Podnebje OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Za podnebje občine Ilirska Bistrica je odločilnega pomena lega
na prehodu iz kontinentalne v primorsko Slovenijo, v zaledju Kvarnerskega in
Tržaškega zaliva, kot zelo močan modifikacijski dejavnik pa nastopata relief v širšem
in znotraj regije ter nadmorska višina (Šebenik, 1996; Klemenčič, 1959).
Kontinentalni vplivi se na tem območju uveljavljajo prek
zahodnih pobočij Javornikov in Snežnika. Primorski vplivi iz Tržaškega zaliva
so skoraj popolnoma zavrti od reliefnih pregrad, vzporedno potekajočih od
severozahoda proti jugozahodu, torej v dinarski smeri (Slavnik s Čičarijo,
zahodni Brkini). Večino primorskih vplivov ustavijo že apniška stopnja med
Šavrini in Podgorskim krasom in apniške vzpetine zahodno od Hrpelj: Črna Griža
(541 m), Videž (668 m) in Gradišče (751 m). Večina primorskih vplivov pride s
področja Kvarnerskega zaliva, po ozkem kanalu med Čičarijo in Snežniško -
Risnjaškim pogorjem - Jelšanskem podolju (Klemenčič, 1959).
Prehodnost podnebja se najbolj odraža v temperaturah in
značilni vetrovnosti (Šebenik, 1996). S celine piha burja, z morske strani pa
toplejši vetrovi (jugo).
Velika pestrost v izoblikovanosti, naklonu in ekspoziciji
površja se kaže v heterogenizaciji oz. »razbitosti« podnebja in njegovem spreminjanju
na kratke razdalje. Posledica precejšnjih razlik v nadmorskih višinah pa so
zelo velike podnebne razlike med posameznimi deli obravnavanega ozemlja. Nižje
ležeči predeli občine tako izkazujejo bolj mediteranske, višje ležeči predeli
pa bolj celinske podnebne značilnosti. Meja med obojimi ni ostra, Ogrin (1993)
jo je postavil na severni rob doline Velike vode, izjema naj bi bili le Brkini
v nadmorskih višinah nad 500 m.
Gams (Prispevek h klimatogeografski…, 1972) je, razen
severovzhodnih delov Snežnika, ki jih je prištel h »klimi osrednje Slovenije«
oz. v »Notranjsko – Kočevski klimatski rajon«, vse ozemlje občine uvrstil h
»klimi primorske Slovenije«, kjer je izdvojil submediteranska območja z
januarsko temperaturo nad 0 ºC: Brkine (s hribovji na Krasu do 600 (700) m
n.m.) in dolino Velike vode s Podgrajskim podoljem, Zgornjo Pivko (in Krasom),
ter območja s primorskim gorskim podnebjem (južni in zahodni del Snežniške
planote).
Bernot (1987) je klimo najvišjih delov Snežnika označil
kot gorsko, drugod pa naj bi vladala »modificirana mediteranska klima«.
Po Köppenovi metodi klimatske regionalizacije ima vse
območje občine v nadmorski višini do okrog 1000 m zmerno toplo vlažno klimo s
toplim poletjem (Cfb), nakar nastopa vlažna borealna klima s toplim poletjem
(Dfb), ki na okrog 1200 metrih n.m. preide v vlažno borealno klimo s svežim
poletjem (Dfc). Nad približno 1500 metri n.m., na vrhu Snežnika, pa lahko
govorimo že o snežni klimi (E).
Celovit prikaz
podnebnih značilnosti občine je otežkočen, saj je, glede na raznolikost
reliefnih oblik in različnih nadmorskih višin, mreža meteoroloških postaj
preredka. Poleg tega imamo pogosto za opraviti z interpolirano vrednostjo, saj
so se meritve na različnih postajah opravljale v različnih obdobjih.
