ZGODOVINA NAŠIH GRADOV

GOTNIK, III., ZAKLJUČNI DEL

POPRAVKI:

V II. del prispevka o zgodovini naših gradov (št. 18 Koč. v.) je na osnovi naknadnih ugotovitev potrebno vnesti naslednje popravke:

Stran 25 – predzadnji in zadnji odstavek:

- letnica prodaje GOTNIKA in Klane je: 1807 in ne 1805;

- letnica prodaje Brguda, Mun, Brajdice in tovarne voska na Reki je pravilno: prav tako 1807 in ne 1808.

Pred dobrim letom, s prispevkom v 18. številki našega Vestnika, smo nekako pospremili iz gornjega dela naše doline zadnje predstavnike matične veje pl. rodbine LAZARINI, ki je zapustila neizbrisen pečat v zgodovini in razvoju gradu in naših vasi. Po 138. letih vladavine na našem GUTENECK-u / Gotniku, so se odselili na grad Pöls na Štajerskem.

Sorodna veja rodbine, nastala, kot smo že videli, z letom 1719, po delitvi posestev med bratoma Franz-em Petrom in Adamom Danielom, pa je še nadalje obdržala svojo posest v Jablanici.

Nekdanja grajska palača sredi Klane / Klanega. V njej je po nakupu Klanskega gospostva prebival novi lastnik z družino, Adam Daniel, v letih med zidavo prvega gradu v Zabičah (1720 – 1727). Palača je bila, žal, popolnoma uničena v nenadnem požaru leta 1726, leto pred dograditvijo gradu v Zabičah, vsled česar se je družina začasno zatekla k sorodni rodbini na Reko. Za osvežitev spomina ponovimo, da je bilo Klano, z gradom in celotnim gospostvom, v lasti našega Gotnika od leta 1720 pa vse do 1807, kar sicer danes sosedi nekako neradi slišijo.

No, pred naštevanjem ostalih lastnikov, ki so se pozneje zvrstili na Gotniku, je prav, da vsaj bežno omenimo globoke spremembe in tudi posledice, ki so sledile njihovemu odhodu, saj je ta predstavljal za grad in dolino zgodovinsko prelomnico, kakor že njihov prihod pred leti. Toda, medtem ko smo njihov prihod povezovali s pravim preporodom in vsestranskim razvojem do tedaj po turških vpadih opustošene doline, lahko sedaj ugotavljamo, da se z njihovim odhodom sproža obratni tok postopnega nazadovanja in nezadržnega propadanja.

Razlogov za to je bilo sicer več. V prvi vrsti prav gotovo prekinitev dotakratnih virov dohodkov, ki so jih s svojimi dolgoletnimi izkušnjami, pridobljenimi s trgovanjem v prejšnji domovini, ustvarili prav na novo priseljeni lastniki Gotnika. Ob prvotnih dohodkih od pobiranja mitnin na važni cestni komunikaciji, ki je tedaj povezovala Ljubljano z Reko, so po nakupu Klane uspešno razvili in razširili zelo donosno trgovanje z lesom iz tamkajšnjih zalednih gozdov. Ta je bil zaradi specifičnih lastnosti zelo iskan in cenjen v takratnih ladjedelniških obratih na Jadranu in v Sredozemlju. Temu je treba prišteti še prihodke iz obširne posesti, Brajdice in pozneje še tovarne voska na Reki. Vsi ti viri so z njihovim odhodom odpadli, saj je Ignac Lazarini, oče zadnjega lastnika Gotnika Josefa, leta 1807 prodal še preostale posesti: Brajdico in tovarno voska na Reki ter Brgud in Mune.

Sicer pa, čeprav glavni, to ni bil tudi edini razlog za naglo nazadovanje in postopno propadanje te in tudi drugih graščin v deželi. Svoje so namreč k temu prispevali burni dogodki po francoski revoluciji. Skoraj neprestane vojne, od Napoleonovih pohodov naprej, z rastočimi davčnimi in drugimi bremeni, da ne govorimo o družbeno gospodarskih in političnih reformah po letu 1848 in še pozneje do obeh svetovnih vojn, so prav tako prispevali svoje.

A vrnimo se k naštevanju še ostalih lastnikov, ki so se zvrstili po odhodu Lazarini-jev na gradu v Zabičah.

