)vezi s telesom, sploh je kaj takšnega, kar »ni od tega sveta«? Odveč je dodati, da je od odgovora na to vprašanje odvisna možnost nebes oziroma »smiselnost« nebes (če so) – za človeka. Konec koncev, zakaj naj bi nas sploh skrbelo za dušo, če ne zavoljo »možnosti nebes«?

Budisti, tisti stari, najbolj strogi, za katere pravi izročilo, da so slišali besede samega Razsvetljenega, so zapisali, da česa takega, kar ljudje v svoji nevednosti imenujejo ‘duša’, v resnici ni. Če bi namreč duša bila – tako so menili – potem ne bi bilo nikoli mogoče enkrat za vselej izstopiti iz samsare, iz kroga smrti in ponovnih rojevanj, iz sveta trpljenja: duša bi namreč tudi po smrti telesa ostala tista vez, ki bi po zakonu karme nosila klice želje po ponovnem utelešenju, tako da bi bila prej ali slej nujna vrnitev v bivanje, v tisto, čemur budisti pravijo ta hiša, zgrajena iz kosti, obdana z mesom in krvjo – v njej živijo starost, smrt, ponos in sprenevedanje, namreč sprenevedanje (lahko tudi nezavedno), da obstaja nekaj, neka »točka«, okrog katere se kolo vrti – »točka«, ki nikoli ne premine in ki zbira krog sebe večno spreminjajočo se, a v totalu zmeraj isto karmo: nepopolno, neodrešeno, trpečo. Na zahodu pa so svetniki, preroki in priče božje razmišljali, čutili in verjeli – morda jim je bilo tako dano, razodeto – bistveno drugače. Naš Bog, če za hip z isto »nevtralno«  besedo mislim na Jahveja, Kristusa, in celo Alaha, je vendarle drugačen od vzhodnega: pri nas je Bog Oče (zato lahko tudi strašno kaznuje) in sprejme k sebi tiste svoje otroke, ki so mu vdani, pa če jih smrt preseneti še tako nepopolne, morda komaj na začetku poti. Indijski brahman – če zdaj preskočim od budizma k hinduizmu oziroma k njegovemu prosvetljenemu jedru, vedanti, – namreč brahman kot »najvišji« in »največji« Absolut, ni Oče človeških otrok, brahman (če o Njem sploh lahko govorimo kot o osebi, verjetno ne moremo) morda niti ne mara otrok, zdi se, da z njimi – z nami, otroki – ne ve kaj početi in zato otrok nemara sploh ne pripusti k sebi. To so seveda samo spekulacije, vendar: kdo pa je že slišal, da bi kak otrok dosegel nirvano a1i mokšo ali samadhi ali kakšno drugo izmed »najvzvišenejših stanj duha«? To so stanja najvišje zrelosti, ne pa otroštva. Absolut z nezrelimi sadeži nima kaj početi, k Njemu (h komu?) »so pripuščeni« samo tisti, ki so z lastno močjo, voljo, učenjem in svetostjo prišli do konca (svoje) poti. Kaj pa, če otrok umre v zibki? Ali to sploh ne šteje? – Nasprotno vzhodnemu Božanstvu pa Kristus pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo.« Na mnogih mestih v evangelijih Kristus pravi, da moramo ljudje postati kakor otroci. . .

 

Ljubi moj!

Kako naj ti povem, kako te pogrešam! Kako naj ti to z besedami povem? Pa še s temi skopimi beseda­mi, ki mi jih odmerjajo drugi, ki jih tudi preberejo drugi, preden pridejo do tebe, dragi moj! Ko bi ti vedel (saj vem, da veš!), kako v sebi obnavljam vse najine poti, najine sprehode po mestu, najine nežnosti ob večerih na terasi, kako v sebi slišim tvoje besede, vidim tvoje drage oči, ko me gledajo v temnem kotu Aladinove krčme, kako čutim tvoje poljube, tvoje ljubeče roke, ah, dragi, kaj se nama je zgodilo, le kako je to mogoče!? Tolažiš me, da jaz nisem nič kriva (a jaz vem, da sem kriva), tolažiš me, da bo tudi to minilo in da bova spet skupaj, oh, da bi le bilo tako! Kako si te želim, kako se počutim sama! Ljudje, ki pravijo, da se borijo za »naše ljudstvo«, me imajo ujeto kakor ptico, sploh jim ni do tega . . . (ne, o tem ne smem pisati). In sedaj samo še v spominih najdem uteho, noči so grozno dolge in prazne, sanjam o tebi, o naju, kako sva objeta, in potem, ko se zjutraj hočem do podrobno­sti spomniti tvojega obraza, da bi stal kakor živ pred menoj, tedaj začneš drseti proč, in prav tedaj, ko si najbolj želim, da bi te videla, da bi te stisnila k sebi, ostaja bolečina, praznina. Pa kaj tožim jaz, kako hudo je šele tebi. Toda bodi močan, dragi! Poljub­ljam tvoje pismo, vsaj nekaj, nekaj, kar imam tu pri sebi tvojega. Brata in ostale rotim, naj te izpustijo. Oni pa kar molčijo, kakor iz kamna so. Toda upam, vse bolj upam, da bojo končno sprevideli in da bo še vse dobro.