Temperature
Najtoplejši
predeli občine so dolina Velike vode, Jelšansko podolje in Brkini do približno
500 m n.m. Povprečna letna temperatura zraka tu znaša 9 – 10 ºC (v Ilirski
Bistrici 9.6 ºC), srednja januarska temperatura zraka 0 – 1 ºC (v
Ilirski Bistrici 0.8 ºC), srednja julijska temperatura zraka pa 18 – 19
ºC (v Ilirski Bistrici 18.7 ºC). V hladnem delu leta, od novembra do
februarja, prihaja ob mirnih tipih vremena v dolini Velike vode in v sem
spadajočih, najnižjih, depresijskih delih Brkinov do močne temperaturne
inverzije, katero pogosto spremlja megla. V takih in v oblačnih dneh so razponi
med ekstremnimi temperaturami zmanjšani, medtem ko je ob jasnih dneh ravno
obratno. V Ilirski Bistrici znašajo povprečna minimalna letna / januarska /
julijska temperatura zraka 4.4 ºC / -3.4 ºC / 12.1 ºC, povprečna
maksimalna letna / januarska / julijska pa 15.5 ºC / 5.3 ºC / 25.5
ºC (Klimatografija Slovenije, temperature 1961 – 1990, 1995).
POVPREČNE
JANUARSKE TEMPERATURE V OBČINI ILIRSKA BISTRICA (1961 – 1990)
Vir: Klimatografija Slovenije.
Temperature 1961 – 90. 1995, Ljubljana, Hidrometeorološki zavod Slovenije;
Furlan, D., 1965: Temperature v Sloveniji. Ljubljana, SAZU, Razred za
prirodoslovne in medicinske vede, Dela 15, Inštitut za geografijo; Cegnar, T.,
1998: Temperatura zraka. Geografski atlas Slovenije. DZS, str. 100 – 103.
POVPREČNE
JULIJSKE TEMPERATURE V OBČINI ILIRSKA BISTRICA (1961 – 1990)
Vir: Klimatografija Slovenije.
Temperature 1961 – 90. 1995, Ljubljana, Hidrometeorološki zavod Slovenije;
Furlan, D., 1965: Temperature v Sloveniji. Ljubljana, SAZU, Razred za prirodoslovne
in medicinske vede, Dela 15, Inštitut za geografijo; Cegnar, T., 1998:
Temperatura zraka. Geografski atlas Slovenije. DZS, str. 100 – 103.
V Podgrajskem podolju, Koritniški kotlinici in v Brkinih
od 500 m n.m. do 700 m n.m. znaša povprečna letna temperatura zraka 8 – 9
ºC, srednja januarska temperatura pa je okrog 0 ºC. Srednja julijska
temperatura znaša v tem delu Brkinov 17 – 18 ºC, v Koritniški kotlini
okrog 17.5 ºC (Klemenčič, 1959, str. 23), v Podgrajskem podolju (Repolusk,
Slovenska…, 1996, str. 39) pa preseže 18 ºC. Koritniško kotlino jeseni in
pozimi prizadene temperaturna inverzija, medtem ko del Brkinov, ki smo ga
uvrstili v to temperaturno območje, lahko označimo kot termalni pas Brkinov.
Zaradi izrazite konkavne lege so pri mirnih tipih vremena v Podgrajskem podolju
poleti dnevi bolj vroči, zimske noči pa izredno mrzle. Izpostavljene grebene v
Brkinih skoraj vedno hladi veter (Šebenik, 1996), medtem ko na nižje
temperature v Koritniški kotlinici vpliva velika izpostavljenost vdorom
hladnega zraka skozi Postojnska vrata (Požeš, 1995). Razen poletnih
maksimalnih, so tu minimalne in maksimalne temperature nižje kot v
jugozahodneje ležečih predelih (Šebenik, 1996; Požeš, 1995).
Najhladnejši del občine je Snežniška planota. Poleg
visokih nadmorskih višin prispevata k temu tudi znatna prevetrenost ter
precejšnja oblačnost in veliko število padavinskih dni, zaradi česar so ti
predeli deležni manjšega sončnega obsevanja (Zupančič, 1996).
Povprečne letna / januarska / julijska temperatura se
nižajo od roba planote, kjer znašajo okrog 7 / -1 / 16 ºC (Gomanci 6.7 /
-1.5 / 15.6 ºC; Mašun 5.6 / -3.1 / 14.6), do vrha planote, kjer znašajo
okrog 2 / -6 / 10 ºC (Klimatografija Slovenije, temperature 1961 - 1990,
1995); Kladnik, 1996, str. 6). Najtoplejšim, najnižje ležečim delom planote so
po temperaturnih razmerah blizu najvišji vrhovi Brkinov in ilirskobistriškega
severnega roba Čičarije.
