Življenje ob Muri
Nataša Konestabo

Zaradi svoje neukrotljivosti je Mura postala idealna naravna ločnica za tisočletno zgodovinsko in politično razmejitev. Fizična osamitev prebivalcev z obeh bregov se najbolj izraža v samostojnem jezikovnem izročilu. Čeprav naj bi Mura v preteklosti bolj ločevala kot druge reke, je s svojim naravnim režimom zaznamovala človekovo gospodarsko delovanje v prostoru, iz katerega izhaja prav skrb za zadovoljevanje vsakdanjih primarnih potreb. Človekovo sožitje z njo je zraslo iz strahospoštovanja. Ko je spodkopavala breg, se cepila na rokave ali prelagala korito, se je büjraš spopadel z njo za obrežno njivo, travnik, log ali zaselek. Ko so prosili dežja za rodovitna tla in pridelek, so ji žrtvovali najlepše nedolžne obmurske deklice. V znak sprave jim je omogočila, da izkoristijo njen pretok za pogon plavajočih mlinov, da torej za preživetje izrabijo svojevrsten izum človeštva iz 4. stol. pr. n. š.

Razstavljeni hrastov kump je s svojimi 11 metri med največjimi in v muzejskih zbirkah ga ni takega. Razkriva uporabo še srednjeveške tesarske tehnologije. Odkar so ga leta 1947 dvignili z Murinega dna, raziskovalno vznemirja poznavalce nekdanje tesarske tehnologije. Ti se še niso zedinili, ali je svojčas na kopanem hrastovem deblu plaval murski mlin ali je povezoval prebivalce, ki jim je brod do leta 1922 pomenil edino pot na drugi breg. Muro v vseh letnih časih nam približa fotografski pogled Jožeta Pojbiča, življenje ob njej pred poenotenjem človekove materialne, socialne in duhovne kulture nam ohranja fotografija Jožeta Kološe. Čeprav so se ljudje svojčas odkrito spopadali za preusmeritev njenega toka in spodkopavanje nasprotnega brega, ostaja Mura edina reka v slovenskem prostoru, za katere poplavne loge, ostanke močvirnih travnikov, mrtvice, prodišča, ohranitev poplavne flore in favne pred zajezitvenimi in hidroenergetskimi posegi se bojuje širša slovenska strokovna javnost.