Tisočkrat te poljubljam!

Tvoja A.

 

(istega dne, pozneje)

Kako naj nadaljujem? Kje naj najdem moč in voljo, da nadaljujem pisanje o duši? Tesnoba, tesnoba. Besede ne prikrijejo groze sveta, če so še tako lepe, še tako ljubeče. Animino pismo, ki so mi ga prinesli maloprej, me je čisto potrlo. Skril sem obraz v blazino in jokal kakor otrok. (Kaj me briga, če me bosta stražarja imela za slabiča.) Kako sva si z Animo blizu! In kako daleč! Prav to, prav to, kar mi je napisala, doživljam tudi jaz: vsakogar, ki se ga spomnim, celo še tako bežnih znancev, ki jih nisem videl že nekaj let, lahko »postavim predse« v spominu – ko pa se hočem spomniti nje, ljubezni moje, Anime, kakor da mi neka sila tega ne dovoli, me vleče stran, v temo! In komaj nekaj dni je od takrat! O Ti, ki ne poznaš pozabe, razsvetli oči moje, da ne zaspim v smrti!

In vendar, moram, moram, moram nadaljevati! Hotel sem Animi takoj napisati pismo, še dokler je sel (ki ga nisem videl, verjetno pa ni Animin brat) govoril z enim izmed mojih stražarjev nekje v predsobi ali na stopnišču (slišal sem glasove) – toda nisem mogel napisati niti stavka. Preden so me oblile solze, sem drugemu stražarju, tistemu, ki je ostal pri meni, dal zložen listek papirja, iztrgan iz mojega dnevniškega zvezka, ter mu s kretnjami pokazal, naj ga izroči slu. Na listek sem zapisal, samo to sem zapisal. . . no, tega ne bom še enkrat zapisal. Le kaj si bo Anima mislila o meni? Da sem se popolnoma zlomil? Da čakam samo še na . . . smrt? Da se bova srečala le še »onstran«? Ona je govorila, da ne verjame v onstran. Oh, kakor da bi jaz verjel! Kdo je med živimi, ki ne bo videl smrti, ki zavaruje svojo dušo zoper oblast groba?

Mar duša ni zavarovana zoper oblast groba? Ali jo Oče, kot svojega zgubljenega otroka, ki je zašel sredi poti in okrog katerega se je zgrnila tema, ne vzame k sebi? In če jo Oče vzame k sebi in reče moji duši: »Jaz sem tvoja rešitev!« kaj/kdo je anima, ki preživi smrt? Če je, recimo, le še svetleča »točka« tista, ki pride k nebeškemu Očetu, medtem ko vse drugo, po čemer sem tukaj na svetu to, kar sem, propade v prah in pepel, – mar lahko sploh še rečem, da pride moja duša k Bogu? Kaj pa je v tisti »točki« še mojega, pa če sveti tako močno kot najsvetlejša zvezda? Ali pa je v njej prav to, božanska iskra, kar je edino resnično moje, ko »odpadejo vse lupine tega sveta«? Ne vem, a zdi se mi, da Kristus ni mislil tega, ko je govoril, da je otrokom odprta pot v nebeško kraljestvo. Če Oče sprejme k sebi svoje otroke, gotovo sprejme tudi njihove drobne radosti, ljubezni, spomine, oči, obraze . . . v čem naj bi sicer sploh sijala njihova otroškost? Bili bi hladni in popolni kakor biseri zvezd.

