List na gladini

(24. junija)

Ko sem bil v Indiji, sem na vlaku srečal mladeniča z imenom Subana. Potem ko sem se razšel z Marianne v Madrasu, sem se napotil proti severu čez neizmerna prostranstva indijskega podkontinenta; nikamor se mi ni mudilo, takrat še sploh nisem razmišljal o vrnitvi, namenoma sem izbiral počasne lokalne vlake in se izogibal glavnih prometnih poti. Bilo je še nekaj tednov do novega leta, najlepši čas v tistih krajih, ko je vreme jasno in blago kot pri nas v poznem poletju, ko se nebo razpira brezmejno temno modro, kakor Višnov obok nad džunglo, polji in vasmi.

Subana je vstopil na neki postaji v dolini enega izmed pritokov velike reke Krišne. Usedel se je nasproti mene, črn v beli, po zahodni modi sešiti srajci, z nekoliko oguljenimi kavbojkami in zaprašenimi sandalami. Z zanimanjem me je gledal s svojimi temnimi očmi, želel se je pogovarjati z mano. Že nekaj časa smo se vozili ob reki, med riževimi polji, iz katerih so tu pa tam poganjala visoka samotna drevesa, neke vrste palme, sredi nasadov pa so tičale gruče s slamo pokritih hiš v podrastju. Subana se je iz šole v nekem okrožnem mestu (pozabil sem ime) vračal v domačo vas, rekel je, da bo ostal doma nekaj dni v času praznovanja. Nisem ga vprašal, kaj bojo praznovali, kajti mladenič je bil že sam dovolj zgovoren, začel mi je praviti, da v mestu študira za elektrotehnika, bil je zelo ponosen na svoj študij, z navdušenjem je govoril, kako bojo nekoč tudi v njegovo rojstno vas napeljali elektriko in zgradili tovarno, morda celo kinodvorano, saj so filmi nekaj tako čudovitega, kajti vse tisto, kar so si ljudje doslej lahko samo predstavljali, na primer sveti ples Šive in Šakti, sedaj lahko živo vidijo pred seboj, pa tudi slišijo lahko besede, ki so bile doslej dostopne le brahmanom v svetih spisih, skratka, ljudje bojo odslej lahko sami sodelovali v vseh teh čudovitih rečeh. »Oh, blagor vam na zahodu,« je rekel Subana in nič kaj dosti posluha ni imel za moje ugovore, češ da razvoj in tehnika in standard ne prinašajo samo dobrih, ampak tudi slabe stvari. Spraševal me je o Evropi, njegova največja želja je bila, da bi šel na zahod študirat za inženirja, še najrajši v Ameriko, pa tudi v Anglijo ne bi bilo slabo, in jaz sem mu odgovarjal o raznih čudesih zahoda, kakor sem pač vedel in znal. Še vedno smo se vozili ob reki, ki se je ponekod cepila na dva ali celo več rokavov; z otokov in s peščenih sipin so se dvigale jate ptičev, prestrašenih zaradi hrupa vlaka.

Subana je iz torbe izvlekel pipo, jo nabasal s travo in mi jo ponudil. Izmenoma sva kadila, trava je bila močna, čas se je začel raztezati in zazdelo se mi je, da se že vso večnost voziva ob tej reki, sopotnik mi je zdaj pripovedoval o lepem dekletu iz svoje vasi, ki jo namerava zasnubiti, brž ko bo dopolnila štirinajst let, pa še mnogo drugega mi je pripovedoval, marsikaj sem že pozabil, – in tako ni bilo nič čudnega, da sem spregledal postajo, na kateri naj bi prestopil v drugi vlak, če bi hotel nadaljevati pot v smeri proti Hydarabadu in nadalje proti severu. Ko sem opazil, da se peljem v napačno smer, in to povedal mladeniču, me je Subana povabil, naj grem z njim v njegovo domačo vas in ostanem pri njih nekaj dni v gosteh. »Ne bo vam žal,« je rekel, »Indijci smo dobri gostitelji, še posebej v času praznikov.« Sprejel sem povabilo, saj se mi ni nikamor mudilo, razen tega pa sem tam v Indiji že nekaj časa imel občutek, da sem izgubil vso lastno voljo, vso lastno moč odločanja; občutek ni bil neprijeten, v njem ni bilo tesnobe, ampak bolj nekakšno predajanje svetu in dogajanju, pomiritev z zakonom karme, z usodno določenim življenjem, v katerem sem prisoten skoraj kot opazovalec, kot gledalec skoz okno vlaka, ki ga sam ne morem niti pospešiti niti upočasniti. In vendar je bila neka brezmejna žalost v tem občutku, v občutju, da sem usojen v ogenj žalosti, v katerem gori moje življenje. Kakor da smrt ni šele na koncu poti, temveč me kot senca spremlja na vsakem koraku.

