Geološka zgradba OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Površje občine Ilirska Bistrica
pokrivajo sedimentne kamnine. Večji del jih je nastal v morjih, ki so večkrat
odtekla in se spet vrnila. Starejši del tako nastalih kamenin – jurske, kredne in paleocenske, tvorijo apnenci in v
manjši meri dolomiti, ki pokrivajo Snežniško planoto, Podgrajsko in Jelšansko
podolje ter Koritniško kotlinico, mlajši del pa eocenske flišne kamenine, ki
pokrivajo Brkine. Najmlajše kamenine, pliocenske in kvartarne gline, peski in
prod, pa so nastale z jezersko, fluvialno in glacialno sedimentacijo v
depresijah (Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić, Pleničar, 1975; Buser, 1976;
Pavlovec, Pleničar, 1980).
Na območje občine segajo tri velike
tektonske enote: Snežniška gruda, Brkinska sinklinala in Čičarijska
antiklinala, ki se druga ob drugi vrstijo v dinarski smeri. Vse so precej
razkosane s prelomi. Snežniška gruda je narinjena na Brkinsko sinklinalo
(Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić, Pleničar, 1975; Buser, 1976).
Struktura površja
Jura
Kamnine iz jurske dobe so najstarejše
kamnine, ki se pojavljajo na ozemlju občine Ilirska Bistrica. Gre za debele
plasti dogerskih in malmskih sivih apnencev in dolomitov oziroma apnenčeve in
dolomitne breče. Te sedimente najdemo na severnih in vzhodnih pobočjih
Snežnika. Prostorsko je malmskih sedimentov več in so zelo bogati s fosilnimi
ostanki, medtem ko le ti v dogerskih slojih niso najdeni (Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec,
Pleničar, 1980).
Kreda
Iz te dobe so se ohranili apnenci in
dolomiti oziroma apnenčeve in dolomitne breče s plastmi boksita ter številnimi
fosili. Prekrivajo večino Snežniške planote ter Podgrajsko in Jelšansko podolje.
Iz konca krede (senon) izvira tudi sivorjavi lapornati apnenec, ki prehaja v
zelenkast lapor. Gre za t.i. vremske sloje, ki časovno segajo še v paleocen.
Zasledimo jih severovzhodno in vzhodno od Ilirske Bistrice, kot sivorjave
apnence s pojavi boksita in premoga tudi pri Jelšanah in ob cesti Zabiče –
Gomance (Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec,
Pleničar, 1980).
Paleocen
Spodnjepaleocenski brakični in
sladkovodni sivorjavi do črni bituminozni apnenci s plastmi premoga (kozinske
plasti) nastopajo med Knežakom in Šembijami, ob cesti Zabiče – Gomance ter v
Podgrajskem in Jelšanskem podolju. Nad njimi ležijo srednjepaleocenski
miliolidni apnenci. Z vremskimi plastmi predstavljajo kozinske plasti in
miliolidni apnenci nekaj posebnega, skupaj pa jih imenujemo liburnijska
formacija (Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec,
Pleničar, 1980).
Eocen
Na miliolidne
apnence so se v spodnjem eocenu sedimentirali sivi, drobnokristalasti
alveolinsko numulitni apnenci. Iz okolice Jelšan so iz njih opisali vrsto rodu
Operculina, ki do takrat še ni bila znana nikjer v svetu (Šikić, Pleničar,
1975; Pavlovec, Pleničar, 1980).
Lutecijske
starosti so flišni sedimenti, ki v debelini 400 – 600 metrov pokrivajo Brkine.
Sestavljeni so iz laporjev, glin, peščenjakov, kalkarenitov, breč in
konglomeratov (Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec, Pleničar, 1980). Po Šikiću in
Pleničarju (1975) bi bil za te sedimente ustreznejši naziv »flišnati«, ker je
del teh sedimentov bliže molasi.
Pliocen
Pliocenske sedimente sestavljajo mastne,
temne gline, pesek in prod, s sloji lignita. Ti sedimenti, več kot 100 metrov
debeli, so se ohranili na ozemlju med Kosezami, Zarečico in Malo Bukovico
(Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec, Pleničar, 1980; Pavlovec, 1994).
