Omejitev oBČINE ILIRSKA BISTRICA, njeNA lega in položaj
Občina Ilirska
Bistrica se nahaja v jugozahodni Sloveniji, med 45º 28' in 45º 41'
s.g.š. ter med 14º 6' in 14º 30' v.g.d. Zajema večji, osrednji in zahodni
del Snežniške planote z delom južnih Javornikov, južni del Zgornje Pivke
(Koritniško kotlinico), jugovzhodni del Podgrajskega podolja z obronki
Čičarije, skrajni severni del Jelšanskega oz. Brgudskega podolja, Velikovodsko
kotlino (Reško kotlino) in vzhodne Brkine[1].
Najnižja točka občine (dolina Velike vode pri Ribnici) leži 360 m nad morjem,
najvišja pa 1796 m (vrh Snežnika) (Pregledna karta…, 1980; Topografska karta
1:25000, Pivka, 1988).
Ilirska Bistrica spada med največje slovenske občine,
meri 480 km², kar pomeni 2.4% vse površine Slovenije. Občina šteje 14450
prebivalcev, gostota poselitve je 30 prebivalcev / km². Na zahodu meji na
občini Hrpelje – Kozina in Divača, na severu na občino Pivka, na vzhodu na
občino Loški potok in na jugu na Republiko Hrvaško. Upravno – administrativno
središče občine je Ilirska Bistrica, ki ima okrog 4.500 prebivalcev.
V poznem času Avstrogrske je večji, severovzhodni del
občine pripadal Kranjski, manjši, jugozahodni pa Istri (Zgodovinski atlas,
1968, str. 52). Za časa italijanske oblasti je to ozemlje najprej spadalo v
Istrsko, nato pa v Reško pokrajino (Čeligoj, 1998). Takoj po drugi svetovni
vojni je večino ozemlja zajemal ilirskobistriški okraj, le skrajni jugozahodni
del je pripadal sežanskemu. Obstajala je gosta mreža krajev, temeljnih upravnih
enot, ki so obsegale eno ali več naselij, bolj ali manj zaokroženih celot. Leta
1952 je bil ilirskobistriški okraj ukinjen, njegovo ozemlje je bilo priključeno
postojnskemu. Ukinjeni so bili kraji kot temeljne upravne enote in uvedene
občine. V postojnskem okraju so na ozemlje sedanje občine segale Ilirska
Bistrica, Jablanica pod Snežnikom, Jelšane, Knežak in Prem, v sežanskem pa
Podgrad. Leta 1955 je bil postojnski okraj ukinjen, občine Ilirska Bistrica,
Jablanica pod Snežnikom, Jelšane, Knežak in Prem so bile združene v enotno
občino Ilirska Bistrica, medtem ko je bila občina Podgrad pridružena občini
Hrpelje. V šestdesetih letih so temeljne upravne enote namesto krajev postale
krajevne skupnosti. Ob ukinitvi občine Hrpelje leta 1963 je bilo ozemlje
nekdanje občine Podgrad pridruženo občini Ilirska Bistrica, s čimer je bila
ustvarjena še danes obstoječa občina, saj jo reforma lokalne samouprave, na
podlagi katere se je z letom 1995 število občin v Sloveniji precej povečalo
(proces preoblikovanja občin pa še ni končan), ni prizadela (Rosa, 1997). Tudi
na ravni temeljnih upravnih enot ni prišlo do bistvenih sprememb, saj se je le
naselje Jasen decembra 1998 odcepilo od KS Vrbovo in postalo svoja KS, s čimer
se je število krajevnih skupnosti v občini povečalo z 20 na 21.
Karta občine Ilirska Bistrica, Geodetski zavod SRS, 1981;
vir: UE Ilirska Bistrica
Prometni položaj občine Ilirska Bistrica
Položaj občine je zelo pomemben s strateškega in
prometnega vidika. Občina namreč leži v zaledju Kvarnerskega in Tržaškega
zaliva. Od prvega je oddaljena 13 km, od slednjega pa 24 km (najkrajša razdalja
med obema je 52 km). Zaradi lege med obsežnimi deli vzpetega sveta, med
Snežniško – Risnjaškim pogorjem in Čičarijo, poteka preko nje najkrajša in
najboljša cestna povezava med Postojno in Reko ter Reko in Trstom in zato tudi
večina prometa med srednjo Evropo in severnim Jadranom.