Južni, primorskim vplivom bolj izpostavljeni deli planote
so toplejši (predvsem v hladni polovici leta) od centralnih delov planote, na
tem področju pa so tudi razlike v amplitudah med minimalnimi in maksimalnimi
temperaturami manjše in bolj podobne sosednjim, nižje ležečim krajem. Najvišje
so v kraških dragah in dolih, kjer se uveljavlja toplotni obrat. Mrzel zrak se
v teh kotanjah lahko nabira in tam zastaja precej časa, in sicer ne le v hladni
polovici leta, temveč pogosto tudi v poletnih nočeh (Melik, 1960). V
najglobljih depresijah je posledica temperaturnega obrata vegetacijski obrat;
od roba do dna se zvrste pasovi bukovja, smreke, ruševja in trave (Zupančič,
1996; Gams, Prispevek k mikroklimatologiji…, 1972; Melik, 1960).
V Ilirski
Bistrici traja vegetacijska doba pri pragu 5 ºC od 14.3. do 20.11., kar
znese 251 dni, medtem ko pri pragu 10 ºC traja od 23.4. do 18.10. oziroma
178 dni (Hidrometeorološki zavod Slovenije, 1999).
Padavine[1]
Ilirskobistriška
občina je dobro namočena. Količina padavin po njenih posameznih delih je v
največji meri odvisna od nadmorske višine in izpostavljenosti površja toplim in
vlažnim zračnim masam, prihajajočim z jugozahoda. Najmanj letnih padavin, med
1400 in 1500 mm, prejme Ilirskobistriška kotlinica s spodnjo dolino Velike vode
ter severna stran Brkinov, med 1500 in 1600 mm padavin pa Koritniška kotlinica,
Podgrajsko podolje in južna pobočja Brkinov. Proti vzhodu padavine zaradi
orografske pregrade naglo naraščajo, na zahodnem robu Snežniške planote in v
povirnem delu porečja Velike vode presežejo 1800 mm, v osredju Snežnika 2500
mm, na najvišjih delih pa celo 3000 mm. Snežniška planota je, poleg Julijskih
Alp, najbolj namočen del Slovenije.
Na vsem ozemlju občine pade največ padavin jeseni oz.
novembra . Povsod je več padavin v hladni kot v topli polovici leta, vendar je
v manj namočenem, od vpliva visoke Snežniške planote odmaknjenem, zahodnem delu
občine razlika med posameznimi meseci oz. letnimi časi zelo majhna. Najmanj
namočen mesec tu prejme 90 - 105 mm oz. malo več kot 50 % novembrskih (175 -
195 mm), najmanj namočen letni čas pa 320 - 355 mm oz. okrog 3/4 jesenskih (430
- 490 mm) padavin. V Podgrajskem podolju je najmanj padavin poleti oz. julija,
v ostalih predelih pa pozimi oz. februarja. Neizrazit sekundarni višek je v
Ilirskobistriški kotlinici junija, medtem ko se drugod pojavljata dva: v
Brkinih junija in aprila, v Koritniški kotlinici in Podgrajskem podolju pa
junija in marca. V Ilirskobistriški kotlinici je sekundarni nižek julija,
medtem ko sta v Koritniški kotlinici julija in aprila, v Brkinih julija in maja
ter v Podgrajskem podolju februarja in aprila. Suša se na tem področju pojavlja
pozimi in poleti zaradi pomanjkanja padavin, naglega odtoka (nalivi) ali
propustnosti tal (Podgrajsko in Jelšansko podolje, Koritniška kotlinica).
Fiziološko sušnost pri rastlinah pospešuje močno izhlapevanje zaradi sončne
pripeke (predvsem v dolini Velike vode, v Podgrajskem podolju in na sončnih
pobočjih Brkinov) ter velika prevetrenost (Koritniška kotlinica, Podgrajsko
podolje, Brkini).
V povirju Velike vode in na Snežniški planoti je najmanj
moče v juliju oz. poleti. Razlike v količini padavin med julijem / poletjem in
novembrom / jesenjo se, vzporedno z naraščanjem letne količine padavin, od
povirja Velike vode (julij/november=0.37; poletje/jesen=0.60) proti severu do osredja Snežnika (julij/november=0.34;
poletje/jesen=0.50) večajo, nato pa, vzporedno s padanjem letne količine
padavin, a bolj naglo, manjšajo, in severni del planote se glede tega razmerja
približa nižjim, zahodnim delom občine. Kljub omenjenim razmerjem, ima Snežnik,
zaradi velike količine padavin, julija oz. poleti 10 - 20 % več padavin od
zahodnejših območij, kar je pri razmeroma nizkih poletnih temperaturah in
skromnem izhlapevanju zelo veliko. Obratno pa je v povirju Velike vode, kjer je
julija oz. poleti padavin okrog 5% manj kot v sosednjih zahodnih predelih in sušnost
ni redek pojav.
