Tibor Kuronja Murska Sobota, ponedeljek, 16. junij 2003
Bilo je leto 1969, proti koncu meseca junija sem se, kot veliko drugih mojih vrstnikov odpravil proti Somboru. Morali smo pač odslužiti svojo državljansko dolžnost, namreč služenje vojaškega roka. Tako sem se znašel v Somboru, kjer je bilo letališče in tudi center za usposabljanje raznih služb za vojno letalstvo. Dodelili so me v enoto za avijo mehanike, ker sem že pred tem imel tehnično izobrazbo. Tako se je začelo poleg spoznavanja vojaških veščin še spoznavanje raznih tipov letal in drugo potrebno znanje za poklic avijo mehanika. Veliko časa smo prebili v učilnicah in kabinetih, ki so bili že takrat zelo dobro opremljeni z vsemi potrebnimi učili za tako usposabljanje. V tem centru sem preživel okrog štiri mesece, potem pa sem prišel v Zemunik pri Zadru, kjer je bila Letalska akademija za šolanje pilotov.
Prišel sem v 105 letalski polk, kateri je bil zadolžen za šolanje mladih pilotov. Sestavljen je bil iz dveh eskadril, imeli pa so avione Galeb in to večinoma take z dvojnimi kabinami za učenje pilotov. Ni pa bilo vse tako enostavno saj nas niso še vključili v te enote ampak je bilo potrebno spet najprej usposabljanje za ta tip aviona. Kar nekaj mesecev smo spet preživeli v učilnicah, kjer so bili ti avioni predstavljeni do vsake podrobnosti. Imeli smo vsak še tako majhen del tega Galeba v preseku tako, da smo se s tem spoznali res do podrobnosti. To šolanje je spet trajalo kar nekaj mesecev in na koncu so sledili izpiti, kjer so ugotavljali ali smo sposobni za delo v borbenih formacijah tega polka. To šolanje in preizkus znanja sem uspešno opravil in tako sem prišel v drugo eskadrilo tega polka, kot prvi avijo mehanik na Galebu. To pomeni, da sem bil zadolžen za avion za katerega sem moral skrbeti, podpisovati formularje o izpravnosti aviona in skratka skrbeti, da je bil ta avion stalno pripravljen za letenje.
Tako se je začelo moje življenje med letalci. Tu so bile različne tehnične službe in seveda piloti. Bilo je zelo zanimivo in seveda tudi odgovorno delo. Vsak dan se je nekaj dogajalo, stalno je v zraku nekaj hrumelo. Spominjam se časa, ko smo imeli nočno letenje to je še posebej odgovorno in zanimivo delo.
Rad se spominjam tudi Akro skupine, ki je na tem letališču delovala poleg naših eskadril. To je bila skupina avionov, ki je izvajala različne akrobacije in je veliko nastopala na različnih letalskih prireditvah. Tako sem vzljubil letenje in sem si želel, da bi vsaj enkrat tudi z enim od teh Galebov poletel. Seveda pa ne sam ampak le skupaj z pilotom v drugi kabini. To zadovoljstvo, da je res lahko poletel z avionom je od naših vojakov doživel le eden. Bil je to en Tomasovič, ki je že pred vojsko imel pilotsko dovoljenje športnega pilota. Ostali pa smo se morali zadovoljiti z letenjem z kakim Daglasi in drugimi transportnimi ali potniškimi avioni. Spominjam se, ko je naš polk leta 1970 sodeloval na veliki paradi ob dnevu osvoboditve. Takrat smo se vsi preselili za mesec dni v Batajnico in tam vadili. Na sami paradi pa je sodelovalo čez 40 naših Galebov. Letele so tri dvanajsterke. Po končani paradi smo se spet vrnili v svojo matično bazo v Zemuniku.
Tako je čas tekel, vsak dan se je kaj dogajalo. Pridobivali smo vse več izkušenj okrog avionov. Prišel pa je tudi čas, ko sem odslužil vojaški rok in se odpravil spet v domači kraj. Ob odhodu iz vojske sem dobil še čin Vodnika in tako sem bil v civilstvu tudi rezervni oficir.
Doma pa nisem pozabil na avione. V vojski sem pridobil kar veliko tehničnega znanja in izkušenj okrog tehničnega delovanja avionov. Imel pa sem tudi nekaj, čeprav le teoretičnih znanj o letenju. V našem kraju že dolga leta deluje tudi Aero klub in tako sem se leta 1971 tudi sam vključil v njegovo delovanje. Takrat je ravno izšel razpis za jadralne pilote. Prijavil sem se za tečaj jadralnega pilota in padalca. Tako sem pridobljeno znanje v vojaškem letalstvu lahko s pridom uporabil zdaj tudi doma. Spet se je začelo šolanje vendar zdaj malo drugače. Učili smo se o sili vzgona, termični konvekciji, meteorologiji, navigaciji in še kaj. Zlagali smo padala, bilo pa je še potrebno opraviti marsikaj na letališču. Tako sem kar veliko časa preživel z ostalimi člani kluba na letališču. Takrat ni bilo tako, kot danes, da prideš na letališče določeno uslugo plačaš, jo izvedeš in greš domov. Takrat smo imeli vse brezplačno smo pa za to skoraj ves prosti čas preživeli na letališču. Bilo je pa lepo in se rad spominjam tistih časov. Šolanje je naša skupina uspešno opravila in smo začeli leteti z jadrilico Blanik.
Znano pa je, da so v letalstvu zelo strogi predpisi na vseh področjih. Tako morajo letalci tudi vsako leto opraviti zdravniški pregled in dobiti potrdilo, da so sposobni za ta šport. Zdravstvena komisija za naše področje je takrat bila v Čakovcu in se še danes spominjam, da ji je predsedoval en zdravnik Dr. Gazarij. Tako sem tudi jaz leta 1972 prišel pred to komisijo. Počutil sem se zdravega, vozil sem avtomobil. Ampak na komisiji so ugotovili, da na desno oko slabše vidim in več nisem sposoben za letenje. Še danes mi odzvanjajo v ušesih besede okulista , ki mi ni ravno prijazno sporočil, da nisem sposoben za letenje z besedami: »Ti komaj hodiš po zemlji, kako bi pa letel«.
Tako se je končala moja pot letalca že skoraj na začetku. Bil sem zelo razočaran vendar pa z glavo ne moreš skozi zid in se z dejstvi moraš sprijazniti. Tako sem zdaj skoraj po 30 letih pilotsko palico zamenjal z belo palico za slepe! Vsako dnevno pa slišim v zraku razne avione, zmaje in druga plovila. Čeprav ne vidim mi oči kar same uhajajo v zrak in z mislimi sledim avionu in si predstavljam kaj se dogaja nad mano in kake figure izvaja pilot.
Nanizal sem nekaj svojih prijetnih in neprijetnih izkušenj okrog letalstva. Čeprav je od teh dogodkov že kar nekaj časa me je k temu razmišljanju vzpodbudilo obvestilo Ob letu invalidov in sodelovanje pri tistem projektu letenja z jadralnimi padali. Namesto dveh stavkov, ki naj bi jih napisali sem jaz opisal svoje izkušnje!