Kaj pomeni potovati z Miranom?
Popolnoma novo izkušnjo, ki ti ostane še dolgo v spominu in postane eno najboljših doživetij ter se jih spominjaš kot nekaj posebnega.
Posebnega zato ker doživiš mnogo prekrasnih sončnih vzhodov in zahodov, za katere doma ni ne časa ne interesa.
Posebnega zato ker med potjo nisi samo opazovalec s fotoaparatom, ki se v udobnem avtobusu seli od ene znamenitosti do druge, ampak popotovanje "doživljaš". Posebnega zato, ker spoznaš ljudi in njihov drugačen način življenja- med njimi.
Posebnega zato, ker Miran ni tvoj turistični vodič, ampak spremljevalec, ki te usmerja na poti in ti jo olajša, pa vendar ti pusti v njej aktivno sodelovati ter ti da možnost doživeti tvoje individualne želje.
Miran, srečno in tako še naprej!
Tatjana Draginc, Novo Mesto,
sopotnica v Egiptu leta 1997
Na Tajskem sem bila skupaj z Miranom že leta 1987. To je bilo moje prvo potovanje v skupini in je preseglo vsa moja pričakovanja.
Njegov način vodenja resnično omogoča pravi vpogled v kulturo in prvinski stik z lokalnimi ljudmi.
Spominjam se, po tako dolgem času, kako nezaupljiva sem bila do njegovega prepričanja v njegovo stalno ponavljanje: ''Velja le lastna pridnost, dejavnost na poti'' in kar malo sem bila zaskrbljena.
Zdaj vem, da so bogati spomini in vtisi posledica ter še vedno tako živi ravno zato, ker sem jih doživela in povečini pridelala sama. Te potovalne izkušnje sedaj s pridom uporabljam.
Jana Hribar, Ljubljana,
sopotnica na Tajskem leta 1987
Pisalo se je leto 1990, ko sem se odločil, da želim spoznati svet iz prve roke in ne preko različnih potopisov.
Toda, kako spoznati svet, kulturo, navade drugih ljudi? Velike turistične agencije imajo drugačno filozofijo spoznavanja sveta, zato sem iskal nekoga, ki bi mi približal različne ljudi na pristen način.
Po naključju sem našel Mirana, ki mi je to dejansko omogočil. Čeprav je bil obisk Tajske (leta 1990) mišljen kot enkratno dejanje, je tak način popotovanja po daljnih deželah postal moj hobi in za to sem hvaležen Miranu in njegovemu odnosu do popotovanj.
Od takrat sem se vsaj enkrat, v zadnjih letih pa tudi dvakrat in trikrat na leto odpravil po svetu, od tega že petkrat v Miranovi družbi.
Simon Cvirn,
že petkrat v Miranovi družbi
Kakšno bo potovanje, je bila uganka?
Potovanja v velikih skupinah mi niso najbolj pri srcu, prav tako hotelsko razkošje. Zato sem se odločila, da odidem na malo drugačno potovanje z "agencijo" Sagmeister, ki to ni, pač pa razvojna delavnica, kot me Zagi vedno popravlja.
Torej, od prvega trenutka naprej je vse potekalo bolj počasi, umirjeno, brez naglice. Kar je bilo za moj življenjski ritem na začetku kar moteče. Vendar sem v nekaj dneh začela uživati v Miranovi navidezni ležernosti in sem se popolnoma "odklopila" od vsakdanjega življenja.
Najpomembnejše pa je, da sem se zaradi takega "odklopa" vrnila domov spočita, napolnjene z novo energijo in seveda polna čudovitih vtisov o novih deželah.
Nuša Jeretina, Kamnik,
sopotnica v Švici, Skandinaviji, Grčiji
Ko mi je v roke prišel Miranov katalog potovanj, sem takoj začutila, da si želim biti zraven - na stičišču antičnega, grškega in rimskega sveta, kot je zapisal Miran. In občutek me ni prevaral.
Biti del Miranove odprave je zame bila in bo za vedno ostala edinstvena izkušnja. Je bila to Turčija, so bile to sopotnice ali Miran, ki nas je znal voditi, ne da bi se zavedale njegovega vodstva – ali morda edinstvena kombinacija vsega skupaj?
Vem le, da je bilo enkratno, tam nekje na poti med Azijo in Evropo. Spoznati deželo na takšen nevsiljiv, nemoteč in spoštljiv način je posebna čarovnija, ki ti pomaga začutiti deželo in ljudi, tako tiste s katerimi potuješ, kot tiste, ki jih srečuješ na svoji poti.
Možnost odkrivanja Turčije, ne da bi s seboj nosila težko prtljago domačih obveznosti in predsodkov, ki se mi je uresničila s potepanjem z Miranom in sopotnicami, je v mojih spominih zapustila nepozabno podobo nevsiljivo gostoljubne, radostno prikupne, a hkrati mistične in skrivnostne Turčije, dežele na dveh kontinentih.
Špela Trškan,
potovala po Turčiji leta 1998
''Greš z mano v Nepal?'' je bilo vprašanje prijateljice Bernarde, dan zatem, ko sem se odločila, da bom svojemu življenju leto dni dolgo v vsem rekla ''ja''.
In Miran, ki je vodil odpravo (tudi v vasico Guidel, visoko gori v Himalaji, kjer so dogradili osnovno šolo s sredstvi, ki jih je zbral s sopotniki v naši deželi) me je, tako kot sem, vzel s sabo tja, na drugo stran sveta.
V svojo novo polovico življenja sem vstopila na neoskrunjenih pobočjih gora, kjer živijo ljudje v naročju Sagarmathe-Matere Sveta (Mt.Everest). Z globokimi, polnimi dihi sem zajemala moč za svoje korake, ko pa sem se ustavila, se je način mojega gledanja spremenil. Svet se je zame ''razmaknil'' in doživela sem Lepoto vsega, kamor sem usmerila svoje oči. Gledala sem iz globin svoje duše in uzrla Bistvo.
Ta pogled je zame največje darilo, ki sem ga prinesla s te poti in sedaj je to moj način gledanja.
Doživela sem, da je naš Miran nepriganjajoče hodil zadnji v koloni in prvi, ki je opazil, ko je kdo potreboval podporo. V mesecu dni smo pridobili izkušnje in toleranco za drugačnost med nami sopotniki in do domačinov in sklenila so se dolgoletna prijateljstva.
Nepozabno mi je, ko sem doživela na stotine rok otrok in odraslih, sklenjenih pred srci in njihov tihi, pojoči pozdrav Namaste, idoč mimo malih zaselkov visoko v pogorju Himalaje.
Enega tistih dni me je zaobjelo spoznanje, da sem na Božji poti. Ne cilj, vsak korak je bilo to.
Po vrnitvi v mesto, v Kathmandu, je bil to nepopisno pisan teden. V njem sem doživela tudi čar njihove tradicionalne masaže in nekaj nas se je naučilo tega dotika, ki ohranja zdravje telesa in duše. To je sedaj moje novo delo, ki me veseli in v njem odkrivam, kako se v življenju da rešiti to, kar se zavozlja.
Hvala ti, Miran.
Meta Fonda, Ljubljana
upokojenka, terapevtka