POVPREČNA LETNA KOLIČINA PADAVIN V OBČINI ILIRSKA
BISTRICA (1961 – 1990)
Vir: Klimatografija Slovenije.
Padavine 1961 – 90. 1995, Ljubljana, Hidrometeorološki zavod Slovenije; Furlan,
D., 1961: Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik. 6, str. 5 – 160; Zupančič,
B., 1998: Padavine. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana, DZS, str. 98 – 99.
Sneg pade v nižje ležečem
delu občine od novembra do aprila, izjemoma tudi v maju in, redkeje, v oktobru,
a zelo hitro skopni. Na Snežniški planoti v maju in oktobru ni redkost, medtem
ko ga na vrhu Snežnika zagotovo ni le julija. V najnižjih delih Brkinov, dolini
Velike vode in Jelšanskem podolju (predeli z n.m.v. manj kot cca 500 m)
povprečna letna maksimalna debelina snežne odeje ne preseže 20 cm. V posameznih
letih sneg tu sploh ne pade, medtem ko je dni v letu s snežno odejo v povprečju
pod 20. V Podgrajskem podolju in v Brkinih med cca 500 m in 600 m (osojna
pobočja, severni del) oz. 700 m (prisojna pobočja, južni del) je povprečno letno
število dni s snežno odejo med 20 in 30, povprečna letna maksimalna debelina
snežne odeje pa je 20 – 30 cm. V najvišjih delih Brkinov in v Koritniški
kotlinici ti vrednosti znašata 30 – 50 dni oz. 30 – 40 cm. Snežniška planota pa
je v povprečju več kot 100 dni na leto pokrita s snežno odejo, katere letna
maksimalna višina se v glavnem giblje med 30 - 200 cm.
Slana
Glede
pojavljanja slane je najugodnejši pas Brkinov v nadmorski višini 500 - 700 m,
ki bi ga lahko imenovali »termalni pas Brkinov«. Slana se tu ponavadi spomladi
nazadnje pojavi sredi aprila, jeseni pa prvič sredi oktobra (Šebenik, 1996). V
Brkinih z nadmorsko višino pod 500 m, Koritniški kotlinici in Podgrajskem
podolju prva slana nastopi konec septembra, zadnja pa v začetku maja (Klemenčič,
1959; Malovrh, 1957), medtem ko se v dolini Velike vode, Novokrajski dolini, na
Jelšanskem in v Brkinih z n.m.v. nad 700 m običajno pojavlja še do srede maja,
prvič pa že zadnje dni septembra (Šebenik, 1996; Malovrh, 1957). Na Snežniški
planoti se obdobje slane ponavadi začne sredi septembra, konča pa (Malovrh,
1957) konec maja.
Zadnje
spomladanske slane so neprimerno bolj škodljive kot prve jesenske, saj so
rastline bolj občutljive v mladem razvojnem stadiju kot v zrelem. Škode so tem
večje, čim globlje v vegetacijski periodi prizadenejo rastlino (Malovrh, 1957).
Na ilirskobistriškem tako slana običajno najbolj prizadene slive in ostalo
sadno drevje (Šebenik, 1996).
Žled
Do
intenzivnega žledenja prihaja, ko se dež pri prehodu skozi spodnje hladnejše plasti,
ki segajo do tal, ohladi pod 0 ºC, a ne zmrzne. Šele potem, ko ta
podhlajen dež pada na zmrzla tla, drevje in druge predmete, sproti zmrzuje v
led ter se spreminja v težak oklep. Zaradi svoje teže lahko povzroči
katastrofalne posledice na zgradbah, drevju, električnih daljnovodih, močno
ovira ali celo povsem ustavi promet itd. Posledice so še hujše, če po žledenju
zapiha veter (Adamič, 1987; Zupančič, 1996).
