Začetki računalništva med slepimi in slabovidnimi v Sloveniji!

Danes je samoumevno, da imaš pred sabo na mizi računalnik, ga vklopiš in čez čas začne govoriti Jaws, na Brajevi vrstici se začne nekaj premikati ali pa se na zaslonu pojavi povečani tekst in že lahko nekaj delamo. Vendar pa včasih ni bilo tako. Mogoče se bo komu zdelo čudno, če rečem, da smo se lotili računalništva pa niti nismo imeli še nobenega računalnika.

Prvi poskusi, da bi se tudi slepi in slabovidni v Sloveniji ukvarjali z računalništvom segajo v leto 1980. Takrat so se v Centru slepih in slabovidnih v Škofji Loki lotili tega projekta. Res je, da takrat v Centru še ni bilo nobenega računalnika, kaj šele kakega strokovnjaka za to področje. Enostavno rečeno podali smo se na neko pot računalništva, pa nismo vedeli kako so te poti zavite in včasih tudi z nepremagljivimi ovirami posejane. Takrat je že bil ravnatelj v Centru Gospod Dolenec. Vedelo se je, da se slepi in slabovidni v svetu že ukvarjajo z računalništvom, kot programerji in tako smo poskusili to tudi pri nas.

V tej prvi skupini, ki je začela osvajati znanje iz računalništva smo bili: Marjan Mejak iz Izole, tudi nekdanji Predsednik Koperskega Društva, Valter Bubala iz Kopra in pa jaz. Marjan in jaz sva prišla v Center na rehabilitacijo. Valter pa je takrat končeval Administrativno šolo v Centru. Marjan je bil že takrat brez vida in je za branje tekstov uporabljal optakon, midva z Valterjem pa sva še imela eno malenkost ohranjenega vida in sva tako lahko uporabljala za branje lupe in elektronsko povečalo.

Dogovorjeno je bilo, da bomo teoretične stvari predelali v Centru. Praktični del izobraževanja pa v IBM-ovem centru Intertrade v Radovljici. Najprej smo dobili tri knjige, katere smo morali predelati. To so bile osnove računalništva od opisa računalnika, medijev raznih zapisov, job kontrol, bit, bajt, luknjana kartica itd. Znanje, ki smo ga pridobili iz teh uvodnih knjig je bilo preverjeno na takozvanem sprejemnem izpitu v Radovljici. Uspešno opravljen izpit je bil predpogoj, da smo se pozneje lahko udeleževali naslednjih seminarjev, kateri pa so že bili bolj zahtevni. Naučiti pa smo se morali tudi delati z ICCF in WM DOS-ovim editorjem. Vsi trije smo ta preizkus uspešno opravili. Za vedno mi bo pa ostal v spominu ta prvi obisk Intertradovega centra v Radovljici,ker sem komaj takrat prvič videl računalnik. Prav zaprav je bil tisto le del računalnika, ker smo videli le terminal in tipkovnico. Računalnik je bil IBM 370 in je zasedal cele sale v kletnih prostorih.

Povedal sem, da smo vsi trije kandidati uspešno prestali prvo testiranje v Radovljici in to je bil le začetek neke poti, ki je trajala kar štiri leta. Učili smo se programski jezik PL/1, pristopno metodo za VSAM datoteke, DL/1 za dostop do podatkovnih baz. Razen tega učenja smo se udeleževali še raznih drugih dopolnilnih tečajev tako naprimer iz matematike, Angleščine in strojepisja. Najprej smo se učili programiranja v tako imenovanem batch ali paketnem načinu. Naš način izobraževanja je bil tak, da smo najprej za določeni seminar dobili literaturo. Teorijo smo predelali v Centru vsi skupaj. Praktični del smo potem izvajali v Alpeturovem Centru v Loki in šele potem smo se udeležili tega seminarja v Intertrade centru v Radovljici. V tem centru so se izobraževali računalničarji iz takratne cele Jugoslavije. Tam pa mi, ki smo prihajali iz Loke nismo imeli nobene prilagojene opreme. Delali smo povsem enako, kot ostali udeleženci. Razlika je bila le v tem, da sva midva z Valterjem skoraj stalno v roki imela lupo.