Spomin – do kod seže spomin? Že v življenju vse izginja, drsi v pozabo, pred našimi očmi! Kaj šele takrat, ko se človekova podoba razkroji v štiri elemente in oči mu segnijejo v votlinah! Bomo takrat spregledali z  drugimi očmi? Pa bojo druge oči še lahko spoznale tebe, Anima, takšno, kot te ljubim zdaj? Ker to jaz hočem, to, prav to! Saj večnost ni v praznini neba, temveč v prisotnosti vsega, kar (bilo) je izgubljeno: vsega, čisto vsega, vsakega nasmeha, vsake besede, vsake misli. Oh, kako je to nepredstavljivo! Kako naj se otrok spomni vsega, vsakega drevesa, vsake travne bilke, vsakega oblaka, vsake igrače, s katero se je igral včeraj ali pred tisoči let, vsake bolečine, svojega krika ob rojstvu, tesnobe smrti! Iznašli smo besede, imena, pisavo, da bi kljubovali času, premagali pozabo, toda naše ime se sčasoma pozabi in nihče se ne spominja naših del; naše življenje preide kakor sled oblaka. Ničesar ne ubeži trohnenju, razpadanju, razkroju. Celo tisto, kar nekoč bilo nam je najdražje, najbolj sveto, zbledi v spominu kakor obledijo slike staršev, prvih ljubezni, pokrajine mladosti. Nekaj časa se še upiramo, še si rečemo: če vse zbledi, to pa ne sme zbledeti, brez tega jaz ne bom več jaz, in očitamo si izdajo, izdajo drugih duš, ki smo jih nekoč ljubili, predvsem pa izdajo svoje duše. Toda sčasoma vse prepustimo valovom pozabe in en val reče drugemu: družabnik moj, ali si na tem svetu pustil še kaj, česar nisi preplavil? Kako naj potlej, nebeški Oče, pričakujemo od Tebe, da nam boš povrnil vse, kar smo v življenju že sami zapustili? Saj vseh spominov, če bi se po čudežu nazaj k nam vrnili, sploh ne bi prepoznali, toliko časa odsotnih v pozabi pozabe. Svetniki nas učijo: vse, prav vse živi v plamenu duše, v tisti svetli »točki«, »na dnu srca«, »v božanski iskri«, – a kako je to mogoče, je skrivnost, misterij brez primere, paradoks vseh paradoksov. O tem se nima smisla spraševati, zakaj modrost tega sveta je v božjih očeh nespamet. Ostane vera le, zaupanje v Očeta, da bo spolnil svojo zavezo, svojo obljubo, ki dal jo je človeku. Sled te obljube ostaja, vseskozi ostaja, celo pri tistih, ki so podvomili in se odvrnili od Boga, češ da vse, kar piše v svetih knjigah, »so izmišljotine davnih narodov«. In tudi, če je res, da nas je zapustil same, zgubljene v temi sveta, je vtisnil v nas pečat, neuničljivi plamen, ki spominja in žge. Morda bi bilo laže pozabiti – česar ni mogoče pozabiti. In padati, padati, padati v neskončno praznino, v brezno, kjer ni zvezd, kjer ni ničesar. Ničesar. Kjer mrtvi ne ožive, sence ne vstanejo več.

Vstajenje mrtvih! Kakšen nesmisel! sem si dolgo časa govoril. Kako naj vstanejo tisti, vsi nešteti, ki so že zdavnaj strohneli v grobu? Vstanejo s telesom, ne le z dušo! Kam pa bojo šli, ko vstanejo? Kje bo toliko prostorij, da jih ne bojo zapolnili? (Ali ni potem že bolj razumno reči, da smo že vstali, da smo že zdaj, prav zdaj, že vsi v nebesih?) Tisti strašni Gospodar, ki je govoril svojim sužnjem v množini, čeprav je rekel, da je edini Bog, je dal zapisati v svojo sveto knjigo obljubo, da spremenimo vaše like in da vas znova, v likih, ki jih vi ne poznate, ustvarimo. Toda sprašujem se, čemu bi bil potreben ves ta trud? Zakaj bi vstali drugačni, kot smo zdaj? V nekih drugih, tujih likih, ki jih ne bi prepoznali. Kakšen smisel bi imelo to? Bi bila to sploh odrešitev? In tudi če bi bili nebeški divani nepredstavljivo mehkejši od zemeljskih, tudi če bi bistri studenci žive vode vzniknili v puščavi, tudi če bi bile oči džennetskih hurij tisočkrat lepše od dragih zemeljskih oči (od katerih ne more biti lepših) – kaj bi bilo s tem doseženo? Ko da ne bi bil dovolj lep že ta svet, ta solzna dolina! Moja duša si ne želi »drugega lika«, »drugega oblačila«. Kako bi se v njem sploh še prepoznala? Če mi je obljubljeno vstajenje, želim vstati prav v tem liku, prav v tem oblačilu, ki ga nosim zdaj, čeprav je nepopolno, morda celo beraško. Predvsem pa: če mi bo onstran dano srečati Animo, najdražjo mojo, jo želim srečati takšno, kot je zdaj, prepoznati njen obraz, poljubljati njene oči, božati njeno telo! Le kaj bi z drugo Animo – začel vse znova? Ne, ne!

Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom pravi: Pa bo kdo rekel: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« To, da pridejo s telesom, je zanj gotovo. Vendar se Pavel, vzgojen v grškem duhu, ni mogel izogniti vprašanjem, ki po logiki sledijo: ali človek vstane od mrtvih s tem istim, zemeljskim telesom? z mesom in krvjo? prav takšen, kakršen je tukaj? kdaj: kot otrok ali kot starec? In ko apostol odgovarja na ta vprašanja, ne reče, da bomo »spremenili like«, razlaga drugače: So nebesna in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles . . . Sejemo zemeljsko telo, vstaja duhovno telo . . . Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes. Toda kaj to sploh pomeni? Kakšno je »duhovno telo«? Je to nekaj takšnega kot »astralno telo« v hermetizmu, ki je po obliki povsem enako zemeljskemu telesu, le da je iz »neke bolj fine snovi«, tako da lahko nevidno potuje po vsem svetu, skozi skale, gore, pod morji, povsod? Od zemeljskega telesa se bojda razlikuje po tem, da ima vse čutne sposobnosti razen občutka tipa, tako da, na primer, ne more pobožati ženske. Ali zmore celo to? (Toda v čem je potem sploh razlika?) Sveti Pavel verjetno ni mislil na »astralno telo«, je pa (nadaljujoč zgornje misli) zapisal: To pa povem, bratje: meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva, pa tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. Zakaj pravi ravno: meso in kri? Ko da bi bila samo meso in kri minljiva, ne pa tudi liki, podobe, glasovi, besede, čustva, misli! Le-ti so še minljivejši od mesa in krvi. Zakaj nam torej ne bi bilo dopuščeno, da vse vzamemo s sabo, če nam je že dopuščeno vzeti popotnico? K telesu spada mnogo več od mesa in krvi. In vendar, tako slutim, je bil sveti Pavel še najbližje resnici, ko je pisal bratom Korinčanom o vstajenju (če je resnica – vstajenje); ob koncu slavnega odlomka namreč pravi, da je vstajenje skrivnost (o skrivnosti pa ne moremo zgolj molčati, sicer ne bi bila niti skrivnost, temveč preprosto nič): Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trombe. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni. Zakaj to, kar je uničljivo, si mora obleči neuničljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Gre torej za spremenitev, ki naj bi se zgodila hipoma, in človeško telo, oblečeno v umrljivo meso in kri, naj bi obleklo neumrljivo oblačilo, ki naj ne bi bilo iz mesa in krvi. Kako naj bi se zgodila ta sprememba, je skrivnost, pravi sveti Pavel (in mislim, da je to edini možni odgovor), kljub vsemu pa se jaz, ko sem znova prebral zgornji odlomek, ne morem otresti neke srhljive podobe, ki mi je ob branju teh stavkov stopila pred oči: gre za betonski zid neke stavbe v Hirošimi (videl sem ga na fotografiji), pred katerim so ljudje iz mesa in krvi 6. avgusta 1945 ob 8. uri zjutraj stali in čakali na mestni avtobus; ker je bilo tisto mesto v bližini središča eksplozije, so ljudje hipoma izpareli v eter, vendar je bleščeča atomska svetloba na njih vseeno naletela na oviro, tako da so se v betonski zid za njimi zarisali spremenjeni, kot sence, malce temnejše od površine zidu, ki ga je ožgala eksplozija; in te sence so še danes tam, za naše pojme neuničljive metamorfoze tistih duš, ki so morale obleči neumrljivost.

O Bog, kaj res mora vse živo zgoreti v Tvojem plamenu! Obljubil si nam vstajenje – toda kakšna groza je v tej obljubi! Apostol Filip je zapisal Tvoje besede: Na tem svetu so tisti, ki nosijo oblačila, boljši od oblačil. Toda kako naj bo skelet boljši od živega človeka? Kako naj vem, kaj je moje oblačilo in kaj sem resnično jaz? Mislil sem, da to vem. Rekel sem si: edino to DA SEM je resnično moje, moja duša; tega mi nihče ne more vzeti. Toda kako uboga in prazna bo moja duša, če ji vzameš spomin; kako težko se bo prepoznala, če ji vzameš telo. Z besedami apostola Filipa me tolažiš: Nihče ne more vedeti ničesar od stvari, ki resnično so, dokler ne postane sam tak, kakršne so. Toda odkod in čemu potem toliko slutenj, toliko preroštev, svetih besed, videnj in sanj? Zgolj za to, da mi kot skrbni oče svojemu otroku zastreš pogled pred grozo, ki me čaka? Pred praznino? Pred samim seboj? Pred breznom svoje duše? Kako naj razumem Tvoje besede: Tukaj torej vidiš vse, ne vidiš pa sebe, tam pa vidiš sebe – in kar vidiš, to boš postal. S katerimi očmi bom videl sebe, v katero globočino bom padal?

Pozabil sem, pozabil na obsodbo, medtem ko Te sprašujem, obsojenec na smrt. Pozabil sem, še preden mine dan, me končaš.

Mineva četrti dan, prihaja peta noč. Za rešetko okna rdeče nebo.

Ne morem več pisati.