Pri
nas prihaja do žledenja ob naglem prepletanju hladnih severovzhodnih zračnih
gmot, ki se drže pri tleh in so v veliki večini primerov v povezavi z močno
burjo, ter toplejših zračnih gmot, ki v višinah dotekajo z jugozahoda. Na
območju na prehodu med submediteranskim in celinskim podnebjem se tako žled
pojavlja pogosteje kot v ostalem delu Slovenije, poleg tega pa dosega precej
večje dimenzije (Adamič, 1987). Ta pas, ki se vleče od Beneške Slovenije preko
Postojne do meje s Hrvaško, njegovo jedro pa so visoke kraške planote,
imenujemo »žledni pas« Slovenije, občina Ilirska Bistrica pa v celoti spada
vanj (Adamič, 1987; Zupančič, 1996, str. 19).
Katastrofalen žled (žledenje traja več dni) se
najpogosteje pojavlja v mesecu novembru in v nadmorskih višinah med 500 in 1000
m. Na območju Ilirske Bistrice so tako najbolj prizadeti Koritniška kotlinica,
pobočja Snežnika in Brkini (Adamič, 1987). Slednji so, poleg Idrijsko -
Cerkljanskih hribov, žledno najbolj ogrožena pokrajina v Sloveniji. Medtem ko
je žled tu reden, vsakoleten pojav in je zmeren po mnenju domačinov celo
koristen, ker uničuje drevesne škodljivce, ki prezimijo pod lubjem in s tem
prispeva k boljši sadni letini, se katastrofalen žled (debeline nad 50 mm) tu
pojavlja v povprečju vsakih 30 let (v zadnjem stoletju v letih 1933, 1952,
1980) (Radinja, 1983). Starejši ljudje (nad 80 let) so konec petdesetih let
pomnili štiri katastrofalne pojave žleda, ki so zahtevali obnovo sadovnjakov
(Klemenčič, 1959). Zadnji hud primer je bil prve dni novembra 1980, ko je žled
zajel višine 500 – 800 m n.m. (Zupančič, 1981; Radinja, 1983). Najizrazitejši
je bil v višjih legah in na reliefnih robovih oz. na glavnem brkinskem slemenu
(po Klemenčiču, 1959, str. 35: Artviže – Tatre – Pregarje – Harije – Sabonje -
Studena gora – Veliko brdo), ki leži pravokotno na smer vlažnih jugozahodnih
vetrov in ga domačini imenujejo »linija žleda« (Šebenik, 1996, str. 53). Na
daljnovodnih žicah je bila izmerjena ledna obloga debeline okrog 100 mm,
dosegala pa je težo 11.6 kg / m (Radinja, 1983). Posledice so bile porušitev
glavnega, 400-kilovoltnega električnega daljnovoda v dolžini 52 km ter
nizkonapetostne in srednjenapetostne mreže v dolžini 60 km, 490.000 m³
poškodovane lesne mase (od tega 147.500 m³ v ilirskobistriških Brkinih),
130 km² prizadetega gozda (20.5 km² v ilirskobistriških Brkinih) in
122.000 poškodovanih ali polomljenih sadnih dreves (Zupančič, 1981; Šebenik,
1996).
V ostalih
delih ilirskobistriške občine sta bila v zadnjih dobrih sto letih, po Radinji
(1983) in Adamiču (1987), zabeležena le dva večja žledoloma: v Koritniški
kotlinici še davnega leta 1896 in na Snežniški planoti (v nadmorski višini 800
- 1200 m) novembra 1975.
Megla
VELIKOVODSKA KOTLINA »V SONCU«. FOTO:
RIHARD BAŠA, JULIJ 1999.
VELIKOVODSKA
KOTLINA V MEGLI. FOTO: RIHARD BAŠA, SEPTEMBER 1999.
Megla se najbolj pogosto pojavlja v hladni polovici leta
in v depresijah s temperaturnimi obrati. Največ dni z meglo je v
Ilirskobistriški kotlini (90 dni), na posameznih delih Snežniške planote (na
Gomancih okrog 60 dni), v Koritniški kotlinici (v Knežaku okrog 45 dni) in v
dolini Velike vode (v Zabičah okrog 35 dni) (Hidrometeorološki zavod Slovenije,
1999). Po Šebeniku (1996) je megla pogosta tudi v slepih dolinah na južnem robu
Brkinov in v novokrajski slepi dolini. V ostalih delih občine je povprečno
meglenih dni na leto v glavnem med 10 in 30. K povečani meglenosti v dolinah
Klivnika oz. Molje in deloma v sosednjih predelih prispevata konec sedemdesetih
oz. v začetku osemdesetih let zgrajeni vodni akumulaciji Molja in Klivnik.