Kvartar
Pleistocenske
sedimente zasledimo v obliki moren (vzhodna in južna pobočja Snežnika),
fluvioglacialnih in jezerskih sedimentov (Gomanci) in teras (ob Veliki vodi med
Podgrajami in Zabičami). Od holocenskih sedimentov je največ aluvialnih
nanosov. Sipine so nastale v večjih množinah pod strmimi pobočji Snežnika
(Podgora) in globoko urezanih dolin (Šikić, Pleničar, Šparica, 1972; Šikić,
Pleničar, 1975).
NARAVOVARSTVENO
ZAVAROVAN EOCENSKI KONGLOMERAT POD ŠEMBIJAMI. NJEGOVA POSEBNOST JE PODKVASTO OBLIKOVANA
TEKSTURA. SESTAVLJEN JE IZ 1 – 20 CM VELIKIH PRODNIKOV (RAZNI APNENCI,
DROBNOZRNATA BREČA, APNENČEV PEŠČENJAK, LAPORNI APNENEC, TER TEMNOSIVI, ZELENI
IN RDEČI ROŽENCI) KREDNE IN TERCIARNE STAROSTI, POVEZANIH Z LAPORNIM PEŠČENIM
VEZIVOM.
FOTO: RIHARD BAŠA, MILE ULJAN,
MAJ 2000.
Tektonika
Občina Ilirska Bistrica leži na območju
treh velikih tektonskih enot: Snežniške grude, Brkinske sinklinale in
Čičarijske antiklinale. Največji, skoraj ves vzhodni del občine pokriva Snežniška
gruda, medtem ko na območje Čičarijske antiklinale občina posega s skrajnima
jugozahodnim (Podgrajsko podolje med Hrušico in Starodom) in južnim (Jelšansko
podolje od Jelšan do Sušaka) delom. Med obema tektonskima enotama leži Brkinska
sinklinala (Buser, 1976).
Snežniška gruda
Srednji del Snežnika je tektonska gruda,
s katero so dvignjeni in skoraj horizontalno okrog glavnega vrha Snežnika
položeni jurski in spodnjekredni sloji. Dviga se kot strma stopnica nad
področjem Brkinske sinklinale. Meja med obema tektonskima enotama je
komplicirana, ker se je v času alpidskega gubanja mogočna apnenčeva gruda
snežniškega področja narinila čez severovzhodno krilo sinklinale (Šikić,
Pleničar, 1975). Dokaz za to so tektonska okna med Knežakom in Zagorjem ter med
Šilentabrom in Podtabrom, kjer se sredi eocenskih, paleocenskih in krednih
apnencev pokažejo flišni sedimenti, ki so mlajši od apnencev, zgleda pa, da
ležijo pod apnencem (Pleničar, 1959; Šikić, Pleničar, 1975; Pavlovec, Pleničar,
1980). Severovzhodno krilo Brkinske sinklinale je prevrnjeno, zato so flišni
sloji in sloji starejšega eocena do krede od Ilirske Bistrice proti
severozahodu v reverznem položaju, prevrnjeno krilo pa je vse manj izraženo. Na
začetku tvori strmo stopnico, kasneje pa se kredni sloji podrivajo pod mlajše
sedimente. Jugovzhodno od Ilirske Bistrice se prevrnjeno krilo obdrži vse do
meje s Hrvaško (Šikić, Pleničar, 1975).
Brkinska sinklinala
Celo področje je
blago valovito in nima videza velike sinklinale. Verjetno so v sinklinali
nastala sekundarna gubanja zaradi gravitacije. Primarno je bila simetrično
grajena in je deformirana z mlajšo tektoniko. Zaradi bočnih pritiskov so flišni
sloji na več mestih zlomljeni (Šikić, Pleničar, 1975).