Izstopila sva v manjšem mestecu ob reki, kjer je star, že skoraj razpadel brod vozil na drugi breg. Vsega tistega se spominjam megleno, skoraj kakor da bi o tem sanjal. Oba s Subanom sva bila že precej zadeta, ko sva se vkrcala na brod. Šalila sva se in zganjala norčije kot razposajena fantalina, ne vem, zakaj se nama je takrat vse zdelo tako smešno. Na brodu se je zbralo že precej ljudi, raznih trgovcev, kmetov, ki so šli po nakupih in so se zdaj vračali s polnimi jerbasi, pa nekaj žensk z otroki, in celo krotilec kač s pletenim kovčkom je bil tam; vsi so sedeli križem kražem po lesenem krovu, z ničimer niso pokazali, da jih moti najina razposajenost, sedeli so mirno, kar nekako slovesno, kot da bi meditirali pred prehodom na drugi breg. Ko se je brod že tako napolnil, da se na njem skoraj nisi mogel več ganiti, je brodar prižgal motor in odrinili smo od brega. Sedel sem ob robu in gledal v vodo; tudi Subana je postal zamišljen, veselost naju je mahoma minila, zrl je nekam čez reko, morda je premišljal o svojih velikih načrtih, bogve. Potniki so molčali, le sem in tja se je kdo sklonil k svojemu bližnjemu, da bi rekel nekaj besed; vsi smo nekako otrpnili v hipnotičnem glasu motorja in v mogočnosti vodnih mas, ki so se počasi valile prek zelenega dna. Reka ni bila globoka, vsaj v tem letnem času ne, in ko sem se sklanjal nad gladino, sem razločno videl valujoče trave na dnu. Ponekod se je zasvetil kak potopljen predmet, morda kamen, morda kaj drugega. In tedaj, v trenutku, kot da bi prepoznal sanje, sem na gladini zagledal svoj obraz: – kaj to da sem jaz!? Tako tuj sem si bil v tem trenutku, tako brezmejno tuj! In kaj pravzaprav počnem tukaj? Kako sem se tukaj znašel? Kam sem namenjen? Zaobjela me je strašna, neznosna samota, prešinil me je trenutek popolne zbeganosti, popolnega brezdomstva, pa ne le tistega, ko si rečeš, tukaj sem sicer tujec, sem pa zato drugje doma (»tam pri nas«), temveč je bil to občutek večne tujosti in nepreklicne odsotnosti; tistih nekaj dolgih trenutkov sem izgubil celo sebe, celo v sebi nisem več prepoznal svojega doma. Je (bila) to nirvana? sem se pozneje večkrat spraševal – ali vsaj slutnja »ugasitve«? Takrat pa, tega se še dobro spominjam, sem si skušal reči: To je sen. Zdaj ga prepoznavam. Vem, da sanjam. (Čeprav sem vedel, da ne sanjam, vsaj v običajnem pomenu ne.) In tedaj me je iz teh od same resničnosti resničnejših sanj zbudil list, ki je pridrsel po rečni gladini. Spet sem zaslišal glas motorja, pogledal sem okrog sebe in vsi obrazi so bili še tam, zazrti v potovanje. Z očmi sem poiskal Subana, ujela sva se, črni mladenič se mi je nasmehnil in v njegovem nasmehu sem začutil naklonjenost, morda celo prijateljstvo, poleg tega pa še nekaj, kar je pri Indijcih osupljivo, po drugi strani pa pravzaprav strašljivo: zazdelo se mi je namreč, da je Subana (vsej svoji naivnosti navkljub) – vse vedel. Pa ne samo on, tudi drugi. Kakor da so ti ljudje na brodu, na enem izmed brodov svoje širne dežele, pa seveda ne samo na tem, vedeli že od otroških časov, ali celo iz časov pred rojstvom, za brezmejno večno neodrešljivo samoto, odsotnost, tujost vsega sveta, za tisto zgubljenost in brezdomskost, ki je mene za nekaj trenutkov prešinila, drsečega nad rečno gladino; tujost, v katero sem rojen kakor list, ki je priplaval mimo; kakor drevo, ki s svojimi visokimi vejami kriči v večer; kakor ranjeni tiger, za katerim se že zbirajo šakali; kakor starec, ki umira na cesti sredi velemesta, obrnjen k steni; kakor svetnik, ki se napoti v visoko Himalajo; kakor otrok, ki z velikimi očmi gleda v ogenj...