Jeseni meglo,
ki se čez noč usede po dolinah, šele v zgodnjih dopoldanskih urah prežene topel
južni veter, posledica tega pa so hitre temperaturne razlike, ki škodijo poznim
posevkom (Klemenčič, 1959).
Sončno obsevanje
Sončno
obsevanje je odvisno predvsem od višine sonca nad obzorjem, oblačnosti in
meglenosti ter reliefa. Višina sonca
nad obzorjem je navezana na lego občine malo nad 45 st. s.g.š. in ne vpliva
omembe vredno na razlike v osončenosti med posameznimi deli občine. Te so
posledica razlik v oblačnosti in meglenosti ter v reliefu. Oblaki oz. megla
vplivajo na moč sončnih žarkov (absorbcija energije), relief pa na trajanje
sončnega obsevanja (osenčenost zaradi reliefne ovire) in na kot med sončnimi
žarki in zemeljsko površino (z naklonom in ekspozicijo pobočij).
Po Gabrovcu in
Kastelčevi (1998) letno največ sončne energije, 4600 - 4800 MJ/m²,
prejmejo pobočja Snežnika nad dolino Velike vode, južna pobočja Brkinov in
pobočja nad Novokrajsko dolino. Dolina Velike vode, Jelšansko in Podgrajsko
podolje ter Koritniška kotlinica prejmejo 4200 - 4600 MJ/m² sončne
energije, večina Snežniške planote ter Brkini v nižjih in osojnih legah 3400 -
4200 MJ/m², pred soncem precej časa ali stalno zakrita pobočja in globeli
pod vrhom Snežnika pa pod 3400 MJ/m².
Vetrovi
Vetrovnost na
tem področju je velika, predvsem v hladni polovici leta. Najpomembnejša vetrova
sta burja in jugo, omeniti pa je treba tudi maestral in pobočne vetrove.
Burja je v hladnejši polovici leta pogostejša kot v
toplejši. V pozni zimi, v času svojega najhujšega divjanja, se sunkovito spušča
z visoke planote Snežnika v Koritniško kotlinico, Podgoro in Ilirskobistriško
kotlino ter z Brkinov v Podgrajsko in Jelšansko podolje (Klemenčič, 1959).
Njeni sunki lahko presežejo 100 km/h. Ker se, čeprav se njena moč manjša,
ohranja še dvajset km v ravnini stran od pobočij (Paradiž, 1957), jo občutijo
po vsej občini. Burja lahko odnaša celo strehe s hiš, ruva drevje ter v času
sneženja ustvarja velike zamete, ki so včasih precej ohromili zlasti železniški
promet. Na pobočjih Snežnika pa lahko vidimo skrivenčeno in zakrnelo drevje, ki
mu burja ni pustila normalne rasti.
Burja navadno traja 3 – 5 dni ter pusti za seboj lepo
vreme, v pozni pomladi pa prinaša slano, kar onemogoča gojenje bolj občutljivih
vrst sadja in kulturnih rastlin (Cetin - Lapajne, 1969; Klemenčič, 1959). Dobra
stran burje je, da razbija temperaturno inverzijo v kotlinah in omogoča
pridelavo izvrstnih pršutov.
Jugo piha večinoma od juga ali jugovzhoda pred prihodom
fronte ali ciklona, je vlažen in topel, ter navadno naznanja poslabšanje
vremena (Hočevar, Petkovšek, 1977; Pučnik, 1980). Najpogostejši je v jesenskih
mesecih, ko postrga suho listje z dreves in prinese obilico padavin. Njegova
moč je le malo manjša od burjine, zato lahko povzroči podobne škode.
Maestral, lahen vetrič z juga ali jugozahoda, se pojavlja
med 10. uro in sončnim zahodom v topli polovici leta in blaži poletno vročino.
Pobočni vetrovi, ki so posledica dnevnega segrevanja oz.
nočnega ohlajanja zemeljskega površja in razgibanega reliefa ter so zelo šibki,
so najintenzivnejši v zgornjem delu doline Velike vode, Podgori.
Literatura:
1.
Adamič Orožen, M., 1987: Žled, pomemben pokrajinski dejavnik.
Notranjska, 14. zborovanje slovenskih geografov. Postojna, str. 123 – 130;
2.
Bernot, F., 1987: Klimatske razmere v občinah Postojna, Ilirska
Bistrica, Cerknica in Logatec. Notranjska, 14. zborovanje slovenskih geografov.