Ilešič (1972) socioekonomsko občino Ilirska Bistrica
uvršča v makroregijo Zahodna Slovenija (ozemlje, ki je bilo med obema
svetovnima vojnama pod Italijo), v okviru te pa v mezoregijo Primorsko kraško
zaledje (z nekdanjima občinama Postojna in Sežana), »…kjer prometna pomembnost
in na notranjem gozdnatem obrobju gozdnogospodarska dejavnost (Ilirska
Bistrica, Postojna) oživljata le kraje ob glavnih prometnih žilah, stran od
njih pa tičijo odročne vasi tako po kraških planotah kakor po flišnem hribovju
(Brkini, Vipavska Brda) globoko v zaostalosti in depopulaciji«.
Na podlagi podatkov iz leta 1981 je Vrišer (1990) v svoji
ekonomskogeografski regionalizaciji občino Ilirska Bistrica označil kot
ekonomsko – funkcijsko mikroregijo s sekundarno gospodarsko usmerjenostjo ter s
primarnim središčem III. stopnje Ilirsko Bistrico in sekundarnima II. stopnje
Podgradom in Knežakom. Uvrstil jo je v mezoregijo Notranjsko s središčem IV.
stopnje Postojno, na katero pa je bila občina Ilirska Bistrica zaradi njene
šibkosti slabo navezana in je v veliki meri težila k močnim središčem V. in VI.
stopnje, h Kopru ter Ljubljani in Reki. Do danes se je usmerjenost občine
nagnila k terciarnim dejavnostim, po Vrišerju je sekundarno terciarna. Postojna
se kot mezoregionalno središče ni bistveno okrepila, občina je še vedno močno
navezana na Koper, Ljubljano in vse bolj tudi na Sežano, za katero že Vrišer
ugotavlja, da kaže težnje preraščanja v središče IV. stopnje, medtem ko se je
navezanost na Reko prekinila z osamosvojitvijo Slovenije.
Zaradi šibkosti Postojne kot mezoregionalnega središča,
se prebivalci občine rajši želijo širše povezovati, predvsem zaradi
gospodarskih razlogov, s Koprom. Eden pomembnejših sadov teh prizadevanj je, da
imajo Ilirskobistričani na registrskih tablicah motornih vozil oznako Kopra.
Vendar pa je prostorsko bolj logična povezava s Postojno. Načrtovana uvedba
regionalnih enot bo tako v tem delu Slovenije zelo težavna. Po besedah bivšega
župana Franca Lipolta je za občino ugodna povezava v regijo z občinami Divača,
Hrpelje – Kozina, Komen, Pivka, Postojna in Sežana, v primeru, da bi bile
regije večje, pa pride v poštev še povezava z obalnimi občinami, nikakor pa ne
z notranjskimi (Cerknica, Loški potok, Bloke, Logatec).
Prebivalci občine se po regionalni pripadnosti štejejo za
Primorce. Takšna opredelitev se je uveljavila med obema vojnama, ko so
Primorsko imenovali vse območje, ki je bilo v okviru Kraljevine Italije. Do
tega je prišlo zlahka, saj se Bistričani nikdar niso imeli za Notranjce (Bilc,
1856), čeprav so stoletja (večji del) pripadali tej deželi, poleg tega pa so od
nekdaj navezani mnogo bolj na obmorska mesta kot na mesta v notranjosti
kontinenta.
Posledica tega je, da prebivalci
občine zavračajo nekaj umetnih geografskih imen, med katerimi največ problemov
povzročata hidronim Notranjska Reka in toponim Notranjski Snežnik.
»Notranjski Reki« že od nekdaj ob izviru Hrvati pravijo
Vela voda, Slovenci pa ob zgornjem toku Velika voda (Vjilka vuoda) in ob spodnjem
toku Reka. Širše se je uveljavilo ime Reka, verjetno zaradi tega, ker so te
kraje v novem veku opisovali in upodabljali predvsem Italijani (ozemlje je
spadalo v tržaško škofijo), ki so se na poti sem z imenom Reka prej srečali,
obenem pa je njihovemu jeziku lažje sprejemljivo.
Zaradi velikega števila Rek (vodnih tokov in krajev), je
pridevniško določilo »Notranjska« Reka dobila že pred prvo svetovno vojno, po
Rojšku ji tako pravijo geografi ljubljanske šole, srečamo pa tudi imena
Brkinska Reka in Kraška reka (Gams, 1993). Časnikarji uporabljajo tudi ime
»reka Reka«, zato, da ne bi pomislili na ne tako oddaljeno hrvaško mesto Reko.