Nekaj tega, kar oni vejo, sem razumel, in vendar – takrat na reki, pa tudi pozneje, ko sem razmišljal o tej brezmejni tujosti, o velikanskih razponih časa – sem si moral priznati, da Indijcev vendarle ne morem povsem razumeti, razumeti »v dno srca« (kakor oni pogosto pravijo); spoznal sem, da so drugačni, globoko v svoji duši različni od nas, ki nas je nepreklicno krstil duh zahoda. Ob tem spoznanju se je začelo moje vračanje. Od takrat se vseskozi vračam, tudi sedaj, v Jeruzalemu. Vračam – kam? – k Animi? – »domov«? Toda kje je tisti pravi »dom«? Zakaj tudi jaz sem se medtem nepovratno spremenil. Zdi se mi, da sem na tem potovanju zgubil še zadnje otroštvo. In da ga sedaj, skupaj z Animo, poskušam spet najti?

Tako se pač dogaja pri pisanju: ko sem začel pisati ta zapis o Indiji, sem nameraval napisati nekaj povsem drugega. Zdaj za tisto drugo ne bom imel več zadosti časa, ker sva z Animo dogovorjena ob šestih v mestu. (Še prej bom moral iti dol s terase in skuhati večerjo za skrivača.) Na kratko povedano, nameraval sem napisati zgodbo o tem, kako sva po prehodu čez reko s Subanom prišla v njegovo domačo vas na robu džungle, kjer so se na praznovanju rojstva boginje Kali ljudje pogovarjali z duhovi umrlih. (O tem sem pred dvema dnevoma pripovedoval staremu Jaakovu.) Šli smo iz vasi skozi gozd do jase, krog in krog obdane z visokimi drevesi, sredi jase pa je stal ogromen črn kamen, visok več kot pet metrov, zgoraj obel, gladek na površini, rahlo svetleč se v siju ognjev, ki so goreli na jasi. In potem, potem . . . le kako naj to povem? . . . so iz monolita (verjetno nezemeljskega izvora) začele stopati postave, začrtane z bledo svetlobo, druga za drugo so iz kamna stopale postave umrlih sovaščanov, ki so jih njihovi živi svojci prepoznavali, vzklikali njihova imena . . .! (Oh, moral bi zapisati vso zgodbo, ne pa s tem opraviti tako nemarno, v nekaj stavkih; toda sedaj res ne utegnem.) Če bi to pripovedoval Animi, bi bržkone rekla, da sem takrat haluciniral, da so me preveč kadili s hašem, – morda bi imela prav, kaj pa vem, toda navkljub vsemu si še danes ne znam razložiti dejstva, da so vaščani skupaj, kakor v zboru, klicali imena umrlih svojcev, ko so jih prepoznavali, drugega za drugim. (Saj ni mogoče, da bi se o vrstnem redu domenili prej, ali sproti, le zakaj bi se?) Seveda, trmasta človeška pamet skuša vse tako ali drugače razložiti, lahko bi na primer kdo rekel, da je šlo za skupinsko halucinacijo, toda potem se jaz vprašam: kakšna je pravzaprav razlika med skupinsko halucinacijo in resničnostjo, tako imenovano resničnostjo? – Naslednje jutro sem se zbudil v koči Subanovih staršev. Mladeniča ni bilo doma, odšel je na obisk k svoji dragi. Bil sem zbegan in še ves nekako omotičen, čeprav sem lahko jasno mislil in se spominjal gozdne jase, velikega kamna, postav umrlih in sploh vsega prejšnjega večera do nadrobnosti. Vprašal sem Subanovega očeta, kako je bilo mogoče tisto včeraj: ali je bil to kakšen čar? Odkimal je z glavo, češ da ni bil čar, in čez nekaj časa dodal, da v Gospodovi pesmi piše: Vsa bitja so nevidna pred rojstvom in po smrti so zopet nevidna. Vidna so med dvema nevidnima svetovoma. Zakaj naj bi ob tem občutili žalost?