Postojna, str. 95 – 108;
3.
Cegnar, T., 1998: Temperatura zraka. Geografski atlas Slovenije.
DZS, str. 100 – 103;
4.
Cetin – Lapajne, 1969: Reška kotlinica: regionalna geografija s
posebnim ozirom na agrarno pokrajino. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta,
Oddelek za geografijo, 424 str.;
5.
Furlan, D., 1961: Padavine v Sloveniji. Geografski zbornik. 6,
str. 5 – 160;
6.
Furlan, D., 1965: Temperature v Sloveniji. Ljubljana, SAZU, Razred
za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 15, Inštitut za geografijo SAZU, 166
str.;
7.
Gabrovec, M., Kastelec, D., 1998: Sončno obsevanje. Geografski
atlas Slovenije. Ljubljana, DZS, str. 104 – 105;
8.
Gams, I., 1972: Prispevek k mikroklimatologiji vrtač in kraških
polj. Geografski zbornik. 13, str. 5 – 79;
9.
Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije. 1999, arhivsko
gradivo;
10.
Hočevar A., Petkovšek, Z., 1977: Meteorologija, osnove in
nekatere aplikacije. Ljubljana, Partizanska knjiga, 219 str.;
11.
Kladnik, D., 1996: Visoki kraški svet. Regionalnogeografska
monografija Slovenije, 5. del: Visoki kraški svet, elaborat. Inštitut za
geografijo, str. 2-13;
12.
Klemenčič, V., 1959: Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom:
gospodarska geografija. Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 8. Ljubljana,
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za geografijo, 197 str.;
13.
Klimatografija Slovenije. Temperature 1961 – 90. 1995,
Ljubljana, Hidrometeorološki zavod Slovenije, 356 str.;
14.
Klimatografija Slovenije. Padavine 1961 – 90. 1995, Ljubljana,
Hidrometeorološki zavod Slovenije, 366 str.;
15.
Malovrh, V., 1957: Zadnje spomladanske slane v Sloveniji. 10 let
Hidrometeorološke službe. Ljubljana, HMZ LR Slovenije, str. 117 – 136;
16.
Melik, A., 1960: Slovensko Primorje. Ljubljana, Slovenska
matica, 547 str.;
17.
Ogrin, D., 1993: (Sub)mediteransko podnebje v Sloveniji. Časopis
za kritiko znanosti, 21, 158 – 159, str. 25 – 34;
18.
Paradiž, B., 1957: Burja v Sloveniji. 10 let HMZ službe.
Ljubljana, HMZ LR Slovenije, str. 147 – 172;
19.
Požeš, M., 1996: Pivka. Regionalnogeografska monografija
Slovenije, 5. del: Visoki kraški svet, elaborat. Inštitut za geografijo, str.
62 – 85;
20.
Pučnik, J., 1980: Velika knjiga o vremenu. Ljubljana, Cankarjeva
založba, 366 str.;
21.
Radinja, D., 1983: Žledne ujme v Sloveniji. Naravne nesreče v
Sloveniji kot naša ogroženost. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, str.
107 – 115;
22.
Repolusk, P., 1996: Slovenska kraška Istra. Regionalnogeografska
monografija Slovenije, 4. del: Submediteranski svet, elaborat. Inštitut za
geografijo, str. 36 – 47;
23.
Šebenik, I., 1996: Brkini in Ilirskobistriška kotlina.
Regionalnogeografska monografija Slovenije, 4. del: Submediteranski svet,
elaborat. Inštitut za geografijo, str. 48 – 68;
24.
Zupančič, B., 1998: Padavine. Geografski atlas Slovenije.
Ljubljana, DZS, str. 98 – 99;
25.
Zupančič, J., 1996: Visoke kraške planote. Regionalnogeografska
monografija Slovenije, 5. del: Visoki kraški svet, elaborat. Inštitut za
geografijo, str. 14 – 34;
26.
Zupančič, M., 1981: Škoda in sanacija v brkinskih gozdovih.
Gozdarski vestnik. Ljubljana, str. 190 – 201.
Poglavje iz (z manjšimi
popravki, dopolnili in prilagoditvami spletnim stranem in namenu):
Uljan, M., 2000: Novejši
regionalni razvoj občine Ilirska Bistrica. Diplomska naloga. Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo / Poglavje Podnebje, str. 14-20.
Ó
Mile Uljan, mile.uljan@guest.arnes.si
januar 2003