Zelo markanten je Raški ali Braniški prelom, ki se vleče od
Grgarja pri Gorici preko doline Velike vode na Hrvaško. V globeli pri Košani
pod železniško postajo se nahajajo tektonsko strte kamnine in tektonske breče,
ki kažejo nanj. Jugovzhodno od Ilirske Bistrice je slabo prepoznaven (Šikić,
Pleničar, 1975; Buser, 1976). Do premikov ob tej veliki razpoki prihaja še
dandanes, o čemer pričajo dokaj pogosti potresi. Zadnji močnejši je bil leta
1956, dosegel pa je VII. stopnjo po lestvici MSK (Vidrih, Godec, 1995).
TEKTONSKA PRELOMNICA
PRI PODSTENJŠKU. FOTO: RIHARD BAŠA, MILE ULJAN, MAJ 2000.
Na področju flišnih sedimentov je prelomov sicer več,
vendar so težko prepoznavni zaradi pokritosti terena. Poleg prelomov v smeri severozahod
- jugovzhod in zahod - vzhod, obstajajo prelomi tudi v smeri sever - jug, ki so
pogojevali nastanek slepih dolin na jugozahodnem robu Brkinske sinklinale
(Šikić, Pleničar, 1975).
Jugovzhodno od Ilirske Bistrice je v pliocenu prišlo do lokalnega
spuščanja sinklinale in v tej depresiji so se sedimentirali limnični sedimenti
(Šikić, Pleničar, 1975).
Čičarijska antiklinala
V Podgrajskem in
Jelšanskem podolju so starejše spodnjekredne kamnine dvignjene vzdolž normalnih
prelomov in s tem tvorijo dvignjeni blok sedimentov Čičarije. Proti
severozahodu se pojavljajo mlajši sedimenti spodnje in zgornje krede
jugozahodnega roba Brkinske sinklinale (Šikić, Pleničar, 1975).
GEOLOŠKA ZGRADBA OBČINE ILIRSKA BISTRICA
Vir: Šikić, D., Pleničar, M.,
Šparica, M., 1975: Osnovna geološka karta Jugoslavije. Tumač za list Ilirska
Bistrica. Beograd, Savezni geološki zavod; Pavlovec, R., Pleničar, M., 1980:
Geološka zgradba Ilirske Bistrice. Bistriški zapisi 1. Ilirska Bistrica,
Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica; Buser, S., 1976:
Tektonska zgradba južnozahodne Slovenije. 8. jugoslovanski geološki kongres, 3.
del: geotektonika, geofizika. Ljubljana.
Literatura:
1.
Buser, S., 1976: Tektonska zgradba južnozahodne Slovenije. 8.
jugoslovanski geološki kongres, 3. del: geotektonika, geofizika. Ljubljana,
str. 45 – 58.
2.
Šikić, D., Pleničar, M., Šparica, M., 1972: Osnovna geološka karta
SFRJ 1: 100000: list Ilirska Bistrica. Beograd, Institut za geološka
istraživanja Zagreb in Geološki zavod Ljubljana.
3.
Šikić, D., Pleničar, M., Šparica, M., 1975: Osnovna geološka karta
Jugoslavije. Tumač za list Ilirska Bistrica. Beograd, Savezni geološki zavod,
51 str.
4.
Pavlovec, R., Pleničar, M., 1980: Geološka zgradba Ilirske Bistrice.
Bistriški zapisi 1. Ilirska Bistrica, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo
Ilirska Bistrica, str. 34 – 43.
5.
Pavlovec, R., 1994: Gline v okolici Male Bukovice in Kosez.
Bistriški zapisi 4. Ilirska Bistrica, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo
Ilirska Bistrica, str. 85 – 97.
6.
Pleničar, M., 1959: Tektonski okni pri Knežaku. Geologija, 5, str.
5 – 10.
7.
Vidrih, R., Godec, M., 1995: Za širše območje Ilirske Bistrice je
značilna stalna potresna aktivnost. Delo. 37, 123, 31.5., str. 11.
Poglavje iz (z manjšimi
popravki, dopolnili in prilagoditvami spletnim stranem in namenu):
Uljan, M., 2000: Novejši
regionalni razvoj občine Ilirska Bistrica. Diplomska naloga. Filozofska
fakulteta, Oddelek za geografijo / Poglavje vodovje, str. 21 – 27.
Ó
Mile Uljan, mile.uljan@guest.arnes.si
januar 2003