Po približno enem letu skupnega izobraževanja v Centru in Radovljici smo se pa podali vsak na svoje delovno mesto, kjer smo potem opravljali prakso. Marjan je odšel v Luko Koper. On je imel še posebej težke pogoje dela, ker je bi že takrat popolnoma brez vida. Kakih posebnih pripomočkov pa takrat še ni bilo. Tako je bil njegov edini pripomoček optakon. Spomnim se, da so mu pred terminalom naredili neka vodila po katerih je potem lahko premikal kamero od optakona in tako iz ekrana bral tekst. Bilo je pa to zelo naporno in se ne more primerjati z današnjo tehniko, ko imamo Brajeve vrstice in Jaws.

Valter je opravljal prakso na Socialnem Zavarovanju v Ljubljani. Jaz pa sem se podal v domači kraj in sem bil na praksi v računskem centru Mure. Vendar pa je bilo nama z Valterjem neprimerno lažje, ker sva lahko še brala z pomočjo lupe. Drugih pripomočkov pač takrat še nismo imeli. Najtežje pa je bilo po programskih listah odkrivati napake. Program si najprej napisal v source obliki in ga poslal na prevajanje. Prevajalec je odkril sintaktične napake in o teh napakah spisal posebno listo. Vsi naravni jeziki imajo neki pravopis, tako imajo tudi programski jeziki neka pravila, katera moramo pri pisanju programa upoštevati. V primeru, da je bil program napisan brez napak se je najprej ustvaril objekt, tega pa je potem prevzel linguage editor in ustvaril fazo. Sledilo je še testiranje programa. Lahko se je zgodilo, da algoritem za neko opravilo ni bil pravilen ali pa je bila v programu kaka pomenska napaka potem izhodni podatki niso bili pravilni. Pomenske napake pa prevajalec ne more odkriti. Take napake lahko odkrijemo šele pri testiranju programa.

Tako smo delali in se usposabljali vsak na svojem koncu. Vsak je v teh centrih imel tudi svojega mentorja. Skupaj pa smo še vedno prihajali na seminarje v Radovljico in na učenje teorije v Center v Loki.

Na žalost pa se je zgodilo takole, da sem le jaz dokončal to izobraževanje in se potem po nekaj letih tudi zaposlil V AOP Mura, kot programer. Delal sem na področju osebnih dohodkov in kadrovsko socialne službe. Izpopolnil sem se tudi v programiranju CICS in sem tako večinoma delal na interaktivnih aplikacijah.

To je bilo leta 1986. Delal sem že skoraj eno leto, ko sem dobil en malo boljši pripomoček za lažje delo. To je bilo elektronsko povečalo. Sestavljeno je bilo iz dveh delov insicer navadnega črno belega monitorja in kamere, katera je bila postavljena pred računalniškim terminalom. Kamera je bila nameščena na posebnem stojalu pred terminalom in sem jo moral ročno premikati, snemala je tekst iz računalniškega terminala in ga prenašala na drugi večji monitor, kjer se je potem prikazoval povečani tisk. Za tiste čase je bila to kar draga zadeva, mi je pa zelo olajšala delo, da mi ni bilo treba stalno držati v roki lupe. Tako sem delal do leta 1996, ko sem se upokojil.

Zdaj pa uporabljam sodoben Pentium računalnik z Brajevo vrstico in Jawsom. Primerjava med to sodobno opremo in takratno, ko smo se mi začeli ukvarjati z računalništvom skoraj ni mogoča. Neverjeten napredek elektronike je tako tudi nam, ki smo imeli težave pri korespondenci z videčimi olajšal tudi to opravilo in smo tako še bolj samostojni. Napredek in razvoj tehnike pa gre naprej in upam, da nas bodo tudi v bodoče presenetili še z kakim boljšim orodjem za še lažje delo.

Na vrh strani