Vsa ta pridevniška določila so v določeni meri neustrezna in, kot ugotavlja že
Gams, povsem odveč, ko je izključena možnost, da bi ostali v dvoumju, za katero
od Rek gre – npr. »če je ime vpisano na zemljevidu ali če opisujemo le Brkine
ali Reško dolino«. Ob opisu širšega območja pa jih je po mnenju avtorja tega
dela pravilno pisati z malo začetnico.
Na celotnem območju občine Ilirska Bistrica uporabljajo starejši
ljudje za reko, o kateri je govora, ime Velika voda, medtem ko se je med delom
mlajšega prebivalstva že bolj uveljavilo ime Reka. Zaradi avtohtonosti imena
Velika voda in njegove podvrženosti pozabi, sam najraje uporabljam to ime. Tako
so sicer poimenovani še (Atlas Slovenije, 1985; Državna topografska karta
1:25000, Obrov, 1995) nekateri zelo majhni vodni tokovi (eden od pritokov
Drtijščice, pritoka Radomlje, manjša ponikalnica v Gorskem Kotarju in potok v
slepi dolini Mlake pri Malih Ločah). V tem delu je le še enkrat omenjen
slednji, ki se nahaja na območju obravnavane občine. K imenu sem mu dodal
prislovno določilo »iz Mlak« in ga tako ločil od Velike vode – Reke.
Razna prislovna določila so v rabi, iz istega razloga kot
za Reko[2]
in prav tako neustrezna, tudi za Snežnik. Največkrat je uporabljeno
»Notranjski«, nekateri pa govorijo tudi o »Loškem« in »Postojnskem« (Gams,
1993). Prav tako kot tista za Reko, je pravilno tudi ta prislovna določila
pisati z malo začetnico. Ustreznejše prislovno določilo za samo goro bi bilo
Veliki Snežnik, ker se tako imenuje njen vrhnji del in tega toponima drugod ne
srečamo, za celo planoto pa Snežniška planota, saj je to edina planota, za
katero se uporablja ime Snežnik (Atlas Slovenije, 1985). Ko govorimo o ozemlju
občine Ilirska Bistrica, lahko za samo goro uporabljamo ime Snežnik in ko je
razvidno, za kaj gre, tudi za planoto, medtem ko jo moramo v obratnih primerih
imenovati Snežniška planota.
Literatura:
1.
Atlas Slovenije. 1985, Ljubljana, Mladinska knjiga, 366 str.;
2.
Čeligoj, 1998: Bistrc skuzi cajt (in stare razglednice). URL:http://www.ilbis.com/skozcajt.htm
(citirano 29.10.1999);
3.
Državna topografska karta 1:25000. 181, Obrov. 1995, Ljubljana,
Geodetski zavod Slovenije, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG;
4.
Gams, I., 1993: Ob vprašanju imen (Notranjska) Reka in
(Notranjski) Snežnik. Geografski vestnik. 65, str. 115 – 119;
5.
Ilešič, S., 1972: Slovenske pokrajine (geografska
regionalizacija Slovenije). Geografski vestnik. 44, str. 9 – 31;
6.
Lipolt, Franc, župan, občina Ilirska Bistrica, direktor,
Lesonit, 2000, ustni podatki;
7.
Pregledna karta občine Ilirska Bistrica. 1980, Ljubljana,
Geodetski zavod SRS. Oddelek za kartografijo;
8.
Rosa, J., 1997: Upravnoteritorialna ureditev in upravni organi.
Zbornik Primorske – 50 let. Koper, Primorske novice, str. 35 – 38;
9.
Topografska karta 1:25000. Pivka. 1988, Beograd, Vojnogeografski
institut;
10.
Vrišer I., 1990: Ekonomskogeografska regionalizacija republike
Slovenije. Geografski zbornik, 30. Ljubljana, Znanstveno raziskovalni center
SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, 246 str.;
11.
Zgodovinski atlas. 1968, Zagreb, Učila in Državna založba
Slovenije, 66 str.;
Poglavje iz (z manjšimi
popravki, dopolnili in prilagoditvami internetnim stranem ter namenu):
Uljan, M., 2000: Novejši
regionalni razvoj občine Ilirska Bistrica. Diplomska naloga. Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo / Poglavje Omejitev obravnavanega območja,
njegova lega in položaj, str. 2-4.
Ó
Mile Uljan, mile.uljan@guest.arnes.si
januar 2003