1807	V tem letu JOSEF LAZARINI proda grad Janezu ZAMBELLI di PETRIS z otoka Krka.
	Družinski plemiški grb nad nagrobno ploščo kupca GOTNIKA (1807 l.) JANEZA ZAMBELLI DI PETRIS – zdaj na zunanji steni cerkve v Podgrajah.
1881	S pogodbo z dne 15.7.1881 ga prevzame v last rodbina FISCHER.
	Nagrobna plošča člana iz rodbine FISCHER, ki je nasledila ZAMBELLI-je na GOTNIKU (1881 – 1916).
1916	S pogodbo z dne 12.8.1916 preide v last rodbine DOHNAL iz Olomouca na Češkem.
1920	S pogodbo z dne 25.2.1920 ga od Dohnal-a odkupi Ivan BALCARIK.
1933	S pogodbo z dne 30.11.1933 preide v last italijanske ustanove ERA (Ente rinascita agraria).
1943	S pogodbo - na osnovi dvomljivega notarskega akta z dne 27.11.1943 z retroaktivno veljavnostjo od 1.1.1943 ga prevzame v last Dr. GIOVANNI CAMPEIS, po rodu iz Padove, sicer pa dotedanji upravitelj posestva za račun ERA-e.
1946	Po II. svetovni vojni, z Zaznambo zaplembe z dne 16.5.1946 preide v last novonastale države, kar je še dodatno potrjeno z Zaznambo sekvestra z dne 16.8.1946.
1948	Z Odločbo z dne 18.5.1948 dodeljeno posestvo v celoti v upravljanje SLP (Splošno ljudsko premoženje).

O nadaljnji usodi gradu in posestva skoraj nima smisla razpravljati.

Na nekdanjo veličino nas spominja le še slabo ohranjena grajska stavba, nastala na pogorišču mogočnega Lazarini-jevega gradu, po njihovem odhodu z Gotnika ter nekaj ledinskih imen, kot so: Knežji dol, Pristavske njive, ali pa Župnica in Farjevca, nastali ob delitvi posestva po reformah.

No, pri starejših vaščanih je pa še vedno v živem spominu veselo druženje v otroških letih, ob varovanju / »vračanju« živine na paši na »Gurah«, do katere je imela vas pridobljeno »pašno pravico« samo v določenem obdobju leta.

S tem prispevkom nekako zapolnjujemo motečo vrzel v dosedanjem oživljanju zgodovinskega dogajanja v naši dolini. No, ob tem se lahko prvič ponašamo z res verodostojnimi zgodovinskimi podatki o nastanku gradu, o njegovih graditeljih in poznejših lastnikih ter s tem ozko povezanim večstoletnim dogajanjem v naši dolini.

No, tudi sicer redki »spominki«, prikazani na slikah, pridobljeni ob brskanju na strmem pobočju na južni strani ruševin starega gradu, nam nudijo kljub svoji skromnosti kar nekaj zanimivih podatkov o gradu in dogajanju v njem in okoli njega v preteklih stoletjih.

1. Mali srebrnik z letnico 1522 je bil kovan z imenom tedanjega madžarskega vladarja Ludvika. Na strani, vidni na sliki, je odtisnjen madžarski državni grb, na gornjem desnem robu kovanca pa je lepo viden oster zavit rob, v obliki vseka, prav verjetno posledica zadetka iz strelnega ali samostrelnega orožja. Na drugi strani kovanca je upodobljen lik Matere Božje, Patronae Hungariae. Rozeta na sliki je kot znak pripadnosti vojaški enoti, verjetno krasila pokrivalo vojaka – oblegovalca, metalni odkovek statvenega vodila pa priča, da so se na gradu ukvarjali tudi s tkanjem.

2. Druga slika nam priča o dveh različnih razvojnih dobah bojne tehnike: metalna nasadna konica izstrelka iz »samostrela«, s priloženim brusnim kamnom za ostrenje špice, je iz starejšega obdobja, ročno odlite svinčene šibre pa pripadajo že novejši dobi, ko so že uporabljali grobo izdelane masivne širokocevne puške »šibrovke«. Oboje orožij je očitni dokaz, da se je nekaj dogajalo na gradu in okoli njega.

No, kaj več bi seveda nudile le načrtne raziskave v ruševinah gradu.

Ruševine starega gradu.

VIRI IN LITERATURA:

1. Veronika Lazarini – Grad GUTENECK v 18. stoletju – Ljubljana 1991 in druž. Arhiv rodbine Lazarini.

2. J.W. Valvasor – Slava Vojvodine Kranjske – Ljubljana 1689.

3. Zgodovina Slovencev – Ljubljana 1979 (str. 488 – 492 in 536 – 540).

4. Dr. J. Gruden – Zgod. slovenskega naroda – Moh. dr. Celje, 1993 (str. 939 – 948).

5. Dr. J. Mal – Zgod. slov. naroda – Moh. dr. Celje, 1993 (str. 476 – 488).

6. Enciklopedija Slovenije – Ljubljana, 1987/2002 (1 – A/Ca, str. 4; 3 – Eg/Hab, str. 139 – 141; 4 – HAC/Kare, str. 313-314).

7. Majda Smole – Graščine na nekdanjem Kranjskem – Ljubljana 1982, str. 163.

8. Luigi Foscan – I castelli medioevali dell' Istria – Trst 1992, str. 241.

9. Zemljiška knjiga pri Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici – zbirka listin.

V Podgrajah, 24.12.